Z bivalnikom in psičkom po Evropi: “Naučila sva se še bolj ceniti vse, kar imava” #INTERVJU

Lana in Matej se rada predstavita kot svobodni duši, ki stremita k “nenavadnemu” življenju. V Vandraj intervjuju smo klepetali o njuni poti s predelanim bivalnikom po Evropi, ki smo jo spremljali prek Instagram utrinkov na njunem profilu – @lost_ontheroad.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Lana: Stara sem 26 let, prihajam iz okolice Nove Gorice. Zanima me milijon in ena stvar, zato sem končala srednjo vzgojiteljsko šolo, končujem študij dietetike, po poklicu pa sem fotografinja. Imela sem to srečo, da že od malega potujem. In moja duša je najbolj srečna, ko potujem. Vedno pa so bile prisotne tudi sanje o potovanju s kombijem, oziroma bivalnikom. Te so se začele prelivati v resničnost, ko sem spoznala Mateja.

Matej: Imam 27 let in prihajam iz Radomelj. Po poklicu sem brivec in (zaenkrat) ljubiteljski fotograf. Že vse življenje se ukvarjam z raznimi športi, med njimi je tudi nogomet, ki sem ga treniral 13 let. Zelo rad se vozim z avtom in tako je tudi zrastla moja želja po potovanju s kombijem.

Ujeli smo vaju na poti s predelanim bivalnikom po Evropi, pravkar pa se zaradi poslovne priložnosti predčasno vračata domov. Kako dolgo sta bila na poti in katere države sta do sedaj že prevozila?

Na poti sva bila dobre tri mesece in pol. Večino svoje poti sva preživela v Skandinaviji. Obiskala sva Madžarsko, Slovaško, Poljsko, Litvo, Latvijo, Estonijo, Finsko, Švedsko, Norveško, Dansko, medtem ko tole piševa pa sva v Nemčiji. Nekatere od teh sva bolj ali manj prevozila. Malo dlje sva se zadržala na Poljskem, kjer sva bila pozitivno presenečena. Litvo, Latvijo in Estonijo sva kar precej hitro zapustila, saj nisva začutila pravega “vajba”. Veliko časa sva preživela tudi na Finskem, kjer sva se večinoma zadrževala ob neskončnih jezerih. Najbolj naju je navdušila Norveška, zato sva se tam potepala več kot en mesec. Kar 14 dni sva se zadržala na Lofotih za katere še danes trdiva, da so en najlepših kotičkov na svetu.

Kako strogo – če sploh – je bila zarisana vajina pot? Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Tik pred začetkom poti nisva niti vedela, v katero smer bova štartala. Vedela sva samo to, da bova poleti v Skandinaviji, pozimi pa nekje v Španiji ali na Portugalskem. Vse načrtujeva sproti. Preden vstopiva v katerokoli državo, na internetu pobrskava, kaj je vredno tam videti in si takrat približno začrtava pot. Potem je pa vse odvisno od tega, ali nama je destinacija všeč, ali se tam dobro počutiva. Velikokrat se je že zgodilo, da sva od določenega kraja pričakovala veliko, pa sva na koncu od tam hitro spakirala. Potem pa sva po poti nepričakovana našla nekaj, kar naju je navdušilo.

In kako je videti vajin dan?

Vsak najin dan je drugačen. To je tudi razlog, zakaj nama je tak način življenja res všeč. Niti en dan ni dolgočasen. Tudi, ko dežuje, se znava zaposliti. So dnevi, ko cele dneve presedimo v kombiju ali pa okrog njega, so pa dnevi, ko pridemo v kombi le spat.

Katere so bile do zdaj najbolj osupljive lokacije, kjer sta prespala?

