Katja. Težko je napisati kratek uvod v ta intervju. Katjo sem zasledila na Instagramu in ji postavila nekaj splošnih vprašanj, ki jih ponavadi postavljamo popotnikom. Z vsakim njenim odgovorom pa se mi je porajalo vedno več podvprašanj. Katja Kozlevčar je solo popotnica in digitalna nomadka, ki že od januarja 2021 nima svojega doma. Med drugim je živela v jami in si hrano priskrbela kar iz smetnjakov trgovin in restavracij. In to ocenila kot sanjsko! Pogovarjali bi se lahko ure in ure in ure. Na moja vprašanja je odgovarjala iz Kolumbije, ki je njena že 46. obiskana država.
Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?
Težko se opišem na kratko, ker se mi poraja vprašaje: »Kaj me pravzaprav definira?«. Trenutno se najbolj poistovetim s širokim nazivom digitalna nomadka, sicer pa sem novinarka, urednica, kreativna direktorica in karierna mentorica, zelo senzibilna in čustvena oseba, ki se že 15 let bori z anksioznostjo in depresijo, ljubiteljska didžejka, skorajšnja vojakinja in še bi lahko naštevala. Na splošno sem človek, ki se trudi živeti brez obžalovanj. Katja Kozlevčar.
Na svojem IG profilu imate tik ob imenu zapisano Digitalni nomad. Kako izgleda vaše življenje?
Vsakih nekaj mesecev povsem drugače – odvisno od tega ali potujem ali sem nekje bolj stalno nastanjena, od tega ali sem v mestu ali na deželi, ali sem na toplem ali hladnem. Sem človek poletja, saj sonce zelo blagodejno učinkuje na moje počutje in mentalno zdravje, tako da se trudim, da sem čim več v toplih krajih. To potem diktira, kako izgleda moj vsakdan – težim k temu, da čim več časa preživim zunaj, v naravi, s pozitivnimi ljudmi, pa kjerkoli že na svetu to je.
Lahko bolj natančno opišete digitalno nomadstvo? Kako to v praksi izgleda?
Digitalno nomadstvo ni isto kot klasični turizem. Prva razlika je že ta, da vsak mesec prejmem plačo, ni mi potrebno varčevati dve leti, da grem na 3-mesečno potovanje. Na poti delam. Potujem lahko ves čas, če si le izberem destinacijo, kjer so stroški življenja manjši kot moj prihodek in v tem je cel trik! Če na neki destinaciji ostaneš dlje, potem je odgovor za zmanjšanje stroškov co-living ali daljši najemi stanovanj, sicer pa so danes tudi hostli že zelo naklonjeni digitalnim nomadom.
Kaj pa hrana, kje jeste?
Kar se tiče prehranjevanja, je zelo odvisno od destinacije – hrana v kolumbijskih restavracijah je na primer tako ugodna, da se ti skoraj ne splača kuhati, v Španiji pa sem raje prijela za kuhalnico. Trik je tudi v tem, da si skromen, da živiš, kot živijo lokalni prebivalci, da podpiraš njihovo delo in trud, hkrati pa si spoštljiv do njihove kulture in ne posegaš vanjo; da si prilagodljiv, strpen in odgovoren (do dela, ljudi, okolja in samega sebe); da si vzameš tudi čas zase, se poslušaš in si vzameš pavzo, ko jo potrebuješ.
Kako najdete ravnovesje med delom na poti in uživanjem/raziskovanjem? Je kdaj težko?
Težko je lahko takrat, ko prispeš v nov kraj, dela pa je veliko, saj si radoveden. Ampak, če si znaš dobro organizirati delo in logistične premike, potem ni nikoli težko. Meni je veliko težje celo zimo preživeti za štirimi stenami, se ločiti od računalnika ko je zunaj že trda tema in ko se ti res ne ljubi nikamor več – zame je to recept za depresijo, tako da sem neizmerno hvaležna, da lahko delam kjerkoli na svetu in da me nove lokacije v bistvu še bolj motivirajo za delo, kot če sem doma.
Kaj naredite, če na poti nimate dostopa do interneta?
