Jana je 25-letna biologinja, ki je tik pred izbruhom pandemije zbrala pogum, da preizkusi delo v tujini, nato doživela popolno izolacijo, hkrati pa tudi veliko preobrazbo, ki ji je – kot je prepričana tudi sama – spremenila življenje …

Jano smo ujeli sredi Arktike, v Vandraj intervjuju pa nam je zaupala, kako je dekle iz Prlekije pristalo na Laponskem in kako ji je delo v tujini spremenilo pogled na svet. Začelo se je tik pred pandemijo, ko je dobila svoje prvo delo v tujini. 8 mesecev je preživela na Sardiniji, kjer je delala na univerzi. Od tega je ob izbruhu koronavirusa 3 mesece preživela v strogi izolaciji, nato pa jo je delo odneslo na manjšo ladjo za opazovanje kitov.

Poletje 2021 je nato preživela na Azorih, kjer je delala kot vodička na ladji za ogled kitov in delfinov. Naslednje poletje je preživela na Norveškem, kjer je proučevala vpliv podnebnih sprememb na gorsko rastlinstvo, trenutno pa na Laponskem dela kot vodička za aktivnosti na prostem. Poglejmo, kakšne so njene dogodivščine in kako pisano je lahko delo v tujini …

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Jana Kovačič in prihajam iz Prlekije. Trenutno zaključujem študij magistrskega programa Varstva narave, drugače bi se pa opisala kot radovedno žensko, ki skuša zajemati življenje z veliko žlico.

Rada imam živali in neokrnjeno naravo, dobre ljudi in koncertne večere v družbi prijateljev. Raziskovanje neznanega pa je tisto, ki mi napolni dušo in prinese notranji mir. Uživam v aktivnostih na prostem, rada pa tudi fotografiram in planinarim. Najsrečnejša sem, ko sem obdana z živalmi, pa naj bo to sprehod na konjskem hrbtu, izlet z mojo psičko Lindo ali pa delovne ure preživete na ladji v družbi morskih sesalcev.

Zelo me zanima tudi  osebna rast, kar se odraža tudi v mojem dojemanju in načinu življenja.

Leta 2020 ste se podali na svojo prvo izkušnjo v tujino, za katero pravite, da vas je povsem spremenila. Kaj vam je dala Sardinija?

Kakorkoli klišejsko se sliši, ampak Sardinija mi je resnično spremenila življenje. Že pred samim odhodom mi je predstavljala nek pobeg pred resničnostjo, saj sem v kratkem času doživela veliko izgub, zaradi katerih sem bila v tistem obdobju povsem na dnu. Nisem vedela, kdo sem, kaj si želim, katero karierno pot ubrati, kaj me veseli … Skratka bila sem tako izgubljena, kot je človek lahko izgubljen. Sploh pa nisem videla več nobenega smisla, prepričana sem bila, da me v življenju ne čaka nič lepega, in da nikoli ne bo boljše.

Sardinija pa mi je nepričakovano ponudila veliko več, kot bi si sploh lahko kadarkoli želela. O njej bi lahko govorila kot o najboljši prijateljici. Verjela je vame, ko sem to najbolj potrebovala, me vzpodbujala, in mi dala brco v rit, ko sem to potrebovala. Z lekcijami me je naučila, da sem sposobna več, kot sama verjamem. Hitro mi je dala na znanje, da ni nič narobe s tem, da se ne ujamem z vsemi ljudmi. Da ne rabim biti vsem všečna in da bom s svojo energijo privabila v življenje prave ljudi. Pomagala mi je opustiti toliko omejitvenih prepričanj. Skupaj sva ugotovili, kdo sem in kaj si želim. In predvsem, dala mi je prekrasno popotnico za prihodnost.

Na koncu, če dobro pomislim, ta prijateljica nikoli ni bila Sardinija, ampak sem bila ta prijateljica jaz. Sama sebi. Prvič. In bil je res dober občutek.

Kaj vse ste počeli na Sardiniji in kako se je vaš način dela in življenja spremenil med strogo izolacijo?  Kaj se vam je odvrtelo v mislih, ko je sredi vaše dogodivščine takrat svet ob prvem izbruhu pandemije povsem obstal?

Na Sardinijo sem se odpravila z namenom opravljanja trimesečne študijske prakse v herbariju univerze v Sassariju. Prvih nekaj tednov sem spoznavala ljudi, delovno okolje, udeležila sem se nekaj spoznavnih dogodkov za mednarodne študente, ogledala sem si nekaj mest ter bila na splošno precej zaposlena z novo resničnostjo, ki me je obdajala.

