Gorenjca, ki živita v Švici: “Slovenci se pogosto ne zavedamo, kako lepa je Slovenija in kako dobro se v njej živi”

Tokrat sem klepetala s parom, ki se je iz Slovenije izselil pred sedmimi leti. Kam? V Švico. Njun življenjski slog pa pestrem delavniku navkljub ostaja avanturističen. Ljubita potovanja, pišeta pa tudi popotniški blog, ki ga spremljajo mednarodni ljubitelji dogodivščin. Kdo sta torej Sonja in Jernej?

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Jernej in Sonja, dokaj povprečna predstavnika ljudi, ki izhajajo iz gorenjskih koncev Slovenije. Torej, rada sva v naravi, rada imava gore in jezera, ne marava pa krajev, kjer je preveč ljudi na kupu. V prostem času zelo rada potujeva in iščeva oddih od vsakdanje rutine, kar dokumentirava tudi na blogu. Sprva je bila ideja le nekakšen digitalen fotoalbum, a je blog kar lepo rastel in je sedaj pravzaprav že služba ob službi. Najin dolgoročen načrt je doseči čimvišjo stopnjo svobode v vsakdanu in se osvoboditi vsakodnevne rutine dela v pisarni. Najin blog je definitivno pomemben kos te sestavljanke.

Že skoraj 7 let živita in delata v Švici. Kaj vaju je odneslo tja?

V času pred odhodom v Švico sva živela v zgornjem nadstropju pri Sonjinih starših, življenje je bilo OK, a ves čas naju je vleklo nekam v tujino. Ker ima Sonja po mamičini strani Švicarsko državljanstvo in posledično tudi tekoče govori švicarski dialekt, je bila naslednja poteza dokaj predvidljiva. Sonja je že iz Slovenije dobila službo v bližini Züricha, Jernej pa je najprej še zaključil študij in se nato začel intenzivno učiti nemščino ter hkrati iskati službo. Na začetku je bilo težko, saj je na trgu v Švici veliko več konkurence kot v Sloveniji, a s časom se je vse uredilo.

Katere so prednosti in kakšne so slabosti življenja ter dela v tej deželi?

Prednosti so definitivno infrastruktura – vse od javnega prevoza do letališča, narava je čudovita, karierne možnosti so odlične in na splošno je vse zelo dobro urejeno. V povprečju ima posameznik tudi veliko več kupne moči v primerjavi s Slovenijo. Zanimivo je tudi, da predvsem v Zürich-u človek spozna ljudi iz vsega sveta in s tem širi svoja obzorja. In seveda, ne smeva pozabiti na sir (smeh).

Po drugi strani pa je veliko manj prostega časa, dela se dlje – 42 urni tedenski delavnik, malica ne šteje kot delo, tempo na delu je višji, veliko je konkurence. Prav tako je država po površini le 2x večja od Slovenije, ima pa 4x več prebivalcev, tako da je na cestah kljub odličnemu javnemu prevozu veliko prometa. Zanimivo je tudi, da imajo vsi Švicarji že splanirane vse vikende za kakšne 3 mesece vnaprej, na kar se še vedno nisva privadila. Sama namreč rada zelo spontano preživljava prosti čas. Zdi se nama tudi, da so pogoji za mlade družine v Švici veliko slabši kot v Sloveniji – od porodniške do stroškov varstva.

Kolikšen del leta preživita na potovanjih in kako izbirata naslednjo destinacijo?

Veliko potovanj v kakšna evropska mesta opraviva kar čez vikende, včasih si vzameva kakšen dan dopusta, včasih združujeva s prazniki, povprečno pa na leto poskusiva realizirati še nekaj »večjih« potovanj – za 2 ali 3 tedne. Načeloma imava vsak po 5 tednov plačanega dopusta, po novem si 2 tedna lahko tudi »dokupiva« in dodatno lahko še koristiva nadure (teh je ponavadi kar veliko).

Kar se tiče destinacije pa nimava nekega algoritma, ponavadi iščeva lokacije, ki niso preveč obljudene in kjer lahko tudi nekaj doživiva – surfanje, hribi, joga, živali … Velikokrat ima vpliv tudi trenutna cena letalske vozovnice – če najdeva kaj ugodnega in nama je destinacija všeč, karto kar kupiva, potem pa šele začneva razmišljati, kaj točno bi lahko tam počela. Kdaj pa je izbira destinacije posledica sodelovanja s kako turistično zvezo.

Kje smo vaju ujeli tokrat?

Trenutno sva doma, v čudoviti zeleni vasici, kakšnih 10 kilometrov iz središča Züricha. Poleti sva zelo rada kar v Švici, saj je narava res čudovita in država nudi ogromno možnosti za kolesarjenje, plavanje v jezerih, pohodništvu, SUP-anje, itd.

Pozimi pa je ravno nasprotno. Zime so namreč v Zürich-u dokaj depresivne – ni snega, sta pa megla ali oblačno vreme. Na smučiščih je za vikende neverjetna gneča. Takrat jo rada kam popihava.

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog je najprej pisala samo Sonja, začela je leta 2015. Prvotna ideja je bil torej le nekakšen digitalen dnevnik dogodivščin. A ker je stran organsko rasla in posledično dobivala vedno več obiska, sva počasi oba začela investirati vedno več truda in časa.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?

Načeloma so najbolj obiskane objave o pohodništvu in o malo manj znanih državah.

Kaj počneta, ko ste doma?

Počivava v viseči mreži in poslušava podcaste. Ko se spočijeva, pa poskusiva čimveč časa preživeti zunaj – kolo, hoja v hribe, SUP, slackline, trampolin, namizni tenis, včasih samo sprehod po gozdu v domači vasici. Vse, kar služi kot protiutež sedenju v pisarni. Seveda pa gre kar nekaj časa tudi za ustvarjanje novih vsebin na blogu in pridobivanje digitalnih znanj.

Na kakšen način si financirata svoje poti? Z blogom tudi služita?

Poti si večinoma financirava iz lastnega žepa, a imava za sabo tudi že nekaj sodelovanj s hoteli, surf kampi, zvezami ipd. Z blogom tudi služiva, predvsem od t.i. affiliate marketinga, gostujočimi prispevki in sodelovanji s podjetji.

Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel? Kako to uspeva vama?

Bloganje v posel preraste, ko začneš večino prostega časa namenjati za to, to pa dejansko obradi sadove. Ker oba ob bloganju tudi delava, je to včasih seveda težko, a se trudiva čez vikende odgovoriti na vse e-maile ter kar se da pogosto objavljati novo in svežo vsebino. Po eni strani je blog odlična motivacija, da se ne zasediva na kavču pred TV in narediva izlet.

Kdo so vajini bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?

Ker večinoma piševa v angleščini, najini bralci prihajajo iz vsega sveta, prevladujejo pa Američani, Angleži, Švicarji, Nemci in Slovenci. Nekaj objav je Sonja prevedla tudi v nemščino, kjer pa potem logično prevladujejo Nemci.

Na katerem kontinentu se počutita najbolj domače? Zakaj?

Najbolj domače se počutiva v Evropi, saj sva večino svojega življenja tukaj, ampak najbolj pa nama je pri srcu Afrika. V Afriki je življenje nekako še bolj prvenstveno, živali so res neverjetne, obenem pa se človek tudi zaveda vsega razkošja, ki ga uživamo v Evropi.

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Ker se izogibava luksuznih hotelov, imava kjer je le mogoče stik z domačini. Zelo so nama pri srcu Afričani (mogoče specifično Namibijci), saj so kljub neidealnim razmeram načeloma bolj nasmejani kot smo mi. Prav tako nama ugajajo Finci, saj so po vrednotah zelo podobni Gorenjcem, a hkrati tudi zelo unikatni in odtrgani. Ampak, klišejsko, se je zelo zanimivo pogovarjati z ljudmi iz vsega sveta, vsak ima svojo zgodbo, svoj pogled na svet. In prav to je čar potovanja – razumevanje situacije ljudi, ki imajo za sabo popolnoma drugačno zgodbo.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Po pravici povedano, verjetno ne. Se pa strinjava, da je današnja obsesija s Facebookom, Instagramom in podobnim resen problem današnje družbe. Na žalost sva podlegla tudi midva, čeprav se zavestno boriva proti temu. Obenem pa je to na žalost tudi realnost bloganja. Prav tako naju motijo algoritmi na socialnih omrežjih, ki te silijo k vsakdanji uporabi in določenim tipom slik – slike z obrazom so preferirane in posledica je, da je Instagram poln selfijev, kar je dolgočasno.

Kakšen tip popotnikov sta?

Z leti se počasi spreminjava. Včasih sva veliko letala okoli in spala na nočnih avtobusih, da bi izgubila čim manj časa, sedaj pa si rada ogledava kakšno stvar manj, a nisva vedno pod stresom. Na kratko, starava se. Še vedno pa se izogibava hotelov in luksuzu oziroma udobju – še vedno rajši spiva na kavču pri zanimivih domačinih kot v hotelu. Jernej ima včasih krize in gre za 3 tedne brez spremstva hoditi v Nepalske gore. Ali pa odideva za kak teden v joga detox kamp, da se popolnoma odklopiva.

Katere destinacije bi priporočila za poletni oddih v prihajajočih mesecih?

Kiev, Ukrajina, Azorski otoki, Portugalska, Lofoti, Norveška, Ferski otoki

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Čeprav ni ravno jed, je na prvem mestu definitivno okusna vietnamska kava. Sledita »Mofongo« iz Portorika in »Khinkali« iz Gruzije.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Dejansko sva imela do sedaj večinoma pozitivne izkušnje, mogoče je bila najslabša izkušnja prestavljen let iz Namibije, kjer sva poleg 8-urnega stanja v vrsti po letališčih domov prišla 2 dni prepozno. Ampak to bi se lahko klasificiralo kot t.i. »first world problem«. Mogoče še zastrupitev s hrano v Maroku in to ravno na nočnem avtobusu. Ostalo si lahko predstavljate.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Včasih se nama zdi, da imajo nekateri o določenih destinacijah popolnoma napačne predstave, predvsem, kar se tiče varnosti in domačinih. Prav tako sva sama živ dokaz, da se lahko tudi brez planiranja in organiziranih aktivnosti zelo dobro potuje, kar je za nekatere popolnoma nepredstavljivo. Ampak ljudje smo si pač različni.

Pa o popotniških blogerjih?

Misliva, da se večina ne zaveda, koliko dela in truda stoji za vsakim blogom, vsako objavo, vsako Instagram fotografijo. Obstaja kar nekaj blogerjev, ki so izgoreli. Obenem pa je za uspešen blog potrebno tudi ogromno znanja na področju spletnega marketinga in spremljanja digitalnih trendov.

Kaj pa menita o splošnih prepričanjih o tem, kako se ob selitvi iz Slovenije – sploh v deželo, kot je Švica – cedita med in mleko?

Misliva, da se večina Slovencev ne zaveda, kako lepa je Slovenija in kako dobro se v Sloveniji živi. Vsaka država ima svoje prednosti, nekje je več poudarka na prostemu času, nekje pač več na karieri.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Težko je izpostaviti točno lekcijo, ampak lahko pa rečeva, da bi bila brez potovanj definitivno drugačni, veliko manj razgledani osebe, kar je seveda kliše, ampak drži. S širjenjem obzorja sva postala bolj tolerantna in strpna do ljudi.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Čimmanj spoznavanja dežele skozi lečo kamere / fotoaparata.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Slovenijo (smeh).

HITRIH 6

Najljubša država: Jernej – Finska ali Norveška, Sonja – Namibija ali Svaziland

Najljubše mesto: Jernej – Tórshavn, Sonja – Tel Aviv ali Tbilisi

Najljubša plaža: Jernej – Filipini (white beach, Port Barton), Sonja – Sejšeli (Anse Boudin)

Najljubša kulinarika: Jernej – Peru, Sonja – Vietnam

Naljubši način transporta: Jernej – kolo, Sonja – SUP

Najljubši jezik: Jernej – finščina, Sonja – španščina in norveščina

Sonji in Jerneju lahko sledite na blogu My Hammock Time ali na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

 

Kam z mulcem: “Zmotno je mišljenje, da so potovanja za majhne otroke breme in stres ter da nimajo nič od tega”

Čeprav Slovence marsikdo in marsikdaj označi za narod, ki gre na dopust najdlje do Savudrije, smo v resnici precej radi po svetu. Raziskovalni duh se ne umiri niti, ko se nam pridružijo otroci. O tem, kako je po svetu potovati z malčki, smo se pogovarjali z Ivo, soustanoviteljico bloga Kam z mulcem, ki se osredotoča prav na potovanja z mulci – po Sloveniji, k sosedom ali kam dlje.

Z Vandraj se je pogovarjala Iva, ena od soustanoviteljic bloga Kam z mulcem, ki z družino od leta 2015 živi v Nemčiji, v bližini Kölna. Čeprav zelo radi raziskujejo Nemčijo, je njihovo srce še vedno v Sloveniji. In tako obojestransko promovirajo lepote obeh dežel. Kdo torej ustvarja njihov blog?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Blog Kamzmulcem.si sestavljamo 4 aktivne mamice, združene z namenom, da spodbudimo starše, da se podajo na potep z mulci. Pa naj bo to le kratek izlet ali doživetje v Sloveniji, skok čez mejo ali daljše potovanje na drugi konec sveta. Menimo namreč, da je aktivno preživljanje časa z družino najbolj donosna naložba za življenje.

Kolikšen del leta preživite na potovanjih in kako izbirate naslednjo destinacijo?

Ker smo vse mamice zaposlene, nam potovanja večinoma narekuje razpoložljiv dopust ter dela prosti dnevi. In seveda šolske obveznosti. Tako imamo ponavadi letno eno večje potovanje ter nekaj krajših oddihov, ali v Sloveniji ali v sosednjih državah. In seveda čimveč aktivnih vikendov, ponavadi na morju. Destinacije izbiramo največkrat glede na naše interese, kjer smo lahko na nek način aktivni. Tako so ponavadi destinacije mešanica spoznavanja nove kulture, športnih aktivnosti ter doživetja narave. Imamo pa vse že kar izdelano svojo “bucket listo”, za vsaj nekaj let vnaprej.

Kako se je vaš slog potovanj s prihodom otrok spremenil?

Težko rečem, da smo spremenili slog potovanj, vsekakor pa prilagajamo tempo potovanj različnim starostnim obdobjem naših otrok. Vedno pa upoštevamo nekaj varnostnih pravil. Vselej se zavarujemo, se pozanimamo o varnostnih razmerah na željeni destinacij ter tudi predvidimo, da je v bližini, kjer bivamo, bolnišnica. Z družino doslej nismo potovali kam, kjer bi moral biti otrok cepljen proti več stvarem. Radi gremo nekam, kjer je toplo, zagotovimo si dovolj udobja – povečini bivamo v apartmajih, velikokrat pa smo tudi odprti za nove izkušnje. Letos se bomo naprimer na potovanje po Grčiji odpravili z avtodomom. Pazimo, da pot in potovanje nista prezahtevna. Tja, kjer so razmere v državi negotove, ne gremo. Vedno imamo tudi plan B.

