Cotswolds: angleško podeželje z dojenčkom, enoletnico in triletnico #INTERVJU

Spoznajte Cotswolds! Angleško podeželje ima pravljične vasice z lično arhitekturo in kamnitimi hiškami z urejenimi vrtički. Pa zelene ravnice, polne drobnice in slikovite gričke, bogato zgodovino, edinstvene pube, vse skupaj pa ima duh angleške aristokracije. Kar sicer ne pomeni, da ni dostopno tudi navadnim smrtnikom. Gremo?

Tokrat nas bo na virtualni potep v Vandraj intervjuju popeljala Maša Črešnik. Velika verjetnost obstaja, da jo poznate z Instagrama, kjer jo spremlja več kot 18 tisoč ljudi. Sicer pa je mama trem deklicam – vse so mlajše od treh let in pol! –, navdušena fotografinja in popotnica, ki obožuje jesen in dež. Idealna destinacija za ljubitelje jesenskih barv, meglic in debelih volnenih nogavic? Cotswolds!

Kako bi se opisali tistim, ki vas še ne poznajo? 

Čeprav je to eno izmed najtežjih vprašanj, lahko z gotovostjo rečem, da sem control freak. Tega se sicer zadnja leta, odkar sem mami, odvajam, ampak vedno bom rada imela stvari pod nadzorom. Sicer pa obožujem udobje, dež, najraje sem s svojo družino. In če imam na izbiro potovati na sever, sneg, dež ali pa sonce, vročino, morje, bom vedno izbrala prvo opcijo. 

Pravkar ste se vrnili z družinskega potepa po slikoviti angleški pokrajini Cotswolds. Kako ste se odločili za to destinacijo?

To je bila ena izmed najinih velikih želj že nekaj časa. Cotswolds sem verjetno zaznala že nekaj let nazaj v kakšnem filmu, se niti ne spomnim prav, ampak ideja se mi je fiksirala v spomin. In tako smo jo letos končno izpeljali.

Kam ste leteli in kako ste se premikali med okoliškimi kraji? 

Let smo rezervirali iz Ljubljane v London (Luton) z družbo Wizzair. Lahko bi izbrali tudi Bristol, ki je bližje samemu okrožju, vendar je bil let v London nekoliko cenejši. Na letališču smo vzeli rent-a-car in se po okolišu prevažali z avtom. Imajo sicer kar dobro urejene tudi povezave z avtobusi in vlaki, vendar je s 3 majhnimi otroki meni to predstavljalo večje breme, kot vožnja po levem pasu.

Glede na to, da potujete s tremi otroki, ki še potrebujejo avtosedež, kakšna je bila logistika z najemom avtomobila?

Ko potuješ z malčki, imaš pri letalskih družbah opcijo, da s seboj vzameš gratis tudi avtosedeže. Vendar – ker so tri, midva pa samo dva, bi bila logistika pretežka, zato smo si izposodili tudi sedeže. Prihodnjič zagotovo vzameva svoje. Odvisno je tudi od rent-a-carja, ampak tile niso bili najboljši, razen lupinice, ki je bila še kar v redu. V vsakem primeru smo morali malo improvizirati, da so bili res varni.

Koliko kilometrov ste prevozili in katere vasice ste imeli na seznamu? Česa tam ne smemo spregledati?

Iskreno – kilometrov nisem niti pogledala, smo jih pa prevozili kar nekaj. Obiskali smo 11 vasic. Nekaj pomembnih smo tudi izpustili, ker smo urnik prilagajali otrokom. Odkljukali smo Chipping Campden, Broadway, Stow-on-the-Wald, Bourton-on-the-Water, Upper Slaughter, Lower Slaughter, Bibury, Blockley, Winchcome, Stanton in Snowshill.

Dvakrat smo obiskali farmo, neke vrste živalski vrt z lokalnimi živalmi, ki jih lahko tudi hraniš in crkljaš. Vsaka izmed teh vasic zase je posebna, prav vsako bi priporočala in najboljši nasvet – izgubite se! Vsaka okoliška vasica ima nekaj za ponudit in tudi če je ni na seznamu “najlepših”, pusti svoj vtis. Ljudje so noro prijazni, hiške so kot iz filmov, občutek pa nepozaben.

