Sanjate o potovanjih? Tukaj so 4 službe, ki vam to omogočajo!

Vsi tisti, ki obožujemo potovanja, sanjarimo o službi, kjer bi bili za naša potovanja plačani. Na družbenih omrežjih je vse več fascinantnih profilov, kjer se nam zdi, da je vse skupaj v resnici preprosto in le eno odločitev stran. Kako je zares, se splača, kakšne so najboljše opcije? Povprašali smo Majo Novak – Mayito, ki ji izkušenj na tem področju zagotovo ne manjka.

Maja Novak – Mayita je pred 15. leti odšla na svoje prvo potovanje. To jo je tako zasvojilo, da je pričela razmišljati o idejah kako bi lahko čim več potovala in s potovanji tudi kaj zaslužila. Danes je 15 let starejša, bogatejša pa za toliko izkušenj, kot jih nekaterim ne uspe nabrati v celem življenju. Na svojem profilu deli nasvete in izkušnje o tem, katero delo v tujini je najboljše in zakaj. Če se odločite za takšen korak, pa vam tudi pomaga.

Maja Novak med delom v Dohi.

“Ko nas je nečesa strah, je ta strah ponavadi popolnoma neutemljen.” – Maja Novak

Moja zgodba z delom v tujini se je pričela z delom v ZDA, kjer sem dve poletji preživela v ameriškem taboru za skavte. Ne samo, da sem izboljšala svojo angleščino, temveč sem spoznala veliko novih ljudi in z nekaterimi prijateljujem še danes. Ker ta izkušnja preprosto ni bila dovolj, sem se nato vrnila v Slovenijo, a le z enim razlogom. Da si uredim vizo, ki se imenuje “working holiday” za delo in življenje v Novi Zelandiji. Tja sem se odpravila v lastni režiji, kljub temu, da me je bilo strah in sem imela kar nekaj dvomov, se je vse odvilo zelo uspešno. Ko nas je nečesa strah, je ta strah ponavadi popolnoma neutemljen.

Primeri dela v tujini

Delo kot au-pair

Že po desetih dneh, ko sem priletela na letališče v Auckland, sem se preselila k družini Rolton, v ljubko obalno mestece Pauanui, ki je sicer počitniški kraj za malce bogatejše “kiwije”. Pri njih sem opravljala službo au-pair, čuvala sem štiri leta staro Gracie in ob enem opravljala še manjša gospodinjska dela. Ta izkušnja z delom v tujini se mi je vtisnila globoko v srce in še danes večini mladim, ko me povprašajo katero delo v tujini najbolj priporočam, svetujem ravno delo kot au-pair. Življenjski stroški in najemnina so namreč pokriti, velikokrat pa ti pripada celo avto, kolo, v mojem primeru pa tudi deska za deskanje na valovih.

Od prostovoljstva do redne službe

Med svojimi potovanji sem tudi veliko delala kot prostovoljka in se dva meseca preživljala kot receptorka v mehiškem mestecu Ensenada ter se tako urila v pogovorni španščini. Kmalu nato sem pričela 10-letno kariero v jahtni industriji, kjer je bilo moje delo ravno to – nenehno potovanje.

Maja Novak s sodelavci na Sardiniji.

Delo na Križarki

Delo na križarki so sanje marsikoga, saj potuješ po svetu in obenem služiš denar. Največkrat te na križarki zaposlijo kot natakarja, kuharja, animatorja ali prodajalca v trgovini. Tvoj delovnik traja do 12 ur, en dan na teden pa imaš prost. V tem dnevu si lahko ogledaš mesto, kjer se je zasidrala križarka ali pa ga izkoristiš čisto po svoje. Pogodbo skleneš za šest mesecev, ko pa poteče, imaš dve možnosti: ali skleneš novo ali pa se vrneš domov. Da lahko s tem delom pričneš, je potrebno investirati 1000-1500 evrov, ki bodo pokrili stroške za pomorski tečaj, zdravniški pregled in prijavnino na agenciji za delo na križarkah. Zaslužiš lahko od 1500-2000 eur + dodatki na mesec. Vsi življenjski stroški so pokriti, zato lahko ob minimalnem trošenju kar veliko prihraniš.

Delo na jahti

Delo na jahti za marsikoga zveni sanjsko, a je tudi izjemno trdo delo. Že prihod v industrijo je odvisen od vaše samoiniciative in vztrajnosti. V jahtni industriji je namreč konkurenca tako huda, da ti na začetku nihče, niti jahtni agent, ne more zagotoviti službe. Delo za najbogatejše ljudi zahteva od tebe preciznost, predanost in delo tudi po 18 ur na dan, včasih brez počitka. Ko si v industriji že uveljavljen, z vsako naslednjo pogodbo načeloma pridobiš tudi boljše pogoje. Delo poteka na barkah dolžin vse od 20 metrov pa celo tja do 180 metrov. Pri sebi moraš imeti vsaj 2.500 evrov začetne investicije za pomorske tečaje, zdravniški pregled, dodatna izobraževanja, pot do ene izmed svetovnih marin in za mesec življenja v marini, dokler ne najdeš službe. Začetne plače se pričnejo pri minimalno 2000 evrih, vsaka pozicija ti prinese 500-1000 evrov več. V kolikor delaš na charter jahti dodatno zaslužiš tudi z dobrimi napitninami. Vsi življenjski stroški so načeloma pokriti tako, da lahko privarčuješ res lepo vsoto denarja.

Trenutek v marini. Foto: Maja Novak

O najboljših službah v tujini, stroških in prihodkih

Če želite informacije, kako do dela kot stevardesa na letalu, kako postati popotniški vplivnež, digitalni nomad ali au-pair, sledite Maji!

“Vedno tako z navdušenjem povem mladim, ki si želijo po enaki poti, da so to izkušnje, ki jim bodo v življenju izjemno koristile ter jim to nikakor nikoli ne bo žal. Na koncu ti je žal samo stvari, ki jih nisi naredil.” Maja Novak – Mayita

Majo Novak – Mayito lahko spremljate na njenem Instagram profilu, kjer boste iz prve roke dobili ogromno informacij, nasvetov in navdiha. Še mnogo več pa najdete na njeni spletni strani. 

 

 

PREBERITE ŠE: “Želiva, da se ljudje odlepijo od pametnih telefonov in se ponovno nadihajo svežega zraka.” – Intervju s snovalcema igre Lov za zakladom

Slovenca, ki sta dala odpoved in se z otroki odpravila okoli sveta. #intervju

Si predstavljate, da prodate stanovanje, kupite avtodom in se s prihranki od prodaje stanovanja, z dvema majhnima otrokoma, podate na pot okoli sveta? Tokratni intervju je poln čudovitih misli o tem, kako je v življenju lahko vse čisto drugače kot si mislil, da bo. Če si le upaš.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Smo mlada družina, ki si ne postavlja omejitev.  Zavedamo se minljivosti časa, zato velikokrat živimo po načelu tukaj in zdaj in ne razmišljamo preveč vnaprej. Mislim, da se nekako kar ne moremo oz. nočemo sprijazniti z odraslim življenjem, sploh tistim, ki ga pričakuje družba. Smo ljubitelji pristnih trenutkov, zbiratelji spominov, oboževalci divjih krajev, polni želja, kaj bi vse radi doživeli v tem življenju. Že vem, da bo življenje prekratko za vse. Sva avanturista, jaz rada sanjarim z odprtimi očmi. Oba sva kineziologa po poklicu, a tega poklica nisva nikoli zares opravljala, saj sva že po končanem študiju veliko potovala.

Kaj je bilo odločilno, da ste nekega dne prodali stanovanje in se preselili v avtodom?

Kot glavni razlog bi navedla najino željo po tem, da živimo, tako kot čutimo, da ne hitimo, da čas ne gre v prazno med enimi in drugimi “obveznimi opravki” vsakdana in da ne brezpogojno sledimo vzorcem družbe. To, da sledimo sebi in svojim sanjam. Poleg tega je bila najina želja, da z otrokoma preživimo čim več časa, saj nama družina pomeni veliko. Se zavedamo, da imajo odnosi v družini velik vpliv na življenje, ki ga živimo in zdaj je bil čas za to. Zdaj ali nikoli več. Zdela se nam je rešitev, s katero več pridobimo kot izgubimo.

Kaj vse je bilo potrebno storiti za ta korak? Kako dolgo je trajalo?

Odločitev se ni zgodila čez noč. Mislim, da sva prej kakšne 3-4 leta razmišljala o tej odločitvi in jo skušala začutiti na vse možne načine, da bi se vendarle čimbolj zavedala vseh posledic, ki bi jih takšna odločitev prinesla. Jeseni 2022 pa so se nekako vse kocke postavile na svoje mesto, tako da sva si morala pogledati v oči, še enkrat vse skupaj predebatirati in skočiti.

Kaj pa služba? Sta dala odpoved, delata s poti?

Tako je, odpoved sva dala. Delala sva v kavarni. Opravljala sva poklic, na katerega nisva bila ravno navezana in ki nas ni motiviral. Za najino življenje sva imela drugačno vizijo. Glede prihodkov pa zaenkrat še nimava kakšne prave službe, ki bi jo opravljala na daljavo. Zaenkrat lahko rečeva, da imava to srečo, da lahko živimo od prihrankov od prodaje stanovanja. Trenutno je čas, da se prepustimo tej odločitvi in jo skušava čimbolj doživeti in uživati. Mislim, da se bodo stvari odvijale naravno in da je tako tudi najboljše. Veva, kaj želiva, a dajmo tudi času čas.

Kako sta izbrala avtodom za tako pot?

Glede izbire avtodoma, sva bila kar v precepu in trajalo je kar dolgo, da sva se odločila, kakšnega želiva. Izkušenj z avtodomi prej nisva imela, zato niti vedla nisva kaj točno rabiva in kako sploh funkcionirajo zadeve. Opravili smo nešteto ogledov in vsakič sva ugotovila nekaj novega. Potem ko sva sestavila vse želje na kup, spisala vse pluse in vse minuse vseh neštetih opcij smo prišli do končne ugotovitve, ki jo vsaj zaenkrat ne obžalujeva. Od odločitve do nakupa sta minila še kakšna dva meseca, saj se je zaradi vmesnih pripetljajev stvar zavlekla in sva morala po avtodom v tujino. Potrebno je bilo urediti papirje in avtodom dodatno prilagoditi našim željam in potrebam. Avtodom spada med večje, ki so vozni s kategorijo B. Dolg je 7,4m, visok pa 3,15m in je vrste alkoven – to je tisti z grbo zgoraj in je tudi najbolj primeren in udoben za družine z otroki.

So pri avtodomu kakšni prostorski izzivi za štiričlansko družino?

Seveda, menjava stanovanja za avtodom je velika sprememba. Vse dejavnosti, ki so se prej dogajale na 70m2, se zdaj dogajajo na bistveno manjši površini. Moram pa reči, da nam gre vedno bolje, potrebna je le organizacija – kaj, kdaj in kje? Seveda se na trenutke počutiš, da je prostora premalo, ker ga je včasih res. Predvsem takrat ko je čas za igro in ležijo igrače po celem avtodomu. A je to treba vzeti v zakup pri takšni odločitvi. Prav zaradi “prostorske stiske” smo se odpovedali postavljeni mizi v avtodomu – namesto mize imamo ves čas kavč in tako smo pridobili kar nekaj prostora. Zaenkrat se še ne počutimo utesnjeni. Dovolj je, da odpremo vrata in pred nami je neskončno dvorišče.

Kje spite? V kampih?

Zdaj smo dober mesec na poti in za sabo nimamo še niti ene prespane noči v kampu. Vsak dan je tudi za nas uganka, kje bomo. Lahko je to urejeno parkirišče za kamperje, lahko je kakšen parkirni prostor ob plaži ali v gozdičku. Glede tega nam pomaga aplikaciija Park4night. Ključno pa je, da se počutimo varne.

Kateri so nekateri starševski izzivi, ki so na poti drugačni od tistih na enem mestu?

Starševski izzivi so enaki kot doma. Otroci so pač otroci in zahtevajo svoje. Tako kot doma imamo tudi tukaj kdaj slab dan, slabe trenutke… sva pa ponosna na naju, da sva se odločila vse izzive reševati na skoraj najlepši možen način – na poti – ob pogledu na morje, hribe, v novih krajih, na svežem zraku.

Kako pa je s hrano? Si kuhate, kako zdržita otroka? Si predstavljam, da ni vedno vse na voljo? Kako je z rutino?

Glede hrane praktično ni razlik. Kar smo kuhali doma, kuhamo tukaj, saj okusi se nam niso spremenili, tudi pico smo že spekli, pa čeprav nimamo pečice. Imamo velik hladilnik, kar je velik plus. Če bi imeli večji zamrzovalnik, bi bilo tudi super!  Zaradi majhne kuhinje je potrebno več organizacije. Glede rutine pa si je tudi sami želimo več vključiti v naš vsakdan. Do zdaj smo funkcionirali še kar brez (stroge) rutine. V avtodomu so se dinamike spremenile in opažamo, da nam rutina bolj ustreza kot prej. Rutina pomeni boljša organizacija, pomeni dobro razpolaganje s časom in energijo. Nismo pa še najboljši v upoštevanju le-te, saj je bil prvi mesec natempiran, da smo pravočasno prispeli v Tromsø, kjer nas je čakal let na Arktiko – na Svalbard.

Kje vse ste že bili?

Za nami je praktično mesec življenja na poti. Šli smo čez Avstrijo, Češko, Poljsko, Litvo, Latvijo, Estonijo in Finsko. Morali smo malo pohiteti, saj želimo celotno poletje preživeti v Skandinaviji. Trenutno se nahajamo na oddaljenem Svalbardu med gorami, ledeniki, morjem in polarnimi medvedi.

Kaj vas je najbolj navdušilo?

V tem prvem mesecu smo bili najbolj navdušeni na Poljskem nad Bialowieza prastarim gozdom, kjer živijo Evropski bizoni, ki so bili še pred sto leti na robu izumrtja. Na Kuronski sipini v Litvi smo med kolesarjenjem nepričakovano zagledali tjulnja na plaži, v Estoniji na Cape Kolka smo videli najbolj mirno morje v življenju. In prizori kot iz pravljic, ki jih pričarajo finski gozdovi, jezera, reke in dolge, neskončne ravne ceste… tudi polnočno sonce ima svoj čar! Že tri tedne ne vidimo noči in občutek je čuden. Imamo to srečo, da lahko vsak dan uživamo ob sončnem zahodu, ki se nikoli ne konča.

Kakšni so plani za naprej? Kam boste potovali naslednje?

Jeseni se bomo preko Norveške, Švedske, Danske in Francije odpravili proti jugu, na toplo! Zimo bomo preživeli na Portugalskem in Španiji. Po vsej verjetnosti na kanarskih otokih. Takšni so vsaj trenutni plani. Ne izključujemo pa nič, morda se tudi še kaj spremenijo, saj razmišljamo tudi o drugih kontinentih.

Nam zaupate kakšno zanimivo dogodivščino s poti?

Na tem potovanju kakšne prav zanimive dogodivščine nismo še doživeli. Lahko pa jih delim kar nekaj iz najinih prejšnjih potovanj. Recimo, ko smo se v Maroku na poti v puščavo prebijali skozi nevihto in so nam deroče poplavne reke prekrižale pot, in smo jih potem, ko so se umirile (včasih je trajalo tudi nekaj ur) z našim avtom prečkali ter naslednje jutro doživeli najlepši sončni zahod ali ko sva se v Južni Afriki udeležila tečaja za safari vodiče, kjer smo spali v šotorih sredi afriške divjine in naslednje jutro v pesku odkrivali stopinje živali, ki so nas ponoči prišle obiskati v kamp (levi, hijene, nilski konji ipd.). Zanimivo je bilo tudi v Keniji, kjer smo bili na safariju in odkrivali lepote nacionalnega parka Masai Mara v lastni režiji – to je bila tudi ena sama dogodivščina. Od vožnje z džipom čez strme struge posušenih rek, do srečevanja vseh divjih živali. Ker smo bili v lastni režiji, je bil občutek precej pustolovski. Izpostavila bi recimo tudi obisk indonezijskega otočja Raja Ampat, kjer smo med snorklanjem imeli bližnje srečanje z zelo strupeno morsko kačo. Te kače so sicer zelo mirne in zelo redko se zgodi, da koga ugriznejo, a ko se ti približa na manj kot 0,5m, ne ostaneš ravno ravnodušen, še posebej ne, če te valovi rahlo premetavajo.

S kakšnimi izzivi se na poti soočate in kako jih rešujete?

Težko bi izpostavila nekaj, kar bi nam do sedaj predstavljalo velik izziv. Morda sama organizacija – kam, kako in kdaj. Med vsemi aktivnostmi in skrbjo za Gaio Lino, Thiaga Simbo in kamper, nama za organizacijo poti ostanejo večerne ure, ki pa včasih niso dovolj. Je pa res, da smo morali do Tromsa priti v enem mesecu in smo tudi zaradi tega bili več na cesti kot bi sicer želeli. Edine skrbi, ki jih imamo so, kje bomo prespali, kje dobiti pitno vodo, kje najbolj poceni točiti gorivo in kje izprazniti sivo in črno vodo. Pa kaj bomo jedli. Ampak konec koncev to niso tiste prave skrbi.

Kako pot, polna izzivov, vpliva na vajin odnos?

Dobro vprašanje. Ravno včeraj sva govorila o tem, da si morava vzeti zvečer, ko otroci zaspijo, vsaj 2x na teden čas za naju, saj so bili dnevi in večeri tako polni, da je bilo enostavno preveč. Poskrbeti morava tudi za najin odnos s tem, da tegobe sproti razrešujemo. Ta prvi mesec je bil po tej plati na trenutke kar naporen. Doživljamo in živimo nekaj čisto novega, to je drugačno življenje od tistega, ki smo ga vajeni. Smo sami, v neznanih krajih, brez družine, staršev in starih staršev. Težko najdeva kakšno minuto zase, no, razen zvečer, ko otroka zaspita. Ampak tudi takrat nisva popolnoma sproščena, saj je potrebno vse pospraviti in pripraviti za naslednji dan.

Kaj bi svetovala ljudem, ki razmišljajo o takem koraku? Je težko, je vredno?

Da je potrebno v življenju slediti svojim občutkom in zaupati, da bo na koncu vse ok. Jaz se zavedam, da nekatere izkušnje ne čakajo in včasih je potrebno nekaj poguma. Verjamem tudi to, da je veliko stvari odvisnih od nas samih. Seveda to niso lahke odločitve, zato naj bodo premišljene. Ob sprejemanju odločitve so nama pozitivne plati te odločitve pretehtale negativne plati in zaenkrat nama ni žal, da sva skočila, čeprav nisva imela vseh odgovorov na najina vprašanja. Sem pa vedno čutila, da če bi to ostala le želja bi to verjetno obžalovala vse življenje.

Samantho in njeno pot v neznano lahko spremljate na njenem
Instagram profilu TUKAJ!

Foto: Samantha Saražin

PREBERITE ŠE: “Ko si na vrhu, ne smeš izgubiti fokusa!” – Slovenka o vzponu na Mont Blanc #intervju

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

“Živela sem v jami in jedla hrano iz smetnjaka. In bilo je sanjsko!” – Katja Kozlevčar, digitalna nomadka #INTERVJU

Katja. Težko je napisati kratek uvod v ta intervju. Katjo sem zasledila na Instagramu in ji postavila nekaj splošnih vprašanj, ki jih ponavadi postavljamo popotnikom. Z vsakim njenim odgovorom pa se mi je porajalo vedno več podvprašanj. Katja Kozlevčar je solo popotnica in digitalna nomadka, ki že od januarja 2021 nima svojega doma. Med drugim je živela v jami in si hrano priskrbela kar iz smetnjakov trgovin in restavracij. In to ocenila kot sanjsko! Pogovarjali bi se lahko ure in ure in ure. Na moja vprašanja je odgovarjala iz Kolumbije, ki je njena že 46. obiskana država.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Težko se opišem na kratko, ker se mi poraja vprašaje: »Kaj me pravzaprav definira?«. Trenutno se najbolj poistovetim s širokim nazivom digitalna nomadka, sicer pa sem novinarka, urednica, kreativna direktorica in karierna mentorica, zelo senzibilna in čustvena oseba, ki se že 15 let bori z anksioznostjo in depresijo, ljubiteljska didžejka, skorajšnja vojakinja in še bi lahko naštevala. Na splošno sem človek, ki se trudi živeti brez obžalovanj. Katja Kozlevčar.

Na svojem IG profilu imate tik ob imenu zapisano Digitalni nomad. Kako izgleda vaše življenje?

Vsakih nekaj mesecev povsem drugače – odvisno od tega ali potujem ali sem nekje bolj stalno nastanjena, od tega ali sem v mestu ali na deželi, ali sem na toplem ali hladnem. Sem človek poletja, saj sonce zelo blagodejno učinkuje na moje počutje in mentalno zdravje, tako da se trudim, da sem čim več v toplih krajih. To potem diktira, kako izgleda moj vsakdan – težim k temu, da čim več časa preživim zunaj, v naravi, s pozitivnimi ljudmi, pa kjerkoli že na svetu to je.

Lahko bolj natančno opišete digitalno nomadstvo? Kako to v praksi izgleda?

Digitalno nomadstvo ni isto kot klasični turizem. Prva razlika je že ta, da vsak mesec prejmem plačo, ni mi potrebno varčevati dve leti, da grem na 3-mesečno potovanje. Na poti delam. Potujem lahko ves čas, če si le izberem destinacijo, kjer so stroški življenja manjši kot moj prihodek in v tem je cel trik! Če na neki destinaciji ostaneš dlje, potem je odgovor za zmanjšanje stroškov co-living ali daljši najemi stanovanj, sicer pa so danes tudi hostli že zelo naklonjeni digitalnim nomadom.

Kaj pa hrana, kje jeste?

Kar se tiče prehranjevanja, je zelo odvisno od destinacije – hrana v kolumbijskih restavracijah je na primer tako ugodna, da se ti skoraj ne splača kuhati, v Španiji pa sem raje prijela za kuhalnico. Trik je tudi v tem, da si skromen, da živiš, kot živijo lokalni prebivalci, da podpiraš njihovo delo in trud, hkrati pa si spoštljiv do njihove kulture in ne posegaš vanjo; da si prilagodljiv, strpen in odgovoren (do dela, ljudi, okolja in samega sebe); da si vzameš tudi čas zase, se poslušaš in si vzameš pavzo, ko jo potrebuješ.

Kako najdete ravnovesje med delom na poti in uživanjem/raziskovanjem? Je kdaj težko?

Težko je lahko takrat, ko prispeš v nov kraj, dela pa je veliko, saj si radoveden. Ampak, če si znaš dobro organizirati delo in logistične premike, potem ni nikoli težko. Meni je veliko težje celo zimo preživeti za štirimi stenami, se ločiti od računalnika ko je zunaj že trda tema in ko se ti res ne ljubi nikamor več – zame je to recept za depresijo, tako da sem neizmerno hvaležna, da lahko delam kjerkoli na svetu in da me nove lokacije v bistvu še bolj motivirajo za delo, kot če sem doma.

Kaj naredite, če na poti nimate dostopa do interneta?

To se zgodi zelo zelo redko, saj delo in potovanje načrtujem tako, da imam zagotovo na voljo internet takrat ko ga potrebujem. Zgodilo se mi je že na primer, da sem potovala po Laosu in je bila internetna povezava res slaba. Delo je še vedno na prvem mestu, saj mi le to omogoča, da sploh lahko potujem, zato sem se kljub temu, da me je država povsem navdušila in bi si tam želela ostati vsaj kak mesec, odločila, da jo po nekaj dneh zapustim.

Koliko dni na leto ste na poti? Se vam finančno izide brez problema? Se da? Kje spite, jeste? Katere so nekatere pasti ali pa morda triki?

Odvisno od tega, kaj definiramo kot `na poti`… Svojega doma ali stanovanja nimam od januarja 2021. Vmes sem veliko časa preživela v Londonu, sicer pa bi rekla da sem bila v zadnjem letu na poti vsaj polovico leta. Veliko ljudi zmotno misli, da za potovanje potrebuješ veliko denarja, pa to niti slučajno ni res. Sama sem pred 10 leti potovala tako, da sem kot fotografinja delala na ladijski križarki, potem sem sredi pandemije morala zaradi nezmožnosti plačevanja najemnine zapustiti svoje stanovanje, zato sem se odločila za prostovoljstvo na Tenerifu, kjer sem živela v jami in se prehranjevala po principu freeganstva, danes v Kolumbiji potujem ceneje, kot sem živela v Londonu ali celo v Ljubljani. Vse se da, če se hoče in vse so samo prioritete. Od tu tudi izhaja potem vse ostalo – kje spiš, kje se prehranjuješ, ali se udejstvuješ aktivnosti ali ne.

Oprostite, kje ste živeli? V jami!?

Sredi pandemije se mi je prihodek drastično zmanjšal in ker nisem bila več zmožna plačevati najemnine stanovanja v Ljubljani, sem bila postavljena pred odločitev: ali se preselim nazaj domov k staršem ali pa se podam na novo avanturo. Izbrala sem slednje in sicer sem se odločila za prostovoljstvo prek platforme WorkAway, kjer je običajno poskrbljeno za prenočišče in prehrano, kar je predstavljalo popolno rešitev za mojo situacijo. Imela sem ogromno sreče, da sem dobila mesto nove YouTuberke v zavetišču za konje in ostale živali na Tenerifu (@tenerifehorserescue), srečo zato, ker dobijo tudi po 100 prošenj za prostovoljstvo na dan.

Toliko prošenj za življenje v jami? Je bilo, kot ste si zamislili?

Posebnost tega zavetišča je, da vsi prostovoljci živijo zelo skromno, v improviziranih bivališčih, kot so kamperji, lesene ute, hišice iz blata in čisto prave jame, prehranjujejo pa se zgolj z zavrženo in donirano hrano, torej po principu freeganstva. Prednost tega Kanarskega otoka je namreč v tem, da je vreme na jugu zelo suho, tla pa porozna, kar omogoča življenje na prostem in pa zelo enostavno kopanje in izgradnjo jam, zato je na otoku kar nekaj skupnosti, ki živijo na ta način – zelo hipijevsko pravzaprav. Čeprav so me predhodno opozorili, me nič ni moglo pripraviti na to, da sem prav zares 3 mesece živela v luknji izkopani sredi hriba, brez elektrike, ogrevanja, vode, interneta, stranišča – povsem na divje. A pravzaprav je bilo to eno najbolj udobnih bivališč, v jami sem imela posteljo, preprogo, omarico za oblačila, veliko ogledalo, stol in nočno omarico. Obkrožena sem bila z naravo in za jamo je bil pogled na ocean, prav sanjsko torej! Vse ostale dobrine so bile na voljo v zavetišču, ki je bilo oddaljeno le minuto hoje, a tudi tam je bilo vse zelo rustikalno, saj so prostovoljci celotno zavetišče zgradili s pomočjo zavrženih materialov (recycling in upcycling) ali materialov, ki so jih našli v naravi.

Kaj je to “freeganstvo”?

Ker se celotno zavetišče financira na podlagi donacij in ker so na prvem mestu živali (mislim, da jih je sedaj že čez 400), smo se vsi prehranjevali po principu freeganstva, torej zavrženo hrano smo pobirali iz smetnjakov trgovin, kasneje pa smo se dogovorili z nekaterimi bližnjimi kmeti in celo z lokalno pekarno, da so nam odstopili svoje presežke in zavržke. Priznam, sprva me je šokiralo, da jem hrano iz smetnjaka, a ko vidiš koliko dobre hrane se vsakodnevno zavrže – res smo jedli dobro, raznoliko in zdravo! Na ta način živijo tudi ostale “jamske” skupnosti na otoku, za življenje torej praktično ne potrebujejo denarja, saj ne plačujejo ne hrane, ne bivališča. To je za vedno spremenilo moj pogled na lasten življenjski slog ter možnosti, ki obstajajo.

Ali kdaj pogrešate ustaljen urnik?

Čedalje bolj! S starostjo opažam, da mi rutina vse več pomeni, še posebej moji jutranji in večerni rituali, kot sta meditacija in pisanje dnevnika. Trenutno sem ravno na začetku dolgega potovanja, ko je vse novo in intenzivno, zato sem ti dve dejavnosti povsem opustila, a sem si obljubila, da ju že čez nekaj dni spet začnem, ko uradno po 2-tedenskem dopustu ponovno začenjam tudi delo na daljavo. Potrebno je najti pravo ravnotežje med popotniško izkušnjo in rutino – verjamem, da mi bo že kmalu spet lažje.

Kje vse ste se že potepali?

V bistvu sem začela potovati precej pozno, v zgodnjih dvajsetih nisem šla dlje od Evropskih prestolnic, takrat se je svet zdel še tako nedosegljiv, zato tudi nisem prepotovala polovice sveta kot nekateri moji so-popotniki. A kljub temu imam obljukanih kar nekaj zame sanjskih destinacij: s križarko sem preplula večino Karibskega morja in cel Baltik, navdušili so me Ferski otoki, živela sem v Parizu, Londonu in na Tenerifu, Vietnam je bila 15-letna želja, čudovita sta Kambodža in Mynanmar, zagotovo se vrnem v že omenjeni Laos, obožujem Poljsko, Kanarski otoki so tako raznoliki in fantastični vse leto, Maroko je poln inspiracije in zagotovo najbolj eksotičen je bil Irak. Če se ne motim, je Kolumbija moja 46. država.

Povsod potujete sami. Kako to?

Osebno raje potujem sama, kot v družbi, ker na ta način kraje in ljudi doživim na čisto drugačen način. Prisiljen si namreč sam poskrbeti za vse, na nikogar se ne moreš opreti, razen na popolne tujce, ki jih srečuješ na poti in zato so interakcije bolj pogoste, hitreje spoznaš ljudi in skleneš nova poznanstva. Doma imam vedno občutek, da sem bolj introvertirana, solo potovanja pa me prisilijo, da se odprem in vsakodnevno navezujem stike. Ravno včeraj sem med pohajkovanjem po vasi srečala nekega nemškega popotnika, samo bežen komentar je bil kriv, da sva se potem zaklepetala za kar nekaj ur. Izmenjala sva si številne izkušnje in zgodbe, res je bil zanimiv sogovornik in zavzet poslušalec. Ko potuješ z nekom, je teh spontanih interakcij veliko manj, saj imaš sogovornika že ob sebi, meni pa so ravno ta nenavadna nova poznanstva čar potovanj, še posebej ko imam priložnosti brskati po glavah lokalnih prebivalcev. Po drugi strani pa solo potovanja pomenijo, da veliko stvari doživiš sam, nimaš jih s kom deliti, kar kdaj ustvari tudi občutke osamljenosti. Doma te težko razumejo, skozi kaj vse greš, hitro se lahko počutiš kot totalen “outsider”. Te stvari potem predeluješ sam ali pa jih deliš z drugimi popotniki, ki te bolj razumejo. Odličen pripomoček za to je lahko pisanje dnevnika, sama misli in izkušnje delim na Instagramu in po novem tudi na YouTube kanalu. Zame so solo potovanja zelo pogosto tudi čas, ko pridem do kakšnih globokih spoznanj, ko se naučim kaj novega o sebi in o svetu, ko predelam kakšne mentalne prepreke in na splošno je to obdobje, ko se počutim najbolj jaz – najbolj srečno in zadovoljno, čeprav povsem izven cone udobja.

Se počutite varno, ko potujete sami?

Na žalost ženskam solo popotnicam ni vedno lahko, še posebej v določenih delih sveta, kjer je patriarhat zelo močen. Moje edine slabe izkušnje izhajajo prav iz takih krajev, kjer sem bila deležna neželene moške pozornosti. V takšnih neprijetnih situacijah je res pomembno, da poslušaš svoj šesti čut in se ne podajaš v nekaj, kar že od daleč smrdi! In nič zato, če pri tem užališ kak moški ego, tvoja varnost in dobro počutje sta na prvem mestu. To so moje izkušnje, verjamem pa, da na moške solo popotnike prežijo druge nevarnosti – vedno se je pred potjo dobro pozanimati o pasteh, da se jih lahko potem preprosto ogneš.

Katero potovanje vas je najbolj navdušilo? In katero najmanj?

Vsako me na svoj način – vedno se počutim, kot razposajen majhen otrok, ko odkrivam nove kraje in spoznavam nove ljudi ter kulture. Težko je izbirati, a najbolj izven cone udobja je bilo gotovo potovanje po jugovzhodni Turčiji in Iraku sredi zelo striktnih pandemijskih ukrepov decembra 2020. Potovala sem sama in to po krajih za katere naša vlada odsvetuje vsakršen obisk. Izkušnja je bila res posebna, prvič, ker tja že tako ali tako ne pride veliko turistov, drugič, ker sem ženska in ker sem potovala sema ter tretjič, ker je bila pandemija – to je pomenilo, da sem bila v večini krajev edina turistka in zato prava atrakcija. Kraji pa so resnično lepi, zgodovina sega v začetke naše civilizacije in ljudje so neverjetno gostoljubni. Popotnikom, ki si želijo izkusiti nekaj izven utrjene turistične poti, toplo svetujem obisk mest Mardin, Gaziantep, Diyarbakir in Harran. Seveda se je potrebno prej pri
zanesljivih virih pozanimati glede varnosti, saj gre za politično nestabilne kraje. Zelo me je navdušila tudi Mallorca, za katero sem imela povsem napačno predstavo in kjer sem nepričakovano preživela več kot mesec dni. Ni ga potovanja, ki bi ga lahko izpostavila, da me ni navdušilo – morda nekajdnevni obisk Madrida? Mislim, da ima vsaka destinacija nekaj svojega, nekaj kar lahko občuduješ, le oči in glavo moraš imeti odprto.

Ste zelo kreativna oseba, polna energije. Od kod črpate navdih?

Hahah, trenutno mi zelo primanjkuje energije, za mano je nekaj zelo intenzivnih dni potovanja, ki so bolj kot na potovanje spominjali na filme Indiane Jonesa! Sicer pa navdih črpam od ljudi – tako tistih mojih bližnjih najdražjih, ki me znajo potolažiti, kot od popolnih neznancev, ki hitijo mimo mene z nasmehom in pozdravom. Ljudje so res večen vir inspiracije – tako različni, a tako smo si podobni povsod po svetu. Obožujem dni, ko si lahko vzamem čas, posedim ob hladnem pivu in ure opazujem ljudi. Pa naj bo to v Ljubljani ali najbolj zakotni vasici Andskega gorovja.

Fotografije s potovanj nesebično delite na svojem Instagram profilu. Trenutno z vami spremljamo potovanje po Kolumbiji. Kolumbija velja za precej nevarno državo. Kakšno izkušnjo imate vi? Verjetno ni prav veliko turistov? Kakšno je potovanje po Kolumbiji?

Kolumbija si niti slučajno ne zasluži slovesa, ki ji ga pripisujejo narko nadaljevanke, kar si Kolumbijci močno prizadevajo spremeniti. Gre za zelo travmatično in nasilno zgodovino, ne samo zaradi kartelov, temveč celotne politične situacije, a v praksi je danes Kolumbija tako nevarna, kot je nevaren Pariz, kjer so me edinokrat poskusili oropati. Po dveh tednih v tej slikoviti in živahni državi lahko rečem, da se tu počutim varneje, kot marsikje drugje po Evropi. Ljudje izven velikih mest so srčni, prijazni in gostoljubni, vsakdo te pozdravi na ulici. Turistov je ogromno, tako domačih (Kolumbijci veliko potujejo po lastni državi), kot tujih, predvsem backpackerjev, pohodnikov in drugih športnikov – Kolumbija je zaradi Andskega gorovja in Karibske obale res sanjska destinacija za ljubitelje športnih aktivnosti. Sicer pa je potovanje po državi ravno zaradi geografske razgibanosti samosvoja dogodivščina. Moj zadnji premik je za 220km potreboval 9 ur, od tega jih je bilo 5 z chiva busom na gozdni cesti čez 2800m visok prelaz – na eni strani prepad na drugi pa stena – nepozabno doživetje zagotovljeno!

Kam greste po Kolumbiji? Že planirate naslednjo destinacijo ali se vračate v Slovenijo?

Sem šele na začetku odkrivanja Kolumbije, tu sem vsega skupaj 2 tedna, za potovanje načrtujem 3 mesece. Obiskala sem Bogoto, puščavo Tatacoa, Salento, trenutno sem v Jardinu – moja pot gre torej od glavnega mesta južno in potem po zahodu navzgor na sever. Ogromno je še lokacij, ki bi jih rada obiskala, a ker začenjam z delom, se bo potovanje nekoliko umirilo, v posameznih krajih bom preživela dlje kot večina popotnikov. Trenutno izbiram kraje, ki so obkroženi z naravo in teh v Kolumbiji res ne primanjkuje. Vleče me tudi na križarjenje po otokih San Blas do Paname, v Gvatemalo, El Salvador, Bolivijo, Čile in Peru, če bo politična situacija tam stabilna. Že zdaj vidim, da bom težko zapustila ta del sveta, tako da mogoče še kaj podaljšam. Sicer pa po Kolumbiji načrtujem povratek v Slovenijo in nakup zidanice na dolenjskem, ki bi jo spremenila v mini dom.

Spoznate na poti veliko ljudi, ki živijo podobno življenje? Ste na poti sklenili kakšna prijateljstva?

Na poti spoznam res zelo različne ljudi. Nekateri so prvič izven svoje države, drugi so na poti že celih 7 let. Prav to je čar potovanj, toliko različnih ljudi prekriža tvojo pot in od vsakogar se lahko nekaj naučiš ali pa mu ti nekaj daš. Večino teh ne boš srečal nikoli več a za tisti dan, tisto uro, včasih tudi samo kratek klepet, se ti zdi, da imaš prijatelja, še posebej, ko so tvoji tako zelo daleč. Popotniki imamo nekaj skupnega in se razumemo na drugačen način, povezani smo, kot so z edinstveno izkušnjo na primer povezani vojaki. Včasih težko komu doma razložiš občutke, ki jih doživljaš, brez besed pa jih razume povsem naključen popotnik. So pa seveda tudi takšni, s katerimi so bile dogodivščine tako intenzivne, da smo prijatelji še danes in če se le znajdemo na isti geografski širini, se tudi dobimo – ta snidenja so res lepa!

Kje se vidite čez 5 let?

Srečno, zadovoljno in obkroženo z ljubeznivimi ljudmi, lokacija sploh ni pomembna.

Hitrih 5:

Najljubše mesto: Uskovnica na Pokljuki
Najljubše prevozno sredstvo: Tuk-tuk
Najljubša jed: polnjene paprike moje mami
Najlepši jezik: portugalščina (ne razumem drugega kot obrigado)
Nepogrešljiv pripomoček na poti: telefon, ker je vse v enem: fotoaparat, računalnik, telefon,
zemljevid, koledar in vse ostalo

Katjo Kozlevčar spremljajte na njenem kanalu You tube in
na njenem Instagram profilu. 

 

Foto: Katja Kozlevčar

PREBERITE ŠE: “Življenje je prekratko, da bi hodila v službo, ki naju ne veseli.” – Gremo jest #INTERVJU

Slovenski par, ki potuje okoli sveta, dela na poti in je zaradi Tik Toka zaslovel v Savdski Arabiji #INTERVJU

Amadej Petan in Tara Sergeja Kadunc sta mlad par, digitalna nomada in študenta, ki sta se odpravila na pot okoli sveta. Delata na daljavo, brez oklevanja pa poprimeta za delo tudi na samih destinacijah. Med drugim sta delala na turško-sirski meji in v ribji tovarni na severu Danske. Pravita, da je od vsega najtežje prijateljem in staršem razložiti, kam in zakaj gresta in kje trenutno sploh sta.

Amadej Petan

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Amadej Petan in Tara Sergeja Kadunc, študenta mednarodnih odnosov in velika avanturista. Rada imava neodkrite kraje in unikatne izkušnje, vendar pa to tudi rada kombinirava z udobjem, dobro hrano in umirjenimi trenutki.

Kako sta prišla do ideje za pot okoli sveta? Kaj je bila tista odločilna točka? 

V bistvu sva si to želela že precej dolgo, odločitev pa je prišla zelo spontano – oba sva namreč bolj za hec kot za res iskala dela preko spleta. Ko sva oba dobila takšno priložnost, pa sva si rekla, da jo morava izkoristiti! 

Kje sta trenutno? Kje sta že bila, kam sta še vse namenjena? 

Do sedaj sva bila najprej 3 mesece na Balkanu (Srbija, Makedonija, Albanija, Bosna, Hrvaška), potem sva bila v Turčiji več kot pol leta, kjer sva delala prakso na turško-sirski meji pri nevladni organizaciji in veliko potovala po neodkriti vzhodni Turčiji. Potem sva bila 2 meseca na Tajskem, delala na severu Danske v ribji tovarni 1 mesec, pa poleti na vasi v Grčiji pri sorodnikih. Avgusta sva iz Nemčije začela, potem potovala po severni in vzhodni Turčiji, pa z avtobusom v Irak, kjer sva bila 3 tedne. Trenutno sva na Šrilanki, kamor sva priletela iz Savdske Arabije.

Na Šrilanki sva precej nezadovoljna – sem sva prišla praktično samo zato, da bi si odpočila od šestih tednov štopanja, Couchsurfinga in avantur po Savdski Arabiji. Vendar pa sva doživela ravno nasprotno. Za 14 dni sva namreč rezervirala resort in ga plačala vnaprej, nato pa so pred check-inom zahtevali več kot trojni znesek, ali pa naju ne sprejmejo. Tako sva v vrhuncu sezone zelo izčrpana ostala brez željene namestitve ob plaži in trenutno bivava v centru otoka. Tudi ponudba hrane je precej slaba, veliko je ljudi na ulicah, ki se poskušajo okoristiti s prevarami, pa tudi Tara je imela več neprijetnih izkušenj nadlegovanja s strani moških.

Zato sedaj torej intenzivno iščeva načine, kako čimprej oditi na novo destinacijo, kar pa je zaradi visokih cen med božično-novoletno sezono zelo oteženo. Na seznamu destinacij, ki jih želiva obiskati, so trenutno najvišje Indija, Pakistan, Koreja, Japonska in Tajvan. 

Od kje vama finance za tako pot? 

Pot financirava predvsem s sprotnim delo preko spleta, imava pa za nujne primere tudi nekaj prihrankov na zalogi. Velik del teh sva pridelala z enomesečnim sezonskim delom v ribji tovarni na Danskem, s katerim bova tudi letos končala najino 10-mesečno pot okoli sveta. Prav tako sva letošnje potovanje začela z UNESCO potovalno štipendijo, ki nama je pokrila vsaj del prvih dveh mesecev popotovanja.

Kako je videti delo s poti? Kaj točno počneta? 

Amadej dela kot Junior Project Manager pri slovensko-angleškem IT podjetju, Tara pa ureja in piše vsebino za spletni portal slovenske turistične agencije.

Delati na poti je zelo pestro. Prva in najpomembnejša stvar je, da imava napolnjene prenosnike in dobro internetno povezavo, kar si ponavadi zagotavljava z lokalnimi SIM karticami. Druga zelo pomembna stvar pa je usklajevanje časovnih razlik, saj se npr. med sestankom hitro zarečeš, in organiziraš klic po lokalnem, namesto po slovenskem času. Glede prostorov, kjer delava, nisva izbirčna. Včasih je to kavarna, včasih hotelska soba, knjižnica, letališče… Odvisno je tudi od vsake države posamično – npr. v Turčiji imajo hoteli ponavadi zelo dober internet, tako, da sva delala v sobah. V Savdski Arabiji sva couchsurfala, in sva delala pri gostiteljih doma, v Iraku pa je bil internet povsod počasen in sva najraje delala preko mobilnega omrežja v prijetnih kavarnah. Zelo neplanirano se neprestano znajdeva tudi v krajih, kjer so večkratni izpadi elektrike del vsakdana, kar je prav poseben in nepričakovan izziv.

Kaj je najtežje, ko se odločiš za tako pot, stran od doma?

Najtežje je staršem in prijateljem razložiti, kam in zakaj sploh greš. Pogosto namreč tako hitro menjavava lokacije, da ljudje niti ne vejo a sva doma, v kateri državi ali v katerem mestu. Zato se trudiva čimbolj redno vzdrževati stik z domačimi preko vseh možnih socialnih omrežij. Včasih nama seveda tudi spodleti in dobiva odzive staršev kot so: ”Že v tej državi sta? In to že cel teden?!”.

Katera država vaju je najbolj pozitivno presenetila? 

Definitivno Savdska Arabija. To je država, ki je v medijih pogosto zelo negativno predstavljena, a ko si enkrat tam, te konstantno preseneča. Ima bogato zgodovino in kulturo, a je še popolnoma neodkrita. V njej se nahajata najsvetejši mesti Islama, Meka in Medina, ki vsako leto privabita na milijone muslimanskih romarjev. V Medino pa po novem lahko gredo (sicer neuradno) tudi ne-muslimanski turisti. Savdska Arabija ima številne zanimive zgodovinske in kulturne znamenitosti, kot so arheološko najdišče Al-Ula, oaza Al-Hasa, ter zgodovinska mesta Rijal, Najran in Džida. Tudi naravnih lepot je na pretek; gore na jugu, plaže ob rdečem morju, pa vulkanski kraterji, oaze in neskončne puščave v osredju.

V tej ogromni državi sva bila več kot 6 tednov. Najbolj nama je bila definitivno zanimiva južna regija, ob meji z Jemnom (Layla, Najran, Dhahran, Abha, Rijal Alma). Črna gorska pokrajina kot na Marsu, peščena, kamnita in blatna arhitektura, izredno gostoljubni ljudje in zelo dobra hrana. Je pa res, da se je precej težko premikat od kraja do kraja, če nimaš avta, tako da sva midva večinoma kar štopala, saj te ljudje zelo radi poberejo. Pa še zanimive kraje ob poti z veseljem razkažejo . 

Savdska gostoljubnost je za nas nepojemljiva, saj ti praktično vsak lokalec, ki ga spoznaš, hoče kupiti kosilo, kavo, te peljati domov etc., in to ne glede na družbeni sloj – spoznala sva tako bogataše, kot normalne delavce ter Azijske priseljence, in sva res dodobra izkusila njihovo kulturo.

TARA

Kje spita in jesta?

Najina prenočišča in hrana se močno razlikujejo od države do države ter tega, kaj je na voljo in kaj je za naju dostopno. Ker imava neprestano na voljo enaka sredstva za dnevno porabo, lahko to v eni državi pomeni dovolj za luksuzno namestitev, v drugi pa spanje na kavčih prijaznih domačinov. V zadnjih nekaj mesecih po Bližnjem Vzhodu sva predvsem uporabljala aplikacijo Couchsurfing, kjer se lahko povežeš z domačini, ki te v zameno za družbo in spoznavanje različnih kultur gostijo pri sebi doma. Sedaj, ko sva se premaknila bolj vzhodno, v Azijo, pa izbirava predvsem hotele, guesthous-e in t.i. homestay-e (plačljiva prenočišča pri lokalcih), saj je v bolj turističnih ter individualističnih družbah težje najti gostitelja na Couchsurfing-u. 

Glede hrane imava ponavadi pravilo, da jeva, kjer jejo lokalci, saj sva se naučila, da je tam najbolj sveža ter okusna hrana. Finih in zahodnjaških stvari ne jeva, najraje imava t.i. luknje v zidu, priljubljene med delavci in lokalnimi sladokusci. Oba sva namreč velika gurmana in je hrana vedno tudi ena od glavnih prioritet pri potovanju, zato imava vsakokrat izdelan izčrpen seznam jedi, ki jih morava nujno probati, preden odideva. Tara je glede tega še posebej brezkompromisna.

 

Imata pot točno načrtovano ali sta si pustila svobodo? 

Poskušava nekako kombinirati oboje. Med prvotnim planiranjem sva se odločila, da si grobo pot organizirava za vsake 3 mesece vnaprej, kar pomeni rezervacija letalskih kart in približne premike ter lokacije, bolj podrobno (rezervacija namestitev) pa na kakšna dva tedna, zato da si potovanje lahko prilagajava glede na sprotne želje, preference in občutke, ko vidiva kaj nama kje odgovarja. To je seveda po idealnem scenariju, kar pomeni, da zelo pogosto rezervirava namestitve za isti večer ali pa lete za prihodnji teden.

Kaj si obetata od take poti? 

Predvsem boljše razumevanje interesov držav in boljši vpogled v kulture ter družbe držav o katerih veva premalo. Želiva si tudi čim več novih zanimivih poznanstev in, če bova imela srečo, tudi dolgotrajnih prijateljstev. Pa seveda veliko okusne hrane in nepozabnih spominov.

Vaju je na poti kaj presenetilo, česa nista pričakovala? 

Že nekaj časa premlevava, na kakšen način bi lahko bolje zabeležila svoje spomine in jih delila s kolegi. Za domače prijatelje to počneva preko Instagrama med potovanjem pa sva ugotovila, da ta ni najbolj priljubljen, zato sva se odločila, da si za hec narediva Tik Tok in objaviva nekaj zabavnih prigod. Na začetku sva dobila približno 500 ogledov na video, nato pa je najih 7. video “eksplodiral” med Savdijci in ima trenutno več kot 2 miljona ogledov. Gre se za zelo preprost posnetek na katerem se hecava glede najinega hotela, ki je bil sredi noči popolnoma prazen (tudi brez receptorja) in zato izgledal malce strašno. Na neki točki je bil tako popularen, da je moralo savdsko Ministrstvo za turizem na Twitterju podati izjavo za javnost, da ta hotel ni namenjen za turiste, saj se je toliko ljudi pritoževalo glede izgleda hotela, ki pravzaprav ni bil niti tako slab (vsaj za najine standarde). Njihovo izjavo za javnost so nato delili tudi največji savdski mediji.

Vse skupaj naju je najprej malce prestrašilo, nato spodbudilo, da še naprej precej redno objavljava videoposnetke. V Savdski Arabiji sva celo postala precej prepoznavna in naju je vsake toliko tudi kdo prepoznal na ulici, prav tako pa sva se s pomočjo Tik Toka srečala z lokalnimi influencerji, food bloggerji in umetniki.

Kaj najbolj pogrešata od doma in kaj najmanj? 

Najbolj nedvomno pogrešava najini družini ter prijatelje, saj se pogovori preko telefona ali Zooma ne morejo primerjati z druženji v živo. Pa seveda specialitete najinih babic in kakšno dobro suho salamo.

 Kako vpliva pot na vajin odnos? Je kdaj težko? 

Že odkar sva se spoznala – potujeva. V najinih dveh letih razmerja sva bila na poti 17 mesecev, tako da se nama zdi, da najino razmerje pravzaprav nekako temelji na potovanju, raziskovanju in ustvarjanju skupnih dogodivščin. Seveda lahko včasih postane naporno, saj neprestano premikanje pomeni, da drug drugemu predstavljava edin stabilen in trajen odnos (če odmislimo telefone), ampak noben od naju ne bi izbral drugačnega načina življenja ali drugega potovalnega partnerja. 

Smešno je, da so ljudje, ki jih spoznava na poti, ponavadi navdušeni nad najinim odnosom in načinom življenja, znanci doma pa so skoraj vedno sprva zaskrbljeni, če je z najinim odnosom vse v redu, glede na to, da skoraj ves svoj čas preživiva skupaj. Očitno gre za drugačno mentaliteto ter perspektivo na uspešnost odnosa. 

Dejstvo je, da se vsaj vsakih nekaj dni vprašava, kako imava lahko tako srečo, da s precej malo truda in dela živiva sanjsko življenje in doživljava neprimerljive stvari. Če ne bi naslednje leto začenjala magisterija na eni od najprestižnejših univerzitet v Parizu, se najverjetneje ne bi mogla odreči nadaljevanju takšnega življenja, kot ga trenutno uživava.

Kaj bi svetovala tistim, ki samo sanjajo o taki poti? 

Dejansko je možno potovati tudi z malo denarja, izkušenj ali znanja. Na spletu lahko dandanes najdemo res že skoraj vse potrebne informacije, prav tako ugodne možnost in celo brezplačne priložnosti za potovanje. Zato je še edino, kar večini manjka, pogum! Seveda lahko za nasvete ali informacije zainteresirani pišejo tudi nama na Instagram, e-mail ali Tik Tok in vse kar pričakujeva v zameno so fotografije iz potovanja!

Amadeju in Tari lahko slediš na Tik Tok-u TUKAJ

 

Foto: Amadej Petan, Tara Sergeja Kadunc

PREBERITE ŠE: Z bivalnikom in psičkom po Evropi: “Naučila sva se še bolj ceniti vse, kar imava” #INTERVJU

 

Amadej Petan, Amadej Petan, Amadej Petan, Amadej Petan, Amadej Petan

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.