So pa potovanja z otroki nam vsekakor veliko boljša! Ko potuješ sam, si po navadi osredotočen na to, kar najraje počneš, za preostalo pa si (pre)pogosto slep. Z otrokom postaneš pozornejši na veliko več stvari: iščeš, kaj bi mu lahko pokazal, kaj bi lahko bilo zanimivo zanj, pozornejši si na lokalne posebnosti, od hrane do naravnih lepot; tako tudi sam doživiš več. Ni pa vedno vse Instagram trenutek, temveč so vmes tudi manj prijetni trenutki.

Kaj bi svetovali mladim družinam, ki si ne upajo v svet z naraščajem?

Novopečenim staršem vedno priporočamo, da si kot prvo destinacijo izberejo evropsko destinacijo, kjer so standardi podobni našim in kamor pot ne traja dlje kot nekaj ur. Najbolj pomembno pa je, da se starši odpravijo tja, kjer se počutijo varno in udobno ter uskladijo želje z vsemi družinskimi člani. Le tako bo počitnikovanje sproščeno, zabavno in polno nepozabnih trenutkov.

Kako dolgo ustvarjate svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Ravno januarja smo praznovale svojo 4. obletnico. Vse štiri ustanoviteljice se poznamo z viške gimnazije in vse štiri smo rodile prvega otroka ob približno istem času. Tako je pogovor ob neki priložnosti nanesel na to, da pogrešamo nasvete, kam z otrokom, bodisi na kavo, v kakšen lokal, kam, kjer imajo igrala, bodisi na izlet. Takšnih informacij ni bilo zbranih na kupu in zato smo se tega lotile same.

Ker smo vse štiri že pred rojstvom otrok precej potovale in smo želele to ohranjati tudi z otroki, smo sklenile z blogom spodbuditi tudi druge starše k potovanjem. A kmalu smo ugotovile, da slovenske družine najbolj zanima potepanje po Sloveniji, kratki izleti – marsikomu se zdijo po­tovanja z majhnimi otroki v bolj oddaljene države preveč zapletena, pa tudi vsakdo si jih ne more finančno privoščiti; zato smo začele vse štiri temeljito raziskovati Slovenijo in objavljati različne izlete po njej. Sama sem z otrokom in zaradi bloga spoznala precej kotičkov, ki jih sicer verjetno ne bi. A potovanja v bolj oddaljene države ostajajo pomemben del bloga, pa četudi navdušimo za kakšno potovanje samo peščico družin.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

“Kje naj mulc praznuje rojstni dan v Sloveniji”. Ta ima več kot 90.000 branj na naši spletni strani in je tudi na prvem mestu, ko na google iščete ideje praznovanj. Nasploh so raznovrstni seznami pri nas izredno brani in tudi kar malo pričakovani. Tako je npr. na 2. mestu branosti seznam “12 naravnih kopališč v Sloveniji”, ki so ga povzemali tudi večji slovenski portali. Tudi ta ima nad 70.000 branj.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Na vsakem potovanju se trudimo čimbolj vživeti v lokalno živjenje, kar pomeni, da koristimo tudi javne prevoze, odkrivamo lokalna igrišča, radi obiščemo lokalne tržnice ter preizkušamo njihove specialitete. Na večini potovanj so lokalni prebivalci izredno prijazni do družin z otroki, zato res težko izpostavim eno državo. Je pa dejstvo, da je v državah, kjer imajo najmanj, nasmeh najbolj pristen.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Težko. Predvsem zato, ker potem vtise potovanj tudi strnemo v zapise, najprej za družinske spomine, potem pa tudi za vse naše bralce. Priznamo pa, da zelo paše, ko za nekaj dni odložimo telefone in nujo slikanja trenutkov.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Odvisno od destinacije in za koga. Drugače pa: potni listi, bančna kartica, potovalna lekarna, fotoaparat, telefon in polnilci.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Predajte se lokalnemu življenju na destinaciji in ne poskušajte spreminjati navad ljudi. Našim otrokom pa poskušamo približati moto: “Take nothing but memories, leave nothing but footprints”.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Odkar potujemo z otroki, pa pravzaprav še nismo doživeli kaj res neprijetnega, razen kdaj pa kdaj kakšen obisk zdravnika. Trkamo, da tako tudi ostane. Še najbolj neprijetne so meni zamude letov, saj ti kar malo uničijo dnevni ritem otrok, sploh če so ti mlajši.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da potrebujemo za na pot veliko denarja in da moramo iti daleč, da kaj resnično doživimo.

Pa o potovanjih z otroki?

Da so potovanja za majhne otroke breme ter stres in da otrok nima nič od potovanj. Marsikatera mamica me je že vprašala: Zakaj bi šel z majhnim otrokom na potovanje, saj nima nič od njega! Ko je zelo majhen, verjetno res ne, oziroma … Ima. Ob sebi ima zado­voljne, srečne starše. In ob takšnih starših bo zadovoljen tudi otrok. Ko malce zraste in ko že doživlja potovanja, pa se mi zdi dragoceno, da spoznava svet, njegovo raznolikost, drugačnost. In da je zato odprt, do novih stvari, do ljudi.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Izpostavila bi jih pet: Potrpežljivosti, prilagodljivost, hiti počasi, sprejemanje ljudi in lokalnih navad, ceniti svojo domovino in vse, kar nam le ta nudi.

Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel?

Potrebovale smo okvirno 1 leto, da so se začela sklepati prva plačljiva sodelovanja. Tudi sedaj, po 4 letih, je blog v prvi vrsti naš hobi in želja po spodbujanju staršev, da raziskujejo okolico in svet z otroki. Lahko pa si z njim tudi že povrnemo kakšen strošek tega našega raziskovanja.

HITRIH 7

Najljubše potovanje: Roadtrip po Južni Afriki

Najljubša država: Slovenija, od tujine Italija

Najljubše mesto: Ljubljana, od tujine Amsterdam

Najljubši izlet v bližini: Rožnik

Najljubša plaža: Le Morne (Mavricij)

Najljubša kulinarika: riba in vino

Naljubši način transporta: avto in kolo

Najljubši jezik: španščina (čeprav je ne znam)

Blogu Kam z mulcem in dogodivščinam štirih družin lahko sledite TUKAJ, pa tudi na Facebooku in Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

PREBERITE ŠE:

Slovenka Katja, ki potuje s sedemletnim sinom: “Tu in tam pade kakšna pripomba, da sem nora, ampak bolj za hec kot za res”

Slovenka Katja, ki potuje s sedemletnim sinom: “Tu in tam pade kakšna pripomba, da sem nora, ampak bolj za hec kot za res”

Moja tokratna sogovornica je Katja Mikoš, Slovenka, ki živi v Nemčiji, srečate pa jo lahko po vsem svetu. S 7-letnim sinčkom namreč veliko potujeta, zapise o njunih dogodivščinah pa lahko ujamete tudi na njenem popotniškem blogu Places and notes.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Aktivna mami, ki že od mladih nog vandra po svetu v iskanju novih dogodivščin. Trenutno živim v Nemčiji, govorim pet jezikov, rada pišem, fotografiram, hribolazim in smučam. Kadar mi čas dopušča z veseljem kaj kreativnega ustvarim ali pa skuham. Dan najraje zaključim z dobrim kozarcem vina, v tišini in v idealnem primeru ob jezeru ali pa morju.

Kje smo vas ujeli tokrat?

Na otoku Ile de Re na francoski atlantski obali, kjer sva na obisku pri partnerjevi družini in prijateljih. 

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu? 

Uh, veliko jih je. A če že moram izbrati enega, bo to verjetno kar lanskoletno dvomesečno potepanje po južnem Pacifiku s takrat 6-letnim sinom. V službi sem si izborila trimesečni neplačan dopust, najprej obiskala domače v Sloveniji, potem pa naprej v tople kraje. Prva postaja Singapur, potem Cookovi otoki, nato pa naprej na Fiji, Vanuatu in za konec še malo Nove Zelandije. Bilo je res nepozabno in ena boljših popotniških odločitev. 

Velik del vaših potovanj ste raziskovali v dvojini, s sinčkom, prvošolcem. Kakšna izkušnja je to?

Tako je, zadnja leta sva z danes 7-letnim sinom prepotovala kar sama. Večkrat sva kampirala po Nemčiji, obiskala Hong Kong in Macau, backpackala po Filipinih, za nama je že prej omenjeno potovanje po južnem Pacifiku in še cela vrsta krajših potepov po Evropi. Ker smo pred tem potovali družinsko, v troje, sva se sprva morala oba malo navaditi na to, da sva naenkrat kar sama na poti. Ampak je šlo.

Konec koncev sva bila tudi doma sama in sva se ravno tako morala znajti. Na poti ni nič drugače. Potovati kot samska mama je nekaj posebnega in neke vrste neprecenljiva svoboda. Ko si 24 ur na dan sam z otrokom ga tudi bolje spoznaš, več se pogovarjaš, več je časa in energije za igro in norčije. Doma časa na račun službe in ostalih obveznosti preprosto zmanjka.

Tudi stik z domačini je veliko bolj intenziven in pristen, kar naenkrat te vsi vabijo medse in želijo pomagat. Verjetno imam tudi malo srečo s tem, da Lu od rojstva odrašča trojezično in je navajen potovanj, dolgih voženj, drugačne kulinarike in podnebja. S tekočo angleščino se povsod sam znajde. Seveda ima kdaj svojih pet minut, ampak teh pet minut ima kdaj tudi doma. Nič nenavadnega torej, za naju so potovanja in spoznavanje novih kultur del življenja.

In na kakšne odzive ste ob tem naleteli?

Večinoma na pozitivne. Moja družina je tako ali tako bolj popotniško naravnana, prijatelji pa povečini tudi. Tu in tam je seveda padla kakšna pripomba, da sem nora, ampak bolj za hec kot za res. Se pa večini potovanje samske mame z otrokom še vedno zdi nekakšno hrabro dejanje. Meni je to sicer smešno, ker hraber je vsak trenutek, ko si z otrokom, sploh pa, če si sam. In še posebno doma. V kaotičnem vsakdanjiku, brez bližine širše družine in prijateljev. Ampak sem vzela kot dobronamerno.

Takoj po ločitvi mi je bilo namreč jasno, da bom še naprej potovala s sinom, pa čeprav sama. Tako kot mi je bilo jasno že med nosečnostjo, da na račun otroka ne bom opustila potovanj samo zato, ker bom kmalu mama. Je pač zame nekaj naravnega, mogoče tudi zato, ker nerada zdržim dolgo na enem mestu.

Kolikšen del leta preživite na potovanjih in kako izbirate naslednjo destinacijo?

Kolikor se le da dopust kombiniram z državnimi prazniki in vikendi, kar ponavadi nanese okrog 60 dni na leto. Božično-novoletne praznike in kakšen teden poleti preživim doma v Sloveniji, spomladi in jeseni pa je čas za daljša potovanja.

Predvsem spomladi grem najraje v tople kraje, ker sem sita sive zime. Destinacije izbiram glede na ugodne letalske povezave in osebne preference, ko potujem s sinom pa seveda upoštevam tudi njegove želje. Ideje včasih dobim tudi na ostalih popotniških blogih, ki jih z veseljem spremljam in berem, orientiram se tudi po priporočilih znancev, za katere vem, da potujejo v meni podobnem stilu.

Trenutno živite na severu Nemčije. Kaj vas je odneslo tja? 

Bivša zveza z Lu-jevim očetom, ki pa se je vmes končala. Čeprav že od malih nog potujem, nikoli nisem zares hrepenela po dolgoročnem življenju v tujini. Mi je bilo v Sloveniji čisto všeč. A življenje ima svoja pota in vedno znova preseneča. Kljub temu, da pogrešam dom, ničesar ne obžalujem. Zadnjih 8 let tu na severu Nemčije me je naučilo marsikaj, izkušnje ter takšne in drugačne dogodivščine so del življenja in ne preostane drugega, kot jih je sprejeti in se iz njih učiti.

Kaj počnete, ko ste doma?

Sicer sem res bolj malo doma, a ko sem, prosti čas posvetim sinu, serijam na Netflixu, pisanju bloga, občasno kaj zašijem in zelo redko, ampak z veseljem preberem kakšno knjigo. Rada tudi skuham kaj dobrega, obiščem prijatelje, poleti skočim s sinom na bazen in na sprehod po bližnjem gozdu.

Kako dolgo ustvarjate svoj blog Places and notes in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog pišem od leta 2015. Od nekdaj sem rada pisala in na potovanjih še danes prav vsak dan pišem potovalni dnevnik. Slednje sem počela že, ko sem kot najstnica potovala s starši. V dnevnik sem takrat poleg zapisov še zelo vestno zalepila vse odrezke letalskih kart, vstopnice in podobno. Danes samo še pišem in ko sem izredno pri volji tudi kaj narišem. Povodov za pisanje bloga je bilo kar nekaj.

V prvi vrsti spomini za Lu-ja, da bo o svojih potovalnih dogodivščinah imel kaj prebrati, ko bo večji. V času digitalne fotografije enostavno pozabimo na albume, fotografije končajo na disku pokvarjenega računalnika ali pa izgubljenega telefona. Blog je krasna priložnost za shranjevanje in obujanje spominov. Po vrhu vsega pa sem dobivala veliko vprašanj s strani prijateljev in znancev, kam, kako in kdaj potovati. Je veliko lažje vse skupaj enkrat temeljito opisati, kot pa vsakemu posebej razlagati. 

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Roadtrip po Portugalski! Očitno je Portugalska vse bolj priljubljena destinacija, bodisi za vikend obisk Lizbone ali Porta, ali pa za daljši road trip.

Na kakšen način si financirate svoje poti? Z blogom tudi služite? 

Z blogom ne služim in v prvi vrsti že od samega začetka pišem res za svojo dušo. Pisanje mi predstavlja nekakšen beg iz vsakdanjika. Se mi zdi, da ko enkrat začneš z blogom služit, vse skupaj iz zabavnega hobija preraste v neke vrste obvezo in slednjih imam že dovolj. Iz osebnih razlogov sem si lansko leto vzela tudi skoraj enoletno pavzo od bloganja. Mi je pač tako pasalo.

Če bi z blogom služila, bi si to odsotnost verjento težje privoščila. Ampak nikoli ne reci nikoli, me je naučilo življenje. Bomo videli, kam me bo odneslo. Zaenkrat sem zadovoljna tako, kot je, brez oglaševanja, plačanih objav, recenzij hotelov in promoviranja produktov. Poti si zaenkrat financiram z redno službo. Pred kratkim sem sicer dala odpoved in z junijem končujem delovno razmerje, tako da bodo prihajajoča potovanja posledično financirana iz prihrankov.

Kdo so vaši bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci? 

Od samega začetka prevladujejo slovenski bralci, a na račun lepega števila mednarodnih prijateljev, imam kar nekaj angleško govorečih sledilcev, ki blog redno spremljajo.