Veliko lokacij je bilo na Lofotih, ki so nepremerljivi z ostalimi lokacijami, ker je tam zelo odprto za potovanja in življenje v kombiju. Norveška (sploh severni del) je raj za kamperje. Šotoriš in parkiraš lahko skoraj kjerkoli. Veliko lokacij z odličnimi razgledi je tudi urejenih prav za to. Na eni strani čudovite gore, na drugi strani modro-zeleno morje. Je pa bilo par lepih lokacij tudi na Slovaškem in Finskem, kjer sva lahko spala tik ob jezerih.

Kako sta določila časovni okvir, za koliko časa je vajino življenje postavljeno na štiri kolesa?

Midva sva šla na pot z mišljenjem “kar bo, pa bo”. Nek cilj nama je bil Španija decembra, želja pa enoletno potovanje. Planirala nisva dosti, saj se nama je že velikokrat v življenju zgodilo, da je pač usoda prekrižala načrte. Tako greva zdaj zaradi odlične poslovne priložnosti predčasno domov. Zagotovo pa se najina pot tu ne konča!

Kako je videti življenje v kombiju za tako dolgo obdobje? Kaj pogrešata in česa popolnoma nič?

Zelo zanimivo in razgibano, predvsem pa si dnevi med seboj niso podobni. Tako je težko vzpostaviti neko vsakodnevno rutino. Zagotovo pogrešava hrano, domače in prijatelje. Ne pogrešava pa tistega domačega vsakdana in stresa, ki ga takšno življenje prinaša. Ravno stres je bil namreč eden izmed večjih razlogov, zakaj sva želela “pobegniti” pred življenjem, ki sva ga imela prej. Tudi na poti delava, pa vseeno ne čutiva niti malo pritiska. Četudi kdaj delava cel dan, se nama to ne zdi zapravljen dan. Veva, da se najin trud poplača s tem, da imava vsak dan najbolj osupljivo dnevno sobo, ko zjutraj odpreva vrata svojega kombija.

Kako težko je spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov in kaj sta naredila z vsem, kar sta pustila za sabo?

Na srečo ima najin kombi ogromno prostora za shranjevanje in sva tako res lahko vzela kar precej stvari. Največji izziv je bilo pakiranje oblačil, saj jih potrebuješ za vse možne vremenske razmere. Doma sva imela polne omare oblačil, ki sva jih skoraj popolnoma spraznila pred odhodom. Nekaj stvari sva prodala, ogromno pa podarila družinam v stiski. Medtem sva ugotovila, koliko nepotrebnih stvari imamo ljudje doma. Prešla sva iz polnih omar na minimalizem in prepričana sva, da bova s tem nadaljevala tudi doma. Za sabo nisva pustila veliko, kot rečeno sva ogromno stvari podarila. Doma stoji le še Matejev avto in nekaj športne opreme, ki je nisva jemala s seboj.

Pravzaprav v kombiju nista sama, saj z vama potuje tudi psiček Manu. Kako se prilagaja dolgim vožnjam in kje vaju počaka, če gresta kam, kamor on ne sme?

Res je. V bistvu smo se na pot odpravili kot štiričlanska družina. Z nama sta odpotovala psiček Manu in psička Arya. Žal smo sedaj le še v troje, saj smo se zaradi tragične nesreče na Finskem poslovili od mlade psičke Arye.

Za Manuja vožnja sploh ni problem, saj jo večinoma prespi. V bistvu je ravno takrat najbolj sproščen, saj ve, da ga takrat ne moreva pustit samega. Ko ne more z nama, ga pustiva v kombiju. Zato je bil tudi načrt tak, da smo poleti v hladnejših krajih, kjer vročine ni. Se po to ne zgodi velikokrat, saj sva tudi sama taka, da naju muzeji in podobno ne zanima. Večino časa preživljamo v naravi. Največkrat je sam, ko greva v kakšno Ikeo na boljši wifi, da lahko opraviva svoje delo.

Brez katerih mobilnih aplikacij, ki pomagajo pri organizaciji poti in prenočišč, si več ne predstavljata življenja na poti?

