Slikovit roadtrip iz Ljubljane do Norveške z manjšim proračunom #INTERVJU

Raziskovanje severa Evrope prinaša številne imenitne razglede, velja pa, da ne gre za najcenejšo destinacijo. Kako z nekaj prilagodljivosti tudi z nižjim proračunom doživeti slikovit roadtrip iz Ljubljane do Norveške?

Kako zahteven organizacijski, časovni, energijski in finančni zalogaj je roadtrip iz Ljubljane do Norveške? Tokrat sta svojo dogodivščino z omejenim proračunom z nami delila Anamarija Truden in Žiga Rojs, ki sta se na to pot podala v ciljni ravnini študentskih let, tik preden sta začela opravljati pripravništvo za poklic zdravnice in zobozdravnika.

Kdo sta in kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva mlada novopečena (zobo)zdravnika, ki sta se spoznala preko zgodnjih jutranjih ekspedicij v hribe tekom zadnjega leta študija, največkrat kar pred kliničnimi vajami in predavanji. Sva pa ugotovila, da imava še veliko ostalih skupnih hobijev in interestov. Oba sva športna navdušenca, strastna ljubitelja dobre hrane, potovanj in fotografije. Na žalost ni dovolj dni v tednu in ur v dnevu, da bi lahko počela vse, kar življenje ponuja.

Nedavno sta se podala na roadtrip iz Ljubljane do Norveške. Kako strogo – če sploh – je bila zarisana vajina pot? Kako sta izbirala postanke in kraje za nočitev? 

Čeprav sva spontana, sva hkrati oba zelo organizirana in sistematična, pred vsakim potovanjem si ogledava kraje, kamor bi želela in si jih označiva na Google Maps. Nato pa narediva razpredelnico po dnevih, kjer vpisujeva predvideno začetno in končno destinacijo za določen dan ter kraje, ki bi jih obiskala na poti. Vsekakor je nujno, da si pred takim potovanjem vsaj približno začrtaš pot. Tako imaš nek okvir, koliko ur ti bo vzela sama vožnja, pa pohodi po hribih in nato na poti ne izgubljaš dodatnega časa še s tem. Med samim potovanjem sva seveda načrte nato vsakodnevno prilagajala vremenu, utrujenosti, času…

Kraje za nočitev, ki so bili večinoma parkirišča, plaže in gorske planote, sva med potjo poiskala preko aplikacije Park4Night, kjer so na mapi označena mesta na postajališčih in ljudje napišejo mnenja o varnosti, dostopu do vode, stranišča … Na Skandinaviji je namreč dovoljeno prosto kampiranje, kar je za mnoge izmed nas še dodaten plus!

Katere kraje vse sta obiskala?

  1. dan: Rothenburg (Nemčija)
  2. dan: Hildesheim, prihod na Dansko
  3. dan: plaža Rømø, mesto Ribe, Blåvand, Bovbjerg Fyr
  4. dan: Thy National park, Rubjerg Knude, Tversted strand, Hirstals
  5. dan: trajekt do Norveške, Stavanger, Jørpeland
  6. dan: Preikestolen, Lyseveien
  7. dan: Kjerag, Storøyne, Odda
  8. dan: Trolltunga, Lofthus
  9. dan: Bergen
  10. dan: Skjervsfossen, Flåm
  11. dan: Bakkanosi, Oldevatnet
  12. dan: Briksdalsbreen, Lovatnet, Rakssetra
  13. dan: Geirangerj, Skageflå, Trollstigen
  14. in 15. dan: Åndalsnes, Rampestrekken, Atlantska cesta, Bodø
  15. dan: prispela na Lofote: Å, Tindstinden
  16. dan: Hermanndalstinden
  17. dan: Reine, Reinebringen, Bunes beach
  18. dan: Hamnøy, Ryten
  19. dan: Skagsanden, Flakstadtind, Nusfjord, Offersøykammen
  20. dan: Leknes, Henningsvær
  21. dan: Festvågtind, Fløya, Djevelporten, Delpen
  22. in 24. dan: Volandstinden, Kvalvika, Sakrisøya, odhod iz Lofotov
  23. dan: Reipå Camping
  24. dan: ledenik Svartisen
  25. dan: Trondheim
  26. in 29. dan: vožnja preko Švedske, Copenhagen
  27. dan: vožnja nazaj preko Danske in Nemčije
  28. dan: prihod domov.

Hamnøy, Ryten

Na pot sta šla iz Slovenije z osebnim avtomobilom, v katerem sta si naredila posteljo, ob primernem vremenu pa sta tudi šotorila. Je pot do tja predstavljala velik del te dogodivščine? Koliko ur vožnje in postankov sta potrebovala do Norveške?

Definitivno lahko rečeva, da je bila celotna – 7600 kilometrov dolga pot – dogodivščina. Že sam začetek poti sva zastavila tako, da si pred Norveško ogledava države na poti, v izogib celodnevni vožnji. Tako sva se za en dan ustavila v Nemčiji, kjer sva si ogledala ambient bavarskih mestec in preizkusila piva. Sledil je tridnevni postanek na Danskem, ki naju je zelo pozitivno presenetila, sploh zahodni del, preko katerega sva potovala. Ponuja res ogromno – od čudovitih peščenih plaž, svetilnikov, konjev do barvitih vikinških mestec in odličnega sladoleda! Nedvomno bodite na preži za napisi “softis”. Prav gotovo se še vrneva, v daljši izvedbi. Do Norveške sva torej potrebovala 4 dni, vsekakor bi šlo tudi hitreje, ampak je bil tudi to del nepozabne izkušnje.

Lofoti

Kako to, da nista na sever na primer letela in Norveške raziskovala s tam najetim avtomobilom / avtodomom? Če bi pot ponovila, bi se iz vidika udobja in mraza odločila kako drugače? 

Za to odločitev je bilo več razlogov.

  1. FINANČNI: Norveška je zelo draga država in že sama letalska karta z dodatno prtljago za šotor, gorilnik, pohodniško opremo … ter najem avtomobila za en mesec, bi bila kar finančni zalogaj. Kot študenta sva namreč imela precej omejen proračun.
  2. SVOBODA: želela sva izkusiti kampiranje pod milim nebom, spanje na vrhu hriba in kuhanje razglednega zajtrka, na primer s pogledom na čudovit fjord. To počneva že od nekdaj, saj v tem neizmerno uživava in tega ne bi zamenjala za nobeno udobje.

Lovatnet

Tu je odlomek iz najinega bloga, ki to lepo povzame: “Ampak vseeno, ko sedim in poslušam glasno pogovarjanje, avte in ljudi, ki prihajajo in odhajajo, pomislim, zakaj ne hodiva večkrat v kamp, kljub vsemu udobju, ki ga ponuja. Nama je škoda denarja? Mogoče pa res. Ampak veliko raje zamenjava vso udobje za tišino, mir in čudovit razgled, ki sva ga bila deležna, ko sva divje kampirala. In čeprav se včasih prileže, da ti ni treba kuhati na vetru in pomivati posode v javnem wcju (ali pa pogosto kar s čistilnimi robčki), odlično kosilo pa ti v nekaj minutah dostavijo naravnost pred usta, ne da bi mignil s prstom, bi še vseeno vedno brez vprašanja raje izbrala to, da sva sama. Midva, ki kuhava, si prižgeva dobro glasbo, odpreva pivo in uživava v razgledu in samoti, ki je ne nudi nobena restavracija s 5-imi zvezdicami.”

Sta vse noči prespala v avtu / šotoru ali sta si kdaj privoščila tudi nastanitev?

Nastanitve so zelo drage ter te zelo ovirajo v smislu lokacije. Če kampiraš, je lahko celoten svet tvoja “postelja”. Tako se lahko zjutraj zbudiš tik pred izhodiščem za pohod in si s tem prihraniš tudi dragocen čas. A vendar sva enkrat prenočila pri sorodniku v Bergnu na Norveškem, kar je bilo zelo spontano in prijetno srečanje. Tega sorodnika namreč prej nisva poznala. Končno sva si oprala oblačila, smuknila pod topel tuš, se brezskrbno spočila in naspala … za ta enkraten obisk sva zelo hvaležna!

Kako pa je s cenami hrane, sta si veliko kuhala tudi sama? 

Če odštejemo pekarne in eno enolončnico, ki sva si jo privoščila, sva si ves čas kuhala sama, saj sva bila večino časa v naravi, kjer tudi dostopa do restavracij ni bilo. Cene v restavracijah so zasoljene, na Norveškem sva za eno enolončnico odštela 25 evrov. Na Lofotih so cene še višje – na primer 25-30 evrov za burger. Cene v pekarnah so okrog 5 evrov na cimetovo rolico, 3-4 evre za kavo.

Veliko sta privarčevala s tem, da sta hrano nakupila že doma, kuhala sama, spala brezplačno in potovala s svojim vozilom. Nam zaupata, kakšen finančni zalogaj je takšna nizkocenovna različica te poti?

Dobro sva se zavedala, da bo taka pot precejšen zalogaj in s študenskimi prihranki bi bilo težko kako drugače videti toliko stvari in biti na poti toliko časa, treba se je bilo znajti. Celotna pot je skupaj prišla 3300 evrov. Šlo bi tudi z manj, ampak sva si vseeno vsake toliko “malo privoščila”, zavila v trgovino po kakšno zelenjavo/meso ali pa v pekarno po kakšno dodatno cimetovo rolico. V ta strošek je vštet tudi nakup nosilcev za strešni kovček – 200 evrov. Sva pa imela to srečo, da nama strešnega kovčka ni bilo potrebno dokupiti, saj sva si ga izposodila od znanca. Prav tako sva imela celo pot “zastonj rent-a-car”, zahvaljujoč Anamarijinemu očetu, ki nama je posodil svoj večji avto za na pot.

To imenitno deželo sta raziskovala cel mesec. S čim se vama je Norveška najbolj zapisala v spomin?

Definitivno je obema ostalo v spominu vreme, saj je bilo zelo nepredvidljivo in, navkljub najinim pričakovanjim, večino časa deževno in oblačno. Zato sva morala kar nekaj pohodov izpustiti ali pa se z dano situacijo sprijazniti in hrabro spopasti. Za Norvežane slednje ni nič neobičanjega, pri njih velja rek: “Ni slabega vremena, je samo slaba oprema.”

Na Lofotih sva izkusila tudi 24-urno svetlobo, saj kljub temu, da je sonce zašlo, nikoli ni bilo teme. To je res imenitna izkušnja in tudi eden izmed razlogov, da sva želela tako visoko na sever. Žiga si bo Norveško definitivno zapomnil po izvrstnih pekovskih dobrotah, res imajo vrhunske rolice – tu je seznam 10 naj pekarn, ki sva jih obiskala.

