Moja tokratna sogovornica je Petra Jan, mlada raziskovalka, ki jo je na študij strojništva odneslo zanimanje za podmornice in konstrukterstvo, a se je kasneje našla v tribologiji. Tokrat sva se osredotočali na njeno drugo veliko strast – potovanja.
Petra Jan je vse prej kot običajna sogovornica. Zanimajo jo stvari, za katere povprečen človek še ni slišal, a so vse prej kot dolgočasne. Rada raziskuje – tudi svet in nove kotičke. Z nami pa je delila kup imenitnih dogodivščin in novih idej za oddihe, ko bodo ti spet mogoči.
Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?
Živjo, moje ime je Petra Jan. Po poklicu sem inženirka strojništva in trenutno v Ljubljani kot mlada raziskovalka delam doktorat iz tribologije. Na spletu ustvarjam blog z imenom Erratic Engineeress, kjer pišem o svojih potovalnih prigodah, zadnje čase pa tudi o hrani, trajnostnem načinu življenja in ostalih interesih – od tod ime erratic = nepredvidljivo, brez rednega vzorca, ker bi težko rekla, da ima blog eno, definirano nišo. Poleg tega rada kuham, berem knjige in preizkušam različne hobije, v zadnjem času se npr. učim špansko in vezem.
Trenutno delate doktorat iz strojništva. Kaj vas je zaneslo na takšno karierno pot?
Pravzaprav me na to pot ni ravno zaneslo, ker sem že relativno zgodaj vedela, da me zanima naravoslovje in kako stvari delujejo. Po gimnaziji sem se vpisala na študij strojništva – takrat so me zanimale podmornice in konstrukterstvo, vendar sem kmalu ugotovila, da mi bolj ležijo materiali in detajli, zato sem se našla v tribologiji. Ker me je po končanem magisteriju bolj zanimalo raziskovalno delo kot delo v industriji, sem se vpisala še na doktorat in zaenkrat se mi zdi, da sem se odločila pravilno.
Eno leto ste živeli tudi na severu Švedske. Kaj vas je odneslo tja in kakšno je življenje na – 25°C?
Tako je, živela sem v Lulei, v švedskem delu Laponske. Tam sem delala 2. letnik magisterija v sklopu skupnega evropskega programa in moram reči, da je del mene za vedno ostal gor na severu. Kljub temu, da so zime brutalne, je pokrajina boleče lepa, tako nizke temperature pa ponujajo popolnoma nove, neverjetne izkušnje. Pozimi smo bili približno pol leta v temi in vsake par dni sem lahko opazovala severni sij ob reki 5 minut stran od stanovanja.
Najnižja temperatura, ki sem jo izkusila, je bila -37°C, vendar pa ti že pri -20°C globoko zamrznejo trepalnice, kar je res hecen občutek. Univerza v Lulei ima zato podzemne tunele za prehajanje med stavbami, ki pridejo še kako prav. Poleg tega v Lulei zamrzne tudi morje, tako da smo se lahko do bližnjega otoka odpravili peš po ledeni cesti, ki je prevozna tudi z avtomobilom v mesecih, ko je led za to dovolj debel. Hoja po morju je res nekaj nedojemljivega, še bolj nepojemljivo pa je, da je za severne Švede taka zima nekaj povsem običajnega. Avtobusi so vozili po urniku tudi v največjih snežnih zametih in Švedi so še pri -25°C prirejali žurke ob ognju v naravi, kjer je marsikateri tuj študent skoraj dobil ozebline.
Veliko ste potovali tudi sami. Katere so prednosti in slabosti solo popotništva?
Prednosti je veliko, če znaš biti sam v svoji družbi in zaupati vase. Zame je največja prednost, da se mi na poti ni treba prilagajati nikomur, da lahko spreminjam plane po želji in trmasto hodim po 3 ure v eno smer do neke obskurne destinacije, če mi to zapaše. Največja slabost se mi zdi, da nimaš nikogar, s komer bi lahko delil doživljaje, vendar vsaj jaz na poti vedno spoznam veliko ljudi, zato se mi to ne zdi tako problematično.
No, gotovo je še ena večja slabost to, da nimaš nikogar, ki bi ti pazil prtljago, ko greš na stranišče. In da greš sam težko v bar na pijačo ali na zabavo, ne da si videti kot lahka tarča ali pijanec. Sploh pri ženskah je to lahko tudi vprašanje varnosti. Predvsem gre za to, kako kot družba dojemamo ljudi, ki so »sami«. Nekaterim se zatakne že pri obedovanju v restavraciji, ker je prositi za mizo za enega v določenih državah res malce neprijetno. O dobrih in slabih straneh solo potovanj sem se sicer precej na široko razpisala na blogu, da ne bom tu predolga.
Kolikšen del leta v sicer bolj naklonjenih razmerah preživite na potovanjih?