Vaše izhodišče za raziskovanje Cotswoldsa je bila idilična vasica Chipping Campden. Po čem slovi in kaj vse ponuja?

Vasica slovi predvsem po glavni ulici (High street), na kateri se vrstijo lokalne trgovine. Včasih je bil Chipping Campden ena izmed glavnih vasih z odlično volno. Chipping naj bi pomenil market (Chipping Campden – market place), kjer je že od nekdaj bil znan po lokalnih prodajalnah. Arhitektura v vasici je filmsko krasna, ljudje pa te sprejmejo že prvi dan, ko se vseliš – tudi če samo za dan ali dva. Takoj postaneš njihov. 

Potujeta torej s tremi hčerkami, starimi od dobre tri leta navzdol. Kakšen logistični izziv je dvema odraslima voditi tri majhne otroke, hkrati tovoriti vso prtljago in navigirati pot?

Ha, to je bil večji podvig, kot sva mislila. Ampak – nam je uspelo! Otroci so stari 4 mesece, leto in 4 mesece in pa 3 leta in pol. Najlažje je potovati z najmlajšo, ker je res nezahtevna. Olivija – najstarejša – ima že svoje želje, svoje muhe, medtem ko ima Viktorija – srednja – OGROMNO energije, ki jo mora potrošit.

Prvi dan, ko smo prileteli, sem se vsaj trikrat vprašala “ZAKAJ NAM JE TEGA TREBA?” (smeh). Jan me je hitro pripravil k desetim globokim vdihom in je šlo. Samo tempo smo morali ujeti. Prtljaga je bila težava samo prvi in zadnji dan, vmes smo bili pa enako kot doma. Preden greš od doma se moraš obleči tako doma kot na potovanju, tako da tu ni bilo neke spremembe. 

Kako prijazna destinacija za mlade družine je angleško podeželje? 

Zelo prijazna. A je odvisno od tega, kakšen tip človeka si. Tukaj ni otroških klubov, animatorjev, tukaj si animator ti in tvoj urnik, ki ga pripraviš. Imaš pa ogromno dejavnosti, s katerimi lahko tudi otroke zelo lepo animiraš. Obisk okoliških farm, sprehod z alpakami, park z različnimi vrstami ptic, igrala na vsakem koraku, že blatne luže so zadostovale, da sta se Viktorija in Olivija imeli prav super.

Prav Cotswolds, idilično angleško podeželje, privlači tudi angleške bogataše. Med elito, ki ima tam v lasti nepremičnine, so avtorica Harryja Potterja JK Rowling, družina Beckham, člani angleške kraljeve družine, pa Kate Winslet, Liz Hurley, Hugh Grant, Kate Moss … Menda jih ni težko srečati kar na ulici katere od vasic. Vas je kaj podobnega doletelo?

Do zdaj tega nisem sploh vedela, že googlam, kje ima kdo hišo (smeh). Ne, nisva srečala nikogar. In čisto iskreno – v vasicah je bil čudež, če smo srečali 20 ljudi. Pravi odklop.

V prav teh idiličnih vasicah so posneli tudi številne filme in serije. Ste obiskali kakšne filmske snemalne lokacije?

Obiskali smo Snowshill, kjer smo spoznali prijazna Američana in njun lokalni vodič nam je povedal, da so točno tam snemali Bridget Jones. Kar me je šokiralo, saj sem film gledala vsaj 20-krat, pa nisem vedela, kje je posnet (smeh). Obiskali pa smo tudi Blockley, kjer je posnet Father Brown. Hiša, ki naj bi bila v božični uspešnici Holiday, je odmaknjena nekje 2 uri, filma pa niti niso snemali v tej hiši, ampak je bila samo inspiracija za model hiše, ki so jo zgradili v studiu. 

Angleška kulinarika ni zgolj “fish and chips”. Katera tradicionalna hrana je tam najpogosteje na meniju?

English breakfast je ena stvar, ki jo moraš tam poskusit. Fish and chips pa je klasika, ki se ji ne moreš upreti. Ker smo zaradi logistike kuhali sami, smo se posluževali bolj juhic, rižot in minešter.

Cotswolds ste raziskovali dva tedna. Koliko časa priporočate za obisk?

