V Kanado z delovno-potovalno vizo: “Začeten strah je vedno prisoten, a dom si znava ustvariti kjerkoli”#INTERVJU

Edina in Jan sta mlada Slovenca iz Prlekije, ki smo ju na Vandraj gostili že predlani, ko sta na Novi Zelandiji živela v kombiju. Še pred tem sta bila na delovnih počitnicah tudi v ZDA, trenutno pa smo ju ujeli v Kanadi, kjer sta prav tako z delovno-potovalno vizo. Na kakšne izzive sta naletela pri urejanju birokracije in iskanju službe v Kanadi, kaj jima takšne dogodivščine dajo in kako jima pomagajo, da ob tem ohranjata trden odnos, preberite v tokratnem Vandraj intervjuju!

Na Vandraj smo vaju v intervjuju (tu) nazadnje gostili pred dvema letoma, ko sta na Novi Zelandiji živela v kombiju. Danes pa se prav tako z delovno-potovalno vizo oglašata iz Kanade. Vaju že kaj zebe? 

Mrzlo zimo v Kanadi sva pričakovala in se na to pripravila, tako da naju je zima na jugu Nove Zalandije pred dvema letoma bolj presenetila. Je pa res, takih zim doma v Prlekiji več nimamo in sva vesela spremembe,… zaenkrat.

Od našega zadnjega pogovora sta sprejela kup novih, pogumnih odločitev in dosegla marsikaj. V 2022 sta nazaj v Sloveniji odprla sladoledno podjetje, Jan je izdal pesniško zbirko, prenovila sta stanovanje in se z novo delovno-potovalno vizo odpravila v Kanado. Ima leto za vaju enako število dni kot za vse ostale? 

Zadnja štiri leta po zaključku študija so bila res pestra. Po tem ko sva na Novi Zelandiji začela pisati blog in premagala strah pred kritiko, sva ugotovila, da naju prav ta ustavlja na poti do cilja. Tako sva ob večerih v kombiju veliko debatirala o želji po manjšem podjetju. Premlela sva vse svoje želje, raziskala niše in po delu na nasadu malin, kjer smo prodajali tudi točen sladoled iz pravega sadja, ugotovila, da bi lahko točno to pripeljala v Slovenijo. Sladoled je res drugačen, polne teksture in izdelan sveže, pred tabo in iz pravega sadja. Ustanovila sva KORU sladoled, izdelala manjši voziček in z njim se seliva po poletnih dogodkih v Sloveniji. Cilj je bil ustvariti sezonsko podjetje, ki te ne omeji na točno določeno lokacijo. To nama omogoča potovanje in delo v tujini, tako sva trenutno v Kanadi, v prihodnosti pa to lahko kombinirava z drugimi zaposlitvami.

No, pesniška zbirka je sicer nastajala veliko dlje. Kje jo lahko dobimo?

Res je, besedila za zbirko sem pisal zadnjih 6 let. V zvezkih se jih je nabiralo vedno več in želja po izdani zbirki je bila vedno večja. Crowdfunding plaforme, kot sta Indiegogo in Kickstarter, ti omogočajo take želje tudi uresničiti. Vesel sem, da sem poskusil in hvaležen za vse podpornike, ki so mi izdajo tudi omogočili. Trenutno pa je zbirko mogoče dobiti le z naročilom na mojem Facebook profilu.

Trenutno sta torej v Kanadi, kjer bivata z delovno-potovalno vizo (working holiday visa). Zakaj prav Kanada?

Po poletju v ZDA, kjer sva prvič preizkusila delovno-potovalno vizo, sva si podobnih izkušenj želela še več. Zato sva si takrat kar se da hitro pridobila vizo za Novo Zelandijo, ki ima omejitev do 30 let. Potem pa sta nama med državami, ki omogočajo delovno-potovalno vizo, ostali le še Kanada in Avstralija. Želela sva nekaj povsem drugačnega in zato izbrala Kanado, ki ima omejitev do 35 let.

Res je, da so vsi ti konci sveta noro lepi in jih lahko raziskuješ do onemoglosti, ampak po najinem mnenju je tako kamorkoli se odločiš odpotovati. Zato samo raziskovanje morda ni bil primaren cilj za odhod v Kanado. Naučila sva se, da si pred potovanji zastaviva cilj, kaj se želiva tam naučiti, naj bo to nova sposobnost ali odkriti nove želje, za katere sploh ne veš, da jih imaš. Iz vidika dela, sva želela v Kanadi dobiti priložnost vodenja ekipe, se o tem naučiti čim več in spoznati, ali želiva tudi midva kdaj svoje podjetje širiti in zaposlovati. Zakaj se ne bi učil, za to bil plačan, potem pa vso znanje prenesel na svoje življenje, podjetje?