To se zgodi zelo zelo redko, saj delo in potovanje načrtujem tako, da imam zagotovo na voljo internet takrat ko ga potrebujem. Zgodilo se mi je že na primer, da sem potovala po Laosu in je bila internetna povezava res slaba. Delo je še vedno na prvem mestu, saj mi le to omogoča, da sploh lahko potujem, zato sem se kljub temu, da me je država povsem navdušila in bi si tam želela ostati vsaj kak mesec, odločila, da jo po nekaj dneh zapustim.
Koliko dni na leto ste na poti? Se vam finančno izide brez problema? Se da? Kje spite, jeste? Katere so nekatere pasti ali pa morda triki?
Odvisno od tega, kaj definiramo kot `na poti`… Svojega doma ali stanovanja nimam od januarja 2021. Vmes sem veliko časa preživela v Londonu, sicer pa bi rekla da sem bila v zadnjem letu na poti vsaj polovico leta. Veliko ljudi zmotno misli, da za potovanje potrebuješ veliko denarja, pa to niti slučajno ni res. Sama sem pred 10 leti potovala tako, da sem kot fotografinja delala na ladijski križarki, potem sem sredi pandemije morala zaradi nezmožnosti plačevanja najemnine zapustiti svoje stanovanje, zato sem se odločila za prostovoljstvo na Tenerifu, kjer sem živela v jami in se prehranjevala po principu freeganstva, danes v Kolumbiji potujem ceneje, kot sem živela v Londonu ali celo v Ljubljani. Vse se da, če se hoče in vse so samo prioritete. Od tu tudi izhaja potem vse ostalo – kje spiš, kje se prehranjuješ, ali se udejstvuješ aktivnosti ali ne.
Oprostite, kje ste živeli? V jami!?
Sredi pandemije se mi je prihodek drastično zmanjšal in ker nisem bila več zmožna plačevati najemnine stanovanja v Ljubljani, sem bila postavljena pred odločitev: ali se preselim nazaj domov k staršem ali pa se podam na novo avanturo. Izbrala sem slednje in sicer sem se odločila za prostovoljstvo prek platforme WorkAway, kjer je običajno poskrbljeno za prenočišče in prehrano, kar je predstavljalo popolno rešitev za mojo situacijo. Imela sem ogromno sreče, da sem dobila mesto nove YouTuberke v zavetišču za konje in ostale živali na Tenerifu (@tenerifehorserescue), srečo zato, ker dobijo tudi po 100 prošenj za prostovoljstvo na dan.
Toliko prošenj za življenje v jami? Je bilo, kot ste si zamislili?
Posebnost tega zavetišča je, da vsi prostovoljci živijo zelo skromno, v improviziranih bivališčih, kot so kamperji, lesene ute, hišice iz blata in čisto prave jame, prehranjujejo pa se zgolj z zavrženo in donirano hrano, torej po principu freeganstva. Prednost tega Kanarskega otoka je namreč v tem, da je vreme na jugu zelo suho, tla pa porozna, kar omogoča življenje na prostem in pa zelo enostavno kopanje in izgradnjo jam, zato je na otoku kar nekaj skupnosti, ki živijo na ta način – zelo hipijevsko pravzaprav. Čeprav so me predhodno opozorili, me nič ni moglo pripraviti na to, da sem prav zares 3 mesece živela v luknji izkopani sredi hriba, brez elektrike, ogrevanja, vode, interneta, stranišča – povsem na divje. A pravzaprav je bilo to eno najbolj udobnih bivališč, v jami sem imela posteljo, preprogo, omarico za oblačila, veliko ogledalo, stol in nočno omarico. Obkrožena sem bila z naravo in za jamo je bil pogled na ocean, prav sanjsko torej! Vse ostale dobrine so bile na voljo v zavetišču, ki je bilo oddaljeno le minuto hoje, a tudi tam je bilo vse zelo rustikalno, saj so prostovoljci celotno zavetišče zgradili s pomočjo zavrženih materialov (recycling in upcycling) ali materialov, ki so jih našli v naravi.
Kaj je to “freeganstvo”?
