Mlada Slovenka, ki svet raziskuje s kombijem in v družbi dveh psov #INTERVJU

Pija Bizjan je popotnica, ki o svojih dogodivščinah razlaga s takšnim žarom v očeh, da boste težko ostali ravnodušni. Najraje potuje sama, oziroma v družbi dveh štirinožnih spremljevalcev. Solo popotnici v predelanem kombiju družbo delata psička Tagine in Indi, srečali pa jih boste po vsej Evropi, včasih tudi v Afriki.

Kdo je Pija Bizjan, kje se trenutno potepajo, kam vse jih bo odneslo, kako poskrbijo za svojo varnost in finance ter kako malo v resnici potrebujejo za svojo srečo? Več v Vandraj intervjuju! 

Kdo ste in kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem osemindvajsetletna Pija, predstavljam pa tudi dva moja zvesta spremljevalca, damo v rjavem kožuščku po imenu Indi ter večbarvnega in zelenookega Tagina. Največkrat me boste našli blizu oceana – ali celo v njem. Pa na terasi mojega vana s pogledom v zvezdnato nebo, med dišečimi borovci z jutranjo kavo ter knjigo, na dolgih sprehodih s psoma, kjer se najbolj razveselim nabiranja fig. Želja in hrepenenje po preživljanju časa v naravi, odkrivanju sveta in novih kultur sta bila od nekdaj prisotna v meni. Zato jima veselo sledim tudi v tem trenutku. Upam, da vam z odgovori pričaram vsaj malo neopisljive lepote sveta in čudovitih trenutkov, ki jih doživljamo na poti.

Kje smo vas ujeli tokrat in koliko časa ste že na poti?

Trenutno smo na prelepem polotoku Peloponez, ki me navdušuje s čudovitimi razgledi, klifi, nasadi oljk, fig, limet, pomaranč in navsezadnje tudi z zgodovinskimi zanimivostmi.

Še posebej mi je všeč vzhodna obala. Po njej vodijo prazne ceste, ki zapeljejo skozi stare vasice, polne pisanih rož, največkrat so to dišeče lantane. Pa vse te plezalne stene, pohodniške poti, plaže s turkizno vodo …  Počasi nas poti vodi proti Atenam, kjer se bomo vkrcali na trajekt do Krete.

V Grčiji nameravate ostati nekaj mesecev. Kako jih boste preživeli, kam vse vas bo zaneslo?

Tako je. Zdaj gremo torej na največji grški otok – Kreto, kjer bomo ostali malo dlje. V tamkajšnjem zavetišču bom delala s psi, med prostim časom pa na deski lovila valove. Obožujem surfanje in vodne športe, tokrat se bom preizkusila tudi v kajtanju. Komaj čakam! Iz Krete se bomo počasi premikali nazaj proti Sloveniji in na poti raziskali še Srbijo, Albanijo in BiH.

Kako strogo – če sploh – je običajno zarisana vaša pot? Kako izbirate naslednjo destinacijo?

Še sama ne vem, od kje pridejo ideje in želje za neko destinacijo. Velikokrat so “krivi” ljudje, ki jih spoznam na poti in me navdušijo nad kraji, ki so zanimivi in prijazni za tovrsten način potovanja. Obenem pa me privabijo ideje iz knjig, izkušnje drugih popotnikov, slike in objave s spleta … Predvsem pa izbiram kraje, stran od gneče in betona, kjer sem lahko še bolj povezana z naravo. Uživam, ko me le nekaj centimetrov pločevine in izolacije loči od okolice, ko mi evkaliptusi ponudijo senco ter svež jutranji čaj, ko me uspavajo valovi in ko me od sončnega vzhoda loči samo kljuka zadnjih vrat mojega doma. Tako uživam v razgledu kar izpod odeje.

Katere države ste do sedaj že prevozili?

Preden sem začela potovati s kombijem, sem z nahrbtnikom odkrivala večinoma države zunaj Evrope. Videla sem večji del Azije pa srednjo Ameriko, nekaj afriških držav, Jordanijo, Zahodno Papuo, Dominikansko republiko … Za to sem neizmerno hvaležna, saj težko opišem z besedami, kaj vse so mi te izkušnje dale. Zagotovo neko širino, drugačen pogled na svet, nova poznanstva …

Ampak “vanlife”, tukaj sem se našla, odkrila čisto neko novo dimenzijo doživljanja okolice, raziskovanja poti, nomadskega življenja in s tem neverjetnega občutka svobode. Vse skupaj se je začelo z manjšim kombijem, s katerim sem raziskovala Slovenijo, bližnje države – Italijo, Hrvaško, Avstrijo, Madžarsko in BiH ter otoka Sardinijo in Korziko. Nato pa so se ideje in želje manifestirale v večji van Sprinter po imenu Nanook, s katerim potujem tudi sedaj. Lansko leto me je popeljal iz Slovenije preko Italije, Francije, Monaka, Španije vse do Maroka in na poti nazaj preko Portugalske.

Kje ste se počutili najbolj domače in sprejeto ter kje ste se morda poslovili prej, kot ste načrtovali?

Zagotovo sem se najbolj domače počutila v Maroku, ker sem državo obiskala že večkrat in jo dobro poznam. V času pretekle epidemije sem bila tam “ujeta” 3 mesece, kar mi je dalo poseben vpogled v njihova življenja in kulturo. Naučila sem se tudi osnov arabskega jezika, spletla prijateljstva, dobro jedla ter pripravila nešteto taginov. Tagine je tradicionalna maroška jed. Kar se mi je poznalo tudi, ko sem se vrnila domov (smeh).

Me je pa navdušila tudi Portugalska, tam sem med surfanjem spoznala ostale “vanliferje” iz različnih držav. Tako smo se ujeli, da smo na parkirišču ob plaži postavili svoj kamp in veliko surfali. Vsak dan je bil nekdo zadolžen za večerjo za vse – tudi jaz sem prišla na vrsto, lahko uganete, kaj sem pripravila. Tagine, seveda. Kasneje pa smo se družili, kartali in si pripovedovali zgodbe. Tam sem ostala kar nekaj tednov, kar ni v moji navadi, ampak po dolgem času mi je prijala družba, sprejetost in obkroženost z isto mislečimi ljudmi.

Kako so se na odločitev, da se na dogodivščino po svetu s kamperjem podate popolnoma sami, odzvali vaši domači in prijatelji?