Pakr4night je definitivno ena najbolj uporabnih aplikacij. Tam dobiva vse – kje bova spala, kje se bova tuširala, kje bova napolnila vodo in izpraznila wc, pa tudi, katera parkirišča so zastonj, ko obiščeva mesta. Druga aplikacija, ki jo zagotovo uporablja večina popotnikov, je Google maps.

Kombi sta tudi predelovala in prilagajala svojim potrebam. Kakšen izziv je bil to?

Kombi sva sicer kupila že urejen v bivalno vozilo, a sva ga precej spreminjala in renovirala tako, da bolj ustreza najinim potrebam. Odstranila sva kopalnico in si naredila dodaten pult za umivalno korito in police. Menjala sva štedilnik in kombi v celoti prebarvala. Tudi električni sistem sva okrepila, dodala nove solarne celice in večjo baterijo. Kombi sva preurejala pol leta. Delala sva večinoma ob vikendih, saj sva med tednom oba delala ves dan.

Glede na to, da vajin kombi nima notranje kopalnice, kako se organizirata s tuširanjem in straniščem?

V kombiju imava prenosno stranišče, pa tudi zunanji tuš ali pa si tuš poiščeva na aplikaciji Park4Night. Za večje potrebe sva izkoristila javna stranišča. Tuši so pa povsod v Skandinaviji precej dostopni. Vse od Madžarske do Švedske sva se tuširala brezplačno. Ko je bilo vroče, sva se tuširala z najinim zunanjim tušem, javni tuši so pa skoraj na vsaki bencinski črpalki. Na Norveškem je zadeva malce drugačna. Tuši so, ampak so večino povsod plačljivi in z omejeno toplo vodo (le par minutk). Največ problemov sva imela na Lofotih, tam nisva našla niti enega tuša. Tam sva preživela 14 dni in vreme ni bilo ravno primerno kopanju zunaj. A sva vseeno stisnila zobe in se zares na hitro skopala zunaj, lase pa umila v umivalniku. Vodo sva si zagrela v loncu na štedilniku. Pa tudi to so super izkušnje, ki so nama veliko dale. Predvsem ogromno res lepih spominov.

Kot pravita, na potovanju tudi delata na daljavo. Kako si financirata svojo pot? Sta za potovanje tudi vnaprej privarčevala?

Nekaj sva imela privarčevanega, ampak tudi na poti delava. Oba sva fotografa in sva tik pred odhodom dobila par naročnikov, za katere ustvarjava vsebine. Matej pa za dodaten zaslužek dela tudi kot “barber on the road” oziroma “potujoči brivec”. Na karton sva zapisala “Barber from Slovenia on the road. Get a haircut and help us travel.” Napis imava nastavljen na vetrobranskem steklu, ko sva parkirana. Deluje po principu “jaz te ostrižem na neverjetnih lokacijah, ti pa plačaš, kolikor želiš, oziroma kolikor si lahko privoščiš”. Gre za nenavadno izkušnjo z obeh strani. Kdo se pa ne bi strigel zraven morja s pogledom na Fjorde?

Se je v zadnjih dveh letih vajin odnos do potovanj in njihove še do predlani samoumevne dostopnosti kaj spremnil?

Ja in ne. Mogoče je bilo potovanje v zadnjih dveh letih malo težje dostopno, a vse se da, če hočeš. Midva sva tudi lani potovala. Sva si pač izbrala državo, ki ni imela visokih zahtev glede vstopa in tamkajšnjega bivanja. Kljub temu je bilo potrebnih veliko živcev z izpolnjevanjem obrazcev in vseh zahtev, a je bilo vredno. Odličen plus, ki ga je stanje prineslo, je bil ta, da je bilo turistov bistveno manj. Tako sva lahko državo zaužila s polno žlico.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Joj, ne. Fotoaparate imava vedno s seboj, četudi je to le kratek sprehod z Manujem. Misliva, da sva ravno zaradi tega, ker gledava skozi objektiv, velikokrat odkrila neke kotičke, ki jih drugače ne bi. Bolj sva pozorna na detajle, na arhitekturo in umetnost, ki jih mesta ponujajo.

