Slovenski par, ki je dal odpoved in se spontano preselil v Dubaj #intervju

Ker je januar mesec novih začetkov, smo na intervju povabili zakonca Lisec, Slovenca v Dubaju, ki tam živita že dve leti in pol. Mogoče pa tudi vas zamika selitev.

Kim in Jure Lisec sta Slovenca v Dubaju, ki ustvarjata blog The runaway foxies in razbijata mite o arabskem svetu. Kim zase pravi, da je zbirčna in povsod po svetu vedno naroča le pico in makarone. Od lokalnih specialitet upa eksperimentirat zgolj pri sladicah. Jure je nadobuden pivoljub, v katerem še vedno tli geografsko-zgodovinska raziskovalna žilica. Vedno potujeta v lastni režiji, saj je po njuno to najboljši način, da se spoznaš z destinacijo.

Pogosto preskočita glavne znamenitosti (do danes, na primer še vedno nista obiskala niti Burž Kalife) in se namesto tega raje sprehajata po mestu. Najljubše obiskano mesto do sedaj je obema New York, najlepši spomin pa imata na prvo skupno potovanje na Tajsko. Ostale pike na zemljevidu, ki sta jih pokrila do sedaj so: Kambodža, Indonezija, Malezija, Nepal, Mehika, Maldivi in še kaj bi se našlo. Trenutno pa uživata na zasluženih počitnicah na Zanzibarju.

Kako bi se Slovenca v Dubaju opisala tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva dva ljubitelja psov, ki ju nikoli ni zanimal arabski svet, zdaj pa živiva v Dubaju, skupaj z dvema posvojenima mačkama. Jure sicer prihaja iz Sevnice in nikoli ni maral Trebanjcev in FDV-jevcev, dokler ni poročil Kim (ki je oboje). Najboljše naju torej opiše dejstvo, da zelo rada jeva zarečen kruh.

Zakaj sta si za nov dom izbrala Dubaj in koliko časa že živita tam?

Trenutno v Dubaju živiva že 2 leti in pol, čeprav je še vedno težko verjeti, ko to rečeva na glas. Odločitev, da bi se rada selila v tujino je bila že od nekdaj prisotna pri obeh, vendar sva potiho oba mislila, da bova na koncu stisnila rep med noge, ko bo šlo za res.

Čez rob naju je potisnilo dejstvo, da so Juretu dva tedna pred poroko v službi želeli odpovedati dopust, ker smo bili sredi glavne poletne sezone, on pa je delal v turizmu. Ko mi je to sporočil, sva se zmenila za “kosilo” v STA Cafeju, kjer sva brez razmisleka naročila pivo in se odločila, da oba dava odpoved – odločitev je bila torej zelo impulzivna in niti najmanj trezna. Dubaj se nama je zdel smiselna odločitev, saj ima enega najbolj konkurečnih trgov v luksuzni turistični industriji, zato je možnosti za zaposlitev več, kot v ostalih državah, ki so nama bile dosegljive.

La mer

Kaj sta študirala in s čim se ukvarjata zdaj?

Jure je dokončal študij na Filozofski Fakulteti za profesorja geografije in zgodovine, sedaj pa kot manager skrbi za zadovoljstvo gostov v luksuznem 5-zvezdičnem resortu Fairmont the Palm.

Kim je končala študij Mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede, v Dubaju pa vodi pisarno tehnološkega podjetja Dubizzle.

Kako težko sta Slovenca v Dubaju našla stanovanje in službo?

Iskanje prve službe v tujini vedno zahteva precej vloženega časa in truda. Pripravljen moraš biti na veliko zavrnitev, vendar to ni pomembno, saj konec koncev potrebuješ en sam pozitiven odgovor. Veliko je odvisno od posameznikovih izkušenj, panoge ter pričakovanj glede plače in pogojev dela. V najinem primeru, sta bila ključna za uspeh vzrajnost in pripravljenost na spoznavanje novih ljudi. Kar se tiče stanovanja sva imela kar precej sreče, saj nama stanovanje in kritje vseh stroškov zagotovi Juretov delodajalec. Dubaj je sicer zasnovan kot idealen model mesta za priseljevanje, zato so vsi postopki posenostavljeni in razmeroma hitri, vendar pa še vedno zahtevajo precej denarja.

Kateri predsodki so se izkazali za napačne, ki sta jih imela preden sta se preselila v Dubaj?

Skoraj vsi (smeh). Da je Dubaj konzervativen, zaprt in muslimanski. V resnici je Dubaj pisana množica številnih nacionalnosti, kjer lokalno prebivalstvo zelo redko vidiš, saj jih je le nekje 10%. Namesto tega se je kultura oblikovala na podlagi 90% priseljene populacije ter pod močnim vplivom zahodnjaškega načina življenja.

Družba, ki sva jo midva spoznala pa je ena izmed najbolj odprtih in tolerantnih, kar znatno olajša selitev in prilagajanje na novo okolje. Kljub številnim negativnih zgodbam, ki jih zasledimo v medijih v zvezi z zakoni Združenih arabskih emiratov, smo se vsi naučili spoštovati le eno nenapisano pravilo: Živi in pusti živeti. Dokler se ne vtikaš v življenje ostalih, se tudi oni ne bodo ukvarjali s tem ali kršiš katero izmed lokalnih pravil.

Anantara Qasr Al Sarab

Ali kdaj razmišljata o vrnitvi v Slovenijo?

Vrnitev v Slovenijo je seveda vedno ena izmed opcij, saj je življenje v tujini zelo nestabilno in nepredvidljivo. Vendar pa morava iskreno priznati, da trenutno o tej možnosti razmišljava bolj v smislu “izhod v sili”. Kjub temu, da obožujeva Slovenijo in vse kar naju čaka doma, bi se težko prilagodila nazaj na slovenski vsakdan.