Moji podvigi in ideje so bili vedno podprti s strani družine in prijateljev. Že kot otrok sem z družino veliko potovala, kasneje pa sem se izobraževala po tujini in med prostim časom ali ob koncu šolanja pograbila nahrbtnik in odšla raziskovat okoliške kraje, sosednje države, otoke … Zato menim, da so sedaj že navajeni, da se v svet podam sama in sprejemajo moj način potovanja. Družina mi je bila v veliko pomoč tudi pri urejanju in željah za moj dom na kolesih. Zato mi je v njem še prijetneje in odraža mojo osebnost.

Kakšne so prednosti in slabosti solo potovanj? Sploh za ženske?

Ko potujem sama, nikoli nisem zares sama. Poleg mojih dveh sopotnikov na tačkah, spoznavam čudovite ljudi, včasih gre samo za pozdrav, nasmeh, skodelico kave s svojo zgodbo, druženje ob ognju … Spet drugič pa se spletejo prijateljstva, ki se kdaj nadaljujejo tudi s skupnimi kilometri, obiski in ponovnimi srečanji na poti.

Sicer sem pa rada sama. Menim, da se tako bolje spoznamo, poslušamo, kam nas vleče srce. Tako se največ naučim, saj je vse odvisno od mene in je na koncu res lepo, ko mi nekaj uspe in vem, da sem zmogla. Tako kot kača odvržeš staro kožo, navade, prepričanja.

Seveda pa solo popotnice okusimo tudi nepredvidljivost ter strah. Velikokrat me vprašajo, če me ni nič strah. O, seveda me je. Sicer imam dva kosmata alarma, ki takoj zaznata gibanje okrog vana, ampak imam vseeno raje odročne kotičke in divjino, velikokrat tam ni razsvetljave ali drugih avtodomarjev. Takrat si ustvarim udobno vzdušje, prižgem svečko, kadilo, poslušam glasbo, poklepetam z družino ali prijatelji, kaj dobrega skuham, prelistam knjigo ali pogledam film.

.

Seveda pa smo ženske bolj ranljive. Sploh v kulturah, kjer ženske niso enakopravne nasprotnemu spolu, kjer so omejene v svojem oblačenju, izražanju, pravzaprav v odločanju o svojem življenju. Ko ženska potuje sama, se mi zdi pomembno, da sledi notranjemu občutku za previdnost, se poskuša čim bolj zliti z okolico in domačini ter samozavestno stopati na svoji poti. Tako da – ženske, pot pod noge, kamorkoli vas vleče srce, odpotujte tja, udejanite svoje sanje in pozabite na standarde in pričakovanja drugih!

Ste bili na poti kdaj postavljeni v neprijetno ali nevarno situacijo?

Na poti se mi do zdaj ni zgodilo nič hujšega. So mi pa ravno tukaj na Lefkadi ponoči mimovozeči motoristi metali limone v kombi, s katerim sem bila parkirana na plaži. Bilo je neprijetno in nevarno za stekla, ampak smo se prestavili na drugo mesto in Nanook ni utrpel nobene škode, mi pa smo kmalu mirno zaspali.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o solo popotnicah?

Velikokrat slišim komentarje, kako, da grem kar sama. Pri tem ljudje pogosto izražajo strah pred samoto in nevarnostmi, o katerih so brali in slišali v medijih. Takšni ljudje strah prikličejo vnaprej. Pogosto pomislijo na najhujše, še preden sploh pride do tega trenutka. Verjetno si tudi predstavljajo dolgočasne dneve, ker ne vedo, kaj bi oni počeli sami s sabo, brez televizije in računalnika, brez ostalih ljudi. Resnica pa je, da se solo popotniku na poti ni treba niti malo prilagajati. Ravnamo se lahko čisto po svojih občutkih, tako kot si zamislimo sami.

Kako je spakirati življenje na nekaj kvadratnih metrov? Kaj vse ima vaš dom na štirih kolesih?

Super je! Večino letošnjega leta sem preživela v njem, tudi ko sem se vrnila v Slovenijo. Ima vse, kar potrebujem. Plinski in električni kuhalnik, tekočo vodo iz velikega zalogovnika, sončne celice, hladilnik, teraso na strehi, okna za svetlobo ter svež zrak, kemično stranišče, zunanji tuš v zadnjem delu pod posteljo, kjer je tudi prostor za kolo in ostalo opremo. Je izoliran in oblečen v les, omarice so iz ratana. Poln je lesenih dodatkov, izdelkov iz makrameja, kristalčkov, lovilcev sanj, saj sem na poti rada tudi ustvarjalna. Čeprav je samo vozilo, sem, ko se vračamo iz dolgih sprehodov, hirbolazenja ali hladnega Atlantika, neizmerno vesela, ko ga spet zagledam na parkirišču.

Pogosto spite zunaj urejenih kampov. Na kaj moramo biti pozorni, ko iščemo kotičke pod soncem, kjer lahko legalno prespimo v bivalnem vozilu?

Večinoma spim zunaj urejenih kampov. Vse potrebno – vodo, praznjenje wc-ja, pralnico perila – najdem na poti, elektrike pa imam vedno dovolj. Za take stvari si pomagam z različnimi aplikacijami, kjer ostali popotniki pustijo svoje komentarje o neki lokaciji ali storitvi. To velikokrat pride zelo prav. Ko kampiraš na “divje”, moraš biti pozoren na mesta, kjer je to izrecno prepovedano in označeno z opozorilnimi znaki. Paziš seveda tudi, da s svojim vozilom ne zapreš kakšne poti. In če, tako kot jaz, izbirate odročne, makadamske, luknjaste ceste, prej preverite vreme, da vas ob vračanju ne preseneti blato. Pomembno je dodati, da po kampiranju pazimo, da za nami ne ostane nič! Prostor uporabimo, ne da bi ga spremenili ali onesnažili.

Vlomi v avtodome niso redkost, poleg odtujitev lastnine pa preglavice povzroča tudi škoda na vozilu. Se vam je kaj takšnega že kdaj zgodilo? Kako se zaščitite pred tovrstnimi morebitnimi nevšečnostmi?

Na srečo do česar takšnega še ni prišlo. Ko me ni v vanu, sta psa zagotovo najboljša varnost. Ko vozilo pustimo samo, pa izberem dobro vidno mesto, kjer se zamenja veliko ljudi in ne neke zakotne ulice. Seveda nikoli ne veš zagotovo ali je mesto varno, zato vzamem vredne stvari s seboj, dodatno zaklenem in otežim delo nepridipravom.

Ko takole potuješ, spoznaš tudi, da svet ni tako slab. Ljudje so vedno pripravljeni pomagati. In divjina, še tako temna, ponoči polna najrazličnejših glasov, je pogosto veliko bolj varna kot poseljeni kotički sveta.