Dobiva veliko komentarjev, da tako delo lahko opravljava tudi doma, kar je res, ampak tukaj delaš v popolnoma drugačnem okolju in kulturi. Kar ti poleg delovnih izkušenj da še življenjske in čeprav to zveni klišejsko – širi tvoj pogled na svet.

Glede na to, da to ni vajin prvi delovno-potovalni podvig, saj sta pred Novo Zelandijo delala tudi z ZDA – je bil sam proces urejanja birokracije in selitve v Kanado tokrat kaj lažji?

Iskreno je bilo tokrat verjetno najtežje. V ZDA sva odhajala le za 5 mesecev, na Novo Zelandijo sva se odpravila po zaključku študija, željna popolne spremembe. Pred odhodom v Kanado pa sva imela doma udobje kot še nikoli prej. Imela sva veliko dvomov, a vedno prišla do istega zaključka. Izpuščeno priložnost bi obžalovala, v udobje doma pa se bova že vrnila. In če sva se kaj naučila iz prejšnjih selitev, je to, da je začeten strah vedno prisoten, a dom si znava ustvariti kjerkoli.

Urejanje birokracije za Kanado je bilo popolnoma drugačno od ZDA in Nove Zelandije, a zaradi prejšnjih izkušenj lažje. Čeprav se seznam na začetku prijave zdi neskončno dolg, je edini pristop: korak za korakom in prej ali slej prideš do cilja.

Na kakšen način sta se lotila iskanja službe in kako zahtevna naloga je bila to?

Iskanje službe v Kanadi je bilo veliko težje v primerjavi z Novo Zelandijo. Za Kanado ni toliko aktivnih skupin na Facebooku, kjer se najde večina služb na Novi Zelandiji. Tako sva bolj ali manj iskala kraje, kjer bi si želela preživeti zimo, poiskala podjetja, hotele, restavracije, ki zaposlujejo sezonske delavce in pošiljala CV-je. Večina ima na svojih spletnih straneh zavihek “Careers”. Ker sva iskala zaposlitev z nastanitvijo, je bila izbira omejena, pa vseeno. Odgovorov nisva dobila veliko, morda sva se iskanja službe za čez zimo lotila prepozno ali pa nisva prišla v poštev, ker še v tistem trenutku nisva bila v Kanadi in tako uradno še nisva imela potrjene vize. To ti uradno potrdijo šele ob vstopu v državo, čeprav imaš prej že urejeno vse potrebno.

Kakorkoli že, v Kanado sva se odpravila brez službe. Letela sva v Toronto in najprej poskusila službo dobiti na vzhodu. Če bi bila neuspešna, bi letela na zahod Kanade, kjer je več možnosti, a tudi veliko večje povpraševanje. Iz Toronta sva se z najinimi nahrbtniki, vlakom in tremi avtobusi odpravila 6 ur severno do knjižnice v Collingwood, kjer je bližnje smučarsko središče Blue Mountain iskalo sezonske delavce. Naslednji dan sva se selila v nov dom in še naslednji začela z novo službo.

Kakšno delo opravljata in kako dolga bo vajina delovna sezona?

V Blue-ju sva vodji ekip v smučarskih kočah na dnu smučišča. Točno to je bil najin cilj – pridobiti izkušnje vodenja ekipe. Najini delovni dnevi so precej pestri, saj sva kot vodji strežbe zadolžena, da vse poteka gladko. Pri tem se nemalokrat pojavijo izzivi z zaposlenimi, gosti ali z najinimi nadrejenimi. Čeprav so dnevi včasih naporni, nama je ta odgovornost všeč, saj imava tako priložnost, da se vsak dan ogromno naučiva. Tukaj bova ostala do konca marca.

Kakšen je vajin delovnik in koliko prostega časa vama ostane? Ga tudi vidva izkoristita za kakšen spust po belih strminah?

Delava 9 ur na dan, 5-krat na teden. Včasih dopoldne, drugič popoldne. Tako, da imava priložnost smučanja zjutraj ali zvečer, vsekakor pa ob prostih dneh. Vsi zaposleni imamo zastonj smučarske karte in najem opreme, tako da poskušava izkoristiti kolikor je le mogoče.