Kaj pa domotožje?

Domotožje seveda pride na obisk tu in tam, vendar ni preveč hudo, saj imava v Dubaju zelo veliko slovensko družbo. Videvamo se na tedenski bazi, enkrat mesečno pa skuhamo veliko domače kosilo in pojemo Čuke. Vsakih nekaj tednov nekdo leti domov na obisk, zato nam tudi slovenske hrane nikoli ne zmanjka. Strahu, da bi pozabili na domovino in jezik pri nas res ni.

Slovenski zajtrk v Dubaju

Kaj najbolj pogrešata?

Zelenjavo, ki bi imela okus po zelenjavi in zeleno naravo.

Kaj bi rekla, da je najboljše kar sta odnesla od življenja v tujini?

Prilagodljivost in empatija. Brez tega dvojca v Dubaju pač ne gre.

Pišeta tudi blog The runaway foxies. Kako sta začela s pisanjem in kaj bomo v prihodnje še lahko brali?

Kim je začela s pisanjem bloga na začetku, ko še ni imela redne službe. Zdel se je nekako najlažji način za obveščanje vseh domačih hkrati, glede tega kaj se nama dogaja. Na žalost nama trenutno zanj zmanjkuje časa, tako da sva bolj aktivna samo še na instagram storyih.

Počitnice v Mehiki

[O mestu:]

Kako bi opisala Dubaj?

Mešanica vseh mogočih ekstremov (revščine-bogastva, tradicije-inovacij, kulture-potrošniške naravnanosti…).

Pa tamkajšnje ljudi?

Neverjetno strpni – to je skrivna sestavina, ki omogoča sobivanje več kot 200 različnim nacionalnostim na tem malem koščku puščave.

Kaj vama gre v Dubaju najbolj na živce?

Verjetno promet.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Dubaju kot turisti?

Da je zelo drago. Dubaj je mogoče doživeti tudi za podobno ceno kot Ljubljano, potrebno je le vložiti malo truda in biti pripravljen na raziskovanje.

Vajini trije naj razlogi za obisk so?

Sonce, luksuzni hoteli, dobre zabave.

Stvari, zaradi katerih je tam vredno živeti?

Brunchi (all you can eat and drink zabave za vikend, ki se začnejo ob 11h dopoldne in trajajo cel dan) in 0% davka na dohodek.

Dubajski Slovenci

[O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev:

Pivo v Nola Eatery and Social House

Najboljšo kavo potrežejo v:

Bianca The Beach (JBR)

Najboljše kosilo najdete pri:

Arabian Tea House (Al Fahidi historical district)

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila:

Labneh in sveže pečen kruh (v Arabian Tea House)

Najboljši šoping je:

Dubai Mall

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese:

Al Fahidi Historical District

Park, kjer najraje poležavate:

Mamzar Beach Park

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu:

La Mer

Najbolj precenjena turistična točka v mestu:

Dubai Mall Fountain

Najboljši razgled nad mestom najdemo:

Skydive Dubai (skok s padalom nad Palmo)

Najljubši festival/dogodek:

Petkov Saffron brunch v Atlantisu

Najbolj instagramabilna točka:

Qasr Al Sarab, Anantara

Najlepša plaža:

Saadiyat Beach Club

Najboljša zabava:

je kjerkoli smo mi 🙂

Foto: arhiv Kim in Jure Lisec, Žiga Mihelčič

Preberite še: Stevardesa iz Slovenije, ki živi v Katarju in raziskuje ves svet

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na info@vandraj.si!

Slovenca v Dubaju Slovenca v Dubaju Slovenca v Dubaju Slovenca v Dubaju

Vanja Vodenik, dekle, ki je samo prepotovalo Južno Ameriko in Južno Afriko #intervju

Vanja Vodenik je popotnica, s katero sem klepetala v tokratnem Vandraj intervjuju. Tudi o tistih, na katera se je podala čisto sama, pa o norih dogodivščinah in manj prijetnih delih potepanj … Govorili sva še o ustvarjanju popotniškega bloga Marshmallow Travels in razlogu, zakaj ima ljubezen do potovanj že v krvi. Kdo je torej Vanja?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Vanja Vodenik in svoj čas najraje posvečam raziskovanju novih destinacij in ponovnem odkrivanju že obiskanih krajev. Potujem od sedmega leta starosti in v več kot 20 letih potovanj sem obiskala 45 držav. Rada zbiram štampiljke v potnem listu, preizkušam lokalno hrano in poleg najbolj prepoznavnih znamenitosti odkrivam skrite in manj znane kotičke. Svoja potovalna doživetja in nasvete pa delim tudi na blogu Marshmallow Travels.

Kolikšen del leta preživite na potovanjih in kje smo vas ujeli tokrat?

Zadnja leta zaradi redne službe preživim na potovanjih kakšen mesec do dva na leto, tako da izkoristim vse dni dopusta, podaljšane vikende in praznike. Pred tem sem si privoščila tudi daljša potovanja, najdaljše je bilo 40 dni po Republiki Južna Afrika in Svaziju. Tokrat pa sem se ravno vrnila z vikend pobega v bolgarski prestolnici Sofiji.

Ste tudi ena tistih popotnic, ki gredo po svetu kar zgolj v lastni družbi. Sami ste prepotovali jug Južne Amerike in Republiko Južno Afriko s Svazijem. Kakšna izkušnja je bila to?

Solo potovanja so posebna in neprecenljiva izkušnja. V prvi vrsti se naučiš preživljati čas sam s sabo, naučiš se biti iznajdljiv in poskrbeti sam zase. Hkrati večkrat navežeš stike z lokalnimi prebivalci ter, sploh če prebivaš v hostlih, spoznaš veliko popotnikov iz drugih držav sveta in sklepaš zanimiva prijateljstva.

