Road trip po Skandinaviji: Vse kar morate vedeti še preden se usedete v avto #intervju

Road trip po Skandinaviji je gotovo zapisan na bucketlistu marsikaterega strastnega popotnika. Ko smo pred časom klepetali s Katjo Mikoš, katere izredno zanimivo zgodbo lahko preberete tukaj, nas je navdušila s svojim načinom potovanja. In ker je s svojim sopotnikom ravno vrnila iz road tripa po Skandinaviji, smo jo povprašali po vtisih in nasvetih za vse, ki si želite podobne izkušnje.

Preberi več

Slovenka Katja, ki potuje s sedemletnim sinom: “Tu in tam pade kakšna pripomba, da sem nora, ampak bolj za hec kot za res”

Moja tokratna sogovornica je Katja Mikoš, Slovenka, ki živi v Nemčiji, srečate pa jo lahko po vsem svetu. S 7-letnim sinčkom namreč veliko potujeta, zapise o njunih dogodivščinah pa lahko ujamete tudi na njenem popotniškem blogu Places and notes.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Aktivna mami, ki že od mladih nog vandra po svetu v iskanju novih dogodivščin. Trenutno živim v Nemčiji, govorim pet jezikov, rada pišem, fotografiram, hribolazim in smučam. Kadar mi čas dopušča z veseljem kaj kreativnega ustvarim ali pa skuham. Dan najraje zaključim z dobrim kozarcem vina, v tišini in v idealnem primeru ob jezeru ali pa morju.

Kje smo vas ujeli tokrat?

Na otoku Ile de Re na francoski atlantski obali, kjer sva na obisku pri partnerjevi družini in prijateljih. 

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu? 

Uh, veliko jih je. A če že moram izbrati enega, bo to verjetno kar lanskoletno dvomesečno potepanje po južnem Pacifiku s takrat 6-letnim sinom. V službi sem si izborila trimesečni neplačan dopust, najprej obiskala domače v Sloveniji, potem pa naprej v tople kraje. Prva postaja Singapur, potem Cookovi otoki, nato pa naprej na Fiji, Vanuatu in za konec še malo Nove Zelandije. Bilo je res nepozabno in ena boljših popotniških odločitev. 

Velik del vaših potovanj ste raziskovali v dvojini, s sinčkom, prvošolcem. Kakšna izkušnja je to?

Tako je, zadnja leta sva z danes 7-letnim sinom prepotovala kar sama. Večkrat sva kampirala po Nemčiji, obiskala Hong Kong in Macau, backpackala po Filipinih, za nama je že prej omenjeno potovanje po južnem Pacifiku in še cela vrsta krajših potepov po Evropi. Ker smo pred tem potovali družinsko, v troje, sva se sprva morala oba malo navaditi na to, da sva naenkrat kar sama na poti. Ampak je šlo.

Konec koncev sva bila tudi doma sama in sva se ravno tako morala znajti. Na poti ni nič drugače. Potovati kot samska mama je nekaj posebnega in neke vrste neprecenljiva svoboda. Ko si 24 ur na dan sam z otrokom ga tudi bolje spoznaš, več se pogovarjaš, več je časa in energije za igro in norčije. Doma časa na račun službe in ostalih obveznosti preprosto zmanjka.

Tudi stik z domačini je veliko bolj intenziven in pristen, kar naenkrat te vsi vabijo medse in želijo pomagat. Verjetno imam tudi malo srečo s tem, da Lu od rojstva odrašča trojezično in je navajen potovanj, dolgih voženj, drugačne kulinarike in podnebja. S tekočo angleščino se povsod sam znajde. Seveda ima kdaj svojih pet minut, ampak teh pet minut ima kdaj tudi doma. Nič nenavadnega torej, za naju so potovanja in spoznavanje novih kultur del življenja.

In na kakšne odzive ste ob tem naleteli?

Večinoma na pozitivne. Moja družina je tako ali tako bolj popotniško naravnana, prijatelji pa povečini tudi. Tu in tam je seveda padla kakšna pripomba, da sem nora, ampak bolj za hec kot za res. Se pa večini potovanje samske mame z otrokom še vedno zdi nekakšno hrabro dejanje. Meni je to sicer smešno, ker hraber je vsak trenutek, ko si z otrokom, sploh pa, če si sam. In še posebno doma. V kaotičnem vsakdanjiku, brez bližine širše družine in prijateljev. Ampak sem vzela kot dobronamerno.