Že po petih tednih pa se je tempo življenja močno ustavil, saj se je italijanska vlada glede na grozljivo situacijo v Bergamu odločila, da odredi strogo izolacijo po celotni Italiji. Za nas je to pomenilo popolno prepoved zapuščanja stanovanj, z izjemo nakupov življenjskih potrebščin in obiska lekarne ter zdravnika. Pa še takrat si moral imeti s sabo uradni dokument, na katerega si napisal, kam se odpravljaš in zakaj, po kateri poti greš in po kateri se vračaš. Na ulicah so bili policisti, ki so to tudi preverjali. V tistem trenutku nisem vedela, ali bi šla nazaj v Slovenijo ali ne, saj sem nekako pričakovala, da je izolacija le kratkotrajne narave, in pa, da bo doma situacija podobna, s to razliko, da bom lahko doma šla vsaj na sprehod, saj živimo na vasi. Na koncu me začetna vzhičenost, da sem v tujini, ni pustila domov.

–

Je bilo pa obdobje izolacije zame eno izmed najbolj produktivnih in pravzaprav mi res ni bilo hudega. Začetna reakcija je bila sicer v smislu popolne nejevere, kako je mogoče, da se to zgodi ravno zdaj, ko končno zberem pogum, in se nekam odpravim, a vsaka slaba stvar je za nekaj dobra, in s tako mentaliteto sem se poskušala lotiti prihajajočega obdobja.

Končno sem imela čas pogledati vse dokumentarce na moji wish listi, poskusila sem se v meditaciji in jogi, vsak dan sem imela obilo časa za telovadbo … Nekoliko sem izboljšala svoje neobstoječe kuharske sposobnosti, naučila sem se speči sacher torto! Vadila sem italijanščino, izdelovala sem origamije ter si ustvarila pravi papirnati živalski vrt.

Po treh mesecih so se ukrepi sprostili in takrat se je vsa potrpežljivost končno izplačala. Dobila sem prakso na whale watching ladji, se preselila v Alghero, čudovito obmorsko mestece, spoznala ljudi, s katerimi smo se ujeli na nekem povsem drugem nivoju, skupaj smo plesali zumbo, se učili samoobrambe, šli na plažo, delali jogo, se družili … Bilo je res lepo.

Čez nekaj mesecev ste pristali na ladji za opazovanje kitov in delfinov. Kako ste se znašli tam in kakšna je bila vaša vloga?

Na ladji sem se znašla nekoliko po spletu okoliščin, nekoliko pa zaradi velike želje po podaljšanju bivanja na otoku. Spet sem se zanesla na spletni brskalnik, poiskala nekaj ponudb za prakse, in si rekla, pa poskusimo, saj nimam kaj za izgubiti. Za eno izmed del sem se prijavila že prej, pa nisem bila izbrana, ker  nisem imela prav nobenih izkušenj iz področja morske biologije. No, poskusila sem ponovno, sicer ni šlo za enako prakso, pa vendar. Zahtev na oglasu je bilo ogromno! Izpolnjevala nisem niti ene, tako da sem napisala verjetno najbolj iskreno motivacijsko sporočilo do zdaj: nimam ne potapljaškega tečaja, niti izpita za čoln, znam pa plavati in pripravljena sem trdo delati! Aha, pa tudi na Sardiniji se nahajam trenutno (kar je v pokoronskem času pomenilo veliko, saj so bile letalske povezave zelo okrnjene). Očitno je bilo dovolj prepričljivo, saj sem že čez nekaj dni prejela vabilo na razgovor. 

Na podobni ladji ste zapluli tudi leto kasneje, v 2021 – in to na Azorih. Kako sploh najdete takšno službo?

Z nekaj malega iznajdljivosti in poguma, z veliko mero delavnosti in samozaupanja, ter s kančkom sreče. No, in pa včasih je treba tudi kaj žrtvovati.

Za Azore sem slišala po naključju, čutila sem, da je to kraj, ki ga moram doživeti. In tako sem pričela z iskanjem bodočega delodajalca. Poslala sem nekaj mailov na vse firme, kjer sem si želela delati, in na koncu dobila prakso.

Verjamem, da živimo v dobi, v kateri lahko dosežemo in postanemo vse, kar si želimo, ne glede na to, kakšen je naš začetni položaj. Informacije imamo na dlani, le izkoristiti jih moramo (znati).  Sploh mladi imamo veliko možnosti financiranja teh podvigov. Za svoje prve delo v tujini in izkušnje nisem bila nikoli denarno plačana s strani delodajalca, moja plača je bila Erasmus štipendija. Sem si pa nabrala veliko izkušenj in nekaj dobrih referenc, kar mi dandanes pride zelo prav.