Menite, da bi moral vsakdo vsaj enkrat v življenju na takšno pot? Kaj je najboljši del takšnih potovanj?

Sama bi vsem, ki jih vsaj malo mika takšno potovanje, zagotovo priporočala, da se opogumijo in preizkusijo solo potovanja. Mogoče si najprej izberejo kakšno evropsko destinacijo za krajši izlet, da vidijo, kako jim takšen tip potovanja leži, potem pa se sami odpravijo tudi kam dlje. Najboljši del takšnih potovanj je način, na katerega doživiš neko državo. Ko potuješ sam, si zares osredotočen na doživljanje destinacije in svet okrog sebe, namesto pogovora s sopotnikom se preizkušaš v lokalnih jezikih in komunikaciji z domačini, skozi odkrivanje sveta pa boljše spoznavaš tudi sebe.

In kakšne izzive prinašajo solo potovanja?

Zagotovo je v prvi vrsti izziv, da si sam odgovoren za vse – od priprave načrta poti, do iskanja prevozov, prenočišč, hrane, lokacije znamenitosti. Vse je odvisno od tebe, zanesti se moraš sam nase in na svoja znanja ter izkušnje. Ko se izgubiš ne stakneta glave dva ali več, ampak se moraš sam znajti in povprašati za pot. Hkrati pa vse to vodi tudi to tega, da vidiš, kako zelo si samostojen in da znaš poskrbeti zase v vseh situacijah.

Med vašimi zadnjimi večjimi potovanji je bilo tudi odkrivanje Peruja in Bolivije. S čim sta vas ti dve državi prepričali?

Na kratko bi lahko rekla, da zaradi izjemne zgodovine in dih jemajočih naravnih lepot. Peru predvsem s svojo inkovsko zgodovino, obisk Machu Picchuja je zares nepozabno doživetje, Cusco je iz mešanice inkovske in kolonialne zgodovine nastal zares prijetno in lepo mesto. Malo ljudi ve, da najdeš sredi prestolnice Lime piramide, zanimivi so tudi plavajoči otoki Uros na najvišje ležečem jezeru na svetu Titicaca. V Boliviji pa bi izpostavila slano ravnico Uyuni ter lagune in vulkane Reserve Nacional de Fauna Andina Eduardo Avaroa. Tudi La Paz je precej zanimivo mesto, predvsem zaradi gondol, ki so njihovo najbolj učinkovito sredstvo javnega prevoza. Temu lahko dodam še vožnjo s kolesi po cesti smrti, obisk gore Chacaltaya in povzpetje na 5400 metrov nad morjem, kar je zame do zdaj najvišja obiskana točka … pa še bi lahko naštevala.

Kako izbirate naslednjo destinacijo?

Ker je moj “bucket list” zelo obširen, pri izbiri nove destinacije najprej premislim možno število dni dopusta in trenutno finančno zmogljivost. Potem pogledam še, kakšno je vreme na željeni destinaciji, kakšne so cene letalskih krat, ali je takrat tam visoka sezona. Raje namreč potujem izven sezone, ne le zaradi nižjih cen, temveč tudi zaradi manjšega števila obiskovalcev, saj lahko tako bolj pristno doživiš obiskano destinacijo.

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu?

To je eno najtežjih vprašanj, ki mi jih lahko zastavite. Ampak, če se že moram odločiti, bi rekla da potovanje v Peru in Bolivijo. To je namreč združevalo vse, kar imam pri potovanjih najraje: doživetja, ki ti vzamejo dih, veliko preizkušanj lokalnih jedi, spoznavanje življenj lokalnih prebivalcev, prepoznavanje lastnih zmogljivosti … Na potovanju sem namreč zbolela za salmonelo, skoraj so mi ukradli telefon, ampak sem se na vse odzvala mirno, rešila situacijo in iz nje vzela le pozitivne nauke. Hkrati pa ob potovanjih začneš bolj ceniti lastno državo in vse pozitivne plati, ki pridejo s prebivanjem v Sloveniji.

Na svoje prvo večje potovanje ste šli že kot prvošolka, ko ste s starši obiskali Šrilanko in Maldive. Zasledila sem, da ste zaradi izostanka iz šole pisanje vadili kar na poti, s pisanjem popotniškega dnevnika. Je torej že to začrtalo vašo pot in ljubezen do potovanj ter pisane besede?

Tako je, tako za svojo željo po nenehnem odkrivanju novih držav kot za veselje do pisanja krivim svoja starša. Ena najbolj vrednih izkušenj, ki jih lahko daš svojemu otroku, so namreč potovanja. Kot otrok potuješ in gledaš na svet drugače, brez predsodkov, stereotipov in strahov. Hitreje navežeš stike z lokalnim prebivalstvom, naučiš se spoštovati in sprejemati različnost narodov, kultur in tradicij, pridobiš ogromno znanja o svetu in posameznih državah, lažje se znajdeš v neznanih situacijah, hitreje osvajaš tuje jezike. Z beleženjem potovalnih spominov pa se tako danes lažje spominjam svojih prvih potovanj, hkrati pa je to vodilo tudi do izbire mojega študija. Že v gimnaziji sem namreč začela s pisanjem potopisov za šolski časopis, pozneje postala urednica tega časopisa in se odločila za študij novinarstva, kjer sta mi znanje pisanja in radovednost prišli še kako prav.

Kaj počnete, ko ste doma?

Doma, poleg službe, v kateri skrbim za od odnose z javnostmi za več naročnikov, raziskujem Ljubljano in Slovenijo, pišem blog in načrtujem naslednje avanture.

