Moja tokratna sogovornika sta prav ta trenutek na zelo posebni dogodivščini. Katarina in Rok Hočevar, avtorja popotniškega bloga Lahkih nog naokrog, sta konec lanskega leta vse svoje imetje spakirala v škatle in se podala čez lužo. Tam sta kupila terenca z vgrajeno posteljo in šla na pot. Kam ju je popeljala?
Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?
Sva Rok in Katarina, mlad poročen par v svojih poznih 20-tih letih, ki noro rad potuje. Rok je arhitekt in je tista natančna, skrbna in odgovorna polovica najinega dua, Katarina pa je doktorska študentka biokemije in molekularne biologije in je večni optimist, navdušena nad naravo in živalmi ter (preveč) zgovorna oseba. Do nedavnega sva živela v Ljubljani, čeprav Rok rad poudarja, da on po duši ostaja Gorenjec, ne glede na kraj bivanja.
Trenutno sta na polletnem potovanju po Južni Ameriki. Kako napreduje vajina dogodivščina? Kaj sta že odkljukala, kaj vaju še čaka? Imata letalsko karto za nazaj že v žepu?
Res je, decembra sva v Čilu kupila terenski avto z vgrajeno posteljo in se z njim podala na približno polletno potovanje po Južni Ameriki. Kako napreduje? Zaenkrat po načrtu. Prve tri mesece potovanja sva imela približno začrtane, od tu naprej pa je možnosti, kako bova potovanje nadaljevala, več.
Torej, iz Santiaga (glavnega mesta Čila) sva se odpeljala proti jugu in do sedaj sva prepotovala celotno Patagonijo, ki je bila naravnost čudovita. Sledila je vožnja po argentinski vzhodni obali do Buenos Airesa, nato sva obiskala nekoliko manj poznano državo Urugvaj, trenutno pa sva v Braziliji.
V tem času lahko rečem, da sva odkljukala najino veliko željo tega potovanja: videti pumo v naravi. To srečo sva imela v parku Torres del Paine, na jugu Čila, tekom enega izmed najinih trekingov. Ne samo, da sva videla pumo, videla sva pumo pri lovu! Bilo je fantastično in nepozabno. Težko rečeva, da sva odkljukala Patagonijo, ker nama je bila tako zelo lepa in tako pisana na kožo, da si želiva še kdaj tja.
V naslednjih tednih bova potovala po Braziliji, sledi Paragvaj, sever Argentine in Čila, nato pa Bolivija in Peru … Sproti delava plan, ga obračava in prilagajava glede na trenutne želje in pa seveda na vreme.
Karte za domov še nimava, ker še ne veva, kje točno bova uspela prodati najin avto in kje bi želela zaključiti potovanje.
Kje smo vaju ujeli? Vama je torej uspelo ujeti karneval v Riu?
Ja, ravno sva v Rio de Janeiru. Karneval je bil spektakularen in sva nad njim čisto navdušena. Koliko barv, koliko glasbe, kakšni ritmi. Res, noro!
Kakšni so občutki, ko pustiš službo, spakiraš najnujnejše, vse ostalo, kar bo čakalo doma, pospraviš v škatle, odjaviš pošto, naročnine … skratka, ko daš življenje v Sloveniji “na pavzo”?
Občutki so mešani. Ko sva se odločila za to potezo, sva bila sprva navdušena, da uresničujeva svoje sanje. Ko pa se je bilo treba izseliti iz stanovanja, vse spakirati, oddati najini domači živali v varstvo … takrat pa je bilo res težko. Težko sva se poslovila tudi od svojih starih staršev (starši bodo že poskrbeli zase ;)) in samo upava, da se jim zdravje drastično ne poslabša v najini odsotnosti. Stisnilo naju je, ko sva se zavedla, da zapuščava najin dom in da se tja ne bova več vrnila. Ko sva pospravila zadnjo škatlo k Rokovim staršem na podstrešje, sva postala »brezdomca«. Stabilno življenje, varnost in toplino doma sva zamenjala za pol leta »svobode«. V tistih trenutkih je vse skupaj zvenelo kar malo neumno.