Polnočno sonce ali polarni dan je značilno za vse skandinavske države, najdlje pa traja na severu Norveške, od maja do avgusta. Dramatično nasprotje polnočnemu soncu je polarna noč, ko se sonce sploh ne dvigne nad obzorje in noč traja 24 ur. Kako je to delovalo na vajino notranjo uro?

Ko sva prišla na Lofote in ob štirih zjutraj ustavila na parkirišču, nama je bilo nenavadno, da je svetlo in se ljudje sprehajajo okrog. S spanjem nisva imela večjih težav, saj sva bila vedno tako utrujena, da sva padla v “posteljo”. Všeč nama je bilo, da sva lahko izkoristila dolge dneve in hodila tudi ponoči. Na najdaljšem pohodu sva na primer šotor postavljala ob enih zjutraj – brez lučke, saj je bilo svetlo. Je pa res, da sva potem začela tudi kasneje vstajati zjutraj in si jutra vzela “bolj na izi”, saj se nama ni nikamor mudilo. 

Vseeno je vajina budilka zvonila tudi ob štirih zjutraj. Z namenom, da prehitita druge turiste, ujameta vreme ali da v dan spravita čim več ur? 

To, da se zbudiva ob 4.00 zjutraj, ni za naju nič nenavadnega, saj sva tega navajena že od doma – v hribe se je seveda treba odpraviti zgodaj! Sva pa res želela priti na vrh pred turisti, saj je turizem na najbolj obljudenih Norveških vrhovih resnično masiven. Ni nama v užitek hoditi v koloni in v vrsti čakati, da lahko posnameva fotografijo. TULE je blog o najinih petih najljubših norveških pohodih.

Svartisen (norveško črni led) je drugi največji norveški ledenik s 370 km²

Med najbolj obiskanimi in popularnimi vrhovi je na primer polica Preikestolen (tudi Pulpit Rock), ki se dviga nad fjordom Lysefjord. Prav tu na gore slabo pripravljeni instafotografi najbolj ob živce spravljajo reševalce. Sta bila tudi vidva priča pohodnikom v neprimerni obutvi, ki so za dobro fotografijo pripravljeni ogrožati življenje?

Oba sva bila prvič priča čemu takemu, saj v Sloveniji v visokogorju redko srečaš koga, ki bi bil obut v salonarje in oblečen v srajco. Bila sva res zgrožena in na trenutke naju je bilo strah za varnost mimoidočih, ki so po spolzkih skalah korakali v supergah z ravnim podplatom in se slikali na robovih prepadov.

Izjemno priljubljena točka na Norveškem je tudi otočje Lofoten. Lofoti imajo značilno pokrajino z dramatičnimi gorami in vrhovi, odprtim morjem, slikovitimi zalivi in plažami. Kaj je najbolj navdušilo vaju?

Vse! Lofoti so bili najina sanjska destinacija in še vedno ne moreva verjeti, da sva jih uspela obiskati. Definitivno sva se zaljubila v hribe, čudovite plaže s turkiznim morjem in sončne zahode.

Lofoti

Del norveške dogodivščine je zagotovo tudi opazovanje najbolj neverjetnih pojavov na svetu, eden najbolj osupljivih je severni sij. Sta ga uspela ujeti? Je pogled nanj vsakič znova tako osupljiv?

Ker sva bila na roadtripu poleti, ko je na severu svetlo brez prestanka, severnega sija nisva videla. Sva pa ga videla leto prej na roadtripu po Islandiji in prizor je bil resnično enkraten. Neverjetno je, da si lahko priča čemu tako veličastnemu in to se nama je definitivno vtisnilo v spomin za vedno. Prvega ne pozabiš nikoli.

Kateri del leta imamo največ možnosti, da ujamemo pogled na severni sij in kako se opremiti za na “lov”?

Največ možnosti je v zimskih mesecih, na skrajnem severu lahko celo že v drugi polovici septembra pa enkrat do aprila. Midva sva se opremila s telefonskimi aplikacijami – na primer Hello aurora in My Aurora. Pokažejo ti, koliko je možnosti za severni sij na mestu, kjer se nahajaš ter ob kateri uri bo to najbolj verjetno. Na Islandiji sva se večkrat zbudila ob dveh zjutraj, ker je napoved kazala, da bo takrat največja možnost za severni sij.

Kjeragbolten

V katere top 3 kraje bi se ta trenutek z veseljem še enkrat preslikala?

Islandija, Lofoti in Dolomiti, ki jih sicer obiščeva večkrat na leto.

Na poti domov sta obiskala še Švedsko in Dansko. Kakšne vtise sta pustili? 

Čez Švedsko sva se zgolj peljala, saj je bil jug Norveške poplavljen in so bile ceste zaprte. Na poti sva videla neskončen gozd, industrijo in manjša jezera – ni naju pretirano očarala. Nad Dansko pa sva bila nepričakovano navdušena. Čudovite peščene plaže na zahodu, neverjetno urejena počivališča, solidarnost in prijaznost ljudi, simpatična vikinška mesta, ekstravaganten Copenhagen in še bi lahko naštevala! Je res en tak majhen biser, ki ga ne smeš izpustiti na poti do Norveške!

Danska plaža Romo in dom na kolesih

Katere tradicionalne jedi na severu so vaju najbolj navdušile in katerih morda nimata več želje degustirati?

Ker sva varčevala in na sploh nisva hodila veliko po mestih in restavracijah, nisva preizkusila veliko tradicionalnih jedi. Še največ sva pojedla raznih pekovskih izdelkov: Skollebolle (kvašeno pecivo z vaniljevo kremo, potreseno s kokosom), kanelboller na 10001 način (cimetova rolica), svele (kot prepognjena debela palačinka, ki jo jedo s kislo smetano in marmelado).

Preizkusila sva Bacalao (enolončnica iz polenovke) ter ribji burger na Lofotih. Sva pa v trgovini kupila nekaj tipičnih norveških jedi in jih degustirala: rjavi sir (brunost), trsko, “kaviar” (namaz iz dimljenih iker trske), norveške sladkarije (Kvikk Lunsj, Smash!, Gifflar…), risgrøt (kot naš mlečni riž, ki ga postrežejo z maslom, cimetom in rozinami)… Vse jedi so nama bile okusne, ampak nisva zelo izbrična, sploh kadar sva lačna. Si pa še vedno doma kdaj pripraviva cimetove rolice po norveškem receptu.

Razgled iz Reinebringna

Pa top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Žiga: Cataplana, Ajo blanco, Raclette in nasploh vse sladice kjerkoli – trenutno imam v mislih Germknodle, taprav italijanski tiramisu, belgijske vaflje, skolebolle in pariške eclairje.

Ana: Arroz Negro, Španija, Bacalhau à Brás, Portugalska i Ropa Vieja, Kuba.

Sta imela na poti tudi kakšno nenavadno izkušnjo?

Če bi izpostavila eno samo, je to definitivno, da sva bila priča zaroki na vrhu hriba Ryten na Lofotih ob sončnem zahodu in sva jo tudi fotografirala. To je bilo res eno najlepših in nepozabnih doživetij. Več na blogu TU.

Zaroka neznancev na vrhu hriba Ryten na Lofotih

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Oba obožujeva fotografijo in imava fotoaparat ves čas s seboj, odgovor je torej preprost NE.

S čim se sicer ukvarjata, ko sta doma in na kakšen način si financirata svoje poti? 

V času potovanja sva bila oba še študenta – Anamarija medicine, Žiga pa dentalne medicine. Med absolventom sva delala preko študentskega servisa in pridno varčevala celo leto, da sva na koncu lahko izpeljala to nizkocenovno različico roadtripa. Ukvarjava se še s fotografijo in pisanjem bloga na najini spletni strani, ampak je to zaenkrat le dodatna dejavnost, ki nama ne prinaša zaslužka in jo opravljava zgolj za najino dušo.

Hermannsdalstinden je najvišja gora na otoku Moskenesøya. Nahaja se v arhipelagu Lofoti.

Kje smo vaju ujeli tokrat in kaj je v vajinem bližnjem načrtu dogodivščin? 

Trenutno sva ravno prišla iz Šmarne gore in se dogovarjava za jutrišnji zahod v hribih. Sedaj, v obdobju pripravništva, imava veliko manj časa kot sva navajena iz absolventskih dni. Se še malenkost loviva in navajava na ta novi način življenja. Sva zelo spontana in nerada preveč planirava vnaprej, zato se ponavadi za krajše pobege in izlete odločiva par dni – ali par ur – prej. Večjih potovalnih ekspedicij na žalost trenutno nimava, se pa nekaj večjega kuha za obdobje po pripravništvu – kaj, pa naj zaenkrat ostane še skrivnost.

Plaža Kvalvika

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Mogoče tale odstavek iz bloga: Ko sva zaradi stiske s časom tekla na ledenik, sva na poti srečala gospoda, ki nama je rekel: “Are you in a hurry?” (op.p “Se vama mudi?”). Nato sva se veliko pogovarjala o tem. Res naju je zadelo. Sva vendar na dopustu, čemu tak tempo in hitenje? Najprej hitenje da prideva do Norveške, nato do Lofotov, zdaj zaradi poplav in službe, ki naju čaka hitenje domov… Kdaj pa se ustaviš in dejansko uživaš v trenutku? Zakaj bi moral vsako minuto dneva natrpati s plani, če to počneš 365 dni na leto. Res so bili eni najboljših dnevov, ko sva imela le eno ali dve stvari na urniku ali pa sva bila prisiljena se ustaviti (zaradi vremena, trajektov…) in upočasniti. Da sva si vzela čas drug za drugega, se spočila, pojedla dobro hrano, spila kakšno pivo… malenkosti, ki v bistvu niso malenkosti. Roadtrip niso namreč le stvari, ki jih vidiš, ampak tudi posebni trenutki, ki jih doživiš, ljudje, ki jih spoznaš, zgodbe, ki nastanejo in si jih zapomniš bolj, kot vrhove, ki si jih obiskal.

Henningsvær je ribiška vas, ki se nahaja na več majhnih otokih ob južni obali velikega otoka Austvågøya v Lofotskem arhipelagu.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

  1. Skromnosti. Ker sva bila že parkrat na potovanju v avtomobilu z omejenimi dobrinami, sva na koncu vedno znova ugotovila, kako malo stvari potrebuješ in kako potratni smo v normalnem življenju z njimi. Na primer z izmišljanjem glede hrane, razsipnosti z vodo, velikimi stanovanji, ogromno materialnimi stvarmi…
  2. Majhnosti.
  3. Prilagodljivosti – tako vremenu kot tudi partnerju in počutju.
  4. Uživanja v trenutku.
  5. Hvaležnosti. Razumeva, da sva zelo priviligirana, da lahko kaj takega izkusiva.