Bili smo dva tedna, pa vsaj dva bi še lahko ostali. Odvisno je od tega, kakšna imaš pričakovanja in v kakšni zasedbi potuješ. Cotswolds si lahko izbereš tudi za vikend destinacijo in uživaš nekaj kratkih dni v miru na deželi. Če bi rad obiskal več vasic, pa vsaj 4-5 dni. 

Kakšen finančni zalogaj je takšno dvotedensko raziskovanje angleškega podeželja? 

Cene so odvisne od vsakega posameznika. Kakšno nastanitev izbereš, kje ješ, kakšen avto rentaš (če ga), od kje letiš, kdaj letiš, katero sezono izbereš za obisk. Hrana v restavracijah je mogoče 10 odstotkov dražja kot pri nas, cene hrane v trgovini pa se skoraj niso razlikovala od naših. Edini res visok strošek je bil najem avta, to pa zato, ker smo mi vzeli kombi. Če bi izbrali manjši avto, bi bil strošek občutno manjši. Lahko prideš skozi zelo poceni, ali pa potovanje izpelješ na zelo drag način. 

Kateri deli Cotswoldsa so presegli vaša pričakovanja in kje vas niso najbolj navdušili? 

Chipping Campden se je meni osebno res vsedel v srce. Ravno prav velika vasica z nekaj trgovinami in prijaznimi domačini. Zelo mi je bil všeč tudi Snowshill. Najmanj navdušena sem nad Bourton-on-the-Water, ker je izjemno turističen in izgubi čar, ni več pristno in avtentično. Vsaka vasica ima predvsem lokalne pube, lokalne trgovine, v teh turističnih pa se že pojavljajo kitajske, tajske in druge restavracije, ki potem ne dajejo več tega angleškega vtisa. Tudi ljudi je tam občutno več.

Kakšen tip popotnice ste sicer? Kako si organizirate potovanje?

Ko še nisem bila mami, je bilo vsako moje potovanje organizirano v nulo. Dober primer je bila Islandija – potovanje sem organizirala za 5 odraslih in v Wordov dokument zapisala prav vsako malenkost. V predstavitvi so imeli zapisane cene kruha, izračun kilometrov in koliko bencina bomo potrošili, kaj si bomo kateri dan ogledali. To je z majhnimi otroki skoraj nemogoče. Zato sva tokrat rekla, da pripraviva okvirni seznam lokacij, ki si jih želiva obiskat. Ker trenutno za organizacijo niti nimam toliko časa, nama je malo pomagala tudi sestrična in pripravila nekaj idej. Potem sva pa rekla, da bova sproti videla – odvisno od počutja punc. Vreme naju ni motilo, tako da smo bli res na free.

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se podali na to pot? 

Tako kot je bilo, je popolno. Šli smo z velikimi pričakovanji, ki jih je Cotswolds upravičil. Mene osebno je totalno navdušil in vem, da se še vrnemo tja. 

In kam vas bo odneslo v prihodnje?

Zdaj pa potujemo v Marbello. Tam smo sicer že bili, ampak so tudi v Španiji noro prijazni ljudje in se radi vračamo. Sedem dni sončka še preden se predamo v zimo.

FOTO: Osebni arhiv/Maša Črešnik

Maši Črešnik lahko sledite tudi na Instagramu – tu @masa.cresnik.

PREBERITE ŠE: Mlada Slovenka, ki svet raziskuje s kombijem in v družbi dveh psov #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Štajerski biolog, ki izdeluje lične (skoraj) samooskrbne terarije #INTERVJU

Miha Leitinger je študent, ki se je podal na prav imenitno poslovno pot. Med epidemijo je ustvaril podjetje in začel izdelovati skoraj samooskrbne terarije – miniaturne ekosisteme v steklenih posodah. Ti so primerni tudi za tiste, ki jim uspe “ubiti” še tako nezahtevne sobne rastline in tudi videti so odlično!

Kakšna je bila njegova pot do sem, kam vse ga bo peljala velika ljubezen do narave in kakšne terarije vse je do zdaj že ustvaril, preverite v tokratnem Vandraj intervjuju.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem Miha Leitinger, star sem 25 let in prihajam iz okolice Maribora. Sem študent zadnjega letnika magistrskega študija Biologija, ekologija in naravovarstvo, moja največja strast pa zaenkrat še ostaja botanika.  Pred malo več kot dvema letoma sem ustvaril podjetje Tropicarium, kjer izdelujem skoraj samooskrbne, miniaturne ekosisteme v steklenih posodah. V prostem času se ukvarjam tudi s hip-hop plesom, rad pojem, igram kitaro in se družim z mojo psičko Mišo. 