Bosta po koncu sezone svojo delovno-potovalno vizo izkoristila tudi za raziskovanje dežele javorjevega lista? Če ja, kakšni so vajini načrti? 

Najini načrti so trenutno še precej odprti. A najprej se bova odpravila nekoliko južneje v ZDA in spomladi, ko je velika večina Kanade še zamrznjene in bele, raziskala Arizono in Kalifornijo. Kam se bova odpravila po koncu tega roadtripa v sredini maja, pa bova še morala malo premisliti. V mislih sta dva scenarija. Bova videla.

So Kanadčani res najbolj iskreno prijazni, vljudni, zabavni in nasmejani ljudje na svetu?

Res je, da velike večine Kanade še sploh nisva videla, a zaenkrat se ta stereotip ni izkazal za resničnega. Ali pa so bila najina pričakovanja prav zaradi tega prepričanja prevelika. Mogoče pa sva razvajena od prijaznosti doma in na Novi Zelandiji.

Česa o tej deželi nista vedela pred prihodom, pa vaju je presenetilo ali navdušilo? 

Ob prihodu v Kanado naju je presenetilo, koliko trgovin, ki prodajajo izdelke iz marihuane, je v vsakem, še tako majhnem mestu. Vedela sva, da je marihuana v Kanadi legalizirana, ampak nisva pričakovala toliko trgovinic, ki so ponavadi zelo moderne in lepo urejene.

Katere kanadske jedi bosta z veseljem posvojila v domači kuhinji? In česa na jedilniku ne bosta pogrešala?

Kanadska kuhinja je precej podobna ameriški, tako da kaj veliko ne bova dodala na svoj jedilnik. Za spomin na delo tukaj pa si bova kdaj pa kdaj pripravila »poutine«. To je ena ljubših izbir Kanadčanov in sicer je pomfri z omako, sirom in zeleno čebulo.

Kako so se na vajin že tretji daljši odhod v tujino odzvali vajini bližnji?

Na najine odhode so se sedaj že privadili, čeprav se njihovi obrazi kljub odobravanju najinih odločitev še vedno nekoliko povesijo. Jim pa je zdaj že veliko lažje, saj se zavedajo, da sva skozi podobne situacije že šla in se bova že znašla.

Se vama zdi, da se je v zadnjih letih dojemanje “netradicionalnega”, bolj nomadskega življenjskega sloga, ki se ne boji sprememb in neznanega, kaj spremenilo tudi pri starejših generacijah? 

Rekla bi, da bo za spremembo pri starejših generacijah potrebno še nekaj časa in še večje število mladih s podobnimi odločitvami. Vprašanj na temo: »Kaj pa bosta potem, Kaj pa »penzija«, Kaj pa otroci,…« je še vedno ogromno.

Se pa zavedava, da na tak način ne bova mogla živeti vse življenje, saj zna biti precej naporno. Vse od urejanja birokracije za pridobitev viz, iskanja služb v tujini, ustvarjanja novih vezi, vsakodnevnega učenja, življenja v novem okolju in vzdrževanja življenja nazaj v Sloveniji. Tudi midva imava želje po tradicionalnih poteh in bova v prihodnjih letih iskala najino ravnovesje tradicionalnega in netradicionalnega.

Ni dvoma, da takšne izkušnje ogromno dajo v nematerialnem smislu. Pa vendar – bi rekla, da s tovrstnim sezonskim delom lahko tudi dobro zaslužiš? 

V Kanadi so stroški življenja precej visoki, a sama sva s premišljenimi izbirami uspela prihraniti dovolj za načrtovano potovanje in povrnitev začetnih stroškov. Veliko je odvisno od potrošniških navad posameznika, isto kot doma. V primerjavi z Novo Zelandijo bova tokrat uspela prihraniti manj, saj je tudi potovanje po Kanadi/ZDA načeloma dražje.

Pravijo, da trdnost odnosov med ljudmi zares spoznamo na potovanju. Bi rekla, da sta se v teh letih, ki sta jih preživela v tujini, spoznala in povezala bolje, kot bi se v enakem času doma?

Definitivno, vse te skupne izkušnje naju še dodatno povezujejo. Naučila sva se živeti skupaj 24/7 in to tudi prioritizirati, saj nama je to nekaj najbolj pomembnega. Prav zaradi vseh teh izkušenj lahko uspešno sodelujeva tudi ob delu in podjetništvu.

Kam vaju bo odneslo v prihodnje? In kakšna usoda čaka vajin sladoled? Se vrača s poletjem, tako kot vidva?