“Po novem spet potujemo v troje. Zadnja leta so bila kar pestra na osebnem področju … Februarja 2019 sta Charlie & Katja začela s prenovo 18-let starega Land Rover Defenderja. Upava, da se konec junija odpeljeva na daljše, časovno neomejeno overland potovanje. V dvoje in seveda občasno v troje,” piše na vaši strani. Kako napreduje prenova in kam vas bo odneslo najprej?

Ja, nekako vzporedno z odpovedjo v službi sva se s partnerjem odločila za nakup starejšega Land Roverja, ki je že odkar pomnim moj sanjski avto. Po najboljših močeh sva se lotila prenove v neke vrste offroad-počitniško vozilo, v katerem lahko kuhamo, spimo in živimo vsi trije. Zaenkrat prenova super uspeva in sva že skoraj pri končnem rezultatu, le še nekaj malenkosti je ostalo. Čez dober mesec se tako najprej v dvoje odpeljeva na sever Evrope, po Skandinaviji in Baltskih deželah, potem pa v troje proti jugu, pa do kamor nas nese.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?

V Evropi. Všeč so mi letni časi. Ne maram monotonosti in ravno tako kot rada plavam, tudi rada smučam. V Evropi je vse to mogoče, pa še marsikaj drugega. Kulturna, etnografska, kulinarična in zgodovinska raznovrstnost na relativno majhnem geografskem območju je nekaj čudovitega. V več evropskih državah imam tudi veliko prijateljev, ki jih redno obiskujem.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu? 

Seveda, na vsakem potovanju z velikim veseljem navežem stik z lokalci. Najlepše je, ko se odmakneš od trum turistov in se potopiš v njihov vsakdanjik. Ko te odprtih rok povabijo v svoj dom res najlažje spoznaš novo kulturo na več ravneh. To so pravzaprav tiste najlepše izkušnje. Presenetljivo so se mi kot zelo prijazni in gostoljubni v spomin vtisnili Novozelandci. V Laosu, Egiptu, Ugandi, Indiji in Vanuatu sem imela to srečo spati in par dni preživeti z domačini. Omana, in Sicilije se spomnim kot izjemno otrokom prijazni in gostoljubni destinaciji, tudi na račun Lu-ja, ki je bil ob obisku obeh držav star le leto dni.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Ne. Še v času pred digitalno fotografijo sem na potovanjih rada fotografirala in kasneje urejela fotke v albume. Odkar prenosni telefoni delajo kvalitetne fotografije sicer res vsakič ne vlačim več s sabo velikega fotoaparata, ampak se nikoli ne vrnem brez vsaj par deset fotografijami.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Sledite srcu, ne obremenjujte se z mnenji drugih in ostanite zvesti sami sebi. Vedno se bo našel nekdo, ki drugače misli in vas mogoče ne bo razumel. Pa nič ne de. Četudi ne najdete sorodne potovalne duše, pa pojdite sami. Prve dni zna biti malo čudno, potem pa gre. Smiselno se je tudi naučit par besed lokalne govorice in ne pozabite, z nasmehom se daleč pride.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu? 

Masala dosa, rahlo pekoča južno indijska riževa palačinka z zelenjavnim nadevom, začimbami in kokosovo omako. Pekoča solata zelene papaje na severu Laosa. Ika mata s Cookovih otokov – osvežilna hladna solata surove tune v kokosovi omaki in začimbami, postrežena v kokosovi lupini in ocvrtim čipsom kruhovca.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Na srečo jih res ni veliko. Nikoli nisem zares zbolela, se ponesrečila, niso me okradli, nikoli nisem izgubila dokumentov in podobno. Trkam. Nekajkrat so mi izgubili prtljago, enkrat celo za vselej. Večkrat sem tudi zamudila povezan let. Morda je bilo res najbolj neprijetno prav lansko leto na poti nazaj domov iz Vanuatu, ko so nama kar tri dni zaporedoma zaradi slabega vremena odpovedali let in sva posledično zamudila letalo v Evropo. Odnesla sva jo s kar visokimi dodatnimi stroški za novo letalsko karto iz Aucklanda v Frankfurt in par zamujenimi dnevi v službi, hujšega pa ni bilo. 

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih? 

Da smo vsi, ki potujemo bogati. Pa nismo. Večina nas trdo dela in si marsičemu drugemu odreče, da si privoščimo, kar si. Če je potovanje prioriteta, potem pač vso energijo usmeriš v to smer in šparaš pri drugih stvareh.

Da so potovanja draga. Pa niso nujno. Z malce iznajdljivosti in brez kompliciranja je lahko vse skupaj precej dostopno.

Da na potovanjijh le uživamo, je tudi mit. Za slednje prepričanje krivim predvsem družbene medije. Marsikdaj so potovanja naporna, zgodaj je treba vstajati, 24 ur na letalih, jetlag, prekladanja po letališčih, vročina, prebavne motnje, pogrešaš dom, ko ni interneta se počutiš malce odrezanega od sveta in še bi lahko naštevala. Daljša potovanja gotovo niso za vsakega. Zato vedno pravim, naj gre vsak po svoje, kot mu paše. Eni v hotel na Hrvaško, drugi s šotorom na Papuo Novo Gvinejo. Ali pa vsega po malo. Važno je, da smo zadovoljni s tem, kar počnemo. 

Pa o potovanjih z otroki? 

Največja zmota je verjetno že samo dejstvo, da potovanja z otroki sploh niso mogoča. Da bo popotništva s prihodom otroka konec. Pa res ni treba, da je temu tako. Če so starši sproščeni, bo tudi otrok in ni razloga zakaj bi kar naenkrat pohajkovanja po svetu opustili.

Seveda se je treba malo prilagoditi novemu družinskemu članu, a to ne bi smela biti ne ovira, ne razlog da ostanemo doma. Meni kot mami se zdi nekaj neprecenljivega videti otroka, kako se znajde v novi kulturi, se sporazumeva z rokami, igra z lokalnimi otroki, poje kaj novega, se nauči nove besede in vsrka novo kulturo. Na splošno so otroci zelo prilagodljiva in nekomplicirana bitja in velikokrat rabijo presneto malo, da so srečni. Ponavadi smo prav starši tisti, ki nas vse prevečkrat skrbi po nepotrebnem. 

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Spoznavanje novih kultur, ljudi, jezikov, pokrajin in različnega življenjskega standarda že od mladih nog je vsekakor oblikovalo moj osebnostni razvoj v tej meri, da lažje sprejmem in spoštujem vse, kar je drugačno. Potovanja so me naučila tudi zares ceniti dom, Slovenijo, naravo, prave prijatelje in družino. Med drugim sem na račun potovanj tudi veliko bolj ekološko osveščena.

Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel? 

Težko rečem, ker sama kot že omenjeno z blogom direktno ne služim. Veliko je odvisno od tega, koliko si se pripravljen osebno izpostaviti, koliko časa imaš na razpolago in koliko se znajdeš v socialnih medijih. Sama občasno sicer proti plačilu spišem kak popotniški članek za revije in spletne strani, to je pa vse. Ne objavljam fotografij, kjer se jasno vidi naše obraze, nimam kanala na Youtubu, ne promoviram izdelkov, ne prirejam nagradnih iger in ne spim brezplačno v hotelih. Kapo dol vsem, ki to počnejo. In ja, nekaterim z veliko vložene energije in časa uspe vse skupaj obrnit v pravi posel. In konec koncev, zakaj pa ne? Važno je, da vsak počne to kar ga veseli in ga izpopoljnjuje.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Pitno vodo! Z velikim klicajem. In veliko raznovrstnost na zelo majhnem območju, krasno naravo, gore in letne čase.

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Singapur

Najljubša plaža: ena skrita uvala na Visu

Najljubša kulinarika: indijska

Naljubši način transporta: avto

Najljubši jezik: španščina

Foto: Places and notes/osebni arhiv Katje Mikoš

Več Katjinih zapisov najdete na njenem blogu Placesandnotes.com, Facebooku in Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

PREBERITE ŠE: Vandraj insider, Anja Jeke: Odločitev za selitev v Berlin je prišla nenadoma in je ena boljših v tem življenju

“Škoda je, da čara potovanj ne izkusite le zaradi stereotipov in strahu” #intervju

V tokratnem Vandraj intervjuju sem spoznala Sašo Fon in Boruta Kolenca, mlad par, ki stoji za blogom Najina potovanja. Njuni življenji nista eno samo potovanje, saj ju vsako jutro še vedno zbudi budilka, ki ju pošilja v službo. Si pa vsak prost trenutek privoščita za raziskovanje sveta. Kam vse ju je odneslo in kaj sta se pri tem naučila?

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Saša in Borut, mlad par iz Zasavja, ki je skupaj že celo večnost. No, od davnega leta 2010, če sva natančna. Poleg marsikaterih drugih stvari naju druži predvsem ljubezen do potovanj, športa, odkrivanja nečesa novega in seveda želja po brezskrbni uživanciji, ki si jo na dopustu lahko privoščiva … In ne, nisva ena izmed tistih popotnikov, ki so pustili službo in se podali v svet. Nama vsako jutro še vedno zvoni budilka s pripisom – gremo na delo (smeh).

Kje smo vaju ujeli tokrat? Kolikšen del leta preživita na potovanjih?

Doma, na žalost – ampak že pri načrtovanju in z mislimi na destinacije, ki bodo na vrsto prišle v prihajajočih mesecih. V tujini preživiva približno slab mesec v letu. Seveda bi si želela, da je tega še več – vendar je tako kot pri večini, tudi pri nama problem število dni dopusta.

Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Vsakič drugače. Enkrat se odločiva za destinacijo, kamor si želiva že dalj časa, drugič dobiva nek trenutni navdih, spet tretjič pa so tu kakšne poceni letalske karte, ki jih enostavno morava kupiti.

Katero od preteklih potovanj vama je najbolj pri srcu?

Trenutno je to definitivno potovanje na Kubo. Ta otoška država naju je naravnost očarala! Tradicionalna kulinarika, ameriški starodobniki iz 50ih let, salsa, rum, koktajli in njihovo preprosto življenje, prav vse je bilo super. Zagotovo se bova še vrnila.

“Najprej je bilo vse skupaj zelo penzionistično preko različnih potovalnih slovenskih agencij, a kaj kmalu sva ugotovila, da to ni za naju oz. za najino denarnico,” sta o svojih popotniških začetkih napisala na blogu. Na račun česa so torej potovanja v lastni zasedbi lahko cenejša?

Mogoče je najprej res cena tista, ki naju odvrne od potovanja s turistično agencijo, a vendar so tukaj še druge stvari, ki naju pri organiziranih počitnicah malce zmotijo. Seveda razumeva, da so običajno te skupine relativno velike in ima vsak svoja zanimanja – toda, ko greva na potovanje, želiva videti in početi tisto, kar si res sama želiva. Zakaj bi cel dan zapravila za sprehajanje po muzeju in poslušala vso možno zgodovino, ker bi bilo to pač v programu agencije in zakaj bi npr. plačevala tisto, česar dejansko niti nimava želje videti? Vsekakor v najinem primeru zaradi omenjenega zmaga lastna organizacija.

Na račun česa so potovanja v lastni zasedbi torej lahko cenejša? Večinoma se razlika naredi že takoj na začetku – pri rezervaciji prenočišč in predvsem pri nakupu letalskih kart. Pri teh lahko sam in z malce iznajdljivosti ter vloženega truda v raziskovanje najcenejše ponudbe, privarčuješ kar precej denarja. To je le nekaj dejstev, ki lahko naredijo potovanja v lastni režiji v primerjavi z organiziranimi, precej bolj dostopna in zanimivejša.

Katere so bile vajine prve začetniške napake pri samostojni organizaciji potovanja, na katere danes gledata v smehu?

Hm … sploh ne bi rekla, da sva naredila kakšne napake. No, sva jih, ampak bolj tiste majhne. Na najino prvo samostojno potovanje sva se npr. podala v Maroko, državo, kjer bi šlo lahko marsikaj narobe, a kljub temu sva ta dopust preživela brez kakšnekoli slabe izkušnje, poleg tega pa je bila to odlična popotnica za vsa nadaljnja potovanja.

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

S pisanjem bloga sva začela, ko sva se odpravila na najino prvo potovanje v lastni režiji, v Maroko leta 2014. Sprva je bil blog namenjen le družini in prijateljem in ga nisva javno delila. Spletno stran v podobi, kot jo lahko vidite danes, pa sva vzpostavila 3 leta nazaj.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?

No, ta zadeva je pa zanimiva. Kljub temu, da sva se potepala po Ameriki, Aziji, Afriki in marsikateri Evropski državi, je najbolj brana objava o destinacijah na najinem blogu ravno tista, ki je nastala po precej spontanem izletu k našim severnim sosedom na Dunaj. V kolikor pa se osredotočiva na vse najine objave, pa je bila daleč največkrat klikana objava o organizaciji potovanj.

Kaj počneta, ko sta doma?

Poleg redne službe, ki nama vzame večino časa, se v prostem času posvečava pisanju objav, urejanju fotografij, seveda pa se vedno najde še čas za šport in druženje s prijatelji.

Na kakšen način si financirata svoje poti? Z blogom tudi služita?

Delam, delam, delam, delam kot zamorc (smeh) … No, saj ni tako hudo, a kljub temu najini plači predstavljata glavni in praktično edini vir najinih dohodkov. Z blogom zaenkrat ne služiva, vendar te opcije v prihodnosti ne izključujeva, saj je bilo v celotno zadevo do sedaj vloženega že kar nekaj truda. Torej, le v vednost – sva odprta za sodelovanja (smeh).

Kdo so vajini bralci?

No, ne vohuniva ravno za najinimi bralci (smeh)… če pa se dotakneva prav statistike, velika večina bralcev prihaja iz Slovenije. Načeloma pa nasploh dobivava feedbacke od različnih ljudi: starih, mladih, znancev in tudi popolnih neznancev. Vedno poskušava objave narediti čim bolj zanimive, zato vanje vključujeva tako najina razmišljanja kot tudi uporabne informacije in nasvete.

Na katerem kontinentu se počutita najbolj domače? Zakaj?

Uf, ta je pa težka, na to vprašanje bova odgovorila bolj diplomatsko. Prav na vsakem potovanju najdeva kakšno super stvar, ki nama je ekstremno všeč … naj si bo to kulinarika, plaže, narava, ljudje ali pa čisto nekaj tretjega. Meniva, da je prav to tisti pravi čar potovanj.

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Že kar nekajkrat sva se poslužila Airbnb-ja in z lokalci sobivala med najinim dopustom. Izkušnje so bile vedno le pozitivne, poleg tega pa sva z njihove strani dobila precej uporabnih nasvetov, naj si bo to glede znamenitosti, dobrih restavracij ali pa zgolj o načinu njihovega življenja. Najraje se spominjava Kubancev, oni so res kul.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Hm, misija nemogoče. No, kakšen dan bi mogoče že zdržala, ampak celotno potovanje pa zagotovo ne. Fotografije so res lep in enkraten spomin. Čez par deset let, bo pač vnukom treba pokazati, kako smo se imeli v »naših« časih.

Kakšen tip popotnikov sta?