Dom za eno noč na poti na Hermannsdalstinden

HITRIH 6

Najljubša država: Islandija. Zaenkrat, ampak morava obiskati še veliko drugih!
Najljubše mesto: Ana: Maastricht, Nizozemska / Žiga: Copenhagen, Danska.
Najljubša plaža: Ana: Kvalvika, Lofoti / Žiga: Diamond beach, Islandija.
Najljubša kulinarika: domača, oziroma kar si pripraviva sama.
Naljubši način transporta: Ana: peš /  Žiga: avtomobil, saj uživam v vožnji – kadar ni gneče.
Najljubši jezik: slovenščina, ker jo le malo ljudi po svetu razume.

Anamariji, Žigu in njunim dogodivščinam lahko sledite na Instagramu: @anamarijatruden in @rojsziga. Na njuni spletni strani ujamete predstavitveni video njunega roadtripa, v januarju pa bosta imeli v Ljubljani tudi potopisno predavanje – za podrobnosti ju spremljajte na omenjenih kanalih.

Rakksetra

FOTO: Anamarija Truden in Žiga Rojs/osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Mlada Slovenka, ki svet raziskuje s kombijem in v družbi dveh psov #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini? Ali pa veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih? Bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

POTOPIS: Roadtrip z avtom iz Slovenije do Skandinavije

Vas mika roadtrip do Skandinavije? Tokrat se je na takšno dogodivščino s svojo družino podala Lara Rojc. Na pot so šli kar z osebnim avtomobilom, za njimi pa je v 16 dneh potovanja kar 6.700 prevoženih kilometrov in 10 različnih držav.

Roadtrip do Skandinavije je dolga, a izredno pisana pot, ki prečka številne obiska vredne dežele. Na katerih imenitnih razgledih so se ustavljali, koliko vnaprej so vedeli za svoje postanke, kakšen strošek je takšna pot in kaj bi danes naredili drugače? Berite naprej!

Kdo ste, kako bi se opisali tistim, ki vas še ne poznajo in s kom ste šli na pot?

Sem Lara, mama in žena, v zrelih letih, z razgibano službo in številnimi hobiji. Z možem sva starša dvema čudovitima otrokoma, med katerima je kar 20 let razlike. Sin je že odrasel, hči pa je stara devet let. Izogibam se kalupom in rada ignoriram pričakovane norme ravnanja ter razmišljanja, čeprav je moje poklicno delo povsem prepleteno z zakoni, kodeksi in hierarhijo. Živim v Celju, a sem po prepričanju deklariran otrok sveta.

V prostem času mi največjo strast predstavljajo potovanja in fotografija. V fotografiji sem preizkusila in dosegla marsikaj, vendar sem z rojstvom hčere sistem prioritet obrnila na glavo in ljubezen do umetnosti prestavila v drugi plan. Nekoč sem se preizkušala v pisanju bloga, zadnja leta pa najbolj uživam v dokumentiranju in zapisovanju utrinkov z naših poti, ki jih delim na socialnih omrežjih. Zelo sem vesela odzivov mnogih, ki me kontaktirajo za nasvete ali pa zato, da mi povedo, kako jih razveseljujem in navdihujem s svojimi objavami. Potujem z družino, najrajši z letalom nekam daleč stran, nekje vmes pa se po novem potolažim z roadtripi, na katere občasno vzamemo še našo psičko. Tokrat smo šli zaradi polarnega mraza na pot brez nje, torej v troje.

Koliko dni, kilometrov in držav ima tokratni roadtrip do Skandinavije?

6.700 prevoženih kilometrov v šestnajstih dneh, zapeljali pa smo se skozi 10 različnih držav.

S kakšnim prevoznim sredstvom ste šli na pot, kje ste spali in koliko vnaprej ste te nočitve predvideli/rezervirali?

 Na pot smo šli z Renault Capturjem. Moram dodati, da smo avto kupili zgolj kot prevozno sredstvo, mišljeno je bilo, da se bomo vozili na bližnja letališča in nismo niti razmišljali o roadtripih. S kovidom pa so se stvari spremenile in nekoč strastni raziskovalci daljnih dežel smo se bili primorani prilagoditi novim okoliščinam. Zaradi omejitev in odpovedi letov smo začeli pogosteje raziskovati svet z avtomobilom in z našim smo v zadnjih treh letih naredili precej kilometrov. Sicilija, Romunija, Kalabrija, Nizozemska, Apulija, Albanija, pa rekordnih 9000 km do vzhodnih pokrajin Turčije in preko 6700 km do roba polarnega kroga, to so destinacije, ki jih moram omeniti.

Mož sicer vsakič, ko tlači stvari v (premajhen) prtljažnik, prisega, da je bil to naš zadnji roadtrip s Capturjem, pa do naslednjič k sreči pozabi. Hkrati pa ugotavljava, da je naš avto dovolj majhen, da lahko prevozimo vsako, tudi najožjo italijansko ulico, ravno prav visok, da se z lahkoto zapeljemo čez največje luknje na makadamskih cestah, toliko trpežen, da ga je mogoče spraviti v pogon pri -29 stopinjah in prepoceni, da bi nas moralo skrbeti zanj, saj ne more biti zanimiv lopovom.

Nočitve smo tudi tokrat iskali sproti, večinoma preko aplikacije Booking, običajno pod večer, ko smo vedeli, kako daleč bomo prišli vsak posamezen dan. Opozarjam, da ta pristop prakticirate samo, če ste ga vešči in če se ne obremenjujete s tem, da še uro ali dve pred prihodom ne veste, kje boste tisti dan spali! Mi to počnemo redno, povsod po svetu, imamo o tem cel kup anekdot in bom verjetno nekoč napisala knjigo, kaj vse se nam je že zgodilo. 

Ste si načrt poti zarisali že doma in kako strogo ste se ga na koncu držali? 

Nikakor. Zavedanje, da se lahko zgodi karkoli in to, da nikoli ne vemo, kako se bo naredil dan, je največji čar naših poti. Najbolj divji in nori časi za potovanja so bili pred dobo digitalizacije. S pojavom pametnih telefonov in vseh mogočih aplikacij pa je postalo potovati čisto preveč enostavno. Ampak na koncu dneva so umazana stopala in razmršeni lasje tisti, ki pospešijo bitje srca in v nas budijo radost. Obožujem improvizacije ter bizarne, morda celo nevarne situacije. S takšnim razmišljanjem spoznaš najboljše ljudi, pridobiš življenjske izkušnje, doživiš najbolj nore trenutke, priletiš v najbolj nemogoče situacije in ustvariš nepozabne spomine.

Zato smo se tudi tokrat na pot odpravili brez načrtovanja. Na navigaciji sem sicer preverila, kje se pride do Rovaniemija in odločili smo se, da se zapeljemo proti severu preko Baltskih držav, o poti nazaj pa nismo niti razmišljali. Tisti petek popoldan po službi smo spakirali najnujnejše, zaspali za nekaj ur, zgodaj zjutraj vklopili navigacijo, ki je kazala 2850 kilometrov do Rovaniemija (za občutek – do Londona nas loči »le» 1600 km!) in se podali novim dogodivščinam naproti.

Laponska

Kakšen finančni zalogaj je takšen roadtrip do Skandinavije?

Tako čez palec lahko rečem, da nas je 16-dnevni roadtrip prišel približno toliko, kot bi nas stal zgolj 3-dnevni obisk Rovaniemija (oz. Božičkove dežele) v organizaciji turistične agencije. V obeh primerih je govora o porabljenih približno 4.500, morda 5.000 evrih za tri osebe. Ampak to je okvirno, ker se potrebe, interesi in zmožnosti posameznikov zelo razlikujejo. Na naših poteh ne beležimo stroškov, niti se ne trudimo, da bi zapravili minimalno.

Kateri so top 3 kraji, razgledi ali stvari, ki ste jih doživeli na tej poti? 

Vsekakor je bilo opazovanje polarnega sija in vožnja z jeleni na lesenih sankah čez zasneženo, ledeno mrzlo zimsko pokrajino tisto, kar smo doživeli prvič in je preseglo vsa naša pričakovanja.

Sicer pa je bila pot tako raznolika in države dovolj drugačne med sabo, da bi težko izpostavila, kaj je bilo najlepše; vsekakor pa smo videli in doživeli izjemno veliko. Pot smo začeli v Sloveniji, se zapeljali čez Avstrijo na Češko, naredili prvi daljši postanek v Ostravi, kjer smo se najedli cmokov, sledila je Varšava, ki je bila še vedno praznično okrašena in smo lahko drsali sredi glavnega trga ter se pogreli z vročim grogom. Pot smo nadaljevali preko Litve, kjer smo občudovali kulturno središče Kaunas in preizkušali jedi iz divjačine, sledila je latvijska prestolnica Riga s čudovitimi stavbami in bogato založeno tržnico z morskimi dobrotami. V Estoniji smo prespali v Talinu, v tradicionalni estonski leseni vili s savno ter se prebudili v novo jutro ob glasnih krikih galebov. Potem ko smo si ogledali Talin, smo se s trajektom zapeljali na Finsko. Helsinki so nas navdušili s tradicionalno tržnico, arhitekturnimi presežki in savnanjem na prostem pri 0 stopinjah.

Laponska: vožnja z jeleni na lesenih sankah čez zasneženo, ledeno mrzlo zimsko pokrajino.

Pot smo nadaljevali čez zasneženo, zimsko pokrajino, prekrito z zaledenelimi jezeri, smrekovimi in brezovimi gozdovi ter redko posejanimi barvitimi lesenimi hiškami proti arktičnemu krogu. V Rovaniemiju smo obiskali Božička, spoznavali laponsko kulturo v fantastičnem Arktikumu, severni jeleni so nas vlekli na lesenih sankah pri ledenih – 29 stopinjah po zasneženi pokrajini, navdušili so nas severni sij, vprega s huskyji, novi finski znanci in še marsikaj.

Pot smo okrog Botnijskega zaliva nadaljevali na Švedsko, raziskovali prazne obale ob zaledenelem morju in se za dolg dan in pol ustavili v Stockholmu, kjer smo se zapeljali z ladjico po vodnih kanalih, obiskali dva zanimiva muzeja in se sprehodili po ulicah slovitega Gamla Stana. S Švedske smo se po 16 kilometrskem mostu, ki je delno speljan kot tunel pod vodo, zapeljali na Dansko in se v dnevu in pol navdušili še nad Copenhagnom. Zapeljali smo se še čez en most presežkov, ki povezuje danska otoka Funen in Zelandija ter nadaljevali pot preko Nemčije proti domu. Težko je toliko dobrega razvrstiti na prioritetno lestvico …

Severni sij, ki vzame sapo.

Če bi šli danes še enkrat na roadtrip do Skandinavije, kaj bi storili drugače?