Z vami torej potujeta tudi dva kužka, drugega ste posvojili na poti v Maroku, kjer ste delali v zavetišču za živali. Povejte nam več o tej izkušnji …

Tako je, Maroko sem obiskala že večkrat, saj me je vedno nekaj vleklo nazaj. Kultura, jezik, barvitost mest, začimbe, keramika, sončni dnevi, Atlantik in topli pozdravi domačinov. Dve leti nazaj sem tam preživela tudi nekaj mesecev, kjer sem delala v zavetišču blizu Tamraghta, Morocco Animal Aid.

Delo s psi me je vedno veselilo in to ni bil moj prvi obisk, oziroma prostovoljno delo v takšnem zavetišču. Na podoben način sem preživela nekaj časa tudi v Gvatemali in Indiji. Tako sem spoznala psa Tagina, ime je dobil po tradicionalni maroški jedi v glineni posodi, ki jo nadvse obožujem in rada tudi pripravljam. Med moji prvimi dnevi v Maroku je bil sprejet kot mladiček, njegove zelene oči so ujele mojo pozornost in takoj sem vedela, da je nekaj posebnega. Med prostim časom sva se družila, vzela sem ga iz zavetišča na sprehode do mesta, plaže, v svoje naročje in se zaljubila.

Dogodek, ki bi ga izpostavila, se je zgodil na dan, ko sem odhajala domov – na letališče. Tagine, takrat imenovan še Bebe, je pobegnil iz ograde zavetišča in me čakal pred vrati hiše, kjer sem bivala. Takrat sem mu obljubila, da ga, ko bo to mogoče, pridem iskat, mu sama ponudim dom ali najdem nekoga, ki bi ga vzel za svojega. In res, leto kasneje sva se ponovno srečala in od takrat je z mano in mojo psičko Indi.

.

Zdi se mi vredno omeniti, kako pomembno nalogo opravljajo ti ljudje, ki rešujejo poškodovane, bolne živali, jih sterilizirajo in nekaj vrnejo na ulice, da se število uličnih psov ne bi večalo. So izjemna dobrobit skupnosti in zgled, kako ravnati in sobivati z njimi, saj v Maroku psi niso najbolj priljubljeni. Njihov strah izvira delno tudi iz njihove kulture in jih pogosto pobijajo ali zastrupljajo. Biti del take ekipe in organizacije navdihuje, izpopolnjuje, spremeni tako življenja teh izjemnih bitij kot nas samih. Kljub temu, da si prekrit z dlakami, iztrebki in ostalo umazanijo, je taka izkušnja polna ljubezni, hvaležnosti ter novih spoznanstev in prijateljstev.

Tukaj, v Grčiji, bom nekaj časa preživela v zavetišču na Kreti, nazaj grede pa v Bosni predala en kup podarjenih stvari, pasje hrane, odej, ki so jih darovali ljudje v Sloveniji. Van smo do zadnjega kotička napolnili tudi za maroško zavetišče na moji prejšnji poti. Tukaj bi se rada zahvalila vsem vpletenim, prijateljem in popolnim neznancem, spet sem bila presenečena nad odzivom, izkazanim zaupanjem, količino, pomočjo pri prevozu … Na še več takih sodelovanj!

Kako je življenje na kolesih všeč Indi in Taginu?

Sprva me je skrbelo, kako bosta prenašala pot, ampak po njunem obnašanju bi rekla, da zelo uživata in sta srečna. Pred vožnjo se vedno odpravimo na sprehod, se igramo, opravita svoje in nato vožnjo zelo dobro prenašata. Tagine večino časa prespi, Indi pa rada opazuje okolico in opozarja na mačke. Tudi van jima je zelo ljub. Na parkirišču, polnem vozil, ga takoj prepoznata in nestrpno čakata, da odprem vrata, saj vedno tekmujeta, kdo bo prvi skočil noter.

Ima potovanje s kužkom kakšne omejitve?

Seveda, še vedno je veliko krajev, kjer psi niso zaželeni. Takih krajev se izogibamo, ker na splošno raje preživljamo čas v naravi. Pozorna sem tudi na vročino, saj je Indi ne prenaša ravno najbolje. Zato se na daljšo pot odpravimo zgodaj zjutraj ali zvečer, kar pa se ne dogaja pogosto, saj dnevno ne prevozimo veliko. Ko skočim v trgovino ali na surf, brez težav počakata in čuvata van. Takrat poskrbim, da imata dovolj vode, da je van v senci, odprem okna ali celo vključim ventilator.

Ste imeli na poti tudi kakšno nenavadno izkušnjo?

Nenavadne izkušnje se na takih potovanjih dogajajo dnevno, dotaknejo se me, ker verjamem, da v življenju ni naključij. Ena izmed mnogih je, ko sem v Španiji z vanom ostala v mivki in je vse to opazil neznanec. Odšel je po svoje štirikolesno vozilo in me potegnil ven. Kasneje sva ugotovila, da govoriva isti jezik in prihajava iz krajev, ki sta med sabo oddaljena le 20 kilometrov.

Pa tale iz Maroka, ko sem na dolgočasni cesti, kjer zagotovo pol ure nisem srečala drugega vozila, pobrala domačinko, ki je bila namenjena na tržnico v bližjo vasico. Tudi sama sem potrebovala novo zalogo hrane, zato sva se skupaj odpravili po dišečih stojnicah. Želela je, da okusim tamkajšnje jedi, napitke, spoznala sem vse domačine, prodajalce in se počutila zelo dobrodošlo.

.

Pa zgodba iz Portugalske, ko je na odročni plaži poleg mojega vana parkiral fant, ki raziskuje in nabira kristale. Te zbiram in obožujem tudi jaz. Povabil me je na “lov”, kjer sem se naučila veliko novega in našla čudovite primerke kristalov. Skupaj sva raziskala še zapuščene španske vasice v okolici, odkrila naravne tople grelce in spletla lepo prijateljstvo.

Na Portugalskem sem imela tudi manjšo težavo z vanom, zato je pome prišla avtovleka. Voznik je očitno prepoznal mojo zaskrbljenost in na poti do avtomehanične delavnice poklical svojo ženo, ki je pripravila obrok. Nista govorila angleško, ampak smo se vse razumeli in veliko smejali, kar je pregnalo moj stres.

V Maroku sem spoznala tudi čudovit par iz Nemčije, s katerim smo se družili v mestu Fez. Kasneje smo se nenačrtovano srečali še kar dvakrat in se podružili tudi v modrem mestu Chefchaoen. Lahko bi še naštevala, veliko nenavadnih zgodb se mi je zgodilo tudi, ko sem potovala z nahrbtnikom. So lep spomin na ljudi, kraje in čudeže, ki se dogajajo okoli nas.