Aktivna ter zelo preračunljiva in organizirana, saj skušava čas v tuji državi – naj bo to en teden, dva tedna ali le kakšen dan – vedno čim bolj izkoristiti.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Naj ne sledijo le začrtani poti, ki vključuje le najbolj turistično oblegane znamenitosti, temveč naj naredijo kakšen ovinek, se izgubijo… le tako bodo doživeli tiste prave občutke in si ustvarili pristne spomine.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Fried rice oziroma noodles s piščančem na Šrilanki, Ropa Vieja (gosta obara z razkuhano trgano govedino, paradižnikom in čebulo) s congrijem (riž kuhan skupaj s črnim fižolom, česnom in začimbami) na Kubi ter mastni, a slastni Langos (ocvrto testo podobno krofom) s kislo smetano in sirom v Budimpešti. Se tudi vam cedijo sline?

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Ne veva ali je to sreča, dobra organiziranost ali morda najina iznajdljivost, vendar zaenkrat na potovanjih še nisva imela slabe izkušnje (drživa pesti tudi za naprej). Nikoli naju še niso okradli, prtljaga se je vedno znašla na tekočem traku in če odštejeva manjše prebavne težave, nama je bilo zdravje vedno naklonjeno.

No, imela sva en odpovedan in en prebookiran let. Za »nagrado« pa sva v prvem primeru dobila brezplačna dodatna 2 dneva na Kubi v luksuznem resortu, v drugem primeru pa namesto navadnih ekonomskih – dve letalski vozovnici v poslovnem razredu. Ja, v obeh primerih je bilo precej nevoščljivih pogledov s strani ostalih popotnikov.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Seznam je verjetno kar dolg, vsekakor pa je pri večini na prvem mestu denar, oziroma to, da potovanja stanejo, čeprav je danes vse skupaj postalo precej bolj dostopno kot je bilo to npr. le par deset let nazaj.

Takoj za omenjenim lahko dodava strah – strah pred potovanjem, ki se pojavlja predvsem zaradi vse večjega števila neljubih dogodkov, ki se dogajajo po vsem svetu (tu imava predvsem v mislih teroristične napade, proteste, izbruhe bolezni, strmoglavljena letala, strah pred drugačnim načinom življenja…). Seveda je v določenih primerih potrebno biti malce previden, vendar sva mnenja, da je pretirana skrb vsekakor odveč in škoda je, da čara potovanj ne izkusite le zaradi določenih stereotipov, ki ste si jih ustvarili doma na kavču.

Pa o popotniških blogerjih?

Zmotno je misliti, da lahko vsak z blogom služi, brezplačno potuje in se ima v življenju zgolj »fajn«. Seveda je nekaj ljudi, ki jim blog predstavlja glavni vir zaslužka, vendar pa je pot do tega težka in velikokrat praktično nemogoča. V blog je potrebno vložiti veliko časa in ustvarjalnosti, da nastanejo objave, ki so zanimive, berljive in konec koncev tudi uporabne.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Uf, tukaj bi pa lahko filozofirala na dolgo in široko. O tem sva napisala celo eno objavo, pa vendar, če na kratko povzameva. S potovanji sva začela sprejemati drugačnost, ceniti tisto kar imava, hkrati pa se naučila odreagirati ob nepričakovanih situacijah, nadgradila sva znanje tujih jezikov in zagotovo postala bolj organizirana in iznajdljiva.

Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel?

Ko po 8-10 ur sediš pred računalnikom, pišeš objave, objavljaš fotografije, s tem pa zaslužiš toliko, da si lahko privoščiš neomejeno dolga potovanja in življenje, kot si ga želiš.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Urejenost in čistost. Ni važno ali greva le čez mejo do naših sosedov ali pa na drug konec sveta, vsakokrat sva presenečena, kako urejeno in čisto je okolje v Sloveniji, pa naj si bo to v centrih mest ali pa nekje bogu za hrbtom.

HITRIH 6

Najljubša država: Kuba

Najljubše mesto: New York

Najljubša plaža: Golden Beach Karpaz, Ciper

Najljubša kulinarika: Slovenska

Najljubši način transporta: avto

Najljubši jezik: španščina za Sašo in angleščina za Boruta

Foto: Najina potovanja

Saši in Borutu lahko sledite na njunem blogu Najina potovanja ali na Facebooku.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

 

Vanja Vodenik, dekle, ki je samo prepotovalo Južno Ameriko in Južno Afriko #intervju

Vanja Vodenik je popotnica, s katero sem klepetala v tokratnem Vandraj intervjuju. Tudi o tistih, na katera se je podala čisto sama, pa o norih dogodivščinah in manj prijetnih delih potepanj … Govorili sva še o ustvarjanju popotniškega bloga Marshmallow Travels in razlogu, zakaj ima ljubezen do potovanj že v krvi. Kdo je torej Vanja?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Vanja Vodenik in svoj čas najraje posvečam raziskovanju novih destinacij in ponovnem odkrivanju že obiskanih krajev. Potujem od sedmega leta starosti in v več kot 20 letih potovanj sem obiskala 45 držav. Rada zbiram štampiljke v potnem listu, preizkušam lokalno hrano in poleg najbolj prepoznavnih znamenitosti odkrivam skrite in manj znane kotičke. Svoja potovalna doživetja in nasvete pa delim tudi na blogu Marshmallow Travels.

Kolikšen del leta preživite na potovanjih in kje smo vas ujeli tokrat?

Zadnja leta zaradi redne službe preživim na potovanjih kakšen mesec do dva na leto, tako da izkoristim vse dni dopusta, podaljšane vikende in praznike. Pred tem sem si privoščila tudi daljša potovanja, najdaljše je bilo 40 dni po Republiki Južna Afrika in Svaziju. Tokrat pa sem se ravno vrnila z vikend pobega v bolgarski prestolnici Sofiji.

Ste tudi ena tistih popotnic, ki gredo po svetu kar zgolj v lastni družbi. Sami ste prepotovali jug Južne Amerike in Republiko Južno Afriko s Svazijem. Kakšna izkušnja je bila to?

Solo potovanja so posebna in neprecenljiva izkušnja. V prvi vrsti se naučiš preživljati čas sam s sabo, naučiš se biti iznajdljiv in poskrbeti sam zase. Hkrati večkrat navežeš stike z lokalnimi prebivalci ter, sploh če prebivaš v hostlih, spoznaš veliko popotnikov iz drugih držav sveta in sklepaš zanimiva prijateljstva.

Menite, da bi moral vsakdo vsaj enkrat v življenju na takšno pot? Kaj je najboljši del takšnih potovanj?

Sama bi vsem, ki jih vsaj malo mika takšno potovanje, zagotovo priporočala, da se opogumijo in preizkusijo solo potovanja. Mogoče si najprej izberejo kakšno evropsko destinacijo za krajši izlet, da vidijo, kako jim takšen tip potovanja leži, potem pa se sami odpravijo tudi kam dlje. Najboljši del takšnih potovanj je način, na katerega doživiš neko državo. Ko potuješ sam, si zares osredotočen na doživljanje destinacije in svet okrog sebe, namesto pogovora s sopotnikom se preizkušaš v lokalnih jezikih in komunikaciji z domačini, skozi odkrivanje sveta pa boljše spoznavaš tudi sebe.

In kakšne izzive prinašajo solo potovanja?

Zagotovo je v prvi vrsti izziv, da si sam odgovoren za vse – od priprave načrta poti, do iskanja prevozov, prenočišč, hrane, lokacije znamenitosti. Vse je odvisno od tebe, zanesti se moraš sam nase in na svoja znanja ter izkušnje. Ko se izgubiš ne stakneta glave dva ali več, ampak se moraš sam znajti in povprašati za pot. Hkrati pa vse to vodi tudi to tega, da vidiš, kako zelo si samostojen in da znaš poskrbeti zase v vseh situacijah.

Med vašimi zadnjimi večjimi potovanji je bilo tudi odkrivanje Peruja in Bolivije. S čim sta vas ti dve državi prepričali?

Na kratko bi lahko rekla, da zaradi izjemne zgodovine in dih jemajočih naravnih lepot. Peru predvsem s svojo inkovsko zgodovino, obisk Machu Picchuja je zares nepozabno doživetje, Cusco je iz mešanice inkovske in kolonialne zgodovine nastal zares prijetno in lepo mesto. Malo ljudi ve, da najdeš sredi prestolnice Lime piramide, zanimivi so tudi plavajoči otoki Uros na najvišje ležečem jezeru na svetu Titicaca. V Boliviji pa bi izpostavila slano ravnico Uyuni ter lagune in vulkane Reserve Nacional de Fauna Andina Eduardo Avaroa. Tudi La Paz je precej zanimivo mesto, predvsem zaradi gondol, ki so njihovo najbolj učinkovito sredstvo javnega prevoza. Temu lahko dodam še vožnjo s kolesi po cesti smrti, obisk gore Chacaltaya in povzpetje na 5400 metrov nad morjem, kar je zame do zdaj najvišja obiskana točka … pa še bi lahko naštevala.

Kako izbirate naslednjo destinacijo?

Ker je moj “bucket list” zelo obširen, pri izbiri nove destinacije najprej premislim možno število dni dopusta in trenutno finančno zmogljivost. Potem pogledam še, kakšno je vreme na željeni destinaciji, kakšne so cene letalskih krat, ali je takrat tam visoka sezona. Raje namreč potujem izven sezone, ne le zaradi nižjih cen, temveč tudi zaradi manjšega števila obiskovalcev, saj lahko tako bolj pristno doživiš obiskano destinacijo.

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu?

To je eno najtežjih vprašanj, ki mi jih lahko zastavite. Ampak, če se že moram odločiti, bi rekla da potovanje v Peru in Bolivijo. To je namreč združevalo vse, kar imam pri potovanjih najraje: doživetja, ki ti vzamejo dih, veliko preizkušanj lokalnih jedi, spoznavanje življenj lokalnih prebivalcev, prepoznavanje lastnih zmogljivosti … Na potovanju sem namreč zbolela za salmonelo, skoraj so mi ukradli telefon, ampak sem se na vse odzvala mirno, rešila situacijo in iz nje vzela le pozitivne nauke. Hkrati pa ob potovanjih začneš bolj ceniti lastno državo in vse pozitivne plati, ki pridejo s prebivanjem v Sloveniji.

Na svoje prvo večje potovanje ste šli že kot prvošolka, ko ste s starši obiskali Šrilanko in Maldive. Zasledila sem, da ste zaradi izostanka iz šole pisanje vadili kar na poti, s pisanjem popotniškega dnevnika. Je torej že to začrtalo vašo pot in ljubezen do potovanj ter pisane besede?

Tako je, tako za svojo željo po nenehnem odkrivanju novih držav kot za veselje do pisanja krivim svoja starša. Ena najbolj vrednih izkušenj, ki jih lahko daš svojemu otroku, so namreč potovanja. Kot otrok potuješ in gledaš na svet drugače, brez predsodkov, stereotipov in strahov. Hitreje navežeš stike z lokalnim prebivalstvom, naučiš se spoštovati in sprejemati različnost narodov, kultur in tradicij, pridobiš ogromno znanja o svetu in posameznih državah, lažje se znajdeš v neznanih situacijah, hitreje osvajaš tuje jezike. Z beleženjem potovalnih spominov pa se tako danes lažje spominjam svojih prvih potovanj, hkrati pa je to vodilo tudi do izbire mojega študija. Že v gimnaziji sem namreč začela s pisanjem potopisov za šolski časopis, pozneje postala urednica tega časopisa in se odločila za študij novinarstva, kjer sta mi znanje pisanja in radovednost prišli še kako prav.

Kaj počnete, ko ste doma?

Doma, poleg službe, v kateri skrbim za od odnose z javnostmi za več naročnikov, raziskujem Ljubljano in Slovenijo, pišem blog in načrtujem naslednje avanture.

Kako dolgo ustvarjate svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog Marshmallow Travels pišem dve leti in pol. V vseh letih potovanj se je namreč nabralo veliko izkušenj, zanimivih kotičkov sveta, nekaj dobrih načrtov potovanj, okusnih tujih jedi in vse to sem želela deliti z drugimi, če kdaj komu pridejo prav moja doživetja pri načrtovanju lastnih potovanj. Hkrati pa sem želela svoj potovalni dnevnik prenesti iz pisanja na roko v zvezek na splet ter tako lažje beležiti in pregledovati svoje potovalne spomine. Blog pa je hkrati tudi kreativna platforma za pisanje in učenje novih znanj o spletnih straneh, družbenih omrežjih, urejanju fotografij …

Na kakšen način si financirate svoje poti? Z blogom tudi služite?

Svoja potovanja si financiram z redno službo in prihranki, z blogom pa ne služim. Ko raziskujem, kaj si kje pogledati, kaj doživeti v katerem kraju, in najdem kakšno zanimivo lokalno agencijo, se vedno bolj pogosto z idejami za sodelovanje obrnem nanje. Če jim je moja ideja všeč in pridemo do dogovora, pridobim kak popust za njihovo storitev ali brezplačen izlet. V zameno po navadi napišem oceno storitve na blogu, kjer pa vedno podam svoje odkrito mnenje in pišem tako o pozitivnih kot negativnih plateh določene izkušnje.

Kdo so vaši bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?

Večina oz. malce več kot polovica bralcev je Slovencev, so pa tudi tujci, med njimi prevladujejo Američani in državljani drugih držav Evropske unije.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Načrt poti po španski in francoski Baskovski državi. Ker je večina mojih bralcev Slovencev, so najbolj brane objave različnih potovanj in oddihov po Evropi, ki so lažje dostopni. Ker pa je blog pisan v angleščini, pa se med bralci najde tudi veliko Američanov in prebivalcev držav Evropske unije.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?