Točno to pa je del najine odločitve, ki jo bova morala sprejeti med spomladanskim potovanjem po zahodu ZDA. Hvaležna sva, da sva si uspela ustvariti službo, h kateri se domov lahko vedno vrneva, ob enem pa si pustila dovolj svobode, da jo lahko za eno sezono dava na pavzo. Najbolje, da naju spremljate na najinem profilu, bova vsekakor javila takoj, ko bova vedela tudi sama.  

Edini in Janu ter njunim dogodivščinam z delovno-potovalno vizo lahko sledite na blogu (tu), Facebooku (tu) in Instagramu (tu). Njuno delo pa lahko podprete s skodelico kave – več o tem TU.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje? Morda pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: “Stanovanje v Ljubljani sva brezplačno zamenjala za vilo z bazenom v Provansi!” #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Savna na skali sredi ledeniškega jezera, kjer ste povsem sami

Včasi malo osame prav dobro dene. Si predstavljate razvajanje v savni, ki leži na idilični lokaciji? Na primer v bujni naravi Kanade?

Whitecap Alpine je ime kotička za hedoniste, ki se skriva v kanadskem hribovju Chilcotin, severno od Whistlerja. Kot pravi Lars Andrews, lastnik njihove nove pridobitve – idilične kočice, logistika izgradnje savne na 1800 metrih nadmorske višine in sredi jezera ni bila najbolj enostaven podvig. A z nekaj iznajdljivosti je savna na skali sredi ledeniškega jezera postala resničnost in priljubljena točka za planince, ki jih zanese na ta del sveta.

Savna z razgledom in ohladitev v jezeru po tretmaju

Poleti ta del Kanade privablja pohodnike, pozimi pa smučarje in druge ljubitelje zimskih športov. Ti si lahko spa privoščijo kar na platformi sredi jezerca, po tretmaju v savni pa se ohladijo s skokom v hladno ledeniško jezero. Hišica je oblečena v les cedre, ki raste v bližnjih gozdovih, ker pa bo s časom pridobila patino, se bo toliko bolj vklopila v okolje. Ustvarjalci so namreč želeli postaviti objekt, ki se bo karseda skladal z okoljem in naravo. Savna na skali stoji na štirih temeljnih količkih, velika okna pa iz nje odpirajo imenitne razglede v naravo.

Foto: Ilanna Barkusky, Instagram

PREBERITE ŠE: “Tisti, ki radi raziskujemo kotičke Slovenije ali sveta, bomo to še naprej počeli”

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Ženska zaspala med letom in se zbudila v parkiranem, temnem letalu

Kaj bi storili, če vas po pristanku pozabijo na letalu? To se je zgodilo Tiffani Adams v Kanadi, ki je zaspala na letalu.

Gospodična se je je na letalo družbe Air Canada vkrcala v Quebecu v Kanadi in kmalu po vzletu zaspala. Ko se je prezebla zbudila, je ugotovila, da je zunaj noč, letalo pa prazno. Osebje jo je pri izkrcanju očitno spregledalo, saj je imela ob sebi več praznih stolov in je med letom ležala. Obtičala je v parkiranem letalu nekoliko stran od letališkega terminala letališča v Torontu.

Prazen telefon in letalo brez izhodnih stopnic

Po pristanku so se očitno potniki in posadka izkrcali, letalo pa so odvlekli stran od letališča. Za povrh se ji je na telefonu izpraznila baterija, ker letalo ni delovalo, pa ga ni mogla niti napolniti.

V pilotski kabini je nato našla svetilko, uspelo ji je tudi odpreti vrata letala, vendar pa bi morala skočiti 15 metrov v globino, saj so stopnice že umaknili. S svetilko je nato pritegnila pozornost voznika vozička za prtljago, ki je bil v šoku in precej presenečen, ko jo je zagledal.

Air Canada se je za incident že opravičil, gospodična pa pravi, da jo po dogodku preganjajo nočne more.

Foto: Shutterstock

INTERVJU – Slovenski improvizatorji, ki so se znašli na kanadski turneji

Ste že slišali za IGLU? Ne, ne govorimo o ledenem domovanju, ampak o Improvizacijskem gledališču Ljubljana. Sestavljajo ga trije improvizatorji, Peter Frankl, Vid Sodnik in Juš Milčinski. Poleg tega, da nas na odru vsakič znova spravijo v smeh, Iglujevci v sklopu svoje impro šole tudi brusijo znanje novim improvizacijskim upom.