Kako si financirate svoje poti – iz prihrankov ali lahko delate na daljavo, oziroma v državah, ki jih obiskujete?

Med svojimi potovanji sem delala kot prostovoljka, take organizacije ti vedno priskrbijo streho nad glavo, hrano ter obilo priložnosti za druženje in spoznavanje novih ljudi, kulture, okolice. Tako je finančno lažje ostati dlje na enem mestu. Zdaj, ko potujem z vanom, pa živim od prihrankov in se vračam nazaj v Slovenijo, kjer me čaka delo, stranke. Način potovanja z nahrbtnikom je bila odlična šola, kako malo zares potrebujem za preživetje, zato je tudi trenuten stil zelo skromen, minimalističen. Kar ne pomeni, da si kdaj pa kdaj ne privoščim kave ali lokalnega kosila zunaj, ampak redko in takrat z večjim užitkom. Moj glavni strošek sta gorivo in hrana, kar na koncu res ne znaša veliko.

Ste tudi velika ljubiteljica joge. Kje po svetu ste se že udeležili joga kampov in izobraževanj in kakšne izkušnje so bile to? Katere od destinacij, ki ste jih že obiskali, bi priporočili ljubiteljem prakse joge?

Že vrsto let me zanimajo različne tehnike sproščanja telesa, umiritve uma, boljšega počutja, alternativnih oblik zdravljenja in življenja. Vse se je začelo, ko sem pri vseh različnih tehnikah opazovala svojega dedka in po srednji šoli odkrila, da želim nadaljevati njegovo zgodbo. Zdelo se mi je, da lahko največ izvem v državah ter od domačinov, ki to znanje prenašajo s seboj že mnoga leta. Ker je to pomenilo tudi potovanje in odkrivanje sveta, sem se vsega še bolj veselila.

Tako sem obiskala Indijo, kjer sem nekaj časa preživela tudi v Ashramu, na Šrilanki spoznala Ajurvedo, na Tajskem njihovo tradicionalno masažo in se izpopolnila v kiropraktiki. V Gvatemali sem opravila 200-urni tečaj za učitelja joge. Opravljenih imam tudi veliko drugih šolanj in masažnih tehnik. Te pridejo prav tudi na poti, kjer sem vedno presenečena, ko mi popolni neznanci s tako velikim veseljem zaupajo svoje telo kar na travi med vani.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Zdaj že poznate eno – tagine! Zelo ljubi so mi tudi grški girosi, tajski pad thai pa mehiški tacosi. In indijska masala ter roti kruh s popečenim česnom. Bi lahko še naštevala!

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom, sploh tistim, ki bi se na pot radi podali sami, pa še nekoliko omahujejo?

Življenje je prekratko, da bi odlašali, prelagali svoje želje in iskali izgovore, da bomo nekaj storili, ko bomo zamenjali službo, ko bodo otroci veliki, ko bomo šli v pokoj …

Vse je mogoče, če smo vztrajni in naša sreča je odvisna od nas samih. Strahovi in dvomi nas držijo v varnem balončku, ampak pomembno je tvegati in izkusiti stvari. Le tako spoznamo, koliko balončkov smo zmožni počiti in kako še lepše in polnejše je lahko življenje.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja v solo izvedbi? 

Najprej pomislim na svobodo, ki mi jo dajejo moja potovanje in kaj vse sem pripravljena narediti, se odpovedati za ta občutek. In pa, kako pomembno je, da poslušam sebe, svoje srce, želje, ideje, pa naj bodo še tako nore. Spoznala sem, kako zares srečna sem v divjini in kako malo potrebujem. Kako lep je svet! Odkar potujem z vanom me pogosto prevzame neopisljiv občutek sreče, ko bi najraje potočila par solz in se hkrati smejala in skakala od veselja.

Kam vas bo odneslo v prihodnje?

Že dolgo me kliče Afrika, prevoziti si želim vzhodni del vse do Južne Afrike. Nisem še dodelala načrta, verjetno pa bo za to pot potrebno vozilo s štirikolesnim pogonom. Trenutno si ne predstavljam, da bi se morala posloviti od svojega vana, ampak kot pravijo – ne moremo pričakovati novih stvari, če ne naredimo prostora zanje.

HITRIH 6

Najljubša država: Zahodna Papua
Najljubše mesto: Atitlan jezero v Gvatemali
Najljubša plaža: Praia do Amado, Portugalska
Najljubša kulinarika: azijska
Naljubši način transporta: moj van
Najljubši jezik: jezik Berberov iz Maroka imenovan Tamazigh

FOTO: Pija Bizjan/osebni arhiv

Piji, Indi in Taginu na njihovih dogodivščinah lahko sledite tudi na Instagramu – TU @pija.bizjan. 

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Par, ki že 3 leta živi v avtodomu: Svet ni tako črn, kot ga nekateri predstavljajo #INTERVJU

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Slovenca, ki sta dala odpoved in se z otroki odpravila okoli sveta. #intervju

Si predstavljate, da prodate stanovanje, kupite avtodom in se s prihranki od prodaje stanovanja, z dvema majhnima otrokoma, podate na pot okoli sveta? Tokratni intervju je poln čudovitih misli o tem, kako je v življenju lahko vse čisto drugače kot si mislil, da bo. Če si le upaš.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Smo mlada družina, ki si ne postavlja omejitev.  Zavedamo se minljivosti časa, zato velikokrat živimo po načelu tukaj in zdaj in ne razmišljamo preveč vnaprej. Mislim, da se nekako kar ne moremo oz. nočemo sprijazniti z odraslim življenjem, sploh tistim, ki ga pričakuje družba. Smo ljubitelji pristnih trenutkov, zbiratelji spominov, oboževalci divjih krajev, polni želja, kaj bi vse radi doživeli v tem življenju. Že vem, da bo življenje prekratko za vse. Sva avanturista, jaz rada sanjarim z odprtimi očmi. Oba sva kineziologa po poklicu, a tega poklica nisva nikoli zares opravljala, saj sva že po končanem študiju veliko potovala.

Kaj je bilo odločilno, da ste nekega dne prodali stanovanje in se preselili v avtodom?

Kot glavni razlog bi navedla najino željo po tem, da živimo, tako kot čutimo, da ne hitimo, da čas ne gre v prazno med enimi in drugimi “obveznimi opravki” vsakdana in da ne brezpogojno sledimo vzorcem družbe. To, da sledimo sebi in svojim sanjam. Poleg tega je bila najina želja, da z otrokoma preživimo čim več časa, saj nama družina pomeni veliko. Se zavedamo, da imajo odnosi v družini velik vpliv na življenje, ki ga živimo in zdaj je bil čas za to. Zdaj ali nikoli več. Zdela se nam je rešitev, s katero več pridobimo kot izgubimo.