Takoj po ločitvi mi je bilo namreč jasno, da bom še naprej potovala s sinom, pa čeprav sama. Tako kot mi je bilo jasno že med nosečnostjo, da na račun otroka ne bom opustila potovanj samo zato, ker bom kmalu mama. Je pač zame nekaj naravnega, mogoče tudi zato, ker nerada zdržim dolgo na enem mestu.

Kolikšen del leta preživite na potovanjih in kako izbirate naslednjo destinacijo?

Kolikor se le da dopust kombiniram z državnimi prazniki in vikendi, kar ponavadi nanese okrog 60 dni na leto. Božično-novoletne praznike in kakšen teden poleti preživim doma v Sloveniji, spomladi in jeseni pa je čas za daljša potovanja.

Predvsem spomladi grem najraje v tople kraje, ker sem sita sive zime. Destinacije izbiram glede na ugodne letalske povezave in osebne preference, ko potujem s sinom pa seveda upoštevam tudi njegove želje. Ideje včasih dobim tudi na ostalih popotniških blogih, ki jih z veseljem spremljam in berem, orientiram se tudi po priporočilih znancev, za katere vem, da potujejo v meni podobnem stilu.

Trenutno živite na severu Nemčije. Kaj vas je odneslo tja? 

Bivša zveza z Lu-jevim očetom, ki pa se je vmes končala. Čeprav že od malih nog potujem, nikoli nisem zares hrepenela po dolgoročnem življenju v tujini. Mi je bilo v Sloveniji čisto všeč. A življenje ima svoja pota in vedno znova preseneča. Kljub temu, da pogrešam dom, ničesar ne obžalujem. Zadnjih 8 let tu na severu Nemčije me je naučilo marsikaj, izkušnje ter takšne in drugačne dogodivščine so del življenja in ne preostane drugega, kot jih je sprejeti in se iz njih učiti.

Kaj počnete, ko ste doma?

Sicer sem res bolj malo doma, a ko sem, prosti čas posvetim sinu, serijam na Netflixu, pisanju bloga, občasno kaj zašijem in zelo redko, ampak z veseljem preberem kakšno knjigo. Rada tudi skuham kaj dobrega, obiščem prijatelje, poleti skočim s sinom na bazen in na sprehod po bližnjem gozdu.

Kako dolgo ustvarjate svoj blog Places and notes in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

Blog pišem od leta 2015. Od nekdaj sem rada pisala in na potovanjih še danes prav vsak dan pišem potovalni dnevnik. Slednje sem počela že, ko sem kot najstnica potovala s starši. V dnevnik sem takrat poleg zapisov še zelo vestno zalepila vse odrezke letalskih kart, vstopnice in podobno. Danes samo še pišem in ko sem izredno pri volji tudi kaj narišem. Povodov za pisanje bloga je bilo kar nekaj.

V prvi vrsti spomini za Lu-ja, da bo o svojih potovalnih dogodivščinah imel kaj prebrati, ko bo večji. V času digitalne fotografije enostavno pozabimo na albume, fotografije končajo na disku pokvarjenega računalnika ali pa izgubljenega telefona. Blog je krasna priložnost za shranjevanje in obujanje spominov. Po vrhu vsega pa sem dobivala veliko vprašanj s strani prijateljev in znancev, kam, kako in kdaj potovati. Je veliko lažje vse skupaj enkrat temeljito opisati, kot pa vsakemu posebej razlagati. 

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vašem blogu?

Roadtrip po Portugalski! Očitno je Portugalska vse bolj priljubljena destinacija, bodisi za vikend obisk Lizbone ali Porta, ali pa za daljši road trip.

Na kakšen način si financirate svoje poti? Z blogom tudi služite? 

Z blogom ne služim in v prvi vrsti že od samega začetka pišem res za svojo dušo. Pisanje mi predstavlja nekakšen beg iz vsakdanjika. Se mi zdi, da ko enkrat začneš z blogom služit, vse skupaj iz zabavnega hobija preraste v neke vrste obvezo in slednjih imam že dovolj. Iz osebnih razlogov sem si lansko leto vzela tudi skoraj enoletno pavzo od bloganja. Mi je pač tako pasalo.