Prav nič ne bi spremenila, ker je bilo potovanje kljub surovim zimskim razmeram sanjsko in popolnoma drugačno od vsega, kar smo doživeli do sedaj … in verjemite, da smo doživeli že marsikaj! Se bom pa naslednjič prepustila lepoti trenutka in uživala tudi na vseh samotnih, zasneženih in ledenih cestah, na katerih sem zaradi prometnih znakov, ki so opozarjali na nevarnost naleta losov in severnih jelenov, trepetala, kdaj bo kakšen skočil pred avto. Novi finski znanci so nas ob večernih druženjih podučili, kako se ob trčenju izogniti temu, da ti los pade na avto in te s svojo težo ubije. Upam, da ne pozabimo do naslednjič …

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Če kdo okleva – nikar! Zapeljite se v zimsko pravljico, pot je noro zanimiva, na trenutke naporna, pa vendar polna presežkov. Nikar ne dvomite, v prtljažnik vrzite verige, imejte v avtu na zalogi nekaj hrane in tople pijače, morda kakšno odejo in obvezno spremljajte vremensko napoved!

Sama nisem zasledila, da je šel kdo iz Slovenije na primerljivo pot v zimskem času na podoben način. Prav zato z veseljem delim našo izkušnjo. Da povem, da se da oz. da je izvedljivo, če imaš rad izzive. Naš pomislek pred potjo je bila nepredvidljivost vremena v arktičnem krogu v najhujši zimi, v najhladnejšem mesecu, ko je na cestah debela plast ledu in snega. Cest na severu namreč ne plužijo in posipavajo s soljo, kot smo tega vajeni pri nas. Dvome o sprehodih po mestih v ledenem in vetrovnem vremenu pa sem odganjala z rekom, da ni slabega vremena, so samo slaba oblačila. In res – oblečene v več plasti toplih oblačil nas ni prav nič zeblo, je pa bilo zelo zamudno in hkrati zabavno nadeti nase vse pripomočke, ki so nas ščitili pred mrazom.

POTOPIS

DAN 1: vožnja čez Slovenijo, Avstrijo in Češko, nočitev blizu Varšave

 Potem ko smo iz omar pobasali vse najtoplejše kose oblačil, kupili verige za avto, si v knjižnici izposodili tričetrt metra knjig, v žaru borbe zagrabili še dve topli odeji in se poslovili od naše Ree (ne, ta pot bi bila prehladna zanjo), smo v mrzlem, sivem jutru začeli z našo novo avanturo. Snežinke so rahlo poplesavale v zraku, ko je navigacija pokazala 2868 km in 34 ur direktne vožnje, s Petrom pa sva se že “nevemkoličkič” pogledala izpod čela; že od takrat, ko smo se odločili, da se podamo na to pot, nama kljuva po mislih: “A nam je tega treba? A nismo mi rojeni za v tople, divje kraje? A smo normalni, da gremo iz hladnega v še bolj hladno?” In potem tisti alter ego: “Ja, je treba. Enkrat v življenju je treba srečati severne jelene, občudovati polarni sij in se prepustiti skrivnostnim silnicam severnega polarnega pola.”

Ostrava, Češka

Ker pa je na sever leteti preenostavno, se bomo gor prebijali z našo ljubo “Cevo”, kot je nekoč po začetnih registrskih označbah ljubkovalno poimenovala naš avto Anuška. Prvi dan smo prevozili Slovenijo, Avstrijo in Češko ter pod večer omagali blizu Varšave. Ne, ni nam bilo dolgčas in pot se ni prav nič vlekla. Zabavali smo se ob učenju najdaljše Finske besede, ki ima 48 črk in smo jo izgovarjali celih 8 sekund. Neee, nismo si je zapomnili, ugrofinski jeziki so izjemno težko učljivi! Vmes pa dobra glasba, postanki v krajih, ki smo jih prevozili, prebiranje pravljic in literature o krajih, kamor nas vodi pot in takole … ubili smo prvih 1000 kilometrov.

DAN 2: Varšava, Poljska

Varšava. Naš prvi daljši postanek na poti. Pričakovali smo sivo, dolgočasno mesto. Ampak kdo bi si mislil, prestolnica Poljske poka po šivih od silne energije! Kljub mrazu, snežinkam, vetru in oblačnosti se nam je odkrila v vsem svojem šarmu. Tu je še vedno vse okrašeno, sredi najlepšega trga lahko drsaš in hkrati uživaš v pogledu na stavbe z barvitimi fasadami.

Z vseh vogalov se vije sladkast vonj po kuhanih pijačah, na stojnicah ponujajo obložene kruhke z različnimi namazi, možakar v starinskih oblačilih vrti lajno, najprestižnejša mestna ulica Krakowskie Przedmieście je polna sprehajalcev, krčme pa nudijo okusno lokalno hrano. Pieroge z raznimi nadevi, rdeči boršč, klobasice na pečeni čebuli, rženi kruh in jabolčna pita z vanilijevo kremo, pa kompot iz suhega sadja, to so bili danes naši favoriti. In kot da vse to še ni bilo dovolj, naenkrat so ulice preplavili tekači vseh starosti, nekatere so spremljali kužki, druge otroci na skirojih, tretji so pred sabo potiskali otroške vozičke. Kakšnih 5000 jih je bilo in energija je eksplodirala v nebo. Za nekaj deset korakov smo se jim pridružili, nato pa spet zdrsnili v raziskovalne tire. Ja, danes je bil dan za užitek in veselje. Barve, ples, tek, drsanje, okusna hrana in smeh. Čisti hedonizem!

Zgodovino smo tokrat pustili ob strani; Varšava je bila namreč v drugi svetovni vojni razdejana, uničena in razvrednotena do obisti. Tako zelo, da so po koncu vojne morali mesto ob Visli zgraditi čisto na novo. Zelo verjetno se nekoč vrnemo. Da poiščemo opomine. Muzeje. Spomenike. Grobišča. Se naučimo kaj novega. In prisluhnemo klavirskemu koncertu na Chopinove note v enem izmed lokalnih barov.

Zdaj pa hitimo dalje, ostalo nam je še skoraj 2000 kilometrov …

DAN 3: Kaunas, Litva 

Zbudili smo se v oblačno, zasneženo jutro, nestrpni v pričakovanju, kako se bo naredil nov dan. Včeraj smo se iz Varšave premaknili v Kaunas, drugo največje litvansko mesto in evropsko prestolnico kulture 2022. Snežinke so poplesavale po zraku in veter je bril okrog vogalov, ko smo se podali v raziskovanje mesta na sotočju dveh največjih litvanskih rek Nemen in Neris. Kaunas je že pred 2. sv. vojno slovel zaradi bogatega kulturnega in akademskega življenja, gradnje stavb v arhitekturnem slogu art déco, notranjega oblikovanja in kavarniške kulture. Tudi tokrat nas je spremljala sreča; sneg je rahlo, ravno prav pobelil vrhove streh, zelenje v parkih in mestne ulice. Kot bi se nekomu razsul mleti sladkor … res, vrhunsko!

Po naključju smo našli prijetno krčmo z divjačinskimi jedmi in si dali duška. Meso divjih vran je tukaj specialiteta, ampak smo se mu z največjim veseljem odrekli. Je bilo dovolj drugih, bolj konvencionalnih, pa vendar drugačnih dobrot. Npr. Firminis Medžiotoju užeigos sultinys su piragélyu. Še sreča, da obstajajo prevajalniki! Čista divjačinska juha z mesno pito … božansko! Pot proti Latviji smo nadaljevali z ovinkom skozi eno najstarejših litvanskih mest Kedainiai, po poti pa občudovali lokalno arhitekturo še iz nekih drugih časov: med kilometri polj in travnikov so nas razveseljevale redko posejane hiške, prevlečene z lesom različnih barv, pa tudi kak mlin na veter se je našel vmes. Začelo se je temniti, ko smo pripeljali v Rigo. Prvi obhod mesta nas je pustil odprtih ust in nestrpno čakamo nov dan, da se prepustimo utripu in lepotam glavnega mesta Latvije. Čudovito je tu in zdi se, da smo na poti že tedne, toliko lepega smo videli in doživeli v zgolj treh dneh. 

DAN 4: Riga, Latvija

Dan smo začeli na eni izmed največjih pokritih tržnic v Evropi in uživali v okušanju in nakupovanju baltiških dobrot. Prekajene ribe, morska trava v solati, baltiški rženi kruhki, pite, kaviar, med, slavni liker Riga Black Balsam, nakit iz jantarja, volneni izdelki … Vse je šlo z nami in komaj smo se zadrževali, da nismo pokupili še več. Kakšen užitek in privilegij se je sprehajati med stojnicami, ki se šibijo od dobrot, ki smo jih do sedaj videli le na fotografijah! In potem Riga s svojim starim mestnim jedrom. Čisto nas je prevzela! Ne najdem besed, s katerimi bi opisala to slikovito latvijsko prestolnico, ki se vse od leta 1201 bohoti ob reki Daugava, kakih 15 km pred izlivom le-te v morje. Danes živi v mestu kar tretjina vseh prebivalcev Latvije, kar je še zmeraj manj kot 700.000!

Mestno jedro je mešanica različnih arhitekturnih stilov in skorajda brezglavo smo tavali od ene do druge slavne zgradbe v želji, da se naužijemo pogledov na fantastično mešanico slogov, ki kažejo na to, kako dolgo in bogato zgodovino skriva v sebi ta baltska prestolnica. Nekje vmes smo se pogreli z okusnim borščem, serviranim v skledicah iz rženega kruha.

In že smo hiteli dalje, se povzpeli na zvonik Petrove cerkve in vzdihovali ob pogledih na mesto še s ptičje perspektive. Ravno pravi čas, da smo ujeli poglede na staro mestno jedro, ki se je kopalo v šibki oranžni zimski svetlobi zahajajočega sonca. Zares veličasten zaključek še enega čudovito preživetega dne … In že smo se zapeljali mimo Riškega zaliva in naprej proti severu, da še isti večer ulovimo novo državo na poti, Estonijo. Talin, pripravi se, mi prihajamo!

DAN 5: Talin, Estonija 

V Talin smo prispeli pozno pod večer, kar pa nas ni ustavilo, da si ne bi prižgali savne v našem novem apartmaju, ki je bil, mimogrede, bahavo razkošen. Še bolj kot to pa nas je navduševalo, da spimo v čisto pravi estonski leseni vili iz nekih davnih časov. Pravljično! Jutro je razkrilo čudovito druščino raznobarvnih lesenih baltskih vil in kar težko se je bilo upirati pogledom skozi okna na okoliške lepotice. Potem so se začeli v daljavi oglašati še galebi in zaokrožili fantastično uverturo v nov dan. Peš smo se odpravili do starega mestnega jedra, ki je na običajno sredino jutro delovalo zelo umirjeno, na trenutke celo zaspano. Delal se je sončen dan, čeprav so napovedovali snežne plohe.