Kaj vse je bilo potrebno storiti za ta korak? Kako dolgo je trajalo?

Odločitev se ni zgodila čez noč. Mislim, da sva prej kakšne 3-4 leta razmišljala o tej odločitvi in jo skušala začutiti na vse možne načine, da bi se vendarle čimbolj zavedala vseh posledic, ki bi jih takšna odločitev prinesla. Jeseni 2022 pa so se nekako vse kocke postavile na svoje mesto, tako da sva si morala pogledati v oči, še enkrat vse skupaj predebatirati in skočiti.

Kaj pa služba? Sta dala odpoved, delata s poti?

Tako je, odpoved sva dala. Delala sva v kavarni. Opravljala sva poklic, na katerega nisva bila ravno navezana in ki nas ni motiviral. Za najino življenje sva imela drugačno vizijo. Glede prihodkov pa zaenkrat še nimava kakšne prave službe, ki bi jo opravljala na daljavo. Zaenkrat lahko rečeva, da imava to srečo, da lahko živimo od prihrankov od prodaje stanovanja. Trenutno je čas, da se prepustimo tej odločitvi in jo skušava čimbolj doživeti in uživati. Mislim, da se bodo stvari odvijale naravno in da je tako tudi najboljše. Veva, kaj želiva, a dajmo tudi času čas.

Kako sta izbrala avtodom za tako pot?

Glede izbire avtodoma, sva bila kar v precepu in trajalo je kar dolgo, da sva se odločila, kakšnega želiva. Izkušenj z avtodomi prej nisva imela, zato niti vedla nisva kaj točno rabiva in kako sploh funkcionirajo zadeve. Opravili smo nešteto ogledov in vsakič sva ugotovila nekaj novega. Potem ko sva sestavila vse želje na kup, spisala vse pluse in vse minuse vseh neštetih opcij smo prišli do končne ugotovitve, ki jo vsaj zaenkrat ne obžalujeva. Od odločitve do nakupa sta minila še kakšna dva meseca, saj se je zaradi vmesnih pripetljajev stvar zavlekla in sva morala po avtodom v tujino. Potrebno je bilo urediti papirje in avtodom dodatno prilagoditi našim željam in potrebam. Avtodom spada med večje, ki so vozni s kategorijo B. Dolg je 7,4m, visok pa 3,15m in je vrste alkoven – to je tisti z grbo zgoraj in je tudi najbolj primeren in udoben za družine z otroki.

So pri avtodomu kakšni prostorski izzivi za štiričlansko družino?

Seveda, menjava stanovanja za avtodom je velika sprememba. Vse dejavnosti, ki so se prej dogajale na 70m2, se zdaj dogajajo na bistveno manjši površini. Moram pa reči, da nam gre vedno bolje, potrebna je le organizacija – kaj, kdaj in kje? Seveda se na trenutke počutiš, da je prostora premalo, ker ga je včasih res. Predvsem takrat ko je čas za igro in ležijo igrače po celem avtodomu. A je to treba vzeti v zakup pri takšni odločitvi. Prav zaradi “prostorske stiske” smo se odpovedali postavljeni mizi v avtodomu – namesto mize imamo ves čas kavč in tako smo pridobili kar nekaj prostora. Zaenkrat se še ne počutimo utesnjeni. Dovolj je, da odpremo vrata in pred nami je neskončno dvorišče.

Kje spite? V kampih?

Zdaj smo dober mesec na poti in za sabo nimamo še niti ene prespane noči v kampu. Vsak dan je tudi za nas uganka, kje bomo. Lahko je to urejeno parkirišče za kamperje, lahko je kakšen parkirni prostor ob plaži ali v gozdičku. Glede tega nam pomaga aplikaciija Park4night. Ključno pa je, da se počutimo varne.

Kateri so nekateri starševski izzivi, ki so na poti drugačni od tistih na enem mestu?

Starševski izzivi so enaki kot doma. Otroci so pač otroci in zahtevajo svoje. Tako kot doma imamo tudi tukaj kdaj slab dan, slabe trenutke… sva pa ponosna na naju, da sva se odločila vse izzive reševati na skoraj najlepši možen način – na poti – ob pogledu na morje, hribe, v novih krajih, na svežem zraku.

Kako pa je s hrano? Si kuhate, kako zdržita otroka? Si predstavljam, da ni vedno vse na voljo? Kako je z rutino?

Glede hrane praktično ni razlik. Kar smo kuhali doma, kuhamo tukaj, saj okusi se nam niso spremenili, tudi pico smo že spekli, pa čeprav nimamo pečice. Imamo velik hladilnik, kar je velik plus. Če bi imeli večji zamrzovalnik, bi bilo tudi super!  Zaradi majhne kuhinje je potrebno več organizacije. Glede rutine pa si je tudi sami želimo več vključiti v naš vsakdan. Do zdaj smo funkcionirali še kar brez (stroge) rutine. V avtodomu so se dinamike spremenile in opažamo, da nam rutina bolj ustreza kot prej. Rutina pomeni boljša organizacija, pomeni dobro razpolaganje s časom in energijo. Nismo pa še najboljši v upoštevanju le-te, saj je bil prvi mesec natempiran, da smo pravočasno prispeli v Tromsø, kjer nas je čakal let na Arktiko – na Svalbard.

Kje vse ste že bili?

Za nami je praktično mesec življenja na poti. Šli smo čez Avstrijo, Češko, Poljsko, Litvo, Latvijo, Estonijo in Finsko. Morali smo malo pohiteti, saj želimo celotno poletje preživeti v Skandinaviji. Trenutno se nahajamo na oddaljenem Svalbardu med gorami, ledeniki, morjem in polarnimi medvedi.

Kaj vas je najbolj navdušilo?

V tem prvem mesecu smo bili najbolj navdušeni na Poljskem nad Bialowieza prastarim gozdom, kjer živijo Evropski bizoni, ki so bili še pred sto leti na robu izumrtja. Na Kuronski sipini v Litvi smo med kolesarjenjem nepričakovano zagledali tjulnja na plaži, v Estoniji na Cape Kolka smo videli najbolj mirno morje v življenju. In prizori kot iz pravljic, ki jih pričarajo finski gozdovi, jezera, reke in dolge, neskončne ravne ceste… tudi polnočno sonce ima svoj čar! Že tri tedne ne vidimo noči in občutek je čuden. Imamo to srečo, da lahko vsak dan uživamo ob sončnem zahodu, ki se nikoli ne konča.