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Enostavno JUST DO IT. Nihče te ne more pripraviti na to, kar ti bo prišlo na pot, ker ima vsak začrtane svoje cilje in želje, in je zato vsaka od poti edinstvena.

Sta imela na potovanju tudi kakšno neprijetno izkušnjo?

Poleg tega, kar se nama je zgodilo na Finskem, sva imela le še eno neprijetno situacijo. Na Norveškem, ko sva ponoči in v dežju iskala prostor za prespat, sva nasedla na robnik v ovinku. Sama nisva mogla rešiti zadeve, a sva imela srečo, da se je tam nabralo kar nekaj domačinov, ki so nam pomagali. Ni bilo lahko, a s pomočjo vseh smo po 45 minutah v največjem nalivu le uspeli priti iz luknje.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da moraš imeti denar. Midva na poti tudi delava in služiva. Hkrati ne zapravljava za brezvezne zadeve, ne jeva najdražje hrane in ne hodiva na oglede, muzeje, itd. Veliko raje denar dava za gorivo in se zapeljeva kam dlje, tako vidiva ogromno kotičkov, ki jih drugače ne bi. Misliva, da državo najbolje spoznaš z opazovanjem ljudi na ulici, s sprehodi v naravi in iskanjem skritih “zakladov”.

Lana: Veliko sem potovala tudi kot študentka. Nisem imela niti približno veliko privarčevanega denarja. Pa sem se vseeno vsako leto vsaj enkrat odpravila v tujino z letalom. Sem pač izbirala države, ki niso najdražje ali pa odšla v malo dražje takrat, ko ni sezona.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Verjetno tega, da se vse zgodi z razlogom in da moramo vsak dan izkoristiti najbolje, kar se da. Nikoli ne veš, kdaj se bo to končalo. Naučila sva se ceniti vse, kar imava – še toliko bolj, kot sva prej. Naučila sva se biti potrpežljiva, veliko komunicirati, kdaj zlesti iz svoje cone udobja in se prilagajati. Dojela sva, da je veliko bolj kot redna služba, pomembno to, da sva srečna, da znava dneve izkoristiti, da počneva, kar naju najbolj veseli. In seveda to, da je namesto polnega bančnega računa veliko bolj pomembno polno srce.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Slovenci imamo definitivno res dobro kulinariko. Pogrešava kakovostno meso, svežo zelenjavo in okusno sadje. Misliva, da se Slovenci niti ne zavedamo, kako dobro hrano dejansko imamo.

HITRIH 6

Najljubša država: Matej: Norveška, Lana: Grčija

Najljubše mesto: Matej: Henningsvær, Lana: Amsterdam

Najljubša plaža: Matej: Rømø, Lana: težka izbira, ampak verjetno tudi Rømø

Najljubša kulinarika: Matej: italijanska, Lana: grška

Naljubši način transporta: Matej: kolo/longboard (odvisno od dolžine) Lana: kombi

Najljubši jezik: Matej: španski, Lana: španski

FOTO: osebni arhiv/Lost on the road – Lana in Matej

Lani, Mateju in Manuju lahko sledite na Instagramu, kjer imajo profil @Lost on the road.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Kako svoj kletni prostor spremeniti v priljubljeno turistično namestitev. – Maja, Primož in Cozy little apartment #intervju

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Road trip po Skandinaviji: Vse kar morate vedeti še preden se usedete v avto #intervju

Road trip po Skandinaviji je gotovo zapisan na bucketlistu marsikaterega strastnega popotnika. Ko smo pred časom klepetali s Katjo Mikoš, katere izredno zanimivo zgodbo lahko preberete tukaj, nas je navdušila s svojim načinom potovanja. In ker je s svojim sopotnikom ravno vrnila iz road tripa po Skandinaviji, smo jo povprašali po vtisih in nasvetih za vse, ki si želite podobne izkušnje.

Preberi več

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.