Kaj vas je tako navdušilo nad botaniko? 

Kot otrok sem bil sicer vedno bolj fasciniran nad živalmi. Z očetom sva hodila lovit ribe, kače, žabe, ki sva jih potem opazovala in jih seveda izpustila nazaj v naravo. Takrat me niti malo niso zanimale rastline. Prva rastlina, ki me je nekako resnično pritegnila je bil limonovec v vrtnem centru v Mariboru. Nekako mi ni bilo jasno, kako lahko uspešno skrbiš za limonovec tukaj pri nas na štajerskem koncu in si pridelaš tudi kak sadež za svežo limonado. Tisti limonovec sva z očetom kupila in začela se je obsesija z različnimi vrstami citrusov, ki jih zdaj vsako zimo prestavljam na vse konce hiše na prezimovanje, ko postane premrzlo, da bi bili zunaj.

Iz semen tropskega sadja sem pričel vzgajati razno tropsko sadje, ki sem ga kupil na policah večjih trgovin. Od mangov, tamarillov, ananasa, pitaje in drugih tropskih vrst sadja. Moja soba je bila polna teh sadik. Nekako tako so bili videti moji začetki. Po končani gimnaziji pa sem se vpisal na faks, kjer sem na prvi stopnji študiral ekologijo z naravovarstvom. Na faksu me je profesor botanike navdušil nad našimi avtohtonimi rastlinami. Nisem mogel verjeti, da tudi pri nas rastejo orhideje ter da imamo toliko zanimivih vrst. Bil sem tisti študent, ki je profesorju na terenih zastavljal največ vprašanj. Morda sem šel kakšni sošolki na živce, ampak mi je bilo vseeno, ker me je res zanimalo.

Ustvarjate lične samooskrbne rastlinske terarije, ki so primerni tudi za tiste, ki jim med dopustom v varstvo in zalivanje sicer ne bi zaupali svojih rastlin. Od kod ideja za ustvarjanje takšnega ekosistema, za katerega ni treba veliko skrbeti?

Ko se je začela moja obsesija z rastlinami, sem prijateljem za darilo velikokrat prinesel kakšno sobno rastlino. Ker zanjo niso znali poskrbeti, rastlina ni živela dolgo. Zato sem začel iskati nekaj, česar ne bodo mogli “ubiti”.  Na internetu sem zasledil ameriškega terarista, ki je eksperimentiral z raznimi oblikami terarijev. Kasneje sem se tudi sam preizkusil in svoje prve terarije naredil kot poklon najdražjim v času božiča. Vsi so bili zelo navdušeni, zato sem začel svoje ideje izpopolnjevati. Trajalo je kar nekaj časa, preden sem ugotovil tisto pravo kombinacijo materiala, rastlin in posod iz katerih sedaj izdelujem Tropicarium terarije.

Če ponovimo osnove – kako takšen samooskrbni terarij torej deluje?

Terarij torej zalijemo, ko ga izdelamo. Nekaj vode se vpije v prst, odvečna voda pa odteče na dno terarija. Ob spremembi temperature ali drugih dejavnikih voda izhlapeva iz nižjih slojev v ozračje terarija. Nato se nabere na steklu terarija v obliki rose, se poveže v kapljice in steče nazaj do prsti, s čemer ponovno zalije rastline. Tako voda v terariju konstantno kroži.

Kakšni so optimalni pogoji za rastline v takšnem zaprtem terariju? Koliko svetlobe potrebujejo in kdaj dodamo vlago?

Rastline, ki jih nasadimo v zaprte terarije, so tropske vlagoljube vrste. Potrebujejo veliko zračne vlage, ki jo dobijo z izhlapevanjem vode iz plasti zemlje in drenaže. Ker uporabljam plutovinaste zamaške, le ti prepuščajo nekaj vlage, zato je terarij nekajkrat na leto vseeno potrebno zaliti (ponavadi 2-3-krat).