Če bi z blogom služila, bi si to odsotnost verjento težje privoščila. Ampak nikoli ne reci nikoli, me je naučilo življenje. Bomo videli, kam me bo odneslo. Zaenkrat sem zadovoljna tako, kot je, brez oglaševanja, plačanih objav, recenzij hotelov in promoviranja produktov. Poti si zaenkrat financiram z redno službo. Pred kratkim sem sicer dala odpoved in z junijem končujem delovno razmerje, tako da bodo prihajajoča potovanja posledično financirana iz prihrankov.

Kdo so vaši bralci? Prevladujejo Slovenci ali tujci? 

Od samega začetka prevladujejo slovenski bralci, a na račun lepega števila mednarodnih prijateljev, imam kar nekaj angleško govorečih sledilcev, ki blog redno spremljajo.

“Po novem spet potujemo v troje. Zadnja leta so bila kar pestra na osebnem področju … Februarja 2019 sta Charlie & Katja začela s prenovo 18-let starega Land Rover Defenderja. Upava, da se konec junija odpeljeva na daljše, časovno neomejeno overland potovanje. V dvoje in seveda občasno v troje,” piše na vaši strani. Kako napreduje prenova in kam vas bo odneslo najprej?

Ja, nekako vzporedno z odpovedjo v službi sva se s partnerjem odločila za nakup starejšega Land Roverja, ki je že odkar pomnim moj sanjski avto. Po najboljših močeh sva se lotila prenove v neke vrste offroad-počitniško vozilo, v katerem lahko kuhamo, spimo in živimo vsi trije. Zaenkrat prenova super uspeva in sva že skoraj pri končnem rezultatu, le še nekaj malenkosti je ostalo. Čez dober mesec se tako najprej v dvoje odpeljeva na sever Evrope, po Skandinaviji in Baltskih deželah, potem pa v troje proti jugu, pa do kamor nas nese.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?

V Evropi. Všeč so mi letni časi. Ne maram monotonosti in ravno tako kot rada plavam, tudi rada smučam. V Evropi je vse to mogoče, pa še marsikaj drugega. Kulturna, etnografska, kulinarična in zgodovinska raznovrstnost na relativno majhnem geografskem območju je nekaj čudovitega. V več evropskih državah imam tudi veliko prijateljev, ki jih redno obiskujem.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu? 

Seveda, na vsakem potovanju z velikim veseljem navežem stik z lokalci. Najlepše je, ko se odmakneš od trum turistov in se potopiš v njihov vsakdanjik. Ko te odprtih rok povabijo v svoj dom res najlažje spoznaš novo kulturo na več ravneh. To so pravzaprav tiste najlepše izkušnje. Presenetljivo so se mi kot zelo prijazni in gostoljubni v spomin vtisnili Novozelandci. V Laosu, Egiptu, Ugandi, Indiji in Vanuatu sem imela to srečo spati in par dni preživeti z domačini. Omana, in Sicilije se spomnim kot izjemno otrokom prijazni in gostoljubni destinaciji, tudi na račun Lu-ja, ki je bil ob obisku obeh držav star le leto dni.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Ne. Še v času pred digitalno fotografijo sem na potovanjih rada fotografirala in kasneje urejela fotke v albume. Odkar prenosni telefoni delajo kvalitetne fotografije sicer res vsakič ne vlačim več s sabo velikega fotoaparata, ampak se nikoli ne vrnem brez vsaj par deset fotografijami.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Sledite srcu, ne obremenjujte se z mnenji drugih in ostanite zvesti sami sebi. Vedno se bo našel nekdo, ki drugače misli in vas mogoče ne bo razumel. Pa nič ne de. Četudi ne najdete sorodne potovalne duše, pa pojdite sami. Prve dni zna biti malo čudno, potem pa gre. Smiselno se je tudi naučit par besed lokalne govorice in ne pozabite, z nasmehom se daleč pride.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu? 

Masala dosa, rahlo pekoča južno indijska riževa palačinka z zelenjavnim nadevom, začimbami in kokosovo omako. Pekoča solata zelene papaje na severu Laosa. Ika mata s Cookovih otokov – osvežilna hladna solata surove tune v kokosovi omaki in začimbami, postrežena v kokosovi lupini in ocvrtim čipsom kruhovca.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Na srečo jih res ni veliko. Nikoli nisem zares zbolela, se ponesrečila, niso me okradli, nikoli nisem izgubila dokumentov in podobno. Trkam. Nekajkrat so mi izgubili prtljago, enkrat celo za vselej. Večkrat sem tudi zamudila povezan let. Morda je bilo res najbolj neprijetno prav lansko leto na poti nazaj domov iz Vanuatu, ko so nama kar tri dni zaporedoma zaradi slabega vremena odpovedali let in sva posledično zamudila letalo v Evropo. Odnesla sva jo s kar visokimi dodatnimi stroški za novo letalsko karto iz Aucklanda v Frankfurt in par zamujenimi dnevi v službi, hujšega pa ni bilo. 