Kako dolgo ustvarjate svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog Marshmallow Travels pišem dve leti in pol. V vseh letih potovanj se je namreč nabralo veliko izkušenj, zanimivih kotičkov sveta, nekaj dobrih načrtov potovanj, okusnih tujih jedi in vse to sem želela deliti z drugimi, če kdaj komu pridejo prav moja doživetja pri načrtovanju lastnih potovanj. Hkrati pa sem želela svoj potovalni dnevnik prenesti iz pisanja na roko v zvezek na splet ter tako lažje beležiti in pregledovati svoje potovalne spomine. Blog pa je hkrati tudi kreativna platforma za pisanje in učenje novih znanj o spletnih straneh, družbenih omrežjih, urejanju fotografij …

Na kakšen način si financirate svoje poti? Z blogom tudi služite?

Svoja potovanja si financiram z redno službo in prihranki, z blogom pa ne služim. Ko raziskujem, kaj si kje pogledati, kaj doživeti v katerem kraju, in najdem kakšno zanimivo lokalno agencijo, se vedno bolj pogosto z idejami za sodelovanje obrnem nanje. Če jim je moja ideja všeč in pridemo do dogovora, pridobim kak popust za njihovo storitev ali brezplačen izlet. V zameno po navadi napišem oceno storitve na blogu, kjer pa vedno podam svoje odkrito mnenje in pišem tako o pozitivnih kot negativnih plateh določene izkušnje.

Kdo so vaši bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?

Večina oz. malce več kot polovica bralcev je Slovencev, so pa tudi tujci, med njimi prevladujejo Američani in državljani drugih držav Evropske unije.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Načrt poti po španski in francoski Baskovski državi. Ker je večina mojih bralcev Slovencev, so najbolj brane objave različnih potovanj in oddihov po Evropi, ki so lažje dostopni. Ker pa je blog pisan v angleščini, pa se med bralci najde tudi veliko Američanov in prebivalcev držav Evropske unije.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?

Zagotovo v Južni Ameriki. Ne le, ker sem tam prepotovala že veliko držav, ampak mi je kontinent blizu tudi zaradi jezika. Eno leto sem namreč študirala v Madridu in takrat izpopolnila svoje znanje španščine. Tako da je danes potovanje po Južni Ameriki zame malce lažje, saj se lahko brez problema sporazumevam z domačini. Hkrati pa gre za kontinent poln izjemnih naravnih lepot in vznemirljivih mest, ki zagotavljajo super doživetja.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Vedno se trudim navezati kakšne stike z lokalci in načeti pogovor, saj tako dobiš še dodaten občutek o neki državi, kulturi in navadah. So me pa zelo presenetili prebivalci Svazija. Bila sem namreč ena redkih, če ne edini turist v glavne mestu Mbbane. Vsi mimoidoči so me pozdravljali na ulici, me spraševali od kod sem, kaj počnem pri njih … Ampak vse na zelo prijazen in nevsiljiv način. Pa zelo prikupni so bili tudi otroci v Chintsi v Južni Afriki, kjer sem obiskala lokalno kuhinjo, v kateri pripravljajo obroke za revne otroke. Vsi otroci so bili navdušeni nad mojimi lasmi, saj se lasje belcev na dotik razlikujejo od las črncev. Tako so me vsi objemali, se med igro dotikali mojih las, čebljali z mano, čeprav še niso znali angleško. Otroci namreč govorijo lokalne jezike in se kasneje v šoli naučijo angleščine, čeprav je ta eden od 11 uradnih jezikov države.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Težko. Rada namreč ujamem lepe trenutke v objektiv in tudi preko pregledovanje fotografij podoživljam svoje potovalne spomine.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Na potovanje se primerno oz. dobro pripravite. To pomeni, da raziskujte destinacije, kamor greste, preverite kakšna je kultura in navade v določenem kraju. Pa kako se je primerno obnašati, kaj obleči, kakšna zdravila vzeti s sabo … V hotelu/hostlu vprašajte, kateri so možni nevarni predeli, kakšni so triki lokalnih nepridipravov. Če boste na destinacijo primerno pripravljeni, ne bo prišlo do nepotrebnih razočaranj, ki pogostokrat vodijo do zmotnih mišljenj o določenih državah.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Argentinski zrezek v Argentini, nojev hamburger v Južni Afriki in cheviche v Peruju.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Ko so mi v hostlu v argentinski Cordobi ponoči ukradli denar. Hostel namreč ni imel dovolj omaric za vse v sobi, tako sem si svoj nahrbtnik privezala na zgornji pograd, zraven glave, kjer sem spala. No, očitno spim zelo trdno, saj me je zjutraj pričakal odprt nahrbtnik in prazna denarnica. A hranim denar na potovanjih vedno na več mestih, tako da sem bila takrat le ob del denarja. Sem pa že dvakrat zbolela tudi za salmonelo in morala obiskati zdravnika v Mehiki in Boliviji. Celotna izkušnja biti bolan na potovanju pa zagotovo spada med slabša doživetja.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da moraš imeti za potovanja veliko denarja. Danes je namreč ogromno možnosti za ugodno odkrivanje sveta, od couchsurfinga, nizkocenovnih letalskih prevoznikov, ulične prehrane itd. Z malo iznajdljivosti so potovanja dostopna.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Ne glede na to, koliko se pripraviš na določene možne situacije, življenje ti vedno prinese nove preizkušnje in doživetja. Tako moraš biti prilagodljiv danim okoliščinam. Hkrati pa so potovanja zagotovo pripomogla k spoštovanju in sprejemanju različnih kultur ter spoznanju, da je o stereotipih in predsodkih vedno nujen premislek, saj redko držijo.

Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel?

Rekla bi, da takrat, ko začneš z bloganjem služiti. Za kar pa rabiš blogu posvetiti ogromno časa, napisati številne vsebine in pridobiti redne bralce.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Zagotovo okusno pitno vodo iz pipe. Premalo cenimo tudi, kako varna je Slovenija in se lahko v vseh krajih sam tudi ponoči sprehajaš naokoli. Večina prebivalcev govori angleško in smo vedno pripravljeni pomagati turistom.