Kakšni so plani za naprej? Kam boste potovali naslednje?

Jeseni se bomo preko Norveške, Švedske, Danske in Francije odpravili proti jugu, na toplo! Zimo bomo preživeli na Portugalskem in Španiji. Po vsej verjetnosti na kanarskih otokih. Takšni so vsaj trenutni plani. Ne izključujemo pa nič, morda se tudi še kaj spremenijo, saj razmišljamo tudi o drugih kontinentih.

Nam zaupate kakšno zanimivo dogodivščino s poti?

Na tem potovanju kakšne prav zanimive dogodivščine nismo še doživeli. Lahko pa jih delim kar nekaj iz najinih prejšnjih potovanj. Recimo, ko smo se v Maroku na poti v puščavo prebijali skozi nevihto in so nam deroče poplavne reke prekrižale pot, in smo jih potem, ko so se umirile (včasih je trajalo tudi nekaj ur) z našim avtom prečkali ter naslednje jutro doživeli najlepši sončni zahod ali ko sva se v Južni Afriki udeležila tečaja za safari vodiče, kjer smo spali v šotorih sredi afriške divjine in naslednje jutro v pesku odkrivali stopinje živali, ki so nas ponoči prišle obiskati v kamp (levi, hijene, nilski konji ipd.). Zanimivo je bilo tudi v Keniji, kjer smo bili na safariju in odkrivali lepote nacionalnega parka Masai Mara v lastni režiji – to je bila tudi ena sama dogodivščina. Od vožnje z džipom čez strme struge posušenih rek, do srečevanja vseh divjih živali. Ker smo bili v lastni režiji, je bil občutek precej pustolovski. Izpostavila bi recimo tudi obisk indonezijskega otočja Raja Ampat, kjer smo med snorklanjem imeli bližnje srečanje z zelo strupeno morsko kačo. Te kače so sicer zelo mirne in zelo redko se zgodi, da koga ugriznejo, a ko se ti približa na manj kot 0,5m, ne ostaneš ravno ravnodušen, še posebej ne, če te valovi rahlo premetavajo.

S kakšnimi izzivi se na poti soočate in kako jih rešujete?

Težko bi izpostavila nekaj, kar bi nam do sedaj predstavljalo velik izziv. Morda sama organizacija – kam, kako in kdaj. Med vsemi aktivnostmi in skrbjo za Gaio Lino, Thiaga Simbo in kamper, nama za organizacijo poti ostanejo večerne ure, ki pa včasih niso dovolj. Je pa res, da smo morali do Tromsa priti v enem mesecu in smo tudi zaradi tega bili več na cesti kot bi sicer želeli. Edine skrbi, ki jih imamo so, kje bomo prespali, kje dobiti pitno vodo, kje najbolj poceni točiti gorivo in kje izprazniti sivo in črno vodo. Pa kaj bomo jedli. Ampak konec koncev to niso tiste prave skrbi.

Kako pot, polna izzivov, vpliva na vajin odnos?

Dobro vprašanje. Ravno včeraj sva govorila o tem, da si morava vzeti zvečer, ko otroci zaspijo, vsaj 2x na teden čas za naju, saj so bili dnevi in večeri tako polni, da je bilo enostavno preveč. Poskrbeti morava tudi za najin odnos s tem, da tegobe sproti razrešujemo. Ta prvi mesec je bil po tej plati na trenutke kar naporen. Doživljamo in živimo nekaj čisto novega, to je drugačno življenje od tistega, ki smo ga vajeni. Smo sami, v neznanih krajih, brez družine, staršev in starih staršev. Težko najdeva kakšno minuto zase, no, razen zvečer, ko otroka zaspita. Ampak tudi takrat nisva popolnoma sproščena, saj je potrebno vse pospraviti in pripraviti za naslednji dan.

Kaj bi svetovala ljudem, ki razmišljajo o takem koraku? Je težko, je vredno?

Da je potrebno v življenju slediti svojim občutkom in zaupati, da bo na koncu vse ok. Jaz se zavedam, da nekatere izkušnje ne čakajo in včasih je potrebno nekaj poguma. Verjamem tudi to, da je veliko stvari odvisnih od nas samih. Seveda to niso lahke odločitve, zato naj bodo premišljene. Ob sprejemanju odločitve so nama pozitivne plati te odločitve pretehtale negativne plati in zaenkrat nama ni žal, da sva skočila, čeprav nisva imela vseh odgovorov na najina vprašanja. Sem pa vedno čutila, da če bi to ostala le želja bi to verjetno obžalovala vse življenje.

Samantho in njeno pot v neznano lahko spremljate na njenem
Instagram profilu TUKAJ!

Foto: Samantha Saražin

PREBERITE ŠE: “Ko si na vrhu, ne smeš izgubiti fokusa!” – Slovenka o vzponu na Mont Blanc #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Z bivalnikom in psičkom po Evropi: “Naučila sva se še bolj ceniti vse, kar imava” #INTERVJU

Lana in Matej se rada predstavita kot svobodni duši, ki stremita k “nenavadnemu” življenju. V Vandraj intervjuju smo klepetali o njuni poti s predelanim bivalnikom po Evropi, ki smo jo spremljali prek Instagram utrinkov na njunem profilu – @lost_ontheroad.

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Lana: Stara sem 26 let, prihajam iz okolice Nove Gorice. Zanima me milijon in ena stvar, zato sem končala srednjo vzgojiteljsko šolo, končujem študij dietetike, po poklicu pa sem fotografinja. Imela sem to srečo, da že od malega potujem. In moja duša je najbolj srečna, ko potujem. Vedno pa so bile prisotne tudi sanje o potovanju s kombijem, oziroma bivalnikom. Te so se začele prelivati v resničnost, ko sem spoznala Mateja.

Matej: Imam 27 let in prihajam iz Radomelj. Po poklicu sem brivec in (zaenkrat) ljubiteljski fotograf. Že vse življenje se ukvarjam z raznimi športi, med njimi je tudi nogomet, ki sem ga treniral 13 let. Zelo rad se vozim z avtom in tako je tudi zrastla moja želja po potovanju s kombijem.

Ujeli smo vaju na poti s predelanim bivalnikom po Evropi, pravkar pa se zaradi poslovne priložnosti predčasno vračata domov. Kako dolgo sta bila na poti in katere države sta do sedaj že prevozila?