Ker se celotno zavetišče financira na podlagi donacij in ker so na prvem mestu živali (mislim, da jih je sedaj že čez 400), smo se vsi prehranjevali po principu freeganstva, torej zavrženo hrano smo pobirali iz smetnjakov trgovin, kasneje pa smo se dogovorili z nekaterimi bližnjimi kmeti in celo z lokalno pekarno, da so nam odstopili svoje presežke in zavržke. Priznam, sprva me je šokiralo, da jem hrano iz smetnjaka, a ko vidiš koliko dobre hrane se vsakodnevno zavrže – res smo jedli dobro, raznoliko in zdravo! Na ta način živijo tudi ostale “jamske” skupnosti na otoku, za življenje torej praktično ne potrebujejo denarja, saj ne plačujejo ne hrane, ne bivališča. To je za vedno spremenilo moj pogled na lasten življenjski slog ter možnosti, ki obstajajo.
Ali kdaj pogrešate ustaljen urnik?
Čedalje bolj! S starostjo opažam, da mi rutina vse več pomeni, še posebej moji jutranji in večerni rituali, kot sta meditacija in pisanje dnevnika. Trenutno sem ravno na začetku dolgega potovanja, ko je vse novo in intenzivno, zato sem ti dve dejavnosti povsem opustila, a sem si obljubila, da ju že čez nekaj dni spet začnem, ko uradno po 2-tedenskem dopustu ponovno začenjam tudi delo na daljavo. Potrebno je najti pravo ravnotežje med popotniško izkušnjo in rutino – verjamem, da mi bo že kmalu spet lažje.
Kje vse ste se že potepali?
V bistvu sem začela potovati precej pozno, v zgodnjih dvajsetih nisem šla dlje od Evropskih prestolnic, takrat se je svet zdel še tako nedosegljiv, zato tudi nisem prepotovala polovice sveta kot nekateri moji so-popotniki. A kljub temu imam obljukanih kar nekaj zame sanjskih destinacij: s križarko sem preplula večino Karibskega morja in cel Baltik, navdušili so me Ferski otoki, živela sem v Parizu, Londonu in na Tenerifu, Vietnam je bila 15-letna želja, čudovita sta Kambodža in Mynanmar, zagotovo se vrnem v že omenjeni Laos, obožujem Poljsko, Kanarski otoki so tako raznoliki in fantastični vse leto, Maroko je poln inspiracije in zagotovo najbolj eksotičen je bil Irak. Če se ne motim, je Kolumbija moja 46. država.
Povsod potujete sami. Kako to?
Osebno raje potujem sama, kot v družbi, ker na ta način kraje in ljudi doživim na čisto drugačen način. Prisiljen si namreč sam poskrbeti za vse, na nikogar se ne moreš opreti, razen na popolne tujce, ki jih srečuješ na poti in zato so interakcije bolj pogoste, hitreje spoznaš ljudi in skleneš nova poznanstva. Doma imam vedno občutek, da sem bolj introvertirana, solo potovanja pa me prisilijo, da se odprem in vsakodnevno navezujem stike. Ravno včeraj sem med pohajkovanjem po vasi srečala nekega nemškega popotnika, samo bežen komentar je bil kriv, da sva se potem zaklepetala za kar nekaj ur. Izmenjala sva si številne izkušnje in zgodbe, res je bil zanimiv sogovornik in zavzet poslušalec. Ko potuješ z nekom, je teh spontanih interakcij veliko manj, saj imaš sogovornika že ob sebi, meni pa so ravno ta nenavadna nova poznanstva čar potovanj, še posebej ko imam priložnosti brskati po glavah lokalnih prebivalcev. Po drugi strani pa solo potovanja pomenijo, da veliko stvari doživiš sam, nimaš jih s kom deliti, kar kdaj ustvari tudi občutke osamljenosti. Doma te težko razumejo, skozi kaj vse greš, hitro se lahko počutiš kot totalen “outsider”. Te stvari potem predeluješ sam ali pa jih deliš z drugimi popotniki, ki te bolj razumejo. Odličen pripomoček za to je lahko pisanje dnevnika, sama misli in izkušnje delim na Instagramu in po novem tudi na YouTube kanalu. Zame so solo potovanja zelo pogosto tudi čas, ko pridem do kakšnih globokih spoznanj, ko se naučim kaj novega o sebi in o svetu, ko predelam kakšne mentalne prepreke in na splošno je to obdobje, ko se počutim najbolj jaz – najbolj srečno in zadovoljno, čeprav povsem izven cone udobja.