HITRIH 6

Najljubša država: Urugvaj

Najljubše mesto: Buenos Aires

Najljubša plaža: otok Ziyaaraifushi na Maldivih

Najljubša kulinarika: mehiška

Najljubši način transporta: letalo

Najljubši jezik: španščina

Vanji lahko sledite na Instagramu in prek njenega popotniškega bloga Marshmallow Travels.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE:

Par, ki je na Novi Zelandiji spoznaval Maore, zna privarčevati na Islandiji in na Tajskem ne jaha slonov #intervju

 

Slovenski par, ki se je s terencem podal na polletno potovanje po Južni Ameriki

Moja tokratna sogovornika sta prav ta trenutek na zelo posebni dogodivščini. Katarina in Rok Hočevar, avtorja popotniškega bloga Lahkih nog naokrog, sta konec lanskega leta vse svoje imetje spakirala v škatle in se podala čez lužo. Tam sta kupila terenca z vgrajeno posteljo in šla na pot. Kam ju je popeljala?

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Rok in Katarina, mlad poročen par v svojih poznih 20-tih letih, ki noro rad potuje. Rok je arhitekt in je tista natančna, skrbna in odgovorna polovica najinega dua, Katarina pa je doktorska študentka biokemije in molekularne biologije in je večni optimist, navdušena nad naravo in živalmi ter (preveč) zgovorna oseba. Do nedavnega sva živela v Ljubljani, čeprav Rok rad poudarja, da on po duši ostaja Gorenjec, ne glede na kraj bivanja.

Trenutno sta na polletnem potovanju po Južni Ameriki. Kako napreduje vajina dogodivščina? Kaj sta že odkljukala, kaj vaju še čaka? Imata letalsko karto za nazaj že v žepu?

Res je, decembra sva v Čilu kupila terenski avto z vgrajeno posteljo in se z njim podala na približno polletno potovanje po Južni Ameriki. Kako napreduje? Zaenkrat po načrtu. Prve tri mesece potovanja sva imela približno začrtane, od tu naprej pa je možnosti, kako bova potovanje nadaljevala, več.

Torej, iz Santiaga (glavnega mesta Čila) sva se odpeljala proti jugu in do sedaj sva prepotovala celotno Patagonijo, ki je bila naravnost čudovita. Sledila je vožnja po argentinski vzhodni obali do Buenos Airesa, nato sva obiskala nekoliko manj poznano državo Urugvaj, trenutno pa sva v Braziliji.

V tem času lahko rečem, da sva odkljukala najino veliko željo tega potovanja: videti pumo v naravi. To srečo sva imela v parku Torres del Paine, na jugu Čila, tekom enega izmed najinih trekingov. Ne samo, da sva videla pumo, videla sva pumo pri lovu! Bilo je fantastično in nepozabno. Težko rečeva, da sva odkljukala Patagonijo, ker nama je bila tako zelo lepa in tako pisana na kožo, da si želiva še kdaj tja.

V naslednjih tednih bova potovala po Braziliji, sledi Paragvaj, sever Argentine in Čila, nato pa Bolivija in Peru … Sproti delava plan, ga obračava in prilagajava glede na trenutne želje in pa seveda na vreme.

Karte za domov še nimava, ker še ne veva, kje točno bova uspela prodati najin avto in kje bi želela zaključiti potovanje.

Kje smo vaju ujeli? Vama je torej uspelo ujeti karneval v Riu?

Ja, ravno sva v Rio de Janeiru. Karneval je bil spektakularen in sva nad njim čisto navdušena. Koliko barv, koliko glasbe, kakšni ritmi. Res, noro!

Kakšni so občutki, ko pustiš službo, spakiraš najnujnejše, vse ostalo, kar bo čakalo doma, pospraviš v škatle, odjaviš pošto, naročnine … skratka, ko daš življenje v Sloveniji “na pavzo”?

Občutki so mešani. Ko sva se odločila za to potezo, sva bila sprva navdušena, da uresničujeva svoje sanje. Ko pa se je bilo treba izseliti iz stanovanja, vse spakirati, oddati najini domači živali v varstvo … takrat pa je bilo res težko. Težko sva se poslovila tudi od svojih starih staršev (starši bodo že poskrbeli zase ;)) in samo upava, da se jim zdravje drastično ne poslabša v najini odsotnosti. Stisnilo naju je, ko sva se zavedla, da zapuščava najin dom in da se tja ne bova več vrnila. Ko sva pospravila zadnjo škatlo k Rokovim staršem na podstrešje, sva postala »brezdomca«. Stabilno življenje, varnost in toplino doma sva zamenjala za pol leta »svobode«. V tistih trenutkih je vse skupaj zvenelo kar malo neumno.

Potem, ko sva končno odpotovala, pa je bilo lažje. Stvari so se začele odvijati in uživala sva vsak trenutek. Res je fenomenalen občutek svobode, ko se ti na potovanju ne mudi. Ko ne gledava na uro ali na koledar in ne odštevava dni do povratnega leta. Super je, ker lahko nekje, kjer nama je všeč, ostaneva dlje časa, počakava na lepo vreme in greva takrat na treking ipd. Avto nama daje ogromno možnosti za izbiro prenočišč. Večinoma spiva v naravi, s pogledi na gore, jezera, ponoči so nad nama zvezde, zjutraj naju zbudijo ptiči … Pri tem neizmerno uživava in o življenju in rutini v Sloveniji sploh ne razmišljava.

Sedaj, ko sva že nekaj časa na poti, nama je ta način življenja postal normalen. V Patagoniji sva srečala veliko ljudi na podobnem potovanju in najino početje ni bilo več tako ekstravagantno. Šele, ko se spet pogovarjava s prijatelji ali pa z domačini tukaj, ki živijo »normalno«, ustaljeno življenje, se ob njihovem navdušenju nad najinim potovanjem zaveva, da res počneva nekaj drugačnega.