Potem, ko sva končno odpotovala, pa je bilo lažje. Stvari so se začele odvijati in uživala sva vsak trenutek. Res je fenomenalen občutek svobode, ko se ti na potovanju ne mudi. Ko ne gledava na uro ali na koledar in ne odštevava dni do povratnega leta. Super je, ker lahko nekje, kjer nama je všeč, ostaneva dlje časa, počakava na lepo vreme in greva takrat na treking ipd. Avto nama daje ogromno možnosti za izbiro prenočišč. Večinoma spiva v naravi, s pogledi na gore, jezera, ponoči so nad nama zvezde, zjutraj naju zbudijo ptiči … Pri tem neizmerno uživava in o življenju in rutini v Sloveniji sploh ne razmišljava.
Sedaj, ko sva že nekaj časa na poti, nama je ta način življenja postal normalen. V Patagoniji sva srečala veliko ljudi na podobnem potovanju in najino početje ni bilo več tako ekstravagantno. Šele, ko se spet pogovarjava s prijatelji ali pa z domačini tukaj, ki živijo »normalno«, ustaljeno življenje, se ob njihovem navdušenju nad najinim potovanjem zaveva, da res počneva nekaj drugačnega.
Na kakšne odzive domačih, prijateljev in znancev sta naletela ob oznanilu, da gresta na pot?
Že nekaj časa sva govorila, da si želiva na daljše potovanje, tako da so bili starši in prijatelji na to novico deloma pripravljeni. Starši sicer niso čisto razumeli, zakaj nama je tega treba, zakaj si rajši ne bi kupila in uredila svoje nepremičnine in delala na karieri, ampak konec koncev so najin odhod sprejeli in so nama pred odhodom veliko pomagali pri urejanju stvari.
Prijatelji pa so bili večinoma vsi enakega mnenja: »Vsa čast, da gresta.« Vsak bi šel na tako potovanje, samo nihče se zares ne bi odločil za to. So tudi obljubljali, da pridejo na obisk, pa verjetno ne bo nič iz tega (smeh).
Kakšen tip popotnikov sta?
Hm, težko vprašanje, kakšni pa so tipi popotnikov? Recimo, da se najlažje opiševa takole: Na potovanjih sva najrajši v naravi, čim bolj sama, da jo lahko doživiva na najbolj pristen način. Na poti se raje kot v mestu ustaviva v kakšni vasi. Rok gre tam ponavadi k frizerju ali pa ima kakšno podobno idejo, Katarina pa čisto naključno najde kakšne mlade punce ze klepet. Vstaneva še pred soncem, da greva hodit v hribe ali gledat sončni vzhod. Voziva se tudi cel dan, da prideva do kakšnega zanimivega in manj poznanega nacionalnega parka.
Nimava želje videti vseh znamenitosti v določenem kraju, nimava npr. UNESCO seznama. Rajši sama izbrskava kakšen zanimiv kotiček, nekaj ne toliko poznanega ali pa sproti najdeva kaj takega. Skoraj ves čas kampirava, da sva bliže naravi in da se lahko zbujava na lepih lokacijah. Narediva si le okviren plan, ki ga sproti prilagajava in spreminjava. Rada se druživa z domačini in slišiva njihovo mnenje in pogled na določeno državo. Sva zelo kritična – do sebe, najinih sopotnikov in drugih, tudi do destinacij, ki jih obiščeva.
Velik del potovanj sta izvedla z avtomobilom. Na kaj moramo biti pozorni pri najemih oz nakupih avtomobilov v tujini?
Ja, avto je za naju odličen način potovanja, saj nama daje ogromno svobode. Pri najemu je treba biti pozoren na drobni tisk in vedno preveriti vnaprej, kaj je vključeno v ceno in kaj se doplača. Pri prevzemu avtomobila ga midva vedno zelo natančno preveriva – ali ima tisto, kar je bilo obljubljeno, oziroma, če nima kakšne praske preveč. Prav tako avto tudi slikava z vseh strani, da imava jasen dokaz o obstoječih poškodbah.