Se počutite varno, ko potujete sami?
Na žalost ženskam solo popotnicam ni vedno lahko, še posebej v določenih delih sveta, kjer je patriarhat zelo močen. Moje edine slabe izkušnje izhajajo prav iz takih krajev, kjer sem bila deležna neželene moške pozornosti. V takšnih neprijetnih situacijah je res pomembno, da poslušaš svoj šesti čut in se ne podajaš v nekaj, kar že od daleč smrdi! In nič zato, če pri tem užališ kak moški ego, tvoja varnost in dobro počutje sta na prvem mestu. To so moje izkušnje, verjamem pa, da na moške solo popotnike prežijo druge nevarnosti – vedno se je pred potjo dobro pozanimati o pasteh, da se jih lahko potem preprosto ogneš.
Katero potovanje vas je najbolj navdušilo? In katero najmanj?
Vsako me na svoj način – vedno se počutim, kot razposajen majhen otrok, ko odkrivam nove kraje in spoznavam nove ljudi ter kulture. Težko je izbirati, a najbolj izven cone udobja je bilo gotovo potovanje po jugovzhodni Turčiji in Iraku sredi zelo striktnih pandemijskih ukrepov decembra 2020. Potovala sem sama in to po krajih za katere naša vlada odsvetuje vsakršen obisk. Izkušnja je bila res posebna, prvič, ker tja že tako ali tako ne pride veliko turistov, drugič, ker sem ženska in ker sem potovala sema ter tretjič, ker je bila pandemija – to je pomenilo, da sem bila v večini krajev edina turistka in zato prava atrakcija. Kraji pa so resnično lepi, zgodovina sega v začetke naše civilizacije in ljudje so neverjetno gostoljubni. Popotnikom, ki si želijo izkusiti nekaj izven utrjene turistične poti, toplo svetujem obisk mest Mardin, Gaziantep, Diyarbakir in Harran. Seveda se je potrebno prej pri
zanesljivih virih pozanimati glede varnosti, saj gre za politično nestabilne kraje. Zelo me je navdušila tudi Mallorca, za katero sem imela povsem napačno predstavo in kjer sem nepričakovano preživela več kot mesec dni. Ni ga potovanja, ki bi ga lahko izpostavila, da me ni navdušilo – morda nekajdnevni obisk Madrida? Mislim, da ima vsaka destinacija nekaj svojega, nekaj kar lahko občuduješ, le oči in glavo moraš imeti odprto.
Ste zelo kreativna oseba, polna energije. Od kod črpate navdih?
Hahah, trenutno mi zelo primanjkuje energije, za mano je nekaj zelo intenzivnih dni potovanja, ki so bolj kot na potovanje spominjali na filme Indiane Jonesa! Sicer pa navdih črpam od ljudi – tako tistih mojih bližnjih najdražjih, ki me znajo potolažiti, kot od popolnih neznancev, ki hitijo mimo mene z nasmehom in pozdravom. Ljudje so res večen vir inspiracije – tako različni, a tako smo si podobni povsod po svetu. Obožujem dni, ko si lahko vzamem čas, posedim ob hladnem pivu in ure opazujem ljudi. Pa naj bo to v Ljubljani ali najbolj zakotni vasici Andskega gorovja.
Fotografije s potovanj nesebično delite na svojem Instagram profilu. Trenutno z vami spremljamo potovanje po Kolumbiji. Kolumbija velja za precej nevarno državo. Kakšno izkušnjo imate vi? Verjetno ni prav veliko turistov? Kakšno je potovanje po Kolumbiji?