Zabavni trio se je ravno te dni vrnil iz Kanade, kjer so se v sklopu svoje turneje v dveh tednih ustavili v Vancouvru, Port Coquitlamu, Calgaryju in Edmontonu. Kako so jih sprejeli Kanadčani, kaj nenavadnega se jim je pripetilo na poti in kje jih lahko ujamemo Slovenci, preverite v spodnjem intervjuju.

Kdo je IGLU in kaj vas dela zanimive za občinstvo?

IGLU – Improvizacijsko gledališče Ljubljana smo Peter Frankl, Vid Sodnik in Juš Milčinski – trije improvizatorji, ki imamo skupaj sešteto preko 45 let izkušenj v umetnosti spontanega gledališča. Začeli smo vsak posebej v Šolski impro ligi in kasneje v Impro ligi, leta 2013 pa smo združili moči z željo po bolj profesionalnem delu in raziskovanju na področju impro gledališča. V mednarodni impro sferi veljamo za zelo igrivo improvizacijsko gledališče, doma pa občinstvo pritegnemo predvsem z zanimivimi improviziranimi zgodbami in uporabo široke palete improvizacijskih veščin – tako na predstavah, kot tudi ko v okviru naše impro šole poučujemo mlade improvizatorje.

PREBERI še // Člana IGLU-ja oziroma njegov smisel za humor smo spoznali že v tem pogovoru <–

Ravnokar ste se vrnili s turneje po Kanadi. Kako vas je sprejelo občinstvo čez lužo in kako (če sploh) se razlikuje od našega?

Občinstvo v Kanadi nas je zelo lepo sprejelo – gre za zelo izkušeno in s tem tudi zahtevno občinstvo, ki pa zna ceniti različne stile improvizacijskega gledališča. V Kanadi so sicer vajeni bolj verbalnih veščin, zato jim evropski in južnoameriški stili, ki uporabljajo tudi več gibalne in glasbene improvizacije, predstavljajo nekaj svežega. Se pa od slovenskega občinstva ne razlikujejo bistveno – mogoče so gledalci v Kanadi v povprečju nekoliko starejši in nekoliko bolj pogumni, ko jih prosimo za kakšen predlog, ki bo inspiracija za prizor.

Kako razvit je svet improvizacije v Kanadi in kje smo v primerjavi z njim mi?

Kanada je pravzaprav ena od zibelk moderne gledališke improvizacije, saj je v Calgaryju in drugod dlje časa deloval Keith Johnstone, sicer Britanec, ki velja za enega od očetov “impra”, kot ga poznamo tudi pri nas. Njihova tradicija je tako za kakšnih trideset let starejša od naše in temu primerno tudi bolj razvita – več je profesionalnih impro gledališč, več profesionalnih improvizatorjev in mentorjev in tudi v svetu so kanadski impro umetniki eni najbolj cenjenih. Gre pa tudi scena v Sloveniji nedvomno v pravo smer s profesionalizacijo performerjev in učiteljev, tudi v mednarodnem prostoru slovensko improvizacijo poznajo in jo zelo cenijo, čakamo le še prvo stalno impro gledališče z lastnim odrom.

Kanadčani slovijo po svoji prijaznosti, tudi po tem, da se veliko opravičujejo – sploh za stvari, za katere sploh niso krivi. Ste se kaj pošalili tudi na ta račun?

Kanadčani so zelo duhoviti ljudje, tako da s tem opravičevanjem pogosto kar parodirajo sami sebe. Je pa res, da boš težko za nekom stopil v neko stavbo – četudi vas vidijo zelo na daleč, bodo zagotovo pridržali vrata in vas spustili naprej.

V eni izmed predstav smo res imeli en prizor, v katerem sta Peter in Juš igrala Kanadčana, jaz pa Slovenca (op. p. Vid). Sicer ni bilo opravičevanja, smo pa poskusili govoriti s kanadskim dialektom (z različnimi stopnjami uspešnosti) in del prizora naredili na drsalkah, ki so v Kanadi skorajda bolj pogosto obuvalo kot čevlji.

Katera mesta ste obiskali v sklopu turneje in kateri kotički obiskanih krajev so vas najbolj navdušili?