Talin je tako prijetno mestece. S krasno katedralo, zgrajeno v ruskem ortodoksnem stilu. Z najstarejšo, še vedno delujočo lekarno Raeapteek. S slavno čokoladnico Kalev, znano po najboljšem marcipanu v Estoniji. S številnimi bari in lokali, v katerih ponujajo lokalne specialitete. Tudi ruske. Danes je bila zmagovalka dneva juha Soljanka, krepka enolončnica z mesom, zelenjavo, gobami, olivami in koprom, nekoč zelo priljubljena tudi v Vzhodni Nemčiji.

Pozno popoldan je bil čas za premik in spet smo imeli srečo. Trajekta za Helsinke nismo vnaprej rezervirali, pač pa smo se zapeljali direkt v pristanišče in komajda uspeli kupiti karto, ker so bile linije polno zasedene. Gospa na “rampi” je bila čisto zares zgrožena, kako smo lahkomiselni, ker nismo kupili karte vnaprej preko spleta. Seveda, smo v Estoniji, najbolj digitalizirani državi v Evropski uniji … Devetnadstropni trajekt z igralnimi avtomati, brezcarinsko prodajalno in bari je bil naložen do konca. No, zgodbe o Fincih, ki prihajajo v Estonijo po cenejši alkohol, pa so verjetno vsem poznane. Eden od njih me je hotel po vsej sili prepričati, da z njim spijem nekaj požirkov jagodne vodke; obupal je šele potem, ko sem vztrajala, da z mano govori angleško, ker ne razumem finsko. Tako smo se vendarle prestavili v Helsinke in ja, zdaj gre zares, pred nami je samo še okoli 800 km vožnje do severnega polarnega kroga.

DAN 6: Helsinki, Finska

Finska je fajn. Zagrabila nas je že kar prvi dan. Vse je tako enostavno. Drugačno. Polno ponavljajočih vzorcev in hkrati čistih linij. Prav zares smo navdušeni. Savnanje in kopanje pri vetrovnih 0 stopinjah na prostem, v samem srcu prestolnice. To si bomo zapomnili. Pa vse presežke skandinavskega oblikovanja, kamorkoli se ozreš: arhitekturo, modo, način življenja, razmišljanja, trende. Celo javna stranišča znajo biti nekaj posebnega.

Tržnica s svežo hrano in bogato tradicijo vse od davnega leta 1889. Tu se jedo medvedi, losi, beluge, jeleni, lososi, školjke, rakci, siri in kaviar. Runebergintorttu. Pecivo z marmeladnimi kapicami. Leipäjuusto. Ribja pita. Made keitto. Sezonska ribja juha s krompirjem, korenjem in koprom.

Made si bomo zapomnili. Prodajalka laponskih potez nas je podučila, da je made finska riba, za katero je prav zdaj – in samo zdaj, v januarju in februarju, lovna sezona. Made je na pogled neprivlačna, sluzasta, s črnimi pegami, a božanskega okusa. Postreže se s kislim rženim kruhom, ki je v teh koncih stalnica. In kaviar … tu se okuša kar na žlice.

Nekje vmes pa tople kučme, pisane pletene nogavice, jelenje kože, zeleni tramvaji, Marimekko, mogočna glavna železniška postaja, vandranje po ulicah in mi, srečni in hvaležni, ker nam je bilo dano ujeti lokalni utrip nekih novih zemljepisnih širin. Pa čeprav zgolj za en dan.

DAN 7: proti Laponski!

No, takole, pa nam je uspelo! Laponska, o kateri sem kot majhna deklica sanjala ob listanju Disneyevih knjig, nas je danes pričakala v vsej svoji lepoti. Ni se še začelo daniti, ko smo se odpravili na 850 km dolgo pot iz Helsinkov. Pospremilo nas je nekaj lahkih, puhastih snežink, ki so lahkotno poplesavale okrog nas kot najbolj krhke balerine.

Finska je res neverjetna. Izjemno privlačna je v svoji enostavnosti in pot proti severu je hitro minevala. Ne moreš se naveličati pogledov na nepregledno množico zasneženih dreves. Smreke so postajale z vsakim prevoženim kilometrom bolj in bolj obložene s snegom. Kmalu so se jim pridružile breze, zaledenela jezera, tu in tam pa celo osamljena barvita hiška ali dve.

Cesta je postajala vse bolj zasnežena in ledena, avtomobili vse redkejši in pokrajina vse bolj bela. Ko se je nebo obarvalo v nikoli prej videne odtenke modre, lila in oranžne barve, smo vedeli, da je arktični krog blizu. Zelo blizu. Table z opozorili pred “nevarnostjo” severnih jelenov so bile vse pogostejše. No, danes smo občudovali samo te, narisane na prometnih znakih, ampak jutri je nov dan. V daljavi smo sicer videli dva, pa še ta sta se pasla ob gospodarskem poslopju. Mimogrede, Laponska, ki se razteza čez tretjino Finske, nudi zavetje več kot 200.000 severnim jelenom in je dom za 180.000 prebivalcev.

V Rovaniemi smo pripeljali pozno pod večer in v našem začasnem domu nas je že čakala ogreta savna. Gostitelj nas je opozoril, da se bodo temperature te dni spustile do – 25 stopinj in da moramo biti nanje dobro pripravljeni. Po obredu savnanja pa nam ni dalo miru. Aurora borealis. Te dni so razmere obetavne in gostitelj nas je napotil na lokacijo, ki jo domačini ljubosumno čuvajo zase. Nismo še dobro izstopili iz avta v mrzlo noč, ko nas je v daljavi pozdravil šibek sij, bolj viden skozi lečo telefona kot s prostim očesom. Rezki mraz in utrujenost sta naredila svoje, vrnili smo se na toplo in ja, danes bo spanec sladek. To, kar se nam je zdelo še nekaj dni nazaj tako daleč, držimo danes v naročju …

DAN 8: Božičkova vas, Rovaniemi, Laponska

Ponoči je temperatura padla na – 25 stopinj in pošteno je škripalo pod nogami, ko smo polni pričakovanj hiteli k Božičku. Božičkova vas pri Rovaniemiju, glavnem mestu Laponske, je kraj, ki te popelje v otroštvo. Kljub temu, da je zelo potrošniško naravnana, nas obisk ni pustil ravnodušnih. Četudi je februar. In še 324 dni do naslednjega božiča. Anuški so se svetile oči, ko je sedela ob Božičku in dvomi o tem, ali sploh obstaja, so se v trenutku razblinili. Poiskali smo še navidezno črto, ki loči severni pol od preostalega sveta in jo navdušeno preskočili, pa smo že hiteli na farmo, kjer se tradicionalno, iz roda v rod, ukvarjajo z rejo severnih jelenov.

Kljub divjim – 29 stopinjam smo neučakano sedli v lesene sani, pokrite s kožo in se prepustili vleki v vpregi severnih jelenov skozi zamrznjeno, osupljivo lepo laponsko pokrajino. Pogreli smo se ob ognju, s čajem in cimetovimi rolicami v rokah, ter ob poslušanju zgodb o življenju in dogodivščinah novodobnih pastirjev. Mimogrede, v teh koncih živi okrog 20.000 severnih jelenov in skoraj vsak ima svojega lastnika farmerja. Ta čez zimo poskrbi zanje, jih hrani in varuje pred napadi volkov, kojotov in medvedov. Ko se sneg stopi, pa se severni jeleni vrnejo na prosto, v naravo. In jeseni spet pridejo v zavetje, tokrat še v večjem številu, z mladiči.

Zvečer nas je obiskal naš finski gostitelj in klepetali smo o življenju v teh krajih. Ja, že čutim: kljub strašnemu mrazu nam tale Laponska vztrajno leze pod kožo …

DAN 9: Laponska

Novo jutro je prineslo otoplitev na samo – 9 stopinj in zdelo se nam je prav prijetno tam zunaj. Neverjetno, kako hitro se človek prilagodi na mraz! Drobne snežinke so poplesavale po zraku in se le stežka odločile, da se spustijo na tla, medtem ko smo hiteli proti Arktikumu, muzeju, namenjenem spoznavanju kulture Sámijev, avtohtonega ljudstva, ki poseljuje Laponsko. V teh koncih je velika težava, da so zanimivosti odprte le nekaj ur čez dan in ugotovili smo, da bomo z našim tempom skozi muzej prepozni še za obisk arktičnega zoo-ja v uro oddaljeni Ranoi. Ampak Finci so ljudje, ki ti vedno olajšajo zadeve. Gospa na blagajni je nekaj napisala na kartonček in rekla, da se lahko vrnemo v Arktikum kadarkoli.

In že smo hiteli proti Ranoi, da spoznamo živali severnih krajev. Ker pa so debele zaplate snega pokrajino po poti delale izjemno zanimivo, smo se kar naprej ustavljali. Konji, lesene samotne hiše, zasnežena drevesa, kupi lesa, zaledenela jezera … ne moreš se kar ravnodušno odpeljati mimo, verjemite! Sicer pa je kar 88% Finske je pokrite z gozdovi, poleg tega imajo 188.000 jezer! Voda je v večini njih pitna, znanstvene raziskave pa so pokazale, da je v nekaterih jezerih celo 100 x bolj čista kot ustekleničena voda! Polarnega medveda nismo uspeli videti, nas je pa zabaval rjavi medved, ki je samo za nas legel na hrbet in se valjal po sveže zapadlem snegu.

Proti večeru smo se vrnili v Arktikum in ugotovili, da spet ne bomo uspeli pogledati vsega, kar nas zanima. Ampak Finci res ne komplicirajo. “Vrnete se lahko v torek, kar na iste karte, jutri je muzej zaprt”, je povedala gospa na blagajni, s katero smo medtem postali že kar nekako domači. Zamenjali smo tudi nastanitev. Prvo smo morali danes izprazniti, ker smo imeli rezervirano samo za dva dni. Odločili smo se, da podaljšamo še za dva dni in naš gostitelj Rauno nas je namestil v svoje ogromno stanovanje v centru mesta. Prelepo je opremljeno in polno umetnin; kako tudi ne, ko je njegova partnerica Sini znana finska umetnica. Jutri imamo spoznavni večer in zdi se mi, da bo še veselo …

DAN 10: Še vedno Laponska!

En tak dan, ko smo počeli vse in hkrati nič. Dan, ko smo se brez pravih planov prepustili radostim severa in se potopili v ledeno pravljico. Spletli vezi z novimi finskimi znanci.

Dan, ko smo v nemogoče oblačni noči iskali severni sij. Čeprav smo vedeli, da ga ne bo. Ampak nemogoče poti so tiste, ki si jih zapomniš za vedno. Tiste, ki nas ženejo naprej. Budijo radovednost in povzročajo nemir. Zahtevajo kreativnost. In pripravljajo nove zgodbe. Zdaj vemo, da nas Laponska čaka. Nekoč se vrnemo v času belih noči. Rauno in Sini nas bosta pospremila visoko na sever. Tja, kjer še ujameš tradicionalni način življenja Samijev. Morda pa še prej prideta onadva k nam, v Slovenijo. Kdove, kako nas bodo nosile poti in kdaj se znova objamemo! Zagotovo pa spet pride ta dan … enkrat.

Ja, tako se zakotali en tak dan, ko si še ne želiš oditi stran …

DAN 11: Še zadnjič Laponska

Danes se je uresničilo vse. Vožnja z lesenimi sanmi, ki so jih vlekli aljaški huskyji skozi zasnežene gozdove in še četrti obisk Arktikuma. Končno smo v tem kultnem muzeju uspeli pregledati vse, kar nas je zanimalo o kulturi in zgodovini Laponske. In tega je bilo veliko! Sledili so še zadnji nakupi lokalnih dobrot in izdelkov, preden zapustimo Finsko, pa hitro slovo od našega novega prijatelja Rauna in že smo se peljali v smeri proti Švedski, naši osmi državi na poti.

Bogovi so nam bili naklonjeni in ko se je ravno dobro stemnilo, se je na nebu začel rock’n’roll. Aurora borealis! Ustavili smo na prvem mogočem mestu in vriskali od sreče. Čarobne linije nezemeljskih barv so se vlekle po nebu in risale vsak trenutek drugačne podobe po z luno obsijanem zgodnje februarskem večernem nebu. Čudovito, magično in neopisljivo! Lepo je tu zgoraj na severu, prav zares!

Veselo novico smo sporočili finskemu prijatelju in povedal nam je, da se je nebo odprlo tudi v Rovaniemiju. Njegova Sini je legla kar v sneg in občudovala umetnine, ki jih je zmožna ustvariti zgolj in le narava. Pozno zvečer smo polni vtisov in predozirani od vsega dobrega omagali nekje na pol poti proti Stockholmu. Švedsko smo danes doživeli samo v temi, a hkrati ozaljšano s polarnim sijem. Veselimo se novega dne, ker nas cesta vodi po slikoviti obali Botnijskega zaliva; zanimiva pot je pred nami in nemir pred pričakovanjem novega dne je vse močnejši. Še ena noč, ki bo čisto prekratka!

DAN 12: Po obali Botnijskega zaliva proti Stockholmu

Za nami je ležeren dan, preživet v glavnem na cesti. Vozili smo po obali Botnijskega zaliva, po švedski strani, proti Stockholmu. Cesta je na številnih odsekih speljana povsem blizu morja, vije se ob nešteto slikovitih zalivih in skozi stare, osamele, zaspane vasice. Barvaste lesene hiške so razmetane po pokrajini in pravi užitek je opazovati naravo v zimsko umirjenem ritmu.

Obala sameva, sneg je prekril sprehajalne poti in počitniške hiške so videti zapuščene. Narava diha v svojem ritmu in visoka snežna odeja lepo zaokrožuje idilo. Vztrajno smo nabirali prevožene kilometre, ure so minevale in nenadoma smo se zavedli, da se zimska odeja hitro tanjša. Zelo, zelo tanjša. Le table, ki opozarjajo na nevarnost severnih jelenov in losov na cesti, so ostale enako pogoste. Zdelo se je, da se nikamor ne premikamo; na obalni cesti je kup omejitev hitrosti, zdaj smo vozili 80 km na uro, pa spet 60 in nato 110.

Pod večer se je promet na cesti vendarle začel gostiti, sneg je čisto poniknil, cesta se je razširila v več pasov. V daljavi je bilo opaziti osvetljeno nebo in vedeli smo, da se bližamo glavnemu mestu. Neučakano smo zapeljali do nastanitve nekaj kilometrov iz centra, parkirali avto in se z metrojem takoj odpeljali direktno v staro mestno jedro, imenovano Gamla Stan. Pričakale so nas prazne ulice, najbolj znani trgi so samevali, tu in tam smo srečali kakega sprehajalca ali dva. Jutri bo drugače. Mesto bo zaživelo v dopoldanski rutini, barve fasad bodo oživele in mestni vrvež nas bo posrkal kdovekam …

DAN 13: Stockholm, Švedska

24 ur je dovolj, da se zaljubiš v to mesto. Je mešanica barv, zgodovine, tradicije, raznolikosti, vodnih kanalov, multikulturnosti, zabave in drugačnosti. V hipu nas je osvojilo in mi njega. Švedska ima vse. Ima Vikinge, Piko Nogavičko, fiko, Stockholm, lesene konje, lose in Abbo.

Vožnja z ladjico po kanalih je postavila mesto v čisto nove dimenzije. Stockholm leži na kar 14-ih otokih, povezanih z mostovi. Veličastno! Potem se je iz zvočnikov zaslišala še Abbina Hasta Mañana in me zadela naravnost v srce. Pesem, ki je nisem slišala vsaj trideset let!

Za nekaj dolgih trenutkov me je odneslo v čas brezskrbne mladosti. Priznam, nisem mogla, niti hotela zadržati solz radosti in sreče. Kakšna lepota trenutka! Ja, obkljukala sem še eno prestolnico, ki mi je že leta ležala na duši. Koliko življenj bom potrebovala, da vse te poti nekoč znova, ležerno, brez hitenja prehodim?

DAN 14: Kopenhagen, Danska

Danes smo zapustili Švedsko in se po šestnajst kilometrski gradbeni mojstrovini, imenovani Øresundski most, pripeljali na Dansko, našo deveto državo na poti. Vožnja preko mostu je bila impresivna; objekt je deloma most in deloma podvodni tunel, ki povezuje državi, ločeni zgolj z morsko ožino. V daljavi je sonce obsvetljevalo skupek vetrnic, ki so ponosno štrlele iz morja in se vztrajno vrtele vsaka po svoje. Impresivno!

Kopenhagen je zgodba zase. To mesto preprosto moraš imeti rad. Ima tak poseben “vibe”. Kamorkoli se ozreš, ugledaš kaj zanimivega. Arhitektura, moda, H. C. Andersen, hrana, muzeji, nočno življenje, Lego kocke in kolesa. Veliko koles! Nedvomno imajo v mestu pomembno vlogo in užitek si je ogledovati vse mogoče izpeljanke; užitek je opazovati kolesarke, oblečene v kratka krila in tanke najlonke, kolesarje brez čelad in brez rokavic, ki drvijo čez mesto, čeprav je le nekaj stopinj nad ničlo in piha hladen veter, malčke brez kap in kosmatince, ki jih lastniki vozijo po mestu v kolesarskih prikolicah. Danci očitno znajo živeti preprosto in si ne zapletajo življenj po nepotrebnem. Čudovito je tukaj. Dalo bi se ostati. Raziskovati. Vandrati po ulicah brez pravega cilja. Iskati Hygge. Ampak moramo naprej, naše potovanje se počasi izteka.

Jutri nekje na obali poiščemo še najpomembnejši simbol mesta, malo morsko deklico, se morda zapeljemo z ladjico po kanalih, zavijemo v kakšen muzej in nabavimo danske maslene piškote za na pot. Čaka nas 1400 km dolge in naporne vožnje proti domu …

DAN 15: Kopenhagen za zajtrk in preko Danske ter Nemčije proti domu

Dan smo začeli zgodaj, z budilko, da pred dolgo potjo domov na polno zajamemo čimveč zanimivih vogalov Copenhagna. Sprehodili smo se skozi kontroverzno Christianio; predel, ki diha čisto po svoje. Porisan je z grafiti, okrašen z boemskimi inštalacijami, iz vseh kotov se vije vonj po marihuani, pred hišami so naloženi kupi vsega, česar ne potrebuješ, našli smo celo lesenega velikana in se prepričali, da so prebivalci okrožja prijetno posebni. Mesto je krasno, ker lahko veliko prehodiš peš in ti ni po poti niti trenutek dolgčas, ker se povsod kaj dogaja. Zanimive, futurustične stavbe in mostovi, vodni kanali s čolni, privlačne izložbe, kreativno oblečeni ljudje, kolesa vseh mogočih izvedb in veliko svežega cvetja. Pomlad je v zraku in pri sončnih 10 stopinjah se to še kako občuti. Ljudje so izjemno komunikativni in sproščeni, nametani skupaj z vseh vetrov; mimogrede te vzamejo v svoj osebni prostor. V tem mestu mora biti kvaliteta življenja izjemna! Pa vse je ravno. Najvišja vzpetina meri pičlih 173 metrov! Vožnja z ladjico po kanalih je doživetje zase, saj je večina starih mostov tako nizkih, da moraš med vožnjo pod njimi pridno sedeti in paziti, da ti ne odtrga glave. Napeto!

Spet smo imeli srečo! Sredi trga smo naleteli na skupino pripadnikov kraljičine vojske, ki je teatralno korakala po ulicah na menjavo straže v grad Amalienborg. In prav tja smo bili namenjeni tudi mi! Evforično smo jim sledili in imeli priložnost čisto od blizu opazovati mlade vojake pod ogromnimi črnimi kučmami, ki jih je na dvorišču gradu pričakala množica navdušenih ljudi. Na morskem obrežju smo obiskali malo morsko deklico, brez katere obisk danske prestolnice ne bi bil popoln, se naskakali in raztegnili v igralnem parku na strehi ene izmed garažnih hiš in se proti večeru zapeljali na enega najdaljših visečih mostov na svetu, Great Belt, ki povezuje danska otoka Zelandijo in Funen. In že smo bili na celini, v smeri proti Nemčiji. Večerni razgledi so bili veličastni, ker se je nebo barvalo v vse odtenke rdečih, vijoličnih in oranžnih barv. Ne bi si mogli želeli lepšega slovesa od Skandinavije, kamor se bomo zagotovo še vrnili …

DAN 16: Hannover, Passau in pot domov 

Prespali smo v ličnem hotelu blizu Hannovra in ugotavljali, da nam je tudi tokrat zmanjkalo časa. Toliko zanimivih krajev je na severu Nemčije, da se bo treba vrniti. Polni vtisov smo se vozili proti Avstriji in se odločili, da se še zadnjič temeljito pretegnemo nekje na jugu Nemčije, na Spodnji Bavarski. Izbrali smo Passau. Ob vseh fantastičnih podobah Baltika in Skandinavije, ki so nam še vedno medle misli, ni bilo mogoče najti kaj pretresljivo lepega v sicer slovitem mestu ob sotočju treh rek. Pod večer smo se zapeljali čez Avstrijo in edina tolažba ob koncu te zabavne poti je bilo zavedanje, da nas doma nestrpno pričakuje naša psička Rea …

FOTO: Lara Rojc

PREBERITE ŠE: Norveška: Roadtrip Slovencev z dojenčkoma, kamperjem in snemalno opremo (video)

Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje? Morda pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Slovenski par, ki potuje okoli sveta, dela na poti in je zaradi Tik Toka zaslovel v Savdski Arabiji #INTERVJU

Amadej Petan in Tara Sergeja Kadunc sta mlad par, digitalna nomada in študenta, ki sta se odpravila na pot okoli sveta. Delata na daljavo, brez oklevanja pa poprimeta za delo tudi na samih destinacijah. Med drugim sta delala na turško-sirski meji in v ribji tovarni na severu Danske. Pravita, da je od vsega najtežje prijateljem in staršem razložiti, kam in zakaj gresta in kje trenutno sploh sta.