V študentskih letih sem poskušala čimveč časa preživeti na potovanjih, posebno med poletjem. Študij v tujini je bil seveda eno veliko potovanje. Sedaj ko sem omejena s službo pa se bom morala prilagajati dopustom in vikendom. Čeprav bi z veseljem ponovno delala na kakšnem projektu v tujini ali šla na potovanje za par mesecev, me nikoli ni vleklo, da bi živela na poti kot “polnočasna” popotnica.
Kako izbirate naslednjo destinacijo?
Načeloma glede na razpložljiv čas, finance, sezono in glede na to, kdo gre z menoj. V prostem času z enim očesom spremljam različne potovalne vsebine in v času pred kovidom sem imela vedno na zalogi vsaj 3 napol izdelane potovalne plane. Na koncu ponavadi pretehta cena letalskih kart in najboljša možnost glede na trenutne razmere, nikoli nimam fiksnih potovalnih planov v smislu “letos grem tja”.
Se je v zadnjem letu vaš odnos do potovanj in njihove še do lani samoumevne dostopnosti kaj spremnil?
Niti ne. Precej pogrešam potovanja in upam, da se bomo čimprej lahko spet odpravili v tujino. Ampak jih nikoli nisem jemala za samoumevna.
Od kod sicer prihajate? Katere kotičke vašega kraja bi pokazali tistim, ki ga še ne poznajo?
Sem rojena in vzgojena v Ljubljani, kot bi rekli v angleščini. Zagotovo bi bili na vrhu seznama poleg očitnih znamenitosti Zmajski most, Metelkova, Čajna hiša v starem delu mesta in vodna zapornica na Ljubljanici pri cukrarni.
Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu?
Res težko izberem samo enega. Moje prvo solo potovanje je bilo 5 tednov couchsurfinga po Avstraliji, kar se mi je močno usedlo v srce, predvsem zato, ker so me vseh 5 tednov gostili super ljudje, ki so mi po 5 minutah zaupali ključe svojih stanovanj. S takega potovanja se res težko vrneš nespremenjen. Od mojih potovanj mi je bilo zelo všeč tudi potovanje v Gruzijo, kamor sva šla s fantom, in Svalbard, kamor sem šla sama. Od družinskih potovanj v mlajših letih pa sta mi najbolj ostali v spominu Islandija in Turčija.
Kako dolgo ustvarjate svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?
Blog bo februarja star 2 leti. V mojem opisu piše, da še vedno verjamem v zmaje in dobro, ker so zmaji kul in ker je bil eden izmed razlogov za nastanek mojega bloga to, da sem želela deliti svoje pozitivne izkušnje z ljudmi po svetu. Prijatelji in znanci so me vedno spraševali, kam grem naslednjič ter kako to, da toliko potujem, če me ni strah iti sama in v lastni organizaciji.
Če preveč poslušamo novice, je svet res pogosto videti poln slabih ljudi in temnih kotičkov. Zato sem želela deliti svoje izkušnje in spodbuditi tudi druge k takim oblikam potovanja ali vsaj k potovanjem na sploh. Življenje je precej lepše, če na zemljevidu vidimo spomine na prijazne ljudi in neverjetne znamenitosti, kot samo krizna žarišča. Trudim se biti iskrena glede svojih izkušenj, predvsem kar se tiče potovalnih nasvetov, ker ni vse vedno lahko ali samoumevno. Ampak verjamem, da lahko vsak potuje. Sčasoma se je blog sicer razširil tudi na druge teme, ampak potovanja zagotovo ostajajo glavna tema.
Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?
Ironično je moja najbolj popularna objava vodič o hitrem vlaganju, ki je bil očitno viralna, ker ga je delila ena ameriška mama blogerka. Drugače pa je moja najbolj brana objava še vedno moje iskreno razmišljanje o vrnitvi k življenju nazaj v rodni državi, s katero se je očitno veliko ljudi poistovetilo.
Na kakšen način si financirate svoje poti? Z blogom tudi služite?
Za svoja potovanja sem vedno plačala sama oz. starši v mlajših letih. Zaenkrat še nisem bila na nobenem sponzoriranem potovanju v stilu klasičnih potovalnih blogerjev. Ker ne želim imeti oglasov ali reklamirati 1001 produkta na svojem blogu, trenutno ne zaslužim prav veliko. Lani sem dodala gumb za donacije in se je od prijaznih ljudi nabralo par evrov za kavo, ampak zaenkrat blog še ne plačuje sam zase.
Na potovanjih imate tudi stike z lokalci. Kje so vam najbolj prirasli k srcu?
Seveda, pravzaprav se precej trudim, da spoznam čimveč lokalcev, sploh kadar potujem sama. Pogosto uporabljam couchsurfing in se udeležujem lokalnih dogodkov. Morda so mi bili najbolj simpatični Škoti, posebno na otoku Skye, kjer sem bila zunaj sezone. Ker sem bila ena izmed redkih turistov v tistem času, so me po 2 dneh poznali in prijazno pozdravljali že vsi vozniki avtobusa, natakarji v kavarni in lokalne stare mame. Tudi v Gruziji so bili ljudje izjemno prijazni in so naju s fantom kot državljana bivše Jugoslavije takoj vzeli za svoja.
Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?
Ne. Tudi v obdobju pred blogom sem vedno fotografirala zanimive stvari, ker sem jih želela deliti z drugimi, ko sem prišla domov. Je pa res, da sem takrat naredila manj fotografij. In da so bile moje fotografije na splošno precej slabše, ker sem želela zgolj funkcionalno pokazati tisti objekt in se nisem ubadala s koti in kompozicijo. Moji videi so še vedno taki, slabi. Šele kasneje sem začela skozi objektiv na telefonu gledati z bolj umetniškim, estetskim pristopom.
Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?
Zaupajte v svoje instinkte. Če se vam nekaj ne zdi v redu, verjetno ni. Če se vam tisti dan ne da slediti vašemu popotnemu planu, ostanite dan dlje, pojdite na še eno pijačo z lokalci, obiščite mesto izven poti z zanimivim imenom … Vse preveč ljudi fiksno sledi svojim načrtom in zamudi ali zavrne spontane izkušnje, ki so zame najlepši del potovanj.
Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?
Gruzijski Adjaruli khachapuri (kruhov čolniček, napolnjen s sirom, jajci in maslom), švedski Kaffeost (sir v kavi, morda ne najljubša jed, ampak zagotovo ena izmed najbolj zanimivih) ter turški Iskender kebab (döner kebab v pekoči paradižnikovi omaki). Mislim, da imata prvi 2 eno skupno temo …
Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?
Uf, na srečo nimam veliko neprijetnih izkušenj. Imam pa eno zabavno neprijetno iz Avstralije. Na poti iz Sydneyja do Brisbana sem se peljala v avtu z nekom, ki je šel v to smer in sem ga našla preko rideshare strani. Na poti so ga zagrabile precej boleče prebavne težave, do te mere, da mi je sredi avtoceste rekel, naj primem volan in naju nekako ustavim, da mora nujno ven iz avta. Nekako sva precej adrenalinsko znavigirala na odstavni pas, nakar je izginil za ograjo za 20 minut in prišel nazaj v podobno slabem stanju. Ni mi preostalo drugega, kot da sem naju brez vozniške (pozabila sem jo v Sloveniji) peljala do najbližje bencinske, kjer se je nato zaklenil v WC. Mene pa je naprej peljal tovornjakar, ki se mu je cela prigoda zdele precej smešna. Podrobna zgodba je seveda tudi na mojem blogu.
Katera destinacija je presegla vaša pričakovanja in katera vas je razočarala?
Svalbard je daleč najbolj presegel vsa moja pričakovanja. Spomnim pa se, da mi Slovaška ni bila posebno všeč ali zanimiva, ko sem bila tam v mlajših letih na potovanju z mamo.
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?
Da lahko potuješ le, dokler si mlad oz. mora za to biti pravi čas ter da so popotniki zgubljene duše. Menim, da je za potovanje vedno pravi čas in da se da tudi z zelo majhnim finančnim vložkom videti veliko. Vendar pa to zahteva malce več organizacije in iznajdljivosti.
Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?
Zagotovo tega, da trava nikoli ni bolj zelena pri sosedu. Ljudje smo si po svetu precej bolj podobni kot mislimo. Vsi imamo iste težave in smo preprosto ljudje. Predvsem Slovenci smo nagnjeni k pritoževanju nad vsem in morala sem iti v tujino, da sem se naučila zares ceniti svojo državo. Marsikaj imamo urejeno bolje kot drugje, marsikaj pa bi seveda morali izboljšati, ampak v splošnem sploh ni tako slabo, kot se pritožujemo.
Ravno zato marsikdo ne more razumeti, zakaj sem se po življenju v tujini vseeno vrnila domov. Poleg tega so me potovanja naučila, da svoj denar raje zapravljam za izkušnje, kot stvari, in me usmerila v bolj trajnostni način življenja. Ko sem npr. živela v Leedsu (UK), sem bila zgrožena nad njihovim odnosom do smeti in začela zavestno zmanjševati svoje odpadke. Ko sem obiskala Svalbard pa sem izkusila, kaj zares pomeni neokrnjena, divja narava in res bi mi bilo hudo, če bi arktično okolje popolnoma izginilo.
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?
Absolutno. Bučno olje, skuto, zelo kvalitetno lokalno hrano in ravno pravo mero prijaznosti do neznancev brez rinjenja v njihov osebni prostor.
HITRIH 7
Najljubša država: Norveška
Najljubše mesto: Sevilja, Španija
Najljubša plaža: na Ukancu v Bohinju, Slovenija
Najljubša kulinarika: karkoli pekočega s sirom
Naljubši način transporta: vlak
Najljubši jezik: slovenščina
Prva država na seznamu za obisk po koncu pandemije: Ferski otoki (Danska)
Foto: Petra Jan/osebni arhiv