Terarije zalijemo, ko kroglice zemlje več ne puščajo mokrega odtisa na steklu. Morda zveni zapleteno, vendar je to čisto enostavna in preverjena tehnika, kako vedeti, kdaj je v terariju premalo vode. Najbolje, da odtis preverimo vsaj enkrat na mesec, tako se nam terarij ne bo mogel izsušiti. Moker odtis se bo s časoma manjšal, in ko ga več ne bo, ga zalijemo. Terarij prav tako potrebuje mesto z veliko svetlobe. Paziti moramo le, da vanj ne sveti direktno sonce, saj bi se lahko terarij skuhal. Seveda pa ne smem pozabiti, da mora biti terarij postavljen na mestih s sobno temperaturo, saj te rastline ne prenašajo nižjih temperatur. 

Kako dolgo lahko rastline živijo v takšnem terariju? 

Najstarejši terarij na svetu je trenutno star okoli 60 let. Ob minimalni, a pravilni oskrbi lahko terarij torej uspeva več let.

Kaj pa, ko rastline prerastejo svoj dom? Jih je treba redčiti ali narava sama naredi prostor? 

Če bi terarij pustili nedotaknjen in neprodušno zapt, bi se verjetno zgodilo, da bi prevladala samo ena vrsta rastline, ki bi prerastla terarij, in se začela samoomejevati v rasti. Terarij bi bil funkcionalen, vendar verjetno ne več tako lep. Zato svojim strankam priporočam, da ga vsaj enkrat na leto porežejo in uredijo, ali pa ga pripljejo k meni, da razrasle rastline pristrižem in omejim jaz. Tako se ne more zgoditi, da bi katera rastlina prevladala ali prevzela preveč prostora. 

Koliko sobnih rastlin imate v svoji zbirki? Vam že zmanjkuje prostora?

Vsekakor jih imam vedno manj, ker se enostavno ne uspem vsaki posvetiti tako, kot bi se ji moral. Zato sem začel veliko rastlin podarjati prijateljem in družinskim članom. A zbirka je še vedno velika in se konstantno spreminja. Seveda gre včasih tudi pri meni kakšna v “rastlinska nebesa”.

Najbolj ponosen sem na svoje terarije, v katerih raste kar nekaj vrst miniaturnih orhidej. Pa tudi moja zbirka citrusov mi je zelo pri srcu, sploh tista prva limona. Na njo sem cepil 5 različnih vrst citrusov. Tako na enem drevesu rastejo kumkvati, mandarine, limone, kalomondin in majerjeva limona. Verjetno imam čez 50 različnih vrst »mojih« rastlin, ter kakšnih 200 v Tropicarium trgovini, ki so namenjene za izdelovanje terarijev in nadaljno prodajo. 

Ste morda opazili, da so sobne rastline med najbolj strogimi ukrepi ob pandemiji zadnjih dveh let postale še toliko bolj pomemben del naših domov?

Seveda. Se mi zdi, da smo med “lockdown” fazo vsi iskali nekaj, s čimer smo si krajšali čas. Rastline ne samo, da okrasijo in poživijo prostor, nekatere celo pripomorejo k čistejšemu zraku, vnesejo košček narave v prostor in lahko delujejo pomirjujoče. Hkrati pa nudijo zanimiv in zabaven hobi, kjer nikoli ne zmanjka stvari, ki jih še ne veš. Da sploh ne govorim o veselju, ko na svoji najljubši rastlini opaziš nastavek za nov list ali cvet.

Je takrat tudi vaš hobi prerasel v posel?

Tako je, takrat sem imel namreč ogromno časa, da sem se hobiju zares posvetil. Sprva brez kakršnihkoli pričakovanj, sem na Instagram story delil nekaj svojih terarijev, ker sem jih želel pokazati prijateljem. Ko sem videl, da je bilo zanimanje precej veliko, sem se odločil, da poiskusim zares. In tako se je v roku nekaj tednov in veliko pomoči družine razvilo podjetje Tropicarium. 

Zdi se, da je ljubezen do sobnih rastlin zadnja leta zakrožila tudi med mlajšo, digitalno generacijo. Katere so najmanj zahtevne tropske rastline, ki jih predlagate začetnikom?

Po mojem mnenju so 3 največje ovire, zakaj ljudem rastline ne uspevajo, premalo ali preveč zalivanja, premalo svetlobe in presuh zrak. Rastline, ki so najmanj občutljive na zgoraj naštete dejavnike, so vse vrste potosov, taščini jeziki, zamije, razne vrste filodendronov. Začetniki se naj izogibajo praprotim in kalatejam. Te tudi meni včasih delajo preglavice.