Nakup avtomobila v tujini pa gre po enakem postopku kot v Sloveniji: najprej najdeš avto, potem ga pelješ k mehaniku, ki ti pove za morebitne težave in nato avto kupiš. Kot tujec pa žal avta ne moreš enostavno kupiti v vseh državah. V Čilu je bil postopek nakupa precej enostaven, že recimo sosednja Argentina pa je prava nočna mora, kar se tega tiče.
Do kakšnih sklepov sta prišla po treh mesecih življenja v avtomobilu?
Pred samim seboj ne moreš ubežati. Včasih sva si mislila, da bo vse drugače, ko bova na drugem koncu sveta. Ampak ni. Sva enaki osebi – v Sloveniji ali v Južni Ameriki. Imava enake težave, enake stvari naju pestijo, le da so morda v drugačni podobi.
Druga stvar pa je, da se da živeti tudi na zelo majhni površini in da res ne potrebuješ veliko. Prej sva živela v stanovanju s skoraj 100 kvadratnimi metri, sedaj pa sva v avtu, kjer je morda 6 kvadratnih metrov. Pa se kar da preživeti in nisva se še pobila (smeh).
Ustvarjata popotniški blog Lahkih nog naokrog. Ciljata na to, da bo postal vajina prva služba?
Hm, niti ne. Na blog piševa najine pristne izkušnje, najine spomine in z veseljem podeliva tudi nasvete za druge popotnike. Za naju je popotniški blog odkrito mnenje posameznika na podlagi lastnih izkušenj.
Zdi se nama, da ko blog postane vir prihodka, se spremeni način pisanja, veliko je nekih »sodelovanj« in reklam. Tako blog izgubi prvotni namen, ni več pristna izkušnja, pač pa plačana izkušnja. Midva se tega nekoliko bojiva, saj se ne želiva »prodati« in izgubiti svoje integritete.
Seveda sva vesela, da naju dostikrat kdo povabi k sodelovanju in kadar lahko z blogom kaj zasluživa, je pa zaenkrat to bolj poredko, saj sva pri izbiri sodelovanj zelo izbirčna.
Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu? Kdo so vajini bralci?
Najbolj brana objava je Načrt potovanja po Omanu. Tak načrt napiševa po vsakem potovanju, kjer točno predstaviva prepotovano pot, lokacije spanja, prevožene kilometre itd. Očitno je Oman izredno priljubljena destinacija med Slovenci.
Najini bralci so seveda Slovenci, saj je blog v slovenskem jeziku. Prevladujejo samostojni popotniki najine starosti. Sva pa zelo vesela, da zadnje čase dobivava vedno več sporočil in vprašanj od nekoliko starejših popotnikov in tudi družin z otroki.
Na kakšen način si financirata svoje potovanje? Iz prihrankov, bloga, dela na poti ali kaj tretjega?
Prihranki, prihranki, prihranki (smeh). Na potovanju ne delava, ker sva tu le pol leta in z namenom, da se spočijeva oz. da res uživava. Je pa že z blogom dovolj dela.
Pravijo, da ljudi zares spoznaš šele na dolgih potovanjih. Zaradi kateri stvari si na poti najpogosteje skočita v lase?
Težko je reči zaradi česar, bolj bi lahko definirala, kdaj se skregava. To je takrat, kadar sva lačna, utrujena, kadar nama je vroče ali pa naju zelo zebe. Roka najbolj zdela lakota in takrat postane grozno siten, Katarino pa zadnje čase sesuje vročina in tropska vlaga.V takih situacijah naju zmoti vse in skregava se zaradi čisto brezveznih stvari, recimo, kje je sprej proti komarjem, zakaj je postelja v avtu razmetana, kdo je dal kam ključe od avta itd.
Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?