Amadej Petan

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Amadej Petan in Tara Sergeja Kadunc, študenta mednarodnih odnosov in velika avanturista. Rada imava neodkrite kraje in unikatne izkušnje, vendar pa to tudi rada kombinirava z udobjem, dobro hrano in umirjenimi trenutki.

Kako sta prišla do ideje za pot okoli sveta? Kaj je bila tista odločilna točka? 

V bistvu sva si to želela že precej dolgo, odločitev pa je prišla zelo spontano – oba sva namreč bolj za hec kot za res iskala dela preko spleta. Ko sva oba dobila takšno priložnost, pa sva si rekla, da jo morava izkoristiti! 

Kje sta trenutno? Kje sta že bila, kam sta še vse namenjena? 

Do sedaj sva bila najprej 3 mesece na Balkanu (Srbija, Makedonija, Albanija, Bosna, Hrvaška), potem sva bila v Turčiji več kot pol leta, kjer sva delala prakso na turško-sirski meji pri nevladni organizaciji in veliko potovala po neodkriti vzhodni Turčiji. Potem sva bila 2 meseca na Tajskem, delala na severu Danske v ribji tovarni 1 mesec, pa poleti na vasi v Grčiji pri sorodnikih. Avgusta sva iz Nemčije začela, potem potovala po severni in vzhodni Turčiji, pa z avtobusom v Irak, kjer sva bila 3 tedne. Trenutno sva na Šrilanki, kamor sva priletela iz Savdske Arabije.

Na Šrilanki sva precej nezadovoljna – sem sva prišla praktično samo zato, da bi si odpočila od šestih tednov štopanja, Couchsurfinga in avantur po Savdski Arabiji. Vendar pa sva doživela ravno nasprotno. Za 14 dni sva namreč rezervirala resort in ga plačala vnaprej, nato pa so pred check-inom zahtevali več kot trojni znesek, ali pa naju ne sprejmejo. Tako sva v vrhuncu sezone zelo izčrpana ostala brez željene namestitve ob plaži in trenutno bivava v centru otoka. Tudi ponudba hrane je precej slaba, veliko je ljudi na ulicah, ki se poskušajo okoristiti s prevarami, pa tudi Tara je imela več neprijetnih izkušenj nadlegovanja s strani moških.

Zato sedaj torej intenzivno iščeva načine, kako čimprej oditi na novo destinacijo, kar pa je zaradi visokih cen med božično-novoletno sezono zelo oteženo. Na seznamu destinacij, ki jih želiva obiskati, so trenutno najvišje Indija, Pakistan, Koreja, Japonska in Tajvan. 

Od kje vama finance za tako pot? 

Pot financirava predvsem s sprotnim delo preko spleta, imava pa za nujne primere tudi nekaj prihrankov na zalogi. Velik del teh sva pridelala z enomesečnim sezonskim delom v ribji tovarni na Danskem, s katerim bova tudi letos končala najino 10-mesečno pot okoli sveta. Prav tako sva letošnje potovanje začela z UNESCO potovalno štipendijo, ki nama je pokrila vsaj del prvih dveh mesecev popotovanja.

Kako je videti delo s poti? Kaj točno počneta? 

Amadej dela kot Junior Project Manager pri slovensko-angleškem IT podjetju, Tara pa ureja in piše vsebino za spletni portal slovenske turistične agencije.

Delati na poti je zelo pestro. Prva in najpomembnejša stvar je, da imava napolnjene prenosnike in dobro internetno povezavo, kar si ponavadi zagotavljava z lokalnimi SIM karticami. Druga zelo pomembna stvar pa je usklajevanje časovnih razlik, saj se npr. med sestankom hitro zarečeš, in organiziraš klic po lokalnem, namesto po slovenskem času. Glede prostorov, kjer delava, nisva izbirčna. Včasih je to kavarna, včasih hotelska soba, knjižnica, letališče… Odvisno je tudi od vsake države posamično – npr. v Turčiji imajo hoteli ponavadi zelo dober internet, tako, da sva delala v sobah. V Savdski Arabiji sva couchsurfala, in sva delala pri gostiteljih doma, v Iraku pa je bil internet povsod počasen in sva najraje delala preko mobilnega omrežja v prijetnih kavarnah. Zelo neplanirano se neprestano znajdeva tudi v krajih, kjer so večkratni izpadi elektrike del vsakdana, kar je prav poseben in nepričakovan izziv.

Kaj je najtežje, ko se odločiš za tako pot, stran od doma?

Najtežje je staršem in prijateljem razložiti, kam in zakaj sploh greš. Pogosto namreč tako hitro menjavava lokacije, da ljudje niti ne vejo a sva doma, v kateri državi ali v katerem mestu. Zato se trudiva čimbolj redno vzdrževati stik z domačimi preko vseh možnih socialnih omrežij. Včasih nama seveda tudi spodleti in dobiva odzive staršev kot so: ”Že v tej državi sta? In to že cel teden?!”.

Katera država vaju je najbolj pozitivno presenetila? 

Definitivno Savdska Arabija. To je država, ki je v medijih pogosto zelo negativno predstavljena, a ko si enkrat tam, te konstantno preseneča. Ima bogato zgodovino in kulturo, a je še popolnoma neodkrita. V njej se nahajata najsvetejši mesti Islama, Meka in Medina, ki vsako leto privabita na milijone muslimanskih romarjev. V Medino pa po novem lahko gredo (sicer neuradno) tudi ne-muslimanski turisti. Savdska Arabija ima številne zanimive zgodovinske in kulturne znamenitosti, kot so arheološko najdišče Al-Ula, oaza Al-Hasa, ter zgodovinska mesta Rijal, Najran in Džida. Tudi naravnih lepot je na pretek; gore na jugu, plaže ob rdečem morju, pa vulkanski kraterji, oaze in neskončne puščave v osredju.

V tej ogromni državi sva bila več kot 6 tednov. Najbolj nama je bila definitivno zanimiva južna regija, ob meji z Jemnom (Layla, Najran, Dhahran, Abha, Rijal Alma). Črna gorska pokrajina kot na Marsu, peščena, kamnita in blatna arhitektura, izredno gostoljubni ljudje in zelo dobra hrana. Je pa res, da se je precej težko premikat od kraja do kraja, če nimaš avta, tako da sva midva večinoma kar štopala, saj te ljudje zelo radi poberejo. Pa še zanimive kraje ob poti z veseljem razkažejo . 

Savdska gostoljubnost je za nas nepojemljiva, saj ti praktično vsak lokalec, ki ga spoznaš, hoče kupiti kosilo, kavo, te peljati domov etc., in to ne glede na družbeni sloj – spoznala sva tako bogataše, kot normalne delavce ter Azijske priseljence, in sva res dodobra izkusila njihovo kulturo.

TARA

Kje spita in jesta?

Najina prenočišča in hrana se močno razlikujejo od države do države ter tega, kaj je na voljo in kaj je za naju dostopno. Ker imava neprestano na voljo enaka sredstva za dnevno porabo, lahko to v eni državi pomeni dovolj za luksuzno namestitev, v drugi pa spanje na kavčih prijaznih domačinov. V zadnjih nekaj mesecih po Bližnjem Vzhodu sva predvsem uporabljala aplikacijo Couchsurfing, kjer se lahko povežeš z domačini, ki te v zameno za družbo in spoznavanje različnih kultur gostijo pri sebi doma. Sedaj, ko sva se premaknila bolj vzhodno, v Azijo, pa izbirava predvsem hotele, guesthous-e in t.i. homestay-e (plačljiva prenočišča pri lokalcih), saj je v bolj turističnih ter individualističnih družbah težje najti gostitelja na Couchsurfing-u. 

Glede hrane imava ponavadi pravilo, da jeva, kjer jejo lokalci, saj sva se naučila, da je tam najbolj sveža ter okusna hrana. Finih in zahodnjaških stvari ne jeva, najraje imava t.i. luknje v zidu, priljubljene med delavci in lokalnimi sladokusci. Oba sva namreč velika gurmana in je hrana vedno tudi ena od glavnih prioritet pri potovanju, zato imava vsakokrat izdelan izčrpen seznam jedi, ki jih morava nujno probati, preden odideva. Tara je glede tega še posebej brezkompromisna.

 

Imata pot točno načrtovano ali sta si pustila svobodo? 

Poskušava nekako kombinirati oboje. Med prvotnim planiranjem sva se odločila, da si grobo pot organizirava za vsake 3 mesece vnaprej, kar pomeni rezervacija letalskih kart in približne premike ter lokacije, bolj podrobno (rezervacija namestitev) pa na kakšna dva tedna, zato da si potovanje lahko prilagajava glede na sprotne želje, preference in občutke, ko vidiva kaj nama kje odgovarja. To je seveda po idealnem scenariju, kar pomeni, da zelo pogosto rezervirava namestitve za isti večer ali pa lete za prihodnji teden.

Kaj si obetata od take poti? 

Predvsem boljše razumevanje interesov držav in boljši vpogled v kulture ter družbe držav o katerih veva premalo. Želiva si tudi čim več novih zanimivih poznanstev in, če bova imela srečo, tudi dolgotrajnih prijateljstev. Pa seveda veliko okusne hrane in nepozabnih spominov.

Vaju je na poti kaj presenetilo, česa nista pričakovala? 

Že nekaj časa premlevava, na kakšen način bi lahko bolje zabeležila svoje spomine in jih delila s kolegi. Za domače prijatelje to počneva preko Instagrama med potovanjem pa sva ugotovila, da ta ni najbolj priljubljen, zato sva se odločila, da si za hec narediva Tik Tok in objaviva nekaj zabavnih prigod. Na začetku sva dobila približno 500 ogledov na video, nato pa je najih 7. video “eksplodiral” med Savdijci in ima trenutno več kot 2 miljona ogledov. Gre se za zelo preprost posnetek na katerem se hecava glede najinega hotela, ki je bil sredi noči popolnoma prazen (tudi brez receptorja) in zato izgledal malce strašno. Na neki točki je bil tako popularen, da je moralo savdsko Ministrstvo za turizem na Twitterju podati izjavo za javnost, da ta hotel ni namenjen za turiste, saj se je toliko ljudi pritoževalo glede izgleda hotela, ki pravzaprav ni bil niti tako slab (vsaj za najine standarde). Njihovo izjavo za javnost so nato delili tudi največji savdski mediji.

Vse skupaj naju je najprej malce prestrašilo, nato spodbudilo, da še naprej precej redno objavljava videoposnetke. V Savdski Arabiji sva celo postala precej prepoznavna in naju je vsake toliko tudi kdo prepoznal na ulici, prav tako pa sva se s pomočjo Tik Toka srečala z lokalnimi influencerji, food bloggerji in umetniki.

Kaj najbolj pogrešata od doma in kaj najmanj? 

Najbolj nedvomno pogrešava najini družini ter prijatelje, saj se pogovori preko telefona ali Zooma ne morejo primerjati z druženji v živo. Pa seveda specialitete najinih babic in kakšno dobro suho salamo.

 Kako vpliva pot na vajin odnos? Je kdaj težko? 

Že odkar sva se spoznala – potujeva. V najinih dveh letih razmerja sva bila na poti 17 mesecev, tako da se nama zdi, da najino razmerje pravzaprav nekako temelji na potovanju, raziskovanju in ustvarjanju skupnih dogodivščin. Seveda lahko včasih postane naporno, saj neprestano premikanje pomeni, da drug drugemu predstavljava edin stabilen in trajen odnos (če odmislimo telefone), ampak noben od naju ne bi izbral drugačnega načina življenja ali drugega potovalnega partnerja. 

Smešno je, da so ljudje, ki jih spoznava na poti, ponavadi navdušeni nad najinim odnosom in načinom življenja, znanci doma pa so skoraj vedno sprva zaskrbljeni, če je z najinim odnosom vse v redu, glede na to, da skoraj ves svoj čas preživiva skupaj. Očitno gre za drugačno mentaliteto ter perspektivo na uspešnost odnosa. 

Dejstvo je, da se vsaj vsakih nekaj dni vprašava, kako imava lahko tako srečo, da s precej malo truda in dela živiva sanjsko življenje in doživljava neprimerljive stvari. Če ne bi naslednje leto začenjala magisterija na eni od najprestižnejših univerzitet v Parizu, se najverjetneje ne bi mogla odreči nadaljevanju takšnega življenja, kot ga trenutno uživava.

Kaj bi svetovala tistim, ki samo sanjajo o taki poti? 

Dejansko je možno potovati tudi z malo denarja, izkušenj ali znanja. Na spletu lahko dandanes najdemo res že skoraj vse potrebne informacije, prav tako ugodne možnost in celo brezplačne priložnosti za potovanje. Zato je še edino, kar večini manjka, pogum! Seveda lahko za nasvete ali informacije zainteresirani pišejo tudi nama na Instagram, e-mail ali Tik Tok in vse kar pričakujeva v zameno so fotografije iz potovanja!

Amadeju in Tari lahko slediš na Tik Tok-u TUKAJ

 

Foto: Amadej Petan, Tara Sergeja Kadunc

PREBERITE ŠE: Z bivalnikom in psičkom po Evropi: “Naučila sva se še bolj ceniti vse, kar imava” #INTERVJU

 

Amadej Petan, Amadej Petan, Amadej Petan, Amadej Petan, Amadej Petan

Kraj na Danskem, kjer z eno nogo stopite v Baltik in z drugo v Severno morje

Na svetu ni veliko točk, kjer se srečata dve morji in bi se lahko med njima kar sprehodili. Eno takšnih najdete na najsevernejši točki Danske, kjer se srečata Baltik in Severno morje.

Z eno nogo v Kattegat in z drugo v Skagerrak

Na vrhu Danske najdete mesto Skagen. Še malce višje od njega, na najsevernejšem delu države pa stoji rt Grenen, kraj, kjer se stikata Baltik in Severno morje. Natančneje sta to ožini Kattegat in Skagerrak. Preliva se srečata prav pri rtu, kjer je zaradi večtisočletnih trenj nastala dolga peščena veja.

Ta najsevernejša točka Danske je priljubljena turistična destinacija. Po štiri kilometre dolgi peščeni veji, kot v prevodu pomeni Grenen, se lahko kar sprehodite. To pomeni, da v špici, najožjem delu rta lahko z eno nogo stopite v Kattegat, ki se izteka v Baltik in z drugo v Skagerrak, ki teče v Severno morje.

Najlepše plaže Danske

Preden so na vrhu najsevernejšega mesta na Danskem leta 1747 zgradili svetilnik, je Grenen slovel kot težaven prehod za pomorščake. Zaradi plitve vode so pogosto nasedli na čereh. Plavanje na tem delu ni dovoljeno, saj so tokovi premočni. A brez skrbi, v okolici se razteza kup čudovitih plaž, med njimi tudi najlepše na Danskem. Prav zaradi teh lepot je okolica priljubljena počitniška destinacija za lokalce in turiste. Bele peščene plaže so eno, v bližini pa so tudi čudoviti gozdovi, polja in sipine.

Kraj, kjer (s pogledom) ujamete tjulne!

Grenen s svojo okolico slovi po čudoviti flori in favni. Tu lahko srečate kup osupljivih morskih bitij. Med najbolj prikupnimi so na primer tjulni. Ti leno poležavajo na soncu in jih družba turistov sploh ne moti. Če imate srečo pa lahko uzrete tudi delfine in kite! Skagen je tudi eden od krajev, kjer se vsakega maja na Skagen Bird festivalu zberejo množice in opazujejo selitev ptic, ki preletavajo nebo. Prav Skagen je kraj, kjer lahko vidite največ redkih vrst ptic.

Grenen pa ni edina stvar, zaradi katere je Skagen vreden obiska. Mesto je priljubljeno med umetniki, predvsem slikarji. Unikatna pokrajina in visoka kakovost življenja sta zagotovo ugoden vir navdiha. Tamkajšnji umetniki so dobili celo svoje ime “skagenski slikarji”, zato danes v tamkajšnjem znanem muzeju najdete več kot tisoč njihovih umetnin.

Foto: Shutterstock

PREBERITE ŠE: Rovinj: Obmorski resort v borovem gozdu, ki nas je resnično očaral

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Road trip po Skandinaviji: Vse kar morate vedeti še preden se usedete v avto #intervju

Road trip po Skandinaviji je gotovo zapisan na bucketlistu marsikaterega strastnega popotnika. Ko smo pred časom klepetali s Katjo Mikoš, katere izredno zanimivo zgodbo lahko preberete tukaj, nas je navdušila s svojim načinom potovanja. In ker je s svojim sopotnikom ravno vrnila iz road tripa po Skandinaviji, smo jo povprašali po vtisih in nasvetih za vse, ki si želite podobne izkušnje.

Preberi več

Kopenhagen – potep po prestolnici Danske

Za portal Vandraj je svoje vtise obiska danske prestolnice strnila Maja Lampe, ki sicer ustvarja svoj blog, katerega najdeš tukaj.

Kopenhagen bi v nekaj besedah opisala kot mesto, ki slovi po urejenosti in izjemni raznolikosti, čigar prebivalci so prijazni, sproščeni, vsi pa govorijo tudi odlično angleško. Ni velemesto, kar pomeni da je povsem obvladljivo tudi peš.

Prvič sem Kopenhagen obiskala poleti 2014, letos pa smo se določili za ponoven obisk Danske. Kljub temu, da smo se v Kopenhagen odpravili v mesecu septembru, ko tam hladnejši in deževni dnevi niso ravno neobičajni, smo z vremenom imeli neznansko srečo. Ves teden je sijalo sonce in bilo je prijetno toplo. Stanovanje, ki smo ga rezervirali prek airbnb se je nahajalo na severnem delu mesta, v neposredni bližini ene glavnih znamenitosti Kopenhagna – kipa morske deklice. Ne glede na to, kdaj se odločiš za ogled kipa, vedno je gneča, zato so slike, na katerih je izključno morska deklica redke.

Ker nam je bilo vreme naklonjeno, smo se od morske deklice do centra mesta odpravili kar peš, pot nas je vodila ob morju, vse do druge glavne znamenitosti mesta – Nyhavna. Nyhavn je bilo v preteklosti glavno pristanišče v Kopenhagnu. V barvitih hiškah, ki so še danes glavna atrakcija pristanišča, so bile sobe, gostilne in pivnice za tedanje mornarje, ki so z ladjami pripluli v pristanišče. V spomin tedanjim časom tudi danes Nyhavn velja kot kraj za druženje, sprostitev in pitje piva. Še posebno ob koncih tedna, ko so vse pivnice in gostilne nabito polne.

Le nekaj minut hoje od Nyhavna se začne glavna nakupovalna ulica imenovana Stroget. Na ulici najdeš marsikaj, od raznih spominkov, cenejših trgovin z oblačili, veleblagovnic pa vse do trgovin znamke Gucci, BOSS, Louis Vuitton in tako dalje. Na Strogetu ne manjka tudi kavarn in restavracij z okusno hrano, za katero pa seveda odšteješ veliko več denarja, kot v prav tako dobri restavraciji nekaj ulic stran.

14625608_10209658200604998_481190806_o

14672710_10209658194764852_1838656529_o

Če se sprehodiš do konca ulice, te pot privede do glavne železniške postaje in znanega parka Tivoli. Tivoli je znamenit zabaviščni park, kjer najdeš vse od vrtov, vrtiljakov, stojnic z različno hrano pa vse do pomanjšanih znamenitosti sveta, kot so na primer Eifflov stolp, Taj Mahal, piramide v Egiptu. Sama sem si park ogledala le z zunanje strani, saj so bile vrste za vstop predolge, seznam ostalih stvari, ki sem si jih želela ogledati, pa prav tako dolg.

Ob obisku Kopenhagna, priporočam ogled botaničnih vrtov, tudi tistim, ki niso ravno ljubitelji rastlin. Botanični vrtovi v Kopenhagnu so eni izmed lepših. Že sam sprehod skozi urejene parke z neštetimi vrstami dreves in grmičevja, ribniki in lesenimi mostički na človeku pusti poseben pečat. Zanimiv je tudi obisk steklene hiše, kjer se nahajajo tropske rastline v več nadstropjih, katere med seboj povezujejo slikovite zavite stopnice. Še vedno omahujete nad obiskom botaničnih vrtov? Naj vam povem še to: vstop je prost!

Kljub dvakratnemu obisku danske prestolnice, še vedno veliko znamenitosti in predelov mesta čaka, da jih odkrijem. Morda bom prihodnjič nekaj pozornosti namenila tudi pokrajini izven mesta. Kar pa se tiče samega mesta je Kopenhagen definitivno odlična izbira za nekajdnevni pobeg na sever.

14697136_10209658195244864_496469830_o

Besedilo in fotografije: Maja Lampe

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.