Na poti sva bila dobre tri mesece in pol. Večino svoje poti sva preživela v Skandinaviji. Obiskala sva Madžarsko, Slovaško, Poljsko, Litvo, Latvijo, Estonijo, Finsko, Švedsko, Norveško, Dansko, medtem ko tole piševa pa sva v Nemčiji. Nekatere od teh sva bolj ali manj prevozila. Malo dlje sva se zadržala na Poljskem, kjer sva bila pozitivno presenečena. Litvo, Latvijo in Estonijo sva kar precej hitro zapustila, saj nisva začutila pravega “vajba”. Veliko časa sva preživela tudi na Finskem, kjer sva se večinoma zadrževala ob neskončnih jezerih. Najbolj naju je navdušila Norveška, zato sva se tam potepala več kot en mesec. Kar 14 dni sva se zadržala na Lofotih za katere še danes trdiva, da so en najlepših kotičkov na svetu.

Kako strogo – če sploh – je bila zarisana vajina pot? Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Tik pred začetkom poti nisva niti vedela, v katero smer bova štartala. Vedela sva samo to, da bova poleti v Skandinaviji, pozimi pa nekje v Španiji ali na Portugalskem. Vse načrtujeva sproti. Preden vstopiva v katerokoli državo, na internetu pobrskava, kaj je vredno tam videti in si takrat približno začrtava pot. Potem je pa vse odvisno od tega, ali nama je destinacija všeč, ali se tam dobro počutiva. Velikokrat se je že zgodilo, da sva od določenega kraja pričakovala veliko, pa sva na koncu od tam hitro spakirala. Potem pa sva po poti nepričakovana našla nekaj, kar naju je navdušilo.

In kako je videti vajin dan?

Vsak najin dan je drugačen. To je tudi razlog, zakaj nama je tak način življenja res všeč. Niti en dan ni dolgočasen. Tudi, ko dežuje, se znava zaposliti. So dnevi, ko cele dneve presedimo v kombiju ali pa okrog njega, so pa dnevi, ko pridemo v kombi le spat.

Katere so bile do zdaj najbolj osupljive lokacije, kjer sta prespala?

Veliko lokacij je bilo na Lofotih, ki so nepremerljivi z ostalimi lokacijami, ker je tam zelo odprto za potovanja in življenje v kombiju. Norveška (sploh severni del) je raj za kamperje. Šotoriš in parkiraš lahko skoraj kjerkoli. Veliko lokacij z odličnimi razgledi je tudi urejenih prav za to. Na eni strani čudovite gore, na drugi strani modro-zeleno morje. Je pa bilo par lepih lokacij tudi na Slovaškem in Finskem, kjer sva lahko spala tik ob jezerih.

Kako sta določila časovni okvir, za koliko časa je vajino življenje postavljeno na štiri kolesa?

Midva sva šla na pot z mišljenjem “kar bo, pa bo”. Nek cilj nama je bil Španija decembra, želja pa enoletno potovanje. Planirala nisva dosti, saj se nama je že velikokrat v življenju zgodilo, da je pač usoda prekrižala načrte. Tako greva zdaj zaradi odlične poslovne priložnosti predčasno domov. Zagotovo pa se najina pot tu ne konča!

Kako je videti življenje v kombiju za tako dolgo obdobje? Kaj pogrešata in česa popolnoma nič?

Zelo zanimivo in razgibano, predvsem pa si dnevi med seboj niso podobni. Tako je težko vzpostaviti neko vsakodnevno rutino. Zagotovo pogrešava hrano, domače in prijatelje. Ne pogrešava pa tistega domačega vsakdana in stresa, ki ga takšno življenje prinaša. Ravno stres je bil namreč eden izmed večjih razlogov, zakaj sva želela “pobegniti” pred življenjem, ki sva ga imela prej. Tudi na poti delava, pa vseeno ne čutiva niti malo pritiska. Četudi kdaj delava cel dan, se nama to ne zdi zapravljen dan. Veva, da se najin trud poplača s tem, da imava vsak dan najbolj osupljivo dnevno sobo, ko zjutraj odpreva vrata svojega kombija.

Kako težko je spakirati svoje življenje na nekaj kvadratnih metrov in kaj sta naredila z vsem, kar sta pustila za sabo?

Na srečo ima najin kombi ogromno prostora za shranjevanje in sva tako res lahko vzela kar precej stvari. Največji izziv je bilo pakiranje oblačil, saj jih potrebuješ za vse možne vremenske razmere. Doma sva imela polne omare oblačil, ki sva jih skoraj popolnoma spraznila pred odhodom. Nekaj stvari sva prodala, ogromno pa podarila družinam v stiski. Medtem sva ugotovila, koliko nepotrebnih stvari imamo ljudje doma. Prešla sva iz polnih omar na minimalizem in prepričana sva, da bova s tem nadaljevala tudi doma. Za sabo nisva pustila veliko, kot rečeno sva ogromno stvari podarila. Doma stoji le še Matejev avto in nekaj športne opreme, ki je nisva jemala s seboj.

Pravzaprav v kombiju nista sama, saj z vama potuje tudi psiček Manu. Kako se prilagaja dolgim vožnjam in kje vaju počaka, če gresta kam, kamor on ne sme?

Res je. V bistvu smo se na pot odpravili kot štiričlanska družina. Z nama sta odpotovala psiček Manu in psička Arya. Žal smo sedaj le še v troje, saj smo se zaradi tragične nesreče na Finskem poslovili od mlade psičke Arye.

Za Manuja vožnja sploh ni problem, saj jo večinoma prespi. V bistvu je ravno takrat najbolj sproščen, saj ve, da ga takrat ne moreva pustit samega. Ko ne more z nama, ga pustiva v kombiju. Zato je bil tudi načrt tak, da smo poleti v hladnejših krajih, kjer vročine ni. Se po to ne zgodi velikokrat, saj sva tudi sama taka, da naju muzeji in podobno ne zanima. Večino časa preživljamo v naravi. Največkrat je sam, ko greva v kakšno Ikeo na boljši wifi, da lahko opraviva svoje delo.

Brez katerih mobilnih aplikacij, ki pomagajo pri organizaciji poti in prenočišč, si več ne predstavljata življenja na poti?

Pakr4night je definitivno ena najbolj uporabnih aplikacij. Tam dobiva vse – kje bova spala, kje se bova tuširala, kje bova napolnila vodo in izpraznila wc, pa tudi, katera parkirišča so zastonj, ko obiščeva mesta. Druga aplikacija, ki jo zagotovo uporablja večina popotnikov, je Google maps.

Kombi sta tudi predelovala in prilagajala svojim potrebam. Kakšen izziv je bil to?

Kombi sva sicer kupila že urejen v bivalno vozilo, a sva ga precej spreminjala in renovirala tako, da bolj ustreza najinim potrebam. Odstranila sva kopalnico in si naredila dodaten pult za umivalno korito in police. Menjala sva štedilnik in kombi v celoti prebarvala. Tudi električni sistem sva okrepila, dodala nove solarne celice in večjo baterijo. Kombi sva preurejala pol leta. Delala sva večinoma ob vikendih, saj sva med tednom oba delala ves dan.