Zagotovo v Južni Ameriki. Ne le, ker sem tam prepotovala že veliko držav, ampak mi je kontinent blizu tudi zaradi jezika. Eno leto sem namreč študirala v Madridu in takrat izpopolnila svoje znanje španščine. Tako da je danes potovanje po Južni Ameriki zame malce lažje, saj se lahko brez problema sporazumevam z domačini. Hkrati pa gre za kontinent poln izjemnih naravnih lepot in vznemirljivih mest, ki zagotavljajo super doživetja.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Vedno se trudim navezati kakšne stike z lokalci in načeti pogovor, saj tako dobiš še dodaten občutek o neki državi, kulturi in navadah. So me pa zelo presenetili prebivalci Svazija. Bila sem namreč ena redkih, če ne edini turist v glavne mestu Mbbane. Vsi mimoidoči so me pozdravljali na ulici, me spraševali od kod sem, kaj počnem pri njih … Ampak vse na zelo prijazen in nevsiljiv način. Pa zelo prikupni so bili tudi otroci v Chintsi v Južni Afriki, kjer sem obiskala lokalno kuhinjo, v kateri pripravljajo obroke za revne otroke. Vsi otroci so bili navdušeni nad mojimi lasmi, saj se lasje belcev na dotik razlikujejo od las črncev. Tako so me vsi objemali, se med igro dotikali mojih las, čebljali z mano, čeprav še niso znali angleško. Otroci namreč govorijo lokalne jezike in se kasneje v šoli naučijo angleščine, čeprav je ta eden od 11 uradnih jezikov države.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Težko. Rada namreč ujamem lepe trenutke v objektiv in tudi preko pregledovanje fotografij podoživljam svoje potovalne spomine.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Na potovanje se primerno oz. dobro pripravite. To pomeni, da raziskujte destinacije, kamor greste, preverite kakšna je kultura in navade v določenem kraju. Pa kako se je primerno obnašati, kaj obleči, kakšna zdravila vzeti s sabo … V hotelu/hostlu vprašajte, kateri so možni nevarni predeli, kakšni so triki lokalnih nepridipravov. Če boste na destinacijo primerno pripravljeni, ne bo prišlo do nepotrebnih razočaranj, ki pogostokrat vodijo do zmotnih mišljenj o določenih državah.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Argentinski zrezek v Argentini, nojev hamburger v Južni Afriki in cheviche v Peruju.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Ko so mi v hostlu v argentinski Cordobi ponoči ukradli denar. Hostel namreč ni imel dovolj omaric za vse v sobi, tako sem si svoj nahrbtnik privezala na zgornji pograd, zraven glave, kjer sem spala. No, očitno spim zelo trdno, saj me je zjutraj pričakal odprt nahrbtnik in prazna denarnica. A hranim denar na potovanjih vedno na več mestih, tako da sem bila takrat le ob del denarja. Sem pa že dvakrat zbolela tudi za salmonelo in morala obiskati zdravnika v Mehiki in Boliviji. Celotna izkušnja biti bolan na potovanju pa zagotovo spada med slabša doživetja.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da moraš imeti za potovanja veliko denarja. Danes je namreč ogromno možnosti za ugodno odkrivanje sveta, od couchsurfinga, nizkocenovnih letalskih prevoznikov, ulične prehrane itd. Z malo iznajdljivosti so potovanja dostopna.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Ne glede na to, koliko se pripraviš na določene možne situacije, življenje ti vedno prinese nove preizkušnje in doživetja. Tako moraš biti prilagodljiv danim okoliščinam. Hkrati pa so potovanja zagotovo pripomogla k spoštovanju in sprejemanju različnih kultur ter spoznanju, da je o stereotipih in predsodkih vedno nujen premislek, saj redko držijo.

Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel?

Rekla bi, da takrat, ko začneš z bloganjem služiti. Za kar pa rabiš blogu posvetiti ogromno časa, napisati številne vsebine in pridobiti redne bralce.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Zagotovo okusno pitno vodo iz pipe. Premalo cenimo tudi, kako varna je Slovenija in se lahko v vseh krajih sam tudi ponoči sprehajaš naokoli. Večina prebivalcev govori angleško in smo vedno pripravljeni pomagati turistom.

HITRIH 6

Najljubša država: Urugvaj

Najljubše mesto: Buenos Aires

Najljubša plaža: otok Ziyaaraifushi na Maldivih

Najljubša kulinarika: mehiška

Najljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: španščina

Vanji lahko sledite na Instagramu in prek njenega popotniškega bloga Marshmallow Travels.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE:

Par, ki je na Novi Zelandiji spoznaval Maore, zna privarčevati na Islandiji in na Tajskem ne jaha slonov #intervju

 

Par, ki je na Novi Zelandiji spoznaval Maore, zna privarčevati na Islandiji in na Tajskem ne jaha slonov #intervju

Tokrat sem v Vandraj intervjuju klepetala z Janjo in Urošem, sociologinjo in inženirjem – popotniškim parom, ki ustvarja blog Travel Pear. Ljubljančana skupaj potujeta sedem let, v tem času pa je za njima že kup dogodivščin.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva avtohtona Ljubljančana, Janja in Uroš, ki rada raziskujeva bližnje in daljne kotičke našega sveta. Željo po potovanjih sva odkrila na prvem skupnem potovanju v Španijo leta 2012, kjer sva raziskovala Barcelono in otok Tenerife. Janja je magistra sociologije, ki temeljito preuči vsako najino naslednjo destinacijo, da jo izkoristiva, kolikor se le da.

Uroš pa je diplomiran inženir računalništva in informatike, na potovanjih v vlogi glavnega navigatorja in voznika. Daljša potovanja raje preživa na tistih koncih sveta kjer je nora narava, saj rada hodiva v hribe in iščeva skrite kotičke neobičajne narave. Krajša potovanja pa ponavadi izkoristiva za skok v katero izmed Evropskih mest ali izlet po Sloveniji.

Kolikšen del leta preživita na potovanjih in kje smo vaju ujeli tokrat?

Potujeva vsaj 2- do 3-krat letno, kar skupno nanese za dober mesec, oz. kolikor nama dopušča dopust, saj sva oba zaposlena. Tokrat ste naju ujeli kar doma, ob načrtovanju naslednjega potovanja v Pariz, spogledujeva pa se že z letalskimi kartami za Japonsko, ki jo nameravava obiskati v oktobru. Upava, da nama uspe v potovanje še dodati hiter obisk Južne Koreje.

Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Zelo demokratično. Uroš pravi: “Janja poda idejo za destinacijo, s katero se jaz strinjam” (smeh).

Ponavadi naju navdušijo kakšni blogi, slike drugih popotnikov ali pa kakšen dober film, tako kot naju je navdušil Gospodar prstanov, zaradi katerega se nama je Nova Zelandija še bolj dopadla. Ko sva pa brez idej, imava doma na zidu zemljevid z označenimi že obiskanimi destinacijami, kar pomaga pri izbiri naslednjih. K izbiri tudi pripomore cena letalske karte in vremensko obdobje destinacije v času planiranega obiska. Poskusiva se izogniti tudi najvišji turistični sezoni, če se le da.

Katero od preteklih potovanj vama je najbolj pri srcu?

Definitivno potovanje na Novo Zelandijo. Do sedaj je bilo to daleč najboljše.

Pred kratkim sta torej raziskovala Novo Zelandijo. Kakšna izkušnja je bila to?

Ja, proti koncu 2018 sva jo obiskala za 3 tedne. Noro! Fjordi, gore, jezera, ledeniki, vulkani … Lepota narave se kar ne konča! Ko misliš, da ne more biti lepše, te naslednja destinacija vedno znova preseneti.

Se pa otoka med seboj kar razlikujeta, severni je bolj znan po geotermalnih vrelcih, vulkanih, maorski kulturi in je veliko bolj poseljen. Tam sva se bolj namakala v vrelcih, obiskala Hobbiton, pobližje spoznala svetleče črve, Maore in njihovo kulturo, medtem ko je na južnem otoku veliko bolj dramatična narava. Visoke gore, jezera in fjordi, zato sva tam veliko časa namenila pohodništvu. Pohodniške poti so zelo urejene in dobro označene. Ljudje so prijazni, domači. Upava, da se nama uspe še kdaj vrniti, saj nama je ostalo še veliko neraziskanega področja.

Kako sta se premikala po državi? 

Obiskala sva oba otoka, na obeh si izposodila avto in z njim naredila krajše krožno potovanje po severnem in daljše na južnem otoku. Najlažje se je premikati z avtom ali potovalnim kombijem. Poleg tega, da greš svojo pot, je nepričakovano ustavljanje in raziskovanje stalna praksa. Nekaj kar ni mogoče, če si vezan na avtobus, vlak ipd. Naredila sva dobrih 2600 kilometrov. Čas premika med otokoma sva si skrajšala s povratnim notranjim letom iz Aucklanda v Christchruch, saj bi sicer potrebovala več časa, kot sva ga imela na voljo.

Se strinjata s pogosto slišano trditvijo, da je Nova Zelandija nadvse podobna Sloveniji?

Je, nekaj na tem. Pokrajini Bleda in Bohinja sta kar dobro podobni južnemu otoku, vendar ni primerjave v velikosti. Skozi celoten južni otok te spremljajo jezera, gore, ledeniki in doline, pri pogledu na katere se res lahko najde kakšna podobnost s Slovenijo.

Potikala sta se tudi po Tajskem. S čim vaju je prepričala?

V Azijo pred tem še nisva potovala in najina prva izbira je bila Tajska. Je nekaj čisto posebnega, vsaj za naju je bila, ker nisva poznala njihove kulture. Hrana je odlična, tropsko sadje je razred zase in še danes se nama lušta po lepljivem rižu z mangom (Mango sticky rice) ter papajini solati. Bolj pa sva bila navdušena nad severom, kot nad rajskimi plažami na jugu.

Česa ob obisku te dežele nasmehov ne smejo zamuditi tisti, ki se tja odpravljajo v kratkem?

Definitivno ne izpustiti mesta Chiang Mai na severu in obiska enega od zavetišč za slone. Rada imava živali, zato se udeležujeva le organiziranih obiskov, ki ne posegajo v njihovo življenje in jih ne ogrožajo. Zato nisva želela jahati slonov, raje sva prispevala zavetišču. Tam skrbijo za rešene slone iz ujetništa, večinoma so poškodovani in bili tekom življenja zlorabljeni. V zavetišču se prosto gibljejo, lahko jih hraniš, greš z njimi na sprehod in jim pomagaš pri kopanju. Neverjetna in lepa izkušnja ter dober kontrast proti vsem obrtem s sloni v ujetništvu.

Aja! Pa kuharski tečaj tajske kulinarike toplo priporočava! Omenjenega sva se udeležila v Chiang Maiju. Zajema vse od nakupa sestavin na tržnci, do priprave 5-hodnega kosila. Super so naju naučili, zdaj si enake jedi lahko pripraviva tudi doma.

Pa Islandija? Je res dostopna le tistim popotnikom z res globokim žepom?

Definitivno je Islandija ena izmed dražjih destinacij, ki sva jo obiskala, ampak to še ne pomeni, da se tam ne da potovati tudi, če tvoj žep ni tako globok.

Nam zaupata kakšen trik, kako tam privarčevati?

Hrana je neizmerno draga. Kuhala sva si sama v Airbnbjih in Guesthousih, hrano pa kupovala v “cenejših” diskontih (npr. Bonus). Vseeno pa je bila cena konkretno višja kot pri nas. Na tak način se da dobro privarčevati, je pa res, da je večina atrakcij v naravi in dostopnih brez kakršnihkoli vstopnin.

Sta ujela tudi severni sij? 

Ne, na žalost nisva imela te sreče, glede na letni čas potovanja, to je bilo konec aprila, so možnosti za severni sij zelo majhne.

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin? 

Pred približno tremi leti je nastal blog Travel-pear.com, kot ideja, da deliva svoje izkušnje, ideje, nasvete za potovanje, fotke in da narediva videomontažo potovanja, ki jo imava za spomin ter lahko pokaževa družini in prijateljem, da z nama podoživijo najino popotovanje.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?

Trenutno je najbolj brana objava West Coast of USA – our 3 week itinerary, predlog, opis najine 3000 kilometrov dolge poti po zahodni obali Amerike, kjer sva v treh tednih prevozila Kalifornijo, Arizono in Nevado.

Kaj počneta, ko sta doma?

Rada razmigava svoje riti s tekom in telovadbo ali pa hodiva na dnevne izlete, večinoma po Sloveniji ter se ukvarjava z najinimi hobiji. V okviru potovanj piševa najin blog, objavljava slike na instagram ter raziskujeva naslednje destinacije. Sicer pa rada bereva ‘Self-Improvement’ knjige in Uroš se ukvarja z sestavljanjem in letenjem dirkalnih FPV dronov.

Na kakšen način si financirata svoje poti? Z blogom tudi služita?

Varčujeva. Namesto daril za rojstne dneve, obletnice, praznike si raje privoščiva kakšno izkušnjo več na najinih potovanjih. Z blogom trenutno ne služiva nič, tudi njegov namen ni bil zaslužek, temveč skupen hobi. Vendar, če bo v prihodnje prinesel kak € več, se ga ne bova branila.

Kdo so vajini bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?

Glede na to, da članke piševa v angleškem jeziku, trenutno prevladujejo tujci. Največji delež obiskanosti so prinesli Američani, za njimi Angleži, potem Avstralci in na 4. mestu Slovenci.

Na katerem kontitentu se počutita najbolj domače? Zakaj?

Hmmm, težko bi se odločila za enega. Ko padeva v potovalni ritem in se malo podruživa z domačini, rata vse skupaj zelo domače. Mogoče, je bil obisk v Ameriko še najbolj domač, ker tam živi Urošev brat.

Torej so stiki z lokalci stalnica. Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Ker redno uporabljava Airbnb, večinoma stanujeva pri domačinih. Koncept Airbnbja nama je zelo simpatičen, saj ne samo da spoznava novo kulturo ljudi, sva tudi bolj vpeta v vsakdan lokalcev. Do sedaj sva imela samo dobre izkušnje, ampak če bi morala nekoga izpostaviti, so nama najbolj prirasli k srcu Islandci in Novozelandci. Oboji so bili na zelo podoben način ekstremno gostoljubni.

Če izpostaviva samo par primerov na Islandiji, ko sva bivala pri starejšem paru, sta nama za dobrodošlico pripravila njihovo tradicionalno jed flatkaka, ploščat kruh z prekajenim jagenčkom, zvečer pa smo zaključili s klepetom ob pivu. Na Novi Zelandiji, ko sva takoj po prihodu zavila v prvo trgovino, da bi nakupila nekaj stvari za na pot, naju je prodajalka povprašala od kod sva. Ko sva ji razložila, da sva ravnokar prišla na drug konec sveta iz Slovenije, nama je gospa, ki je bila v vrsti za nama, kupila in podarila čokolado ter izrekla dobrodošlico. Bivanje pri Maoru v Wanaki je bilo tudi posebno, pobližje nama je predstavil njihovo kulturo.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Definitivno ne. Sicer aparatur nimava vedno pri roki, ravno z namenom, da uživava v tistem, kar vidiva. Vseeno pa ne moreva vedno brez tega, da ne narediva kakšne noro lepe fotke ali videa.

Kakšen tip popotnikov sta?

Organizirana, organizirana in organizirana, to bi sigurno rekli tisti, ki naju najbolj poznajo. Rada do potenakosti raziščeva destinacijo še preden odpotujeva, da veva, kaj ne smeva zamuditi. Uživava v najbolj top atrakcijah in v tistih, skritih kotičkih, kjer se lahko izogneva gnečam. Rada sva v pogonu, si privoščiva tudi kakšen ležeren dan, a so bolj redki. Na Tajskem, mislim, da nama ni uspelo več kot dve uri ležati na plaži. Rajši sva se usedla na skuter, se vozila med grički, hodila, iskala skrite plaže, lepe razglede in templje. Drživa se tega, da ko potujeva, čim več časa izkoristiva za raziskovanje, počivava lahko doma.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Razišči destinacijo, preden odpotuješ, da ne izpustiš česa pomembnega, nečesa, kar bi si res želel/a doživeti, pogledati. Poleg glavnih atrakcij so ponavadi tiste skrite, nenavadne, ki prinesejo najlepše izkušnje. Splača se gledati različne vire, poleg člankov še bloge popotnikov, youtube vloge in še kaj se najde.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Skoraj vse destinacije, na katerih sva bila, so imele dokaj zahodno prehrano, zato sva hrano največ zares spoznavala na Tajskem. Mango sticky rice in papaya salad sta jedi, po katerih se nama še danes cedijo sline.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Na zadnjem potovanju po Novi Zelandiji je Uroš staknil rotavirus, ki ga je za 2 dni priklenil na posteljo in sva morala odpovedati pohod čez nacionalni park Tongariro, kjer bi med drugim videla vulkan Ngauruhoe oz. bolj znan kot Mount Doom. No, srečo sva imela, da sva bila po dveh dneh že v pogonu in da ni bilo nič hujšega. Se je tudi že zgodilo, da je bilo letalo polno in sva na destinacijo priletela veliko kasneje. Se zgodi, pozitivno naprej in bo vse okej.