Na kakšne odzive domačih, prijateljev in znancev sta naletela ob oznanilu, da gresta na pot?

Že nekaj časa sva govorila, da si želiva na daljše potovanje, tako da so bili starši in prijatelji na to novico deloma pripravljeni. Starši sicer niso čisto razumeli, zakaj nama je tega treba, zakaj si rajši ne bi kupila in uredila svoje nepremičnine in delala na karieri, ampak konec koncev so najin odhod sprejeli in so nama pred odhodom veliko pomagali pri urejanju stvari.

Prijatelji pa so bili večinoma vsi enakega mnenja: »Vsa čast, da gresta.« Vsak bi šel na tako potovanje, samo nihče se zares ne bi odločil za to. So tudi obljubljali, da pridejo na obisk, pa verjetno ne bo nič iz tega (smeh).

Kakšen tip popotnikov sta?

Hm, težko vprašanje, kakšni pa so tipi popotnikov? Recimo, da se najlažje opiševa takole: Na potovanjih sva najrajši v naravi, čim bolj sama, da jo lahko doživiva na najbolj pristen način. Na poti se raje kot v mestu ustaviva v kakšni vasi. Rok gre tam ponavadi k frizerju ali pa ima kakšno podobno idejo, Katarina pa čisto naključno najde kakšne mlade punce ze klepet. Vstaneva še pred soncem, da greva hodit v hribe ali gledat sončni vzhod. Voziva se tudi cel dan, da prideva do kakšnega zanimivega in manj poznanega nacionalnega parka.

Nimava želje videti vseh znamenitosti v določenem kraju, nimava npr. UNESCO seznama. Rajši sama izbrskava kakšen zanimiv kotiček, nekaj ne toliko poznanega ali pa sproti najdeva kaj takega. Skoraj ves čas kampirava, da sva bliže naravi in da se lahko zbujava na lepih lokacijah. Narediva si le okviren plan, ki ga sproti prilagajava in spreminjava. Rada se druživa z domačini in slišiva njihovo mnenje in pogled na določeno državo. Sva zelo kritična – do sebe, najinih sopotnikov in drugih, tudi do destinacij, ki jih obiščeva.

Velik del potovanj sta izvedla z avtomobilom. Na kaj moramo biti pozorni pri najemih oz nakupih avtomobilov v tujini?

Ja, avto je za naju odličen način potovanja, saj nama daje ogromno svobode. Pri najemu je treba biti pozoren na drobni tisk in vedno preveriti vnaprej, kaj je vključeno v ceno in kaj se doplača. Pri prevzemu avtomobila ga midva vedno zelo natančno preveriva – ali ima tisto, kar je bilo obljubljeno, oziroma, če nima kakšne praske preveč. Prav tako avto tudi slikava z vseh strani, da imava jasen dokaz o obstoječih poškodbah.

Nakup avtomobila v tujini pa gre po enakem postopku kot v Sloveniji: najprej najdeš avto, potem ga pelješ k mehaniku, ki ti pove za morebitne težave in nato avto kupiš. Kot tujec pa žal avta ne moreš enostavno kupiti v vseh državah. V Čilu je bil postopek nakupa precej enostaven, že recimo sosednja Argentina pa je prava nočna mora, kar se tega tiče.

Do kakšnih sklepov sta prišla po treh mesecih življenja v avtomobilu?

Pred samim seboj ne moreš ubežati. Včasih sva si mislila, da bo vse drugače, ko bova na drugem koncu sveta. Ampak ni. Sva enaki osebi – v Sloveniji ali v Južni Ameriki. Imava enake težave, enake stvari naju pestijo, le da so morda v drugačni podobi.

Druga stvar pa je, da se da živeti tudi na zelo majhni površini in da res ne potrebuješ veliko. Prej sva živela v stanovanju s skoraj 100 kvadratnimi metri, sedaj pa sva v avtu, kjer je morda 6 kvadratnih metrov. Pa se kar da preživeti in nisva se še pobila (smeh).

Ustvarjata popotniški blog Lahkih nog naokrog. Ciljata na to, da bo postal vajina prva služba?

Hm, niti ne. Na blog piševa najine pristne izkušnje, najine spomine in z veseljem podeliva tudi nasvete za druge popotnike. Za naju je popotniški blog odkrito mnenje posameznika na podlagi lastnih izkušenj.

Zdi se nama, da ko blog postane vir prihodka, se spremeni način pisanja, veliko je nekih »sodelovanj« in reklam. Tako blog izgubi prvotni namen, ni več pristna izkušnja, pač pa plačana izkušnja. Midva se tega nekoliko bojiva, saj se ne želiva »prodati« in izgubiti svoje integritete.

Seveda sva vesela, da naju dostikrat kdo povabi k sodelovanju in kadar lahko z blogom kaj zasluživa, je pa zaenkrat to bolj poredko, saj sva pri izbiri sodelovanj zelo izbirčna.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu? Kdo so vajini bralci?

Najbolj brana objava je Načrt potovanja po Omanu. Tak načrt napiševa po vsakem potovanju, kjer točno predstaviva prepotovano pot, lokacije spanja, prevožene kilometre itd. Očitno je Oman izredno priljubljena destinacija med Slovenci.

Najini bralci so seveda Slovenci, saj je blog v slovenskem jeziku. Prevladujejo samostojni popotniki najine starosti. Sva pa zelo vesela, da zadnje čase dobivava vedno več sporočil in vprašanj od nekoliko starejših popotnikov in tudi družin z otroki.

Na kakšen način si financirata svoje potovanje? Iz prihrankov, bloga, dela na poti ali kaj tretjega?