Glede na to, da vajin kombi nima notranje kopalnice, kako se organizirata s tuširanjem in straniščem?

V kombiju imava prenosno stranišče, pa tudi zunanji tuš ali pa si tuš poiščeva na aplikaciji Park4Night. Za večje potrebe sva izkoristila javna stranišča. Tuši so pa povsod v Skandinaviji precej dostopni. Vse od Madžarske do Švedske sva se tuširala brezplačno. Ko je bilo vroče, sva se tuširala z najinim zunanjim tušem, javni tuši so pa skoraj na vsaki bencinski črpalki. Na Norveškem je zadeva malce drugačna. Tuši so, ampak so večino povsod plačljivi in z omejeno toplo vodo (le par minutk). Največ problemov sva imela na Lofotih, tam nisva našla niti enega tuša. Tam sva preživela 14 dni in vreme ni bilo ravno primerno kopanju zunaj. A sva vseeno stisnila zobe in se zares na hitro skopala zunaj, lase pa umila v umivalniku. Vodo sva si zagrela v loncu na štedilniku. Pa tudi to so super izkušnje, ki so nama veliko dale. Predvsem ogromno res lepih spominov.

Kot pravita, na potovanju tudi delata na daljavo. Kako si financirata svojo pot? Sta za potovanje tudi vnaprej privarčevala?

Nekaj sva imela privarčevanega, ampak tudi na poti delava. Oba sva fotografa in sva tik pred odhodom dobila par naročnikov, za katere ustvarjava vsebine. Matej pa za dodaten zaslužek dela tudi kot “barber on the road” oziroma “potujoči brivec”. Na karton sva zapisala “Barber from Slovenia on the road. Get a haircut and help us travel.” Napis imava nastavljen na vetrobranskem steklu, ko sva parkirana. Deluje po principu “jaz te ostrižem na neverjetnih lokacijah, ti pa plačaš, kolikor želiš, oziroma kolikor si lahko privoščiš”. Gre za nenavadno izkušnjo z obeh strani. Kdo se pa ne bi strigel zraven morja s pogledom na Fjorde?

Se je v zadnjih dveh letih vajin odnos do potovanj in njihove še do predlani samoumevne dostopnosti kaj spremnil?

Ja in ne. Mogoče je bilo potovanje v zadnjih dveh letih malo težje dostopno, a vse se da, če hočeš. Midva sva tudi lani potovala. Sva si pač izbrala državo, ki ni imela visokih zahtev glede vstopa in tamkajšnjega bivanja. Kljub temu je bilo potrebnih veliko živcev z izpolnjevanjem obrazcev in vseh zahtev, a je bilo vredno. Odličen plus, ki ga je stanje prineslo, je bil ta, da je bilo turistov bistveno manj. Tako sva lahko državo zaužila s polno žlico.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Joj, ne. Fotoaparate imava vedno s seboj, četudi je to le kratek sprehod z Manujem. Misliva, da sva ravno zaradi tega, ker gledava skozi objektiv, velikokrat odkrila neke kotičke, ki jih drugače ne bi. Bolj sva pozorna na detajle, na arhitekturo in umetnost, ki jih mesta ponujajo.

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Enostavno JUST DO IT. Nihče te ne more pripraviti na to, kar ti bo prišlo na pot, ker ima vsak začrtane svoje cilje in želje, in je zato vsaka od poti edinstvena.

Sta imela na potovanju tudi kakšno neprijetno izkušnjo?

Poleg tega, kar se nama je zgodilo na Finskem, sva imela le še eno neprijetno situacijo. Na Norveškem, ko sva ponoči in v dežju iskala prostor za prespat, sva nasedla na robnik v ovinku. Sama nisva mogla rešiti zadeve, a sva imela srečo, da se je tam nabralo kar nekaj domačinov, ki so nam pomagali. Ni bilo lahko, a s pomočjo vseh smo po 45 minutah v največjem nalivu le uspeli priti iz luknje.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Da moraš imeti denar. Midva na poti tudi delava in služiva. Hkrati ne zapravljava za brezvezne zadeve, ne jeva najdražje hrane in ne hodiva na oglede, muzeje, itd. Veliko raje denar dava za gorivo in se zapeljeva kam dlje, tako vidiva ogromno kotičkov, ki jih drugače ne bi. Misliva, da državo najbolje spoznaš z opazovanjem ljudi na ulici, s sprehodi v naravi in iskanjem skritih “zakladov”.

Lana: Veliko sem potovala tudi kot študentka. Nisem imela niti približno veliko privarčevanega denarja. Pa sem se vseeno vsako leto vsaj enkrat odpravila v tujino z letalom. Sem pač izbirala države, ki niso najdražje ali pa odšla v malo dražje takrat, ko ni sezona.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Verjetno tega, da se vse zgodi z razlogom in da moramo vsak dan izkoristiti najbolje, kar se da. Nikoli ne veš, kdaj se bo to končalo. Naučila sva se ceniti vse, kar imava – še toliko bolj, kot sva prej. Naučila sva se biti potrpežljiva, veliko komunicirati, kdaj zlesti iz svoje cone udobja in se prilagajati. Dojela sva, da je veliko bolj kot redna služba, pomembno to, da sva srečna, da znava dneve izkoristiti, da počneva, kar naju najbolj veseli. In seveda to, da je namesto polnega bančnega računa veliko bolj pomembno polno srce.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Slovenci imamo definitivno res dobro kulinariko. Pogrešava kakovostno meso, svežo zelenjavo in okusno sadje. Misliva, da se Slovenci niti ne zavedamo, kako dobro hrano dejansko imamo.

HITRIH 6

Najljubša država: Matej: Norveška, Lana: Grčija

Najljubše mesto: Matej: Henningsvær, Lana: Amsterdam

Najljubša plaža: Matej: Rømø, Lana: težka izbira, ampak verjetno tudi Rømø

Najljubša kulinarika: Matej: italijanska, Lana: grška

Naljubši način transporta: Matej: kolo/longboard (odvisno od dolžine) Lana: kombi

Najljubši jezik: Matej: španski, Lana: španski

FOTO: osebni arhiv/Lost on the road – Lana in Matej

Lani, Mateju in Manuju lahko sledite na Instagramu, kjer imajo profil @Lost on the road.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Kako svoj kletni prostor spremeniti v priljubljeno turistično namestitev. – Maja, Primož in Cozy little apartment #intervju

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.