Kolumbija si niti slučajno ne zasluži slovesa, ki ji ga pripisujejo narko nadaljevanke, kar si Kolumbijci močno prizadevajo spremeniti. Gre za zelo travmatično in nasilno zgodovino, ne samo zaradi kartelov, temveč celotne politične situacije, a v praksi je danes Kolumbija tako nevarna, kot je nevaren Pariz, kjer so me edinokrat poskusili oropati. Po dveh tednih v tej slikoviti in živahni državi lahko rečem, da se tu počutim varneje, kot marsikje drugje po Evropi. Ljudje izven velikih mest so srčni, prijazni in gostoljubni, vsakdo te pozdravi na ulici. Turistov je ogromno, tako domačih (Kolumbijci veliko potujejo po lastni državi), kot tujih, predvsem backpackerjev, pohodnikov in drugih športnikov – Kolumbija je zaradi Andskega gorovja in Karibske obale res sanjska destinacija za ljubitelje športnih aktivnosti. Sicer pa je potovanje po državi ravno zaradi geografske razgibanosti samosvoja dogodivščina. Moj zadnji premik je za 220km potreboval 9 ur, od tega jih je bilo 5 z chiva busom na gozdni cesti čez 2800m visok prelaz – na eni strani prepad na drugi pa stena – nepozabno doživetje zagotovljeno!
Kam greste po Kolumbiji? Že planirate naslednjo destinacijo ali se vračate v Slovenijo?
Sem šele na začetku odkrivanja Kolumbije, tu sem vsega skupaj 2 tedna, za potovanje načrtujem 3 mesece. Obiskala sem Bogoto, puščavo Tatacoa, Salento, trenutno sem v Jardinu – moja pot gre torej od glavnega mesta južno in potem po zahodu navzgor na sever. Ogromno je še lokacij, ki bi jih rada obiskala, a ker začenjam z delom, se bo potovanje nekoliko umirilo, v posameznih krajih bom preživela dlje kot večina popotnikov. Trenutno izbiram kraje, ki so obkroženi z naravo in teh v Kolumbiji res ne primanjkuje. Vleče me tudi na križarjenje po otokih San Blas do Paname, v Gvatemalo, El Salvador, Bolivijo, Čile in Peru, če bo politična situacija tam stabilna. Že zdaj vidim, da bom težko zapustila ta del sveta, tako da mogoče še kaj podaljšam. Sicer pa po Kolumbiji načrtujem povratek v Slovenijo in nakup zidanice na dolenjskem, ki bi jo spremenila v mini dom.
Spoznate na poti veliko ljudi, ki živijo podobno življenje? Ste na poti sklenili kakšna prijateljstva?
Na poti spoznam res zelo različne ljudi. Nekateri so prvič izven svoje države, drugi so na poti že celih 7 let. Prav to je čar potovanj, toliko različnih ljudi prekriža tvojo pot in od vsakogar se lahko nekaj naučiš ali pa mu ti nekaj daš. Večino teh ne boš srečal nikoli več a za tisti dan, tisto uro, včasih tudi samo kratek klepet, se ti zdi, da imaš prijatelja, še posebej, ko so tvoji tako zelo daleč. Popotniki imamo nekaj skupnega in se razumemo na drugačen način, povezani smo, kot so z edinstveno izkušnjo na primer povezani vojaki. Včasih težko komu doma razložiš občutke, ki jih doživljaš, brez besed pa jih razume povsem naključen popotnik. So pa seveda tudi takšni, s katerimi so bile dogodivščine tako intenzivne, da smo prijatelji še danes in če se le znajdemo na isti geografski širini, se tudi dobimo – ta snidenja so res lepa!
Kje se vidite čez 5 let?
Srečno, zadovoljno in obkroženo z ljubeznivimi ljudmi, lokacija sploh ni pomembna.
Hitrih 5:
Najljubše mesto: Uskovnica na Pokljuki
Najljubše prevozno sredstvo: Tuk-tuk
Najljubša jed: polnjene paprike moje mami
Najlepši jezik: portugalščina (ne razumem drugega kot obrigado)
Nepogrešljiv pripomoček na poti: telefon, ker je vse v enem: fotoaparat, računalnik, telefon,
zemljevid, koledar in vse ostalo
Katjo Kozlevčar spremljajte na njenem kanalu You tube in
na njenem Instagram profilu.
Foto: Katja Kozlevčar