Katera destinacija je presegla vajina pričakovanja in katera vaju je razočarala?

Rekla bi, da so skoraj vse presegle pričakovanja, vsako mesto, država na svoj način. Vedno najdeva nekaj, kar preseže najina pričakovanja, pa naj bo to vožnja s helikopterjem v Novi Zelandiji, sprehajanje med Sekvojami v nacionalnem parku v Kaliforniji ali tura po pivnicah v Berlinu. Če bi že morala izpostaviti destinacijo, ki naju je razočarala, je to Doha, res je nisva niti malo začutila.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da potrebuješ veliko denarja, znanja in dopusta, če želiš potovati. Vse se da, če se hoče, le da za nekatere destinacije potrebuješ malo več časa za načrtovanje ali pa varčevanje. Zadaj si cilj, napiši si korake do tega cilja in delaj na njih. Slej ali prej se bo izteklo. Navigacija na destinacijah je z današnjo tehnologijo v obliki pametnih telefonov otroško lahka, se je že kar težko izgubiti.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Uh, verjetno, da če si prijazen do ljudi, bodo tudi prijazni do tebe. Lepa beseda in obnašanje gresta daleč, ko si v tujini odvisen od pomoči lokalca ali kakšna taka podobna situacija.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Zelo veliko! Vedno pogrešava domačo posteljo. Definitivno pa moramo biti Slovenci hvaležni za pitno vodo na vsakem koraku, na manjša mesta, iz katerih lahko hitro pobegnemo v našo lepo naravo, na dostop do velike izbire kvalitetne hrane, dobre telekomunikacijske povezave in relativen mir.

HITRIH 6

Najljubša država: Janja: Nova Zelandija, Uroš: ZDA

Najljubše mesto: Janja: London, Uroš: Berlin

Najljubša plaža: Janja: Julia Pfeiffer Burns State Park v Big Suru – Kalifornija, Uroš: Elephant seal beach – Kalifornija

Najljubša kulinarika: Sva zahtevna, zato nama je najljubša najina domača kuhinja

Naljubši način transporta: Janja: karkoli, samo, da meni ni treba peljati, Uroš: avto

Najljubši jezik: Janja: britanska angleščina, Uroš: angleščina

Janji in Urošu lahko sledite na Instagramu in blogu Travel-Pear.com.

Foto: Travel Pear/arhiv Janje in Uroša

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

Slovenski par, ki se je s terencem podal na polletno potovanje po Južni Ameriki

Moja tokratna sogovornika sta prav ta trenutek na zelo posebni dogodivščini. Katarina in Rok Hočevar, avtorja popotniškega bloga Lahkih nog naokrog, sta konec lanskega leta vse svoje imetje spakirala v škatle in se podala čez lužo. Tam sta kupila terenca z vgrajeno posteljo in šla na pot. Kam ju je popeljala?

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Rok in Katarina, mlad poročen par v svojih poznih 20-tih letih, ki noro rad potuje. Rok je arhitekt in je tista natančna, skrbna in odgovorna polovica najinega dua, Katarina pa je doktorska študentka biokemije in molekularne biologije in je večni optimist, navdušena nad naravo in živalmi ter (preveč) zgovorna oseba. Do nedavnega sva živela v Ljubljani, čeprav Rok rad poudarja, da on po duši ostaja Gorenjec, ne glede na kraj bivanja.

Trenutno sta na polletnem potovanju po Južni Ameriki. Kako napreduje vajina dogodivščina? Kaj sta že odkljukala, kaj vaju še čaka? Imata letalsko karto za nazaj že v žepu?

Res je, decembra sva v Čilu kupila terenski avto z vgrajeno posteljo in se z njim podala na približno polletno potovanje po Južni Ameriki. Kako napreduje? Zaenkrat po načrtu. Prve tri mesece potovanja sva imela približno začrtane, od tu naprej pa je možnosti, kako bova potovanje nadaljevala, več.

Torej, iz Santiaga (glavnega mesta Čila) sva se odpeljala proti jugu in do sedaj sva prepotovala celotno Patagonijo, ki je bila naravnost čudovita. Sledila je vožnja po argentinski vzhodni obali do Buenos Airesa, nato sva obiskala nekoliko manj poznano državo Urugvaj, trenutno pa sva v Braziliji.

V tem času lahko rečem, da sva odkljukala najino veliko željo tega potovanja: videti pumo v naravi. To srečo sva imela v parku Torres del Paine, na jugu Čila, tekom enega izmed najinih trekingov. Ne samo, da sva videla pumo, videla sva pumo pri lovu! Bilo je fantastično in nepozabno. Težko rečeva, da sva odkljukala Patagonijo, ker nama je bila tako zelo lepa in tako pisana na kožo, da si želiva še kdaj tja.

V naslednjih tednih bova potovala po Braziliji, sledi Paragvaj, sever Argentine in Čila, nato pa Bolivija in Peru … Sproti delava plan, ga obračava in prilagajava glede na trenutne želje in pa seveda na vreme.

Karte za domov še nimava, ker še ne veva, kje točno bova uspela prodati najin avto in kje bi želela zaključiti potovanje.

Kje smo vaju ujeli? Vama je torej uspelo ujeti karneval v Riu?

Ja, ravno sva v Rio de Janeiru. Karneval je bil spektakularen in sva nad njim čisto navdušena. Koliko barv, koliko glasbe, kakšni ritmi. Res, noro!

Kakšni so občutki, ko pustiš službo, spakiraš najnujnejše, vse ostalo, kar bo čakalo doma, pospraviš v škatle, odjaviš pošto, naročnine … skratka, ko daš življenje v Sloveniji “na pavzo”?

Občutki so mešani. Ko sva se odločila za to potezo, sva bila sprva navdušena, da uresničujeva svoje sanje. Ko pa se je bilo treba izseliti iz stanovanja, vse spakirati, oddati najini domači živali v varstvo … takrat pa je bilo res težko. Težko sva se poslovila tudi od svojih starih staršev (starši bodo že poskrbeli zase ;)) in samo upava, da se jim zdravje drastično ne poslabša v najini odsotnosti. Stisnilo naju je, ko sva se zavedla, da zapuščava najin dom in da se tja ne bova več vrnila. Ko sva pospravila zadnjo škatlo k Rokovim staršem na podstrešje, sva postala »brezdomca«. Stabilno življenje, varnost in toplino doma sva zamenjala za pol leta »svobode«. V tistih trenutkih je vse skupaj zvenelo kar malo neumno.

Potem, ko sva končno odpotovala, pa je bilo lažje. Stvari so se začele odvijati in uživala sva vsak trenutek. Res je fenomenalen občutek svobode, ko se ti na potovanju ne mudi. Ko ne gledava na uro ali na koledar in ne odštevava dni do povratnega leta. Super je, ker lahko nekje, kjer nama je všeč, ostaneva dlje časa, počakava na lepo vreme in greva takrat na treking ipd. Avto nama daje ogromno možnosti za izbiro prenočišč. Večinoma spiva v naravi, s pogledi na gore, jezera, ponoči so nad nama zvezde, zjutraj naju zbudijo ptiči … Pri tem neizmerno uživava in o življenju in rutini v Sloveniji sploh ne razmišljava.

Sedaj, ko sva že nekaj časa na poti, nama je ta način življenja postal normalen. V Patagoniji sva srečala veliko ljudi na podobnem potovanju in najino početje ni bilo več tako ekstravagantno. Šele, ko se spet pogovarjava s prijatelji ali pa z domačini tukaj, ki živijo »normalno«, ustaljeno življenje, se ob njihovem navdušenju nad najinim potovanjem zaveva, da res počneva nekaj drugačnega.

Na kakšne odzive domačih, prijateljev in znancev sta naletela ob oznanilu, da gresta na pot?

Že nekaj časa sva govorila, da si želiva na daljše potovanje, tako da so bili starši in prijatelji na to novico deloma pripravljeni. Starši sicer niso čisto razumeli, zakaj nama je tega treba, zakaj si rajši ne bi kupila in uredila svoje nepremičnine in delala na karieri, ampak konec koncev so najin odhod sprejeli in so nama pred odhodom veliko pomagali pri urejanju stvari.

Prijatelji pa so bili večinoma vsi enakega mnenja: »Vsa čast, da gresta.« Vsak bi šel na tako potovanje, samo nihče se zares ne bi odločil za to. So tudi obljubljali, da pridejo na obisk, pa verjetno ne bo nič iz tega (smeh).

Kakšen tip popotnikov sta?

Hm, težko vprašanje, kakšni pa so tipi popotnikov? Recimo, da se najlažje opiševa takole: Na potovanjih sva najrajši v naravi, čim bolj sama, da jo lahko doživiva na najbolj pristen način. Na poti se raje kot v mestu ustaviva v kakšni vasi. Rok gre tam ponavadi k frizerju ali pa ima kakšno podobno idejo, Katarina pa čisto naključno najde kakšne mlade punce ze klepet. Vstaneva še pred soncem, da greva hodit v hribe ali gledat sončni vzhod. Voziva se tudi cel dan, da prideva do kakšnega zanimivega in manj poznanega nacionalnega parka.

Nimava želje videti vseh znamenitosti v določenem kraju, nimava npr. UNESCO seznama. Rajši sama izbrskava kakšen zanimiv kotiček, nekaj ne toliko poznanega ali pa sproti najdeva kaj takega. Skoraj ves čas kampirava, da sva bliže naravi in da se lahko zbujava na lepih lokacijah. Narediva si le okviren plan, ki ga sproti prilagajava in spreminjava. Rada se druživa z domačini in slišiva njihovo mnenje in pogled na določeno državo. Sva zelo kritična – do sebe, najinih sopotnikov in drugih, tudi do destinacij, ki jih obiščeva.

Velik del potovanj sta izvedla z avtomobilom. Na kaj moramo biti pozorni pri najemih oz nakupih avtomobilov v tujini?

Ja, avto je za naju odličen način potovanja, saj nama daje ogromno svobode. Pri najemu je treba biti pozoren na drobni tisk in vedno preveriti vnaprej, kaj je vključeno v ceno in kaj se doplača. Pri prevzemu avtomobila ga midva vedno zelo natančno preveriva – ali ima tisto, kar je bilo obljubljeno, oziroma, če nima kakšne praske preveč. Prav tako avto tudi slikava z vseh strani, da imava jasen dokaz o obstoječih poškodbah.

Nakup avtomobila v tujini pa gre po enakem postopku kot v Sloveniji: najprej najdeš avto, potem ga pelješ k mehaniku, ki ti pove za morebitne težave in nato avto kupiš. Kot tujec pa žal avta ne moreš enostavno kupiti v vseh državah. V Čilu je bil postopek nakupa precej enostaven, že recimo sosednja Argentina pa je prava nočna mora, kar se tega tiče.

Do kakšnih sklepov sta prišla po treh mesecih življenja v avtomobilu?

Pred samim seboj ne moreš ubežati. Včasih sva si mislila, da bo vse drugače, ko bova na drugem koncu sveta. Ampak ni. Sva enaki osebi – v Sloveniji ali v Južni Ameriki. Imava enake težave, enake stvari naju pestijo, le da so morda v drugačni podobi.

Druga stvar pa je, da se da živeti tudi na zelo majhni površini in da res ne potrebuješ veliko. Prej sva živela v stanovanju s skoraj 100 kvadratnimi metri, sedaj pa sva v avtu, kjer je morda 6 kvadratnih metrov. Pa se kar da preživeti in nisva se še pobila (smeh).

Ustvarjata popotniški blog Lahkih nog naokrog. Ciljata na to, da bo postal vajina prva služba?

Hm, niti ne. Na blog piševa najine pristne izkušnje, najine spomine in z veseljem podeliva tudi nasvete za druge popotnike. Za naju je popotniški blog odkrito mnenje posameznika na podlagi lastnih izkušenj.

Zdi se nama, da ko blog postane vir prihodka, se spremeni način pisanja, veliko je nekih »sodelovanj« in reklam. Tako blog izgubi prvotni namen, ni več pristna izkušnja, pač pa plačana izkušnja. Midva se tega nekoliko bojiva, saj se ne želiva »prodati« in izgubiti svoje integritete.

Seveda sva vesela, da naju dostikrat kdo povabi k sodelovanju in kadar lahko z blogom kaj zasluživa, je pa zaenkrat to bolj poredko, saj sva pri izbiri sodelovanj zelo izbirčna.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu? Kdo so vajini bralci?

Najbolj brana objava je Načrt potovanja po Omanu. Tak načrt napiševa po vsakem potovanju, kjer točno predstaviva prepotovano pot, lokacije spanja, prevožene kilometre itd. Očitno je Oman izredno priljubljena destinacija med Slovenci.

Najini bralci so seveda Slovenci, saj je blog v slovenskem jeziku. Prevladujejo samostojni popotniki najine starosti. Sva pa zelo vesela, da zadnje čase dobivava vedno več sporočil in vprašanj od nekoliko starejših popotnikov in tudi družin z otroki.

Na kakšen način si financirata svoje potovanje? Iz prihrankov, bloga, dela na poti ali kaj tretjega?

Prihranki, prihranki, prihranki (smeh). Na potovanju ne delava, ker sva tu le pol leta in z namenom, da se spočijeva oz. da res uživava. Je pa že z blogom dovolj dela.

Pravijo, da ljudi zares spoznaš šele na dolgih potovanjih. Zaradi kateri stvari si na poti najpogosteje skočita v lase?

Težko je reči zaradi česar, bolj bi lahko definirala, kdaj se skregava. To je takrat, kadar sva lačna, utrujena, kadar nama je vroče ali pa naju zelo zebe. Roka najbolj zdela lakota in takrat postane grozno siten, Katarino pa zadnje čase sesuje vročina in tropska vlaga.V takih situacijah naju zmoti vse in skregava se zaradi čisto brezveznih stvari, recimo, kje je sprej proti komarjem, zakaj je postelja v avtu razmetana, kdo je dal kam ključe od avta itd.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Težko. Tu, v Riu, sva šla eno popoldne na ulični karneval brez vsega. Niti telefonov nisva vzela s seboj. Razlog je predvsem v varnosti, saj so ti karnevali znani po žeparjenju. In bilo nama je kar malo hecno. Po eni strani je bilo osvobajajoče, ker ni bilo skrbi za fotoaparat in misli na to, kako bova naredila čim lepšo fotografijo. Po drugi strani pa sva videla toliko situacij, ki bi jih lahko fotografirala.