Zelo aktivni ste tudi na Instagramu, kjer delite uporabne nasvete, pa tudi čudovite fotografije terarijev in domače zelene džungle. Bi – poleg svojega profila Tropicarium, seveda – priporočili še kakšnega s sorodno vsebino? 

Od slovenskih profilov bi priporočal trgovino Džungla. Od tujih pa sem sam veliko spremljal različne teraristične profile kot so Worcesterterrariums, Serpa design in The_Urban_nemophilist.

Ste v Sloveniji ali tujini kdaj obiskali kakšen tropski rastlinjak, ki vam je posebej pri srcu? Obisk katerih bi priporočili?

Obiskal sem Tropski vrt v Dobrovniku, ki ima res ogromno zbirko tropskih rastlin. Med drugim ogromne monstere in palme, poper, avokado, kakav, tudi veliko tropskega sadja, na katerih zaradi ugodnih razmer dozorijo sadeži in nad katerimi sem še posebej navdušen.  Zelo zanimive so tudi njihove prave vanilije (ki so ena izmed vrst orhidej), s katerimi so lansko leto pridelovali vanilijev sladoled iz slovenske vanilije. Vsekakor priporočam ogled! 

Kakšni so vaši poslovni načrti za prihodnost?

V zadnjem času sem izpeljal nekaj delavnic izdelovanja rastlinskih terarijev in ugotovil, da mi je to delo zelo všeč. Vsekakor bi jih rad v prihodnosti izpeljal še več. Najbolj od vsega pa si želim ponudbo razširiti na izdelovanje ogromnih, vgradnih ali prostostoječih rastlinskih terarijev za stanovanjske ali poslovne prostore, ki jih opaziš takoj, ko vstopiš v prostor. V velikih terarijih lahko zelo resnično uprizoriš delček iz narave, kamor lahko vključiš tudi slap, bazenček, razgiban relief, večje rastline …

Ste študent magistrskega programa Biologije, ekologije in naravovarstva. Kako optimistični ste ob pogledu v prihodnost, ko govorimo o zdravju sveta, ki ga puščamo za sabo?

Zdi se mi, da smo splošno ljudje vse bolj sonaravni, trajnostni in se zavedamo, da imajo naša dejanja posledice na okolje. Bolj me skrbijo večje države, korporacije, tovarne, podjetja, ki imajo resnično škodljiv vpliv na okolje, posledično pa tudi na našo kvaliteto življenja.

Vsekakor podpiram ekološko pridelavo hrane, saj nekatere kmetijske prakse, žal, neposredno uničujejo biodiverziteto in okolje. Ekološka pridelava je pri nas res zelo kvalitetna, dobro nadzirana in postaja tudi vedno bolj popularna.

Mislim, da se večina Slovencev zaveda, kako bogata je Slovenija. Imamo prečudovito naravo in izjemno biodiverziteto, ki jo moramo seveda negovati in se vedno skupaj oglasiti, ko vidimo, da jo kaj ogroža. To smo že jasno storili in upam, da se bomo oglasili vedno, ko bo treba!

Mihu in njegovi zgodbi lahko sledite tudi na njegovem Instagram profilu @_tropicarium_ – TUKAJ.

PREBERITE ŠE: Top 5 idej za izlet po Sloveniji za ljubitelje tropskih rastlin (od Prekmurja do morja)

FOTO: arhiv Miha Leitinger

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Slovenski par, ki je dal odpoved in se spontano preselil v Dubaj #intervju

Na intervju smo tokrat povabili zakonca Lisec, Slovenca v Dubaju, ki tam živita že dve leti in pol. Mogoče pa tudi vas zamika selitev.

Kim in Jure Lisec sta Slovenca v Dubaju, ki ustvarjata blog The runaway foxies in razbijata mite o arabskem svetu. Kim zase pravi, da je zbirčna in povsod po svetu vedno naroča le pico in makarone. Od lokalnih specialitet upa eksperimentirat zgolj pri sladicah. Jure je nadobuden pivoljub, v katerem še vedno tli geografsko-zgodovinska raziskovalna žilica. Vedno potujeta v lastni režiji, saj je po njuno to najboljši način, da se spoznaš z destinacijo.

Pogosto preskočita glavne znamenitosti (do danes, na primer še vedno nista obiskala niti Burž Kalife) in se namesto tega raje sprehajata po mestu. Najljubše obiskano mesto do sedaj je obema New York, najlepši spomin pa imata na prvo skupno potovanje na Tajsko. Ostale pike na zemljevidu, ki sta jih pokrila do sedaj so: Kambodža, Indonezija, Malezija, Nepal, Mehika, Maldivi in še kaj bi se našlo. Trenutno pa uživata na zasluženih počitnicah na Zanzibarju.

Kako bi se Slovenca v Dubaju opisala tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva dva ljubitelja psov, ki ju nikoli ni zanimal arabski svet, zdaj pa živiva v Dubaju, skupaj z dvema posvojenima mačkama. Jure sicer prihaja iz Sevnice in nikoli ni maral Trebanjcev in FDV-jevcev, dokler ni poročil Kim (ki je oboje). Najboljše naju torej opiše dejstvo, da zelo rada jeva zarečen kruh.

Zakaj sta si za nov dom izbrala Dubaj in koliko časa že živita tam?

Trenutno v Dubaju živiva že 2 leti in pol, čeprav je še vedno težko verjeti, ko to rečeva na glas. Odločitev, da bi se rada selila v tujino je bila že od nekdaj prisotna pri obeh, vendar sva potiho oba mislila, da bova na koncu stisnila rep med noge, ko bo šlo za res.

Čez rob naju je potisnilo dejstvo, da so Juretu dva tedna pred poroko v službi želeli odpovedati dopust, ker smo bili sredi glavne poletne sezone, on pa je delal v turizmu. Ko mi je to sporočil, sva se zmenila za “kosilo” v STA Cafeju, kjer sva brez razmisleka naročila pivo in se odločila, da oba dava odpoved – odločitev je bila torej zelo impulzivna in niti najmanj trezna. Dubaj se nama je zdel smiselna odločitev, saj ima enega najbolj konkurečnih trgov v luksuzni turistični industriji, zato je možnosti za zaposlitev več, kot v ostalih državah, ki so nama bile dosegljive.

La mer

Kaj sta študirala in s čim se ukvarjata zdaj?

Jure je dokončal študij na Filozofski Fakulteti za profesorja geografije in zgodovine, sedaj pa kot manager skrbi za zadovoljstvo gostov v luksuznem 5-zvezdičnem resortu Fairmont the Palm.

Kim je končala študij Mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede, v Dubaju pa vodi pisarno tehnološkega podjetja Dubizzle.

Kako težko sta Slovenca v Dubaju našla stanovanje in službo?

Iskanje prve službe v tujini vedno zahteva precej vloženega časa in truda. Pripravljen moraš biti na veliko zavrnitev, vendar to ni pomembno, saj konec koncev potrebuješ en sam pozitiven odgovor. Veliko je odvisno od posameznikovih izkušenj, panoge ter pričakovanj glede plače in pogojev dela. V najinem primeru, sta bila ključna za uspeh vzrajnost in pripravljenost na spoznavanje novih ljudi. Kar se tiče stanovanja sva imela kar precej sreče, saj nama stanovanje in kritje vseh stroškov zagotovi Juretov delodajalec. Dubaj je sicer zasnovan kot idealen model mesta za priseljevanje, zato so vsi postopki posenostavljeni in razmeroma hitri, vendar pa še vedno zahtevajo precej denarja.

Kateri predsodki so se izkazali za napačne, ki sta jih imela preden sta se preselila v Dubaj?

Skoraj vsi (smeh). Da je Dubaj konzervativen, zaprt in muslimanski. V resnici je Dubaj pisana množica številnih nacionalnosti, kjer lokalno prebivalstvo zelo redko vidiš, saj jih je le nekje 10%. Namesto tega se je kultura oblikovala na podlagi 90% priseljene populacije ter pod močnim vplivom zahodnjaškega načina življenja.

Družba, ki sva jo midva spoznala pa je ena izmed najbolj odprtih in tolerantnih, kar znatno olajša selitev in prilagajanje na novo okolje. Kljub številnim negativnih zgodbam, ki jih zasledimo v medijih v zvezi z zakoni Združenih arabskih emiratov, smo se vsi naučili spoštovati le eno nenapisano pravilo: Živi in pusti živeti. Dokler se ne vtikaš v življenje ostalih, se tudi oni ne bodo ukvarjali s tem ali kršiš katero izmed lokalnih pravil.

