Sašo Štih: Ustvarjalec filma Pr’ Hostar o življenju v Beogradu

Beograd mnogi povezujejo z zabavami na splavih, turbofolkom in ugodnimi frizerskimi storitvami. Sašo Štih pa je v Beograd odšel zaradi študija fotografije in tam živel štiri leta. Direktorja fotografije, ki je imel prste vmes pri večini odmevnih slovenskih glasbenih videospotov, pa tudi pri nadvse priljubljenem slovenskem komičnem celovečercu Pr’Hostar, smo povprašali, kakšno je beograjsko življenje filmskega ustvarjalca.

Zakaj ste za študij v tujini izbrali ravno Beograd?

Idejo za študij v Beogradu mi je dala Tina Šubic Dodočić, teta od prijatelja. In sicer na Silbi, med počitnicami iz 3. v 4. letnik oblikovne srednje šole. Sam imam velik problem, ker mi angleščina ne gre najbolje in imam pred njo kar nekakšen strah. Tako, da sta mi ostala le Zagreb in Beograd. Zagreb se mi je zdel preblizu, tako, da sem se na koncu odločil za Beograd.

View this post on Instagram

#35mm #bnwportrait #ilforddelta100 #ilfordphoto

A post shared by Mojca Madon (@mojcamadon) on

Kako bi opisali mesto?

Kaotično. Dinamično. Lepo.

Kaj pa njegove ljudi?

Zelo so odprti.

Kakšen je beograjski tempo življenja v primerjavi s slovenskim?

Kakor si ga narediš! Veliko več je druženja, več ljudi na ulici, v primerjavi z Ljubljano. Meni med ljubšimi stvarmi je bilo, da lahko brez problema ob dveh ponoči v trafiki kupim pivo. Glede na to, da mesto ves čas živi, sem se počutil veliko bolj varnega kakor v Ljubljani.

Katere tri stvari bi priporočili nekomu, ki Beograd obišče za podaljšan vikend?

Vsi hodijo žurat na splave. Sam sem šel prvič na splav šele po dveh letih življenja v Beogradu. Sicer pa se Beograd ekstremno hitro razvija in je vsako leto tu toliko novega, da bi ga lahko doživel vsaki dve leti znova.

Predvidevam, da ste študirali v srbskem jeziku? So vas Beograjčani vzeli za svojega ali se je z vami kdo trudil govoriti slovensko?

Tako je. Sprejemne izpite sem imel celo v cirilici. Zelo naivno sem mislil, da kar od nekje znam govoriti srbsko … Pa sem se malo zmotil. Dejansko sem se jezika dobro naučil šele po treh letih. So pa sošolci in profesorji imeli veliko potrpljenja, ker na trenutke še sam sebe nisem razumel. Veliko sem jim dovoli, da so me popravljali, kar mi je največ pomagalo. Nisem pa nikoli z njimi govoril slovensko. Je pa res, da sedaj par mojih beograjskih prijateljev razume slovensko, ker jim še vedno pošiljam kašen scenarij v pregled, ki je v slovenščini. Pa naj se znajdejo, kakor vedo in znajo.


Kakšna je srbska filmska industrija?

Boljše jim gre kot nam. Bolj so razviti. Letos se je pri njih na primer snemalo 22 serij, pri nas pa bistveno manj. Večjo industrijo imajo in tako se filmski ustvarjalci lahko veliko bolj kreativno razvijajo. Pri nas imamo srečo z reklamnimi servisi, oni pa s tujimi filmi, ki potrebujejo domačo delavno silo. Kar je super, ker, ko prideš v ta krog, spoznaš stvari, ki jih na domačih snemanjih ne moreš, ker ni budgeta.

Kje v Beogradu ste najraje preživljali prosti čas?

Pri prijateljih in v njihovi družbi po raznih bistrojih in tako imenovanih »kafanah«.

Katera je najbolj precenjena beograjska znamenitost?

Trg Republike, zagotovo.

Na hitro:

Najboljša kava v mestu: Kafetarija pržionica Lokal.
Najboljše kosilo v mestu: Mala Fabrika ukusa/kafana Kalinić.
Najljubša galerija/muzej: Muzej Zepter, nedavno pa se je odprl tudi Muzej Savramene umetnosti, ki je fantastičen in ga res vsi pohvalijo.
Najboljši festival/dogodek v mestu: Fest (filmski festival)
Najljubša srbska jed: Karađorđeva šnicla, komplet lepinja

Foto: Arhiv Sašo Štih, Instagram (Sašo Štih, @martaaablue, @mojcamadon, @evapavli)

Preberite še: Urška Pečnik: “Zelo hitro prideš do spoznanja, da enakopravnosti tukaj ni.”

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.