5 stvari, ki jih najprej spakirata?

Katarina vzame potna lista za oba, Rok prinese vso kamping in pohodniško opremo, potem Katarina vzame svoj mobitel in obvezno polnilec, ker je mobi vedno prazen, Rok vzame svojo rdečo buff rutko, Katarina pa še svoj potovalni dnevnik.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o popotnikih in potovanjih?

Večina ljudi misli, da je za potovanja potrebno ogromno denarja in ogromno dopusta. Pa temu ni čisto tako. Z malo iznajdljivosti se da veliko potovati kljub omejitvam. Midva sva vsa leta do sedaj potovala, kolikor je pač Katarinin dopust omogočal (Rok je samozaposlen, zato njemu nihče ne določa števila dni dopusta). Preden sva bila zaposlena sva imela oba le Zoisovi štipendiji, pa sva kljub temu videla Avstralijo, Maroko in velik del Evrope.

Pa o popotniških blogerjih?

Da blogerji dobijo denar za potovanja, da jih hoteli kar vabijo, da spijo pri njih, da je enostavno služiti s popotniškim blogom. Verjemite, ni lahko. Dela z blogom je veliko, potovanja tudi nekaj stanejo, zaslužkov pa ni veliko.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Sami si naredite svoj plan potovanja. Raziščite destinacijo, brskajte po spletu, berite knjige, najdite stvari, ki so vam zanimive. Nikakor pa ne kopirajte potovanja nekoga drugega. Vsak ima svoj okus in svoje interese, zato vas ne bodo navdušile iste stvari.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

– Amok fish v Kambodži

– Polnjeni paradižniki v Italiji (okolica Rima)

– Boerewors (zvita klobasa iz mesa springbok antilope) v Južni Afriki

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Rok: 10h vožnja po luknjasti cesti v Maroku s prebavnimi motnjami in vročino.

Katarina: prigoda z vlaka v Španiji, ko me je nek perverznež ves čas slikal v dekolte.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Čisto pitno vodo na vsaki pipi in brez okusa po kloru. In pa varno državo, kjer se brez težav kadar koli in kjer koli sprehajava naokrog. Pa seveda kvalitetno hrano iz domačih vrtov, nič gensko spremenjeno in relativno dobro socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, brezplačno izobrazbo … Šele ko greš malo v tujino, vidiš, kako dobro nam je v Sloveniji.

Rok dodaja: pa grmado pri Šmonu na Bledu.

HITRIH 6

Najljubša država: Rok: Slovenija, Katarina: Avstralija

Najljubše mesto: Rok: Helsinki, Katarina: Berlin

Najljubša plaža: Rok: Beloruski Maldivi, Belorusija, Katarina: Lime Cay, Jamajka

Najljubša kulinarika: Rok: azijska, Katarina: tista od moje babice

Naljubši način transporta: Rok: avto, itak!, Katarina: najin trenutni avto z vgrajeno posteljo (Toyota 4runner, 4×4)

Najljubši jezik: Rok: ruščina, Katarina: nemčina z berlinskim naglasom

Foto: arhiv Katarine in Roka Hočevar, Lahkih nog naokrog

Katarini in Roku lahko sledite na blogu Lahkih nog naokrog, fotoutrinke njune dogodivščine pa ujamete tudi na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

Priporočamo še: Pustila službo, prihranke za hišo pa namenila za potovanje po Aziji #intervju

PREBERITE ŠE:

Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

“Z malce iznajdljivosti so potovanja v oddaljene kraje cenovno primerljiva Hrvaški” #intervju

Ste že slišali za Lucina potepanja? To je uporaben popotniški blog, za katerim stoji Lucija Pusovnik. S partnerjem Klemnom obožujeta potovanja, svoje dogodivščine in uporabne nasvete pa delita tudi s svojimi bralci. 

Čeprav sva si karakterno precej različna, skupaj deliva isto ljubezen in to je ljubezen do potovanj,” sta nam zaupala v tokratnem Vandraj intervjuju. Kaj sta nam še povedala ustvarjalca bloga Lucina potepanja?

Kje smo vaju ujeli tokrat? 

Trenutno sva doma, ampak že počasi načrtujeva, kam jo bova mahnila letos.

Kolikšen del leta preživita na potovanjih?

 Vsako leto poskušava potovati čim več, vseeno pa sva omejena s številom dni letnega dopusta. Ponavadi dopust kombinirava s prazniki, tako, da lahko ostaneva kakšen dan na poti več, nekako pa sva na leto okoli 35-40 dni na poti.

Kako izbirata naslednjo destinacijo? 

Načeloma imava nek »bucket list« željenih destinacij, po katerem potem izbirava destinacije. Vsekakor pa ima veliko vlogo pri izbiri destinacije tudi cena letalske karte.

Katero od preteklih potovanj vama ja najbolj pri srcu?

Verjetno kar najino prvo potovanje na Tajsko, saj naju je popoloma očarala. Na tem potovanju sva tudi ugotovila, da želiva to početi vse življenje.

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog Lucina potepanja ustvarjava okoli 3 leta, nastal pa je iz čisto preprostega razloga. Najine popotniške fotografije in spomine sva želela nekam shraniti in ena od najbolj optimalnih stvari je bil nekakšen virtualni dnevnik oz. blog. Ker sva dobivala vedno več vprašanj, povezanih s potovanji, sva blog prilagodila do te mere, da podava čim več uporabnih informacij in izkušenj pridobljenih tekom najinih potovanj.

Katera je najbolj brana objava vseh časov? 

Na blogu sta najbolj brani 2 objavi. Prva je tista, v kateri sva naredila cenovno primerjavo med Balijem in Hrvaško, sledi pa ji objava z naslovom Od kje nama denar za potovanja.

Na kakšen način si torej financirata svoje poti? Z blogom tudi služita? 

Potovanja financirava tako, da hodiva v službo in nekaj malega vsak s svojim hobijem. Z blogom zaenkrat še ne služiva, bi si pa v prihodnosti vsekakor želela imeti tudi kakšno dobrobit zaradi bloga.

Kdo so vajini bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?

Blog od začetka piševa v slovenščini, zato je tudi največ bralcev iz Slovenije. Pred nekaj časa sva začela objave pisati tudi v angleščini in se malo bolj posvečati Instagramu, tako, da počasi prihajajo tudi tuji bralci.

Imata na potovanjih tudi kaj stika z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu? 

Potovanje brez stika lokalcev si težko predstavljava. Zelo so naju presenetil nasmejani Tajci, najbolj pa sva navdušena nad gostoljubnostjo v balkansih državah, zato se v ta del sveta vedno rada vračava.

Si predstavjata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Ne, tega si pa res ne predstavljava. Nekako sva vedno v lovu za kakšno super fotko ali videom, s katerimi lahko kasneje vsaj malo podoživljava potovanja.

Kakšen tip popotnikov sta?

Spadava bolj v skupino aktivnih popotnikov. Rada odkrivava nove stvari, hodiva na trekinge, poskušava novo hrano … Ležanje na plaži je za naju le za kakšen dan ali dva.

5 stvari, ki jih najprej spakirata? 

Potni list, beležko za sprotne zapiske, bančno kartico, fotoaparat in sončna očala.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom? 

Vsekakor to, da je včasih super iti iz svoje cone udobja in izven uhojenih poti, ker ponavadi ravno takrat odkrijemo ali doživimo nekaj novega.

Kaj pa tistim, ki bi svoja potovanja radi prelili v zapise na blogu? 

Svetovala bi, da naj kar poskusijo, saj ustvariti blog ni tako težko, kot je videti na prvi pogled. Potrebna je predvsem volja in vztrajnost.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu? 

Defenitivno je na prvem mestu tajski Pad Thai, navdušena sva bila tudi nad vegeterijanskim tajinom (Maroko) in morda še vietnamska juha Pho.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

K sreči nimava neke neprijetne izkušnje s potovanj. Mogoče bi izpostavila le mojo izgubljeno prtljago v Maroku. Je bil kar podvig poiskati primerna oblačila in ostale stvari. K sreči so prtljago naslednji dan že našli.

Katera destinacija je presegla vajina pričakovanja in katera vaju je razočarala? 

Lahko rečeva, da naju je Tajska nekako najbolj navdušila, morda tudi zaradi tega, ker je bilo to najino prvo potovanje. Morava pa reči, da naju razočarala ni dejansko še nobena destinacija, saj ima vsaka svoje prednosti in slabosti, nisva pa bila nad nobeno razočarana, da bi jo lahko izpostavila.

Kakšne so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Največja zmota je verjetno ta, da so potovanja zelo draga. Res je, da potovanja nekaj stanejo, vendar veliko ljudi misli, da če greš na potovanje v kakšne oddaljene kraje, da potrebuješ veliko denarja. Z malce iznajdljivosti in prilagodljivosti, so takšna potovanja cenovno lahko primerljiva tudi z dopustovanjem na Hrvaški.

Pa o blogerjih?

Misliva, da je največja zmota o blogerjih ta, da imamo veliko stvari zastonj, v zameno za kakšno objavo na blogu. Veliko ljudi tudi misli, da je pisanje bloga precej enostavna zadeva, v resnici pa je potrebno vložiti veliko časa in truda. Če želiš imeti privlačen blog, je, poleg pisanja objav, potrebno poskrbeti še za dobre fotografije, jih urediti, včasih celo posneti kakšen video. Pri vsem skupaj je potrebno tudi vsaj malo poznati socialna omrežja, da se doseže večja prepoznavnost in berljivost.

Kakšnih življenskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Potovanja so naju naučila veliko. V prvi vrsti je seveda strpnost in sprejemanje vseh, ne glede na videz, raso, barvo kože in jezik in pa tudi to, da se naučiš biti samostojen in da se v življenju znajdeš in zaneseš nase. Največja lekcija, ki sva jo kot par dobila na potovanjih, je ta, da morava znati sodelovati, se pogovarjati in prilagajati, kar pa seveda pride zelo prav v medsebojnem odnosu.

Kdaj bloganje preraste v posel? 

Verjetno takrat, ko ti blog prinese dovolj financ za življenje in ne rabiš hodit v redno službo.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Morda se sliši smešno, ampak najbolj pogrešava govejo juho.

Hitrih 6:

Naj država: Tajska

Naj mesto: Ubud

Naj plaža: Nang Yuan

Naj kulinarika: tajska

Naj transport: letalo

Naj jezik: angleški

 

Foto: arhiv Lucina potepanja

Luciji in Klemnu lahko sledite na blogu Lucina potepanja ali na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE:

Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

“Za vse popotnike imam samo en nasvet: Ne iščite izgovorov!” #intervju

Mojca Mitev je popotnica iz okolice Maribora, ki ustvarja blog Dream Big Never Stop. Potuje s partnerjem in hčerko Mio, z njo pa smo klepetali o potovanjih z otrokom, o navdihu za nove destinacije, bloganju in Instagramu kot viru zaslužka.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Mojca Mitev, velika ljubiteljica potovanj in izletov v najrazličnejše kraje po svetu, blogerka in modna navdušenka. Prihajam iz okolice Maribora, ukvarjam se s kozmetičnimi storitvami in ročnim izdelovanjem raznih modnih dodatkov. Obožujem vse, kar je lepo, živo obarvano in očem privlačno. Vsekakor pa sem velika avanturistka in ravno zaradi želje po videti še več in odkrivanju novih stvari, nikoli ne mirujem.

Vaša potovanja so osredotočena na evropske države. Na podlagi česa izbirate naslednjo destinacijo?

Od trenutka, ko sem začela pisati blog, sem po večini res potovala po Evropi, ampak sem že pred tem obiskala veliko držav, ki se nahajajo izven Evrope. Destinacije izbiram na podlagi lastnih interesov in na podlagi sodelovanj, ki se ponudijo. Vsekakor pa me pri izbiri destinacije za potovanje vedno znova pritegne bližina morja, obala in rajske plaže.

Kakšen tip popotnika ste?

Sama bi se opisala kot vsestranski in neodvisen tip popotnika. Všeč so mi rajske destinacije in velika mesta, kot tudi iz civilizacije oddaljeni kraji. Obožujem potovanja v neznano in raziskovanje divjih plaž s turkizno modro vodo, sprehajanje po ulicah velikih mest in iskanje zanimivih aktivnosti na destinacijah po svetu, ki bi jih moral preizkusiti vsak obiskovalec.

Potujete s partnerjem in hčerko Mio. Kaj bi svetovali mladim družinam, ki si ne upajo v svet z majhnimi otroki?

Tako je, potujem s partnerjem in hčerko. Moj nasvet za mlade družine, ki se podajajo v svet z majhnimi otroki je naslednji: Naj vas ne bo strah. Naše potovanje v Maroko je bilo le nekaj dni po nesrečnem dogodku, ko so v gorovju Atlas umorili dve študentki. Kljub raznim opazkam in dvomom, smo se podali na pot in ugotovili, da je kraljevina Maroko vse prej kot sovražna dežela. Na letalu, ki je poletelo proti Maroku, je bilo prav tako ogromno mladih družin z majhnimi otroki. Če imate željo potovati po svetu, ne komplicirajte stvari, kupite letalsko karto in pojdite! Življenje je samo eno.

Ustvarjate tudi blog. Ciljate na to, da bo postal vaša prva služba?

Tako je, blog ustvarjam nekje leto in pol. Vsak začetek je težak, ampak predvsem za blog je na začetku pomembno, da imaš jasno zastavljen cilj in temo vsebine. Blog je tesno povezan z mojimi socialnimi omrežji in ogromno mojih sledilcev se prej ali slej znajde na strani kakšnega izmed člankov mojih potovanj. Vsekakor je to moja želja in v kombinaciji z Instagramom sem na dobri poti.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Najbolj brana objava na blogu je zagotovo objava o glamping resortu na Štajerskem. Predvidevam, da so bralce prepričale lepe fotografije in vedno večje zanimanje za tovrstno namestitev. Vsekakor je čudovito in idilično.

Kdo so vaši bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?

Med mojimi sledilci se najdejo tako Slovenci kot tudi tujci iz celega sveta, zato za pisanje bloga zaenkrat uporabljam angleški jezik. V zadnjem času delam predvsem na promociji v domačem okolju, ker imam namen preseliti blog na drugo domeno, kjer bo blog v slovenščini in angleščini.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Pravzaprav ne. Vsako destinacijo, na katero se odpravimo, že vnaprej skrbno raziščemo in napišemo načrt stvari, ki si jih želimo ogledati. Seveda ne gre vedno po načrtu in marsikdaj le-tega spremenimo.

Vedno poiščemo tudi idilične kotičke za fotografije, ki jih kasneje delim na socialnih omrežjih in s tem želim ljudi spodbuditi k potovanjem. Prav potovanja nam širijo obzorja in nas naučijo ceniti okolje, v katerem živimo in življenje, ki nam je bilo dano.