Težko. Tu, v Riu, sva šla eno popoldne na ulični karneval brez vsega. Niti telefonov nisva vzela s seboj. Razlog je predvsem v varnosti, saj so ti karnevali znani po žeparjenju. In bilo nama je kar malo hecno. Po eni strani je bilo osvobajajoče, ker ni bilo skrbi za fotoaparat in misli na to, kako bova naredila čim lepšo fotografijo. Po drugi strani pa sva videla toliko situacij, ki bi jih lahko fotografirala.
5 stvari, ki jih najprej spakirata?
Katarina vzame potna lista za oba, Rok prinese vso kamping in pohodniško opremo, potem Katarina vzame svoj mobitel in obvezno polnilec, ker je mobi vedno prazen, Rok vzame svojo rdečo buff rutko, Katarina pa še svoj potovalni dnevnik.
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o popotnikih in potovanjih?
Večina ljudi misli, da je za potovanja potrebno ogromno denarja in ogromno dopusta. Pa temu ni čisto tako. Z malo iznajdljivosti se da veliko potovati kljub omejitvam. Midva sva vsa leta do sedaj potovala, kolikor je pač Katarinin dopust omogočal (Rok je samozaposlen, zato njemu nihče ne določa števila dni dopusta). Preden sva bila zaposlena sva imela oba le Zoisovi štipendiji, pa sva kljub temu videla Avstralijo, Maroko in velik del Evrope.
Pa o popotniških blogerjih?
Da blogerji dobijo denar za potovanja, da jih hoteli kar vabijo, da spijo pri njih, da je enostavno služiti s popotniškim blogom. Verjemite, ni lahko. Dela z blogom je veliko, potovanja tudi nekaj stanejo, zaslužkov pa ni veliko.
Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?
Sami si naredite svoj plan potovanja. Raziščite destinacijo, brskajte po spletu, berite knjige, najdite stvari, ki so vam zanimive. Nikakor pa ne kopirajte potovanja nekoga drugega. Vsak ima svoj okus in svoje interese, zato vas ne bodo navdušile iste stvari.
Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?
– Amok fish v Kambodži
– Polnjeni paradižniki v Italiji (okolica Rima)
– Boerewors (zvita klobasa iz mesa springbok antilope) v Južni Afriki
Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?
Rok: 10h vožnja po luknjasti cesti v Maroku s prebavnimi motnjami in vročino.
Katarina: prigoda z vlaka v Španiji, ko me je nek perverznež ves čas slikal v dekolte.
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?
Čisto pitno vodo na vsaki pipi in brez okusa po kloru. In pa varno državo, kjer se brez težav kadar koli in kjer koli sprehajava naokrog. Pa seveda kvalitetno hrano iz domačih vrtov, nič gensko spremenjeno in relativno dobro socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, brezplačno izobrazbo … Šele ko greš malo v tujino, vidiš, kako dobro nam je v Sloveniji.
Rok dodaja: pa grmado pri Šmonu na Bledu.
HITRIH 6
Najljubša država: Rok: Slovenija, Katarina: Avstralija
Najljubše mesto: Rok: Helsinki, Katarina: Berlin
Najljubša plaža: Rok: Beloruski Maldivi, Belorusija, Katarina: Lime Cay, Jamajka
Najljubša kulinarika: Rok: azijska, Katarina: tista od moje babice
Naljubši način transporta: Rok: avto, itak!, Katarina: najin trenutni avto z vgrajeno posteljo (Toyota 4runner, 4×4)
Najljubši jezik: Rok: ruščina, Katarina: nemčina z berlinskim naglasom
Foto: arhiv Katarine in Roka Hočevar, Lahkih nog naokrog
Katarini in Roku lahko sledite na blogu Lahkih nog naokrog, fotoutrinke njune dogodivščine pa ujamete tudi na Instagramu.
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!
Priporočamo še: Pustila službo, prihranke za hišo pa namenila za potovanje po Aziji #intervju
PREBERITE ŠE:
Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju