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih? 

Da smo vsi, ki potujemo bogati. Pa nismo. Večina nas trdo dela in si marsičemu drugemu odreče, da si privoščimo, kar si. Če je potovanje prioriteta, potem pač vso energijo usmeriš v to smer in šparaš pri drugih stvareh.

Da so potovanja draga. Pa niso nujno. Z malce iznajdljivosti in brez kompliciranja je lahko vse skupaj precej dostopno.

Da na potovanjijh le uživamo, je tudi mit. Za slednje prepričanje krivim predvsem družbene medije. Marsikdaj so potovanja naporna, zgodaj je treba vstajati, 24 ur na letalih, jetlag, prekladanja po letališčih, vročina, prebavne motnje, pogrešaš dom, ko ni interneta se počutiš malce odrezanega od sveta in še bi lahko naštevala. Daljša potovanja gotovo niso za vsakega. Zato vedno pravim, naj gre vsak po svoje, kot mu paše. Eni v hotel na Hrvaško, drugi s šotorom na Papuo Novo Gvinejo. Ali pa vsega po malo. Važno je, da smo zadovoljni s tem, kar počnemo. 

Pa o potovanjih z otroki? 

Največja zmota je verjetno že samo dejstvo, da potovanja z otroki sploh niso mogoča. Da bo popotništva s prihodom otroka konec. Pa res ni treba, da je temu tako. Če so starši sproščeni, bo tudi otrok in ni razloga zakaj bi kar naenkrat pohajkovanja po svetu opustili.

Seveda se je treba malo prilagoditi novemu družinskemu članu, a to ne bi smela biti ne ovira, ne razlog da ostanemo doma. Meni kot mami se zdi nekaj neprecenljivega videti otroka, kako se znajde v novi kulturi, se sporazumeva z rokami, igra z lokalnimi otroki, poje kaj novega, se nauči nove besede in vsrka novo kulturo. Na splošno so otroci zelo prilagodljiva in nekomplicirana bitja in velikokrat rabijo presneto malo, da so srečni. Ponavadi smo prav starši tisti, ki nas vse prevečkrat skrbi po nepotrebnem. 

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Spoznavanje novih kultur, ljudi, jezikov, pokrajin in različnega življenjskega standarda že od mladih nog je vsekakor oblikovalo moj osebnostni razvoj v tej meri, da lažje sprejmem in spoštujem vse, kar je drugačno. Potovanja so me naučila tudi zares ceniti dom, Slovenijo, naravo, prave prijatelje in družino. Med drugim sem na račun potovanj tudi veliko bolj ekološko osveščena.

Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel? 

Težko rečem, ker sama kot že omenjeno z blogom direktno ne služim. Veliko je odvisno od tega, koliko si se pripravljen osebno izpostaviti, koliko časa imaš na razpolago in koliko se znajdeš v socialnih medijih. Sama občasno sicer proti plačilu spišem kak popotniški članek za revije in spletne strani, to je pa vse. Ne objavljam fotografij, kjer se jasno vidi naše obraze, nimam kanala na Youtubu, ne promoviram izdelkov, ne prirejam nagradnih iger in ne spim brezplačno v hotelih. Kapo dol vsem, ki to počnejo. In ja, nekaterim z veliko vložene energije in časa uspe vse skupaj obrnit v pravi posel. In konec koncev, zakaj pa ne? Važno je, da vsak počne to kar ga veseli in ga izpopoljnjuje.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Pitno vodo! Z velikim klicajem. In veliko raznovrstnost na zelo majhnem območju, krasno naravo, gore in letne čase.

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Singapur

Najljubša plaža: ena skrita uvala na Visu

Najljubša kulinarika: indijska

Naljubši način transporta: avto

Najljubši jezik: španščina

Foto: Places and notes/osebni arhiv Katje Mikoš

Več Katjinih zapisov najdete na njenem blogu Placesandnotes.com, Facebooku in Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

PREBERITE ŠE: Vandraj insider, Anja Jeke: Odločitev za selitev v Berlin je prišla nenadoma in je ena boljših v tem življenju

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.