Prihranki, prihranki, prihranki (smeh). Na potovanju ne delava, ker sva tu le pol leta in z namenom, da se spočijeva oz. da res uživava. Je pa že z blogom dovolj dela.

Pravijo, da ljudi zares spoznaš šele na dolgih potovanjih. Zaradi kateri stvari si na poti najpogosteje skočita v lase?

Težko je reči zaradi česar, bolj bi lahko definirala, kdaj se skregava. To je takrat, kadar sva lačna, utrujena, kadar nama je vroče ali pa naju zelo zebe. Roka najbolj zdela lakota in takrat postane grozno siten, Katarino pa zadnje čase sesuje vročina in tropska vlaga.V takih situacijah naju zmoti vse in skregava se zaradi čisto brezveznih stvari, recimo, kje je sprej proti komarjem, zakaj je postelja v avtu razmetana, kdo je dal kam ključe od avta itd.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Težko. Tu, v Riu, sva šla eno popoldne na ulični karneval brez vsega. Niti telefonov nisva vzela s seboj. Razlog je predvsem v varnosti, saj so ti karnevali znani po žeparjenju. In bilo nama je kar malo hecno. Po eni strani je bilo osvobajajoče, ker ni bilo skrbi za fotoaparat in misli na to, kako bova naredila čim lepšo fotografijo. Po drugi strani pa sva videla toliko situacij, ki bi jih lahko fotografirala.

5 stvari, ki jih najprej spakirata?

Katarina vzame potna lista za oba, Rok prinese vso kamping in pohodniško opremo, potem Katarina vzame svoj mobitel in obvezno polnilec, ker je mobi vedno prazen, Rok vzame svojo rdečo buff rutko, Katarina pa še svoj potovalni dnevnik.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o popotnikih in potovanjih?

Večina ljudi misli, da je za potovanja potrebno ogromno denarja in ogromno dopusta. Pa temu ni čisto tako. Z malo iznajdljivosti se da veliko potovati kljub omejitvam. Midva sva vsa leta do sedaj potovala, kolikor je pač Katarinin dopust omogočal (Rok je samozaposlen, zato njemu nihče ne določa števila dni dopusta). Preden sva bila zaposlena sva imela oba le Zoisovi štipendiji, pa sva kljub temu videla Avstralijo, Maroko in velik del Evrope.

Pa o popotniških blogerjih?

Da blogerji dobijo denar za potovanja, da jih hoteli kar vabijo, da spijo pri njih, da je enostavno služiti s popotniškim blogom. Verjemite, ni lahko. Dela z blogom je veliko, potovanja tudi nekaj stanejo, zaslužkov pa ni veliko.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Sami si naredite svoj plan potovanja. Raziščite destinacijo, brskajte po spletu, berite knjige, najdite stvari, ki so vam zanimive. Nikakor pa ne kopirajte potovanja nekoga drugega. Vsak ima svoj okus in svoje interese, zato vas ne bodo navdušile iste stvari.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

– Amok fish v Kambodži

– Polnjeni paradižniki v Italiji (okolica Rima)

– Boerewors (zvita klobasa iz mesa springbok antilope) v Južni Afriki

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Rok: 10h vožnja po luknjasti cesti v Maroku s prebavnimi motnjami in vročino.

Katarina: prigoda z vlaka v Španiji, ko me je nek perverznež ves čas slikal v dekolte.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Čisto pitno vodo na vsaki pipi in brez okusa po kloru. In pa varno državo, kjer se brez težav kadar koli in kjer koli sprehajava naokrog. Pa seveda kvalitetno hrano iz domačih vrtov, nič gensko spremenjeno in relativno dobro socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, brezplačno izobrazbo … Šele ko greš malo v tujino, vidiš, kako dobro nam je v Sloveniji.

Rok dodaja: pa grmado pri Šmonu na Bledu.

HITRIH 6

Najljubša država: Rok: Slovenija, Katarina: Avstralija

Najljubše mesto: Rok: Helsinki, Katarina: Berlin

Najljubša plaža: Rok: Beloruski Maldivi, Belorusija, Katarina: Lime Cay, Jamajka

Najljubša kulinarika: Rok: azijska, Katarina: tista od moje babice

Naljubši način transporta: Rok: avto, itak!, Katarina: najin trenutni avto z vgrajeno posteljo (Toyota 4runner, 4×4)

Najljubši jezik: Rok: ruščina, Katarina: nemčina z berlinskim naglasom

Foto: arhiv Katarine in Roka Hočevar, Lahkih nog naokrog

Katarini in Roku lahko sledite na blogu Lahkih nog naokrog, fotoutrinke njune dogodivščine pa ujamete tudi na Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

Priporočamo še: Pustila službo, prihranke za hišo pa namenila za potovanje po Aziji #intervju

PREBERITE ŠE:

Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

Slovenians travel: “Verjetno je največja zmota o potovanjih ta, da so draga” #intervju

Vandraj obožuje potovanja. To seveda že veste, kajne? Včasih se na pot odpravi sam. Včasih ima rad družbo. Tokrat smo družbo poiskali vam, dragi bralci. Sem in tja se vam bomo oglasili v družbi slovenskih popotniških blogerjev. Kdo so, kaj počnejo in kam najraje odpotujejo. To so njihove zgodbe. Za vas.

Tokrat smo poklepetali s popotniškim parom – Simono in Juretom. Morda ju poznate tudi kot Slovenca, ki potujeta. Ne, res! Slovenians travel je namreč ime njunega bloga, kjer najdete različne prispevke z njunih potepanj. O tem, kako sta začela z blogom, kako potujeta in predvsem, kam najraje, preverite v spodnjem popotniškem intervjuju.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Simona in Jure, še dva, ki rada potujeta in pišeta blog. Aja, pa na slikah rada skačeva. Piševa blog v angleščini z imenom Slovenianstravel.com, kjer lahko najdete dogodivščine in nasvete z najinih potovanj. Sva malce kaotična in pozabljiva, kar včasih poskrbi za povišan srčni utrip, a do zdaj se je še vedno vse dobro izšlo. Živiva v Gradcu, najin največji popotniški podvig pa je bila skoraj leto dni dolga pot okoli sveta.