Kakšne motive najraje lovite v objektiv?

V objektiv najraje lovim slikovito pokrajino in idilične mestne kotičke, v kombinaciji s čudovitimi modnimi kosi in dodatki.

Na Instagramu vam sledi prek 46 tisoč sledilcev. Kaj je ključ do grajenja takšne baze?

Ključ do uspeha je vedno enak: vztrajnost in trdo delo. S prepoznavnostjo mojega profila na Instagramu se vsakodnevno ukvarjam že 3 leta. V ozadju je ogromno dela, časa in seveda konstantnega objavljanja. Prav tako pa tudi pravilna uporaba hashtagov, sledenje IG algoritmu in redna komunikacija s sledilci, pripomorejo k temu, da postane profil viden večjemu krogu ljudi.

Z Instagramom tudi služite?

Tudi. S prepoznavnostjo profila se iz dneva v dan povečuje tudi število ponudb za razna sodelovanja. Vedno izberem samo ponudbe, katerih izdelki in storitve sovpadajo z vsebino mojega profila. 

5 stvari, ki jih najprej spakirate? 

Kamera, telefon, kopalke, dokumenti, oblačila. 

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Za vse popotnike imam samo en nasvet: Ne iščite izgovorov! Če boste iskali izgovore, jih boste znova in znova lahko našli. Nikoli ne bo idealen čas za potovanje, vendar je čas tisti, ki ga imamo vedno manj. Poiščite destinacijo, kupite letalske karte in gremo.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Maroški tajine, odlična španska paella in grški souvlaki.

cof

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Zaenkrat je nisem imela in upam da tako tudi ostane, saj je na moji bucket listi še ogromno destinacij. 

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate? 

Imamo čudovito majhno državo, ki nam ponuja prav vse in to premalo cenimo. Zaradi majhne razdalje lahko v 2 urah vožnje dosežemo gore in morje, se odpravimo na izlet kamorkoli. Tega v drugih delih sveta običajno ni.

HITRIH 6

Najljubša država: Grčija

Najljubše mesto: Madrid

Najljubša plaža: Saona – Dominikanska republika

Najljubša kulinarika: mehiška

Najljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: španski

Foto: Mojca Mitev/osebni arhiv

Mojci lahko sledite na blogu Dream Big Never Stop ali na Instagramu @dreamteamtravelnote.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE:

I, Wanderlista: Pustila službo, prihranke za hišo pa namenila za potovanje po Aziji #intervju

Izlet na dlani: “Starši na potovanju precej bolj kompliciramo, kot pa otrok sam” #intervju

Na Vandraj imamo novo, nadvse zanimivo sogovornico. V tokratnem intervjuju smo klepetali z Martino Ploj, popotnico, ki skupaj s partnerjem stoji za enim najuspešnejših slovenskih blogov – Izlet na dlani.

Svoje popotniške izkušnje in iznajdljivost pri načrtovanju cenovno dostopnih potovanj – tudi z naraščajem, zdaj delita s skoraj 120 tisoč sledilci. Martina in Samo sta popotnika, ki sta že začetek svoje skupne poti okronala z raziskovanjem. Najprej sta osvojila nekaj evropskih mest, pot pa ju je nato na račun zelo ugodnih kart vodila na Kitajsko in v New York.

Vedno bolj pogosto brskanje za letalskimi kartami je privedlo do večkratnega raziskovanja Azije in hkrati rojstva bloga Izlet na dlani. Z blogom sta želela možnosti iskanja ugodnih letalskih povezav in prenočišč približati širši množici, hkrati pa deliti nasvete s poti, ki sta jih že raziskala. Ju želite bolje spoznati?

Kje smo vas ujeli tokrat in kolikšen del leta preživite na poti? 

Že ta vikend se bomo odpravili na 15-dnevno raziskovanje Južne Afrike. V letu 2015 smo svet pričeli raziskovati v družinskem krogu in od takrat naprej smo na daljši poti vsaj štirikrat letno. Sicer pa, če je le možno, se na kakšen krajši izlet v ali izven Slovenije, odpravimo vsaj enkrat na mesec.

Kakšen tip popotnikov ste?

Potujemo v lastni režiji, najprej poiščemo ugodne letalske karte, nato sledi rezervacija prenočišč. Okvirni načrt poti naredimo že par tednov pred potovanjem, zato prenočišča po večini rezerviramo že v naprej. Tako je pogosto najbolj ugodno, pa tudi pri potovanju z otrokom je na ta način precej lažje. Najraje pa dežele raziskujemo z najetim avtomobilom (kjer je to možno in cenovno dostopno), saj se tako počutimo bolj svobodno.

Potujete s partnerjem Samotom in štiriletnico. Kako drugačna so potovanja z otrokom od tistih iz časov pred naraščajem?  

Težko je reči, da so se potovanja drastično spremenila s prihodom otroka, saj sva oba popotnika po duši in sva se tudi z otrokom podala na prvo pot že zelo zgodaj, ko je bila še dojenčica. Do svojega 4 leta starosti je obiskala preko 20 držav, od tega jih je večina izven Evrope. Pri potovanjih z majhnim otrokom je na seznamu za raziskovanje pač nekoliko manj avanturističnih aktivnosti in kakšen živalski vrt več. Sicer pa kot družina nismo ravno lenobne sorte. Težko smo na enem samem mestu dlje časa in nenehnega potepanja se je navadil tudi otrok.

Kaj bi svetovali mladim družinam, ki si ne upajo v svet z otroki?

Podati se na prvo potovanje z otroki je vedno najtežje; potem ko pa ugotovimo, da starši na poti precej bolj kompliciramo in smo bolj zahtevni kot pa sam otrok, se pri naslednjem potovanju precej bolj sprostimo. Res pa je, da nekaj predhodnega načrtovanja in dobri nasveti za destinacijo in aktivnosti zagotovo pomagajo. Ravno zato skušamo tovrstne nasvete za potovanja z otroci tudi deliti na našem blogu.

Kako izbirate naslednjo destinacijo? Je kakšen del sveta, kamor z malčico (še) ne bi upali?

Destinacijo precej pogosto izbiramo na podlagi ugodnih letalskih kart, seveda pred tem tudi vedno preverimo vremenske razmere za določeno državo za želeni termin. Mogoče se še zaenkrat z otrokom ne bi podali v Indijo iz higienskih razlogov ter v kakšne države, kjer obstajajo zadržki za obisk z vidika varnosti kot so npr. Venezuela in Salvador. Stiskamo pesti, da z vidika varnosti ne bo zapletov v Južni Afriki.

Tudi Slovenci smo v influencerski eri, kjer blogerji in Instagram uporabniki z veliko sledilci svoja življenja prek ekranov živijo na očeh vsem. Vendar pa je vaša pot drugačna, saj sebe v resnici ne tržite kot obraz, ampak kažete zgolj svoje delo. Gre za zavestno odločitev ali zgolj dejstvo, da ste o potovanjih začeli pisati še preden je to postal del samopromocije?

Blog Izlet na dlani je nastal kot ideja pomagati drugim z nasveti, kako do ugodnih kart in ugodnih prenočišč, podajamo primere ugodnih paketov, predvsem pa želimo deliti naše izkušnje s poti. Ker sva oba precej bolj zadržane narave, sva že od začetka ustanovitve bloga odločena, da je bistvo najino delo, najine izkušnje s potovanj, tudi izkušnje potovanj z otrokom, nikakor pa ne želiva, da so v ospredju naši obrazi.

Kolikšen del vaših potovanj je v resnici prej kot dopust – delo? Kolikšen del oddiha je v resnici nabiranje vtisov, fotografij in informacij, ki jih beležite zato, da jih boste kasneje prenesli bralcem?

Do sedaj smo imeli pravi “dopust” brez dela le na Kubi, ker tam drugače ni šlo, saj je internet le redko dostopen. Praviloma je za nas prav vsako potovanje delovno, delo po večini opravljava zgodaj zjutraj in zvečer, ko otrok zaspi. Mogoče si bomo v prihodnje morali omisliti tudi kakšno dodatno pomoč pri delu na blogu, da bomo sami na dopustu lahko malo bolj “počivali”.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Žal ne, mogoče se bo slišalo malo staromodno, vendar si vsako leto iz vseh potovanj tistega leta izdelamo album fotografij in nato velikokrat v družinskem krogu ob listanju albuma podoživljamo pretekle popotniške trenutke. Nekaj fotografij na potovanjih seveda nastane z namenom za objave na blogu, medtem ko je pa preostalo namenjeno za osebno uporabo. Je pa dejstvo, da si je pri majhnem otroku, ki ga moraš ves čas loviti naokrog, precej težko vzeti čas za perfektno fotografijo.

Na Facebooku ima Izlet na dlani skoraj 120 tisoč sledilcev. Kaj je ključ do grajenja takšne baze?

Ključ do grajenja tako obsežne baze Facebook uporabnikov je zagotovo vztrajnost pri delu, učenje in prilagajanje novostim medijev, hkrati pa tudi povratne informacije uporabnikov. Je pa pridobivanje sledilcev bilo v preteklosti precej lažje. Facebook namreč ves čas spreminja in popravlja algoritme, kar posledično pomeni, da naše objave vidi vedno manjši krog sledilcev. Žal je za večji doseg na Facebooku potrebno oglaševati.

Je Izlet na dlani torej tudi vajina edina služba?

Jaz sem po izobrazbi sicer biologinja in ko sem pred leti zapustila “biološke vode”, sem se bloga Izlet na dlani bolj resno lotila. Tako je postal moja redna služba. Brez pomoči Samota, ki je računalničar in je sicer zaposlen drugje, pri blogu absolutno ne bi šlo.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?

Najbolj domače se zagotovo počutimo v Aziji, tam smo raziskali že lepo število držav in vedno se z veseljem vračamo. Blizu nam je tako azijska kultura kot tudi kulinarika, seveda pa je eden bolj pomembnih faktorjev cenovna dostopnost (prenočišč, prevozov, hrane…). Tudi to, da je otrokova najljubša hrana riž, pove marsikaj o tem (smeh).

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Glede na to, da se med drugim poslužujemo rezervacije prenočišč preko ponudnika Airbnb, imamo tako pogosto stik z lokalci. Sicer pa je pri potovanju z otrokom težko ostati brez stika z lokalci. Stike z lokalnimi otroci namreč otrok naveže sam, nekaj stikov pa vzpostavijo tudi lokalci sami, predvsem tisti, ki ne srečujejo mladih “belih” družin v svojih krajih. Naš seznam dežel s prijaznimi lokalci bi lahko bil precej dolg, pa če mogoče izpostavimo zgolj nekaj, so to zagotovo Združeni Arabski Emirati, Indonezija in Kuba.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Ni ravno 5 stvari, kar je pa ključno, da gre z nami na pot, je računalnik in vsa foto oprema s pripadajočimi priključki. Sledi obvezno pakiranje igrač in ostalih pripomočkov, ki zamotijo majhnega otroka na 10-urnem letu. Seveda ne smemo pozabiti tudi “potovalne denarnice”, v kateri so shranjeni potni listi, kartice, vize, zavarovanja …

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Mehiški ceviche (vsaj 1x mesečno na domačem jedilniku), dim sum (azijski žlikrofi, tudi brez njih težko preživimo mesec) ter tabouleh (arabska peteršiljeva solata s kuskusom).

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Do sedaj smo imeli kar precej sreče, saj neprijetnih izkušenj s potovanj skoraj nimamo. Bilo je le par zamud letal, kakšno odpovedano prenočišče in pokvarjen avtomobil. Mogoče bolj zabavna kot neprijetna, je bila izkušnja s hrano na Kitajskem, saj naju je na krožniku skoraj vsak dan pričakalo kaj neznanega. Vsaj pri jedi mravlje, ki plezajo na drevo, nisva dejansko dobila mravelj in drevesa. Sicer pa sem sama velika načrtovalka, tako da imamo poleg plana A še vedno kakšen plan B ali celo C.

Katera destinacija je presegla vaša pričakovanja in katera vas je razočarala?

Destinacija, ki je presegla pričakovanja je Indonezija. Že prvič, ko sva še sama obiskala Sulawezi, naju je popolnoma presenetil in navdušil, ko smo se v družinskem krogu ponovno podali v Indonezijo (Bali in Lombok), smo le še potrdili, da je država res izjemna in vredna ponovnega obiska.

Nekoliko nas je razočaral obisk Cipra z vidika hrane, saj smo imeli velika pričakovanja po izjemnih kombinacijah grške in arabske kulinarike; potem pa tega nismo doživeli. Res pa je, da smo Ciper raziskovali zgolj par dni in mogoče nismo uspeli odkriti najboljših jedi in restavracij.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Največja zmota o potovanjih je zagotovo ta, da so zelo draga. Sama sva namreč že uspela rezervirati lepo število letalskih kart z zelo ugodnimi cenami, npr. V New York sva letela za 50 eur, na Tajsko za 260 eur, na Kubo za 140 eur in na Ciper celo za 1 cent.

Pogosto smo se tudi poslužili možnosti uveljavljanja najboljše cene (best price guarantee) in v določenih hotelih na ta način celo bivali brezplačno. Ena od zanimivih zmot je tudi varnost letal, namreč precej več je nesreč z avtomobili kot pa z letali.

In zmote o tem, kako je služiti z blogom?

Z blogom je mogoče živeti, vendar je zato potrebno vložiti veliko dela in najti pravo nišo. Za blog in vse pripadajoče kanale je potrebno nenehno skrbeti. Vsakodnevne objave in spremljanje novosti tako na področju vsebine, kot na področju marketinških trikov, terjajo precej več časa kot 8-urno služba. Pa tudi dopust oz. potovanje skoraj vedno vključuje vsaj nekajurni delovnik. Je pa dejstvo, da če nekaj zares rad počneš, temu ni težko posvetiti več časa.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Kar zagotovo ima Slovenija je varnost. Sprehod je možen tudi sredi noči brez posebnega strahu; medtem ko se npr. v Mehiki ni ravno priporočljivo sprehajati ali celo voziti po temačnih okoliših. Kljub temu, da zelo radi potujemo, se vedno radi vračamo nazaj domov v Slovenijo. Sploh pa po obisku Kube, ki je v času še velik korak za nami, smo se začeli dobro zavedati, koliko stvari je pri nas v Sloveniji dostopnih in se nam zdijo popolnoma samoumevne.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Svet čaka na vas, čimprej ga raziščite, vendar – pazite, potovanja vas lahko hitro zasvojijo.

Kam vas bo poneslo 2019?

Kmalu odpotujemo v Južno Afriko, za prvega maja razmišljamo o azijski destinaciji, je pa seveda odvisno od tega, kam nas bodo ponesle ugodne letalske karte.

HITRIH 6

Najljubša država: Japonska

Najljubše mesto: Bangkok

Najljubša plaža: plaža Mawun Lombok

Najljubša kulinarika: arabska

Naljubši način transporta: tuk tuk

Najljubši jezik: slovenščina

PREBERITE ŠE:

Nina potuje: Uspešna slovenska blogerka, ki potuje med delom in dela med potovanjem

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.