V sklopu turneje smo obiskali Vancouver, Port Coquitlam, Calgary in festival Improvaganza v Edmontonu. Vancouver je od vseh naštetih definitivno najlepši – je ogromno obmorsko mesto s plažami in zanimivimi kotički, Port Coquitlam je manjši kraj blizu Vancouvra – tam smo na primer iz sobe imeli pogled na predel, kjer živijo predvsem upokojenci in imajo med svojimi hišami tudi golf igrišče z manjšim jezercem. Calgary je olimpijsko mesto – videli smo na primer skakalnice, kjer so naši skakalci leta 1988 slavili srebrno medaljo, poleg tega pa smo obiskali še Heritage Park Historical Village, kjer skušajo s parnim vlakom, starinskimi stavbami in igralci prikazati, kako je Kanada izgledala nekoč. V Edmontonu pa je bila najbolj zanimiva terasa in razgled s Fairmont Hotela Macdonald, zgrajenega leta 1915, kjer sicer ponavadi bivajo največji glasbeni zvezdniki, ko imajo koncert v Edmontonu. Ker se težko izmuznemo svojemu poklicnemu očesu, pa bi verjetno vsi trije na prvo mesto dali vse štiri gledališke dvorane, v katerih smo igrali – definitivno impresivne gledališke konstrukcije!

Se vam je na poti pripetilo kaj nenavadnega?

Nazaj grede smo nekaj časa potovali ločeno – Peter je namreč ponesreči pozabil potni list v hotelski sobi in se je Jušu in Vidu pridružil šele v Montrealu. Sicer pa so nas povabili na tekmo softballa – pravil še vedno ne razumemo, so nas pa naučili nekaj navijaških vzklikov, in sicer: “Good eye!”, “Good hustle!” in “Nice crack!” Za slednjega je nujno, da ga uporabljaš samo na softball igrišču, sicer lahko zaideš v težave.

Kje lahko ujamemo IGLU po Sloveniji in kam v tujino vas bo še odneslo?

IGLU ima v Ljubljani predstave enkrat na teden – bodisi v Menzi pri koritu na Metelkovi, bodisi v SiTi Teatru BTC. Naslednja skupna destinacija v tujini bo festival Spunk oktobra v Zürichu, posamezno pa nas bo Vid septembra zastopal na festivalu Pronto v glavnem mestu Kolumbije Bogoti, Juš pa oktobra odhaja na mini turnejo v Belgijo.

 

Foto: Billy Wong/Improvaganza

Navdihujoče fotografije potovanj za lepšo deževno soboto

Žal nam vreme danes ni prineslo sončne sobote, zato jo bomo najverjetneje primorani preživeti v zavetju domače dnevne sobe.

Da pa bo dan lepši, smo pripravili nekaj navdihujočih fotografij s potovanj po svetu, ki kar kličejo po nakupu letalske karte. Če te torej zamika skok na drug konec sveta, lahko za vozovnicami pobrskaš tudi z našim iskalnikom letalskih kart.

Želimo ti lepo soboto!

Amsterdam

Taj Mahal

 

Dubaj

Grand Canyon

Sicilija

Cinque Terre

Norveška

Benetke

Bali

Porto

Foto: Pixabay, Pexles

Kanada za svoj rojstni dan podarja prost vstop v nacionalne parke

Kanada bo letos, natančneje 1. julija 2017,  praznovala svoj 150 rojstni dan. S praznovanjem so pričeli že na silvestrovo, v čast jubilejni obletnici pa bo država obdarila svoje prebivalce, pa tudi obiskovalce.

Kanada, ki slovi po visoki kvaliteti življenja svojih državljanov, podarja celoletni brezplačni vstop v vse svoje nacionalne parke. Običajno bi enkratna vstopnina v posamezen naravni rezervat znašala dobrih sedem dolarjev, v letu 2017 pa je prav vsak vstop (tudi večkraten) brezplačen.

The Discovery Pass, kot so poimenovali akcijo, prav tako omogoča brezplačen ogled 171 nacionalnih historičnih znamenitosti.

Seznam parkov in čudovito fotoreportažo kanadskih naravnih biserov skozi objektiv Petre Sodja si lahko ogledaš tukaj.

Predstavljaj si torej čudovito naravo Kanade, ki jo v letošnjem letu lahko obiščeš brez plačevanja vstopnin ter na potovanju prihraniš kar nekaj denarja.

Vse, kar moraš storiti je, da obiščeš to spletno stran ter si preko spleta naročiš svoj brezplačen Discovery Card, ki je veljaven skozi vse leto 2017. (Ter seveda, kupiti letalsko karto, da lahko čim prej doživiš kanadske naravne lepote.)

Foto: Pixabay

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.