Kje smo vaju ujeli tokrat?

Kar doma.

Kolikšen del leta preživita na potovanjih?

Čim več. Navadno sva na poti okoli novega leta, potem do velike noči sledijo kakšna krajša vikend potepanja, za veliko noč sva navadno 10 dni kje okoli, potem pa pester maj, ko imamo v Avstriji (namreč tam živiva in delava) cel kup praznikov, ki se dajo odlično povezati v podaljšane vikende. Poleti imava navadno 5 tednov za daljše raziskovanje, nato pa spet jeseni obvezni jesenski izleti in decembra ski openingi.

Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Naključno. Včasih le na podlagi ugodne letalske karte, včasih, ker tam poznava ljudi.

Katero od preteklih potovanj vama je najbolj pri srcu?

Vsekakor najina enoletna pot okoli sveta.

Kako dolgo usvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Ravno odhod na najino pot okoli sveta. Takrat sva začela zapisovati in objavljati, kaj kje doživljava. Ko sva prišla domov, sva sicer malce »pozabila« na blog, a sva ravno letos spet začela migati.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?

V bistvu sta 2, ki imata približno enako število ogledov: Prva je objava o filipinskem biseru Palawanu, druga je »prva pomoč« za festival elektronske glasbe Ultra Europe.

Kaj počneta, ko sta doma?

Že sama beseda dom je pri nama malce majava – živiva v bližini Gradca, kjer sva med tednom, ob vikendih pa sva vedno nekje – ali kje na poti ali pri družini v Sloveniji. Tako da, ko sva recimo temu doma, rada skupaj kuhava, igrava tenis, greva v hribe, kolesariva ali pripravljava kaj za blog.

Na kakšen način si financirata svoje poti? Z blogom tudi služita?

S tem, da vsak dan hodiva v službo. Ne, z blogom ne služiva.

Kdo so vajini bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci?

Največ bralcev je res iz Slovenije, vendar imava prav tako kar nekaj tujcev. Recimo, da je razmerje približno 70:30.

Na katerem kontitentu se počutita najbolj domače? Zakaj?

Najbolj domače sva se počutila v Avstraliji, ker je tudi najbolj podobna domu. Drugače pa se zelo dobro počutiva v Aziji, kjer obožujeva hrano in plaže, prav tako pa nama je k srcu prirasla Južna Amerika.

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Ja, z lokalci prideš vedno v stik, ko potuješ samostojno. Neverjetno naju je navdušila japonska gostoljubnost, pa tajska prijaznost, prav tako imava lepe spomine na Mjanmarce, Kolumbijce in Grke.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Ja, si ga.

Kakšen tip popotnikov sta?

Tak, ki vse rad sproba, rad dobro je in si tu in tam tudi kaj finega privošči.

5 stvari, ki jih najprej spakirata?

Tehnika, spodnje perilo, japonke (ali zimske škornje), potni list, denarnica.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Drugim popotnikom? Hmm … Ti o potovanjih tako vejo vsaj toliko, če ne kar več od naju. Zato jim svetujeva, da naju obiščejo, da se spoznamo in nardimo kaj skupaj (smeh).

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Suši, vse vrste curryjev, ceviche.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Hmm, kaj pa vem. Zdaj, nazadnje, ko je Jure bil šivan na Šri Lanki in so se mu šivi vneli, je bilo precej neprijetno. Ali ko sva se znašla sredi noči v Downtown L.A., tudi ni bilo rožnato.

Katera destinacija je presegla vajina pričakovanja in katera vaju je razočarala?

Najina pričakovanja je vsekakor presegla Japonska, pa Laos, Madeira, Brazilija in Martinique. Razočarala naju ne vem kako zelo ni nobena destinacija, edino ostali gostje v hotelu v Eilatu so naju precej negativno presenetili z odnosom do hrane.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Verjetno je največja zmota ta, da so potovanja draga in da za to, da lahko potuješ, moraš biti bogat.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Vse mine – dobro in slabo. Ali: Živi, kot da jutri ne obstaja (Simona: temu sledim, ko na potovanju nakupujem (smeh)). In: Ko se zgodi kaj slabega, počakaj tako dolgo, da bo postalo smešno.

Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel?

Ne veva. Ko bova vedela, se oglasiva.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Jure bi zagotovo rekel bučno olje, Simona pa omini buhtlji.

HITRIH 6

Najljubša država: S: Tajska J: Tajska

Najljubše mesto: S: Bangkok J: Amsterdam

Najljubša plaža: S: Tropska, z veliko ribic! J: Vseeno ali je morje ali jezero, le da je voda karseda turkizna.

Najljubša kulinarika: S: Tajska in Japonska J: Italija in Japonska

Naljubši način transporta: S: skuter, vlak, letalo J: skuter, vlak, smuči

Najljubši jezik: S: španščina J: angleščina

FOTO: Slovenians travel

Simoni in Juretu lahko sledite na blogu Slovenians travel, pa tudi na Instagramu, Facebooku in YouTube.

Na Facebooku lahko sledite tudi VANDRAJ. Če želite z nami podeliti tudi vaše popotniške utrinke, nas označite na našem Instagram profilu z #vandraj ali @vandraj. 

PREBERITE ŠE:

INTERVJU: Mala Poštast Mici, tista Gorenjka, ki je noro zaljubljena v gore

INTERVJU: Gap year v Avstraliji Lane Mazzini

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.