Anantara Qasr Al Sarab

Ali kdaj razmišljata o vrnitvi v Slovenijo?

Vrnitev v Slovenijo je seveda vedno ena izmed opcij, saj je življenje v tujini zelo nestabilno in nepredvidljivo. Vendar pa morava iskreno priznati, da trenutno o tej možnosti razmišljava bolj v smislu “izhod v sili”. Kjub temu, da obožujeva Slovenijo in vse kar naju čaka doma, bi se težko prilagodila nazaj na slovenski vsakdan.

Kaj pa domotožje?

Domotožje seveda pride na obisk tu in tam, vendar ni preveč hudo, saj imava v Dubaju zelo veliko slovensko družbo. Videvamo se na tedenski bazi, enkrat mesečno pa skuhamo veliko domače kosilo in pojemo Čuke. Vsakih nekaj tednov nekdo leti domov na obisk, zato nam tudi slovenske hrane nikoli ne zmanjka. Strahu, da bi pozabili na domovino in jezik pri nas res ni.

Slovenski zajtrk v Dubaju

Kaj najbolj pogrešata?

Zelenjavo, ki bi imela okus po zelenjavi in zeleno naravo.

Kaj bi rekla, da je najboljše kar sta odnesla od življenja v tujini?

Prilagodljivost in empatija. Brez tega dvojca v Dubaju pač ne gre.

Pišeta tudi blog The runaway foxies. Kako sta začela s pisanjem in kaj bomo v prihodnje še lahko brali?

Kim je začela s pisanjem bloga na začetku, ko še ni imela redne službe. Zdel se je nekako najlažji način za obveščanje vseh domačih hkrati, glede tega kaj se nama dogaja. Na žalost nama trenutno zanj zmanjkuje časa, tako da sva bolj aktivna samo še na instagram storyih.

Počitnice v Mehiki

[O mestu:]

Kako bi opisala Dubaj?

Mešanica vseh mogočih ekstremov (revščine-bogastva, tradicije-inovacij, kulture-potrošniške naravnanosti…).

Pa tamkajšnje ljudi?

Neverjetno strpni – to je skrivna sestavina, ki omogoča sobivanje več kot 200 različnim nacionalnostim na tem malem koščku puščave.

Kaj vama gre v Dubaju najbolj na živce?

Verjetno promet.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Dubaju kot turisti?

Da je zelo drago. Dubaj je mogoče doživeti tudi za podobno ceno kot Ljubljano, potrebno je le vložiti malo truda in biti pripravljen na raziskovanje.

Vajini trije naj razlogi za obisk so?

Sonce, luksuzni hoteli, dobre zabave.

Stvari, zaradi katerih je tam vredno živeti?

Brunchi (all you can eat and drink zabave za vikend, ki se začnejo ob 11h dopoldne in trajajo cel dan) in 0% davka na dohodek.

Dubajski Slovenci

[O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev:

Pivo v Nola Eatery and Social House

Najboljšo kavo potrežejo v:

Bianca The Beach (JBR)

Najboljše kosilo najdete pri:

Arabian Tea House (Al Fahidi historical district)

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila:

Labneh in sveže pečen kruh (v Arabian Tea House)

Najboljši šoping je:

Dubai Mall

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese:

Al Fahidi Historical District

Park, kjer najraje poležavate:

Mamzar Beach Park

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu:

La Mer

Najbolj precenjena turistična točka v mestu:

Dubai Mall Fountain

Najboljši razgled nad mestom najdemo:

Skydive Dubai (skok s padalom nad Palmo)

Najljubši festival/dogodek:

Petkov Saffron brunch v Atlantisu

Najbolj instagramabilna točka:

Qasr Al Sarab, Anantara

Najlepša plaža:

Saadiyat Beach Club

Najboljša zabava:

je kjerkoli smo mi 🙂

Foto: arhiv Kim in Jure Lisec, Žiga Mihelčič

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Preberite še: Stevardesa iz Slovenije, ki živi v Katarju in raziskuje ves svet

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na info@vandraj.si!

Slovenca v Dubaju Slovenca v Dubaju Slovenca v Dubaju Slovenca v Dubaju

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.