Ste si Azore uspeli tudi kaj ogledati? Česa ob obisku ne smemo izpustiti, kaj vas je najbolj navdušilo?

Sao Miguel sem si ogledala septembra, ko je bil vrhunec sezone že za nami in ko so me obiskali prijatelji. Je definitivno ena izmed destinacij, ki me je pustila odprtih ust, in kamor bi se morda še rada vrnila. Zaenkrat so relativno nepoznani. Še vedno si lahko ogledaš stvari brez pretiranih množic, kar mi zelo odgovarja. Bi pa rekla, da Azori niso morda ravno za vsakega. So neverjetno lepi, narava je ohranjena in okolje čisto, vendar pa postavljajo turistu svoje pogoje. Vreme je izredno spremenljivo, morje zna biti mrzlo in razburkano. In kdor ni preveč fleksibilen glede svojih počitnic, se morda ne bo imel najboljše.

Letošnje poletje ste preživeli na Norveškem, kjer ste proučevali vpliv podnebnih sprememb na gorsko rastlinstvo. Ste diplomirana biologinja, bodoča magistra varstva narave in zdi se, da ste pri rosnih 25 letih za naravo pravzaprav naredili že veliko. Kako optimistični ste ob pogledu v prihodnost, ko govorimo o zdravju sveta, ki ga puščamo za sabo?

Glede prihodnosti našega planeta nisem preveč optimistična. Zaslužek je gonilna sila vseh odločitev in težko si predstavljam, kaj bi se moralo zgoditi, da bi se to spremenilo. Morda res velika okoljska kriza, ki bi enako prizadela tako premožne ljudi kot navadne smrtnike. Moje razmišljanje zelo dobro povzame film ”Don’t look up”.

Se pa veselim vseh majhnih in lokalnih projektov, preko katerih se dejansko zgodijo spremembe. 

S čim se vam je najbolj zapisala v spomin Norveška?       

Po krasni arhitekturi, urejenosti, visokih cenah alkoholnih pijač in čudoviti pokrajini. Norveška je ena izmed držav, kjer se zgolj vožnja z avtomobilom zdi kot največje doživetje. Sploh v Bergnu in okolici, kjer te na vsakem koraku obdajajo fjordi, nešteto otočkov in čudovita narava.

Medtem ko govoriva, se nam javljate z Arktike. Kaj počnete na Laponskem in kaj vas je tja odneslo?

Na Laponskem opravljam delo vodičke za aktivnosti na prostem. V praksi to pomeni vodenje izletov z motornimi sanmi, krpljanje, smučanje, vodenje skupin na farme s haskiji in jeleni, obisk Snežne vasi itd.

Do ideje za delo v Božičkovi deželi je prišlo spontano, sem pa že nekaj časa hrepenela po pravi zimi, taki, kot se je spominjam iz otroštva. Poleg tega sem si želela neke povsem nove izkušnje, in delo v tujini in v neokrnjeni naravi na severu se je zdelo več kot primerno za moj novi podvig. Da bom poleg zime doživela še polarno noč in na lastne oči videla severni sij je bila le še pika na i moji odločitvi.

Kako je na vašo notranjo uro delovala polarna noč?

Polarna noč je bila svojevrsten izziv. Zdelo se mi je, da name nima kakšnega drastičnega vpliva, vse do dneva, ko so se skrili oblaki in se je prikazalo jasno nebo. Takrat sem občutila neznan val energije in spoznala, da v resnici podzavestno zelo pogrešam sončne dni. Ampak čeprav se mi je na trenutke zdelo, da je vse skupaj preveč in da sem si zadala prevelik izziv, sem danes zelo hvaležna za to izkušnjo.

Morda moramo včasih iz življenja namerno odstraniti užitke ali pa celo osnovne dobrine, zato da jih lahko pozneje še toliko bolj cenimo. Oseba, ki ni doživela polarne noči, si najverjetneje težko predstavlja, kako čustven je lahko človek po ponovnem snidenju s soncem. Marsikdo je potočil solzo sreče.

 Kaj – poleg obiska Božička – je na tem koncu sveta nujno postaviti na seznam dogodivščin, ki jih moramo doživeti?

Vse, razen obiska Božička (smeh). Šalo na stran, seveda je zelo odvisno od osebe, ampak zame je Božičkova dežela decembra skomercializirana do te mere, da mi ni prinesla posebnega čarobnega vzdušja, pa imam zelo rada božič. Bi pa vsem privoščila en lep jasen dan v času polarne noči. Seveda se tega ne da rezervirati in predvideti, pa vendar, barve neba v tem času so pravljične, pokrajina pa naravnost nadzemeljska.

Ste v zadnjih treh letih med zgoraj naštetimi destinacijami sploh kaj prišli nazaj v Slovenijo?

Seveda. Še do lanskega leta sem aktivno študirala. Na Sardinijo sem se odpravila v absolventskem stažu dodiplomskega študija, na Azorih sem bila poleti med študijskimi počitnicami, prav tako na Norveškem. Tako da sem bila že zaradi študijskih obveznosti primorana priti v Slovenijo. Pa tudi sicer imam svoj kraj in življenje doma preveč rada, da se ne bi vmes vrnila. Verjetno se znajo z zaključkom študija moje potovalne navade nekoliko spremeniti, ampak sem prepričana, da si vsako leto želim doma preživeti vsaj 3 mesece. Kaj bo pa življenje prineslo, bomo pa še videli.

So vse destinacije, kamor vas odnese, tudi delovne poti? Si stroške potovanj kaj pokrijete s sprotnim delom ali so vsa ta dela neplačane prakse?

Večina destinacij do sedaj je bila financirana preko Erasmus programa. Na Norveško sem se odpravila preko organizacije IAESTE, ki pomaga študentom pri iskanju plačanih praks, tako da sem za svoje delo prejela nek honorar. Trenutno pa opravljam sezonsko delo, ki pa nima nobene veze s študijem in sem zanj tudi plačana.

Z dosedanjim delom tako nisem zaslužila, nisem pa nikoli šla v minus. No, zaslužila sem z izkušnjami in nepozabnimi spomini, pa dobro popotnico za naprej.

Kako sicer izbirate naslednjo destinacijo – izberete delo v tujini, destinacijo ali delo na določeni destinaciji?

Se mi zdi, da destinacij ne izbiram jaz, ampak one izberejo mene. Po navadi nekje zasledim neko lepo lokacijo, ki se mi potem zasidra nekje v možganih, in če mi veliko časa ne da miru, potem vem, da tja pač moram iti. Drugače se pa ne omejujem preveč, pomembno mi je le to, da se nahajam nekje v osrčju narave, pa vendar, da vseeno nisem povsem izolirana, da imam ob sebi ali veliko skupino sodelavcev, ali pa vsaj potencialno družbo. Imam pa sedaj že kar jasno sliko tega, kar bi si želela početi, tako da po navadi lokacija in služba prideta z roko v roki.

Se zdaj, ko se vam je odprl svet, nameravate vrniti v domovino ali je delo na poti postalo vaš življenjski slog in ste konstantno v iskanju naslednje dogodivščine?

Zaenkrat mi takšen stil življenja zelo odgovarja, me osrečuje, niti si ne predstavljam, da bi počela karkoli drugega. Rutine ne maram, obenem pa se mi zdi, da je trenutno najboljši čas, da izživim svoje sanje in poskusim vse, kar si želim poskusiti. Verjamem, da si bom čez nekaj let želela več stabilnosti, ampak trenutno lahko vidim le to, kako velik je svet, in kaj vse si še želim doživeti.

Kako so vaš skok v svet sprejeli vaši bližnji?

Na začetku so bili vsi precej presenečeni, da sem se odločila za kaj takega, sploh jih je skrbelo, ker se odpravljam sama. Drugače pa imam vedno veliko podpore s strani mame in sestrične, za kar sem zelo hvaležna. Mama je včasih mogoče nekoliko žalostna, ker ne preživiva toliko časa skupaj, vendar me vedno podpira. Sicer pa vsi vedo, da znam biti precej samosvoja in da če si nekaj želim, da bom to tudi storila.

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Morda to, da ni prav nič narobe s tem, če živite življenje, ki ga drugi ne razumejo. Če razmišljate izven družbenih okvirjev. Življenje je prekratko, da ga ne bi izživeli tako, kot si želite. Kolikor je ljudi na svetu, toliko je različnih želja. Za nekoga je življenjska sreča stabilno življenje, služba od 9 do 5, družina, lastna nepremičnina, svoj posel, za drugega potovanja in raziskovanje neznanega. In prav vse je okej! Ni boljšega, slabšega, zanimivejšega. Je samo tisto, kar nas osrečuje. In če počnete to, kar vas osrečuje, potem živite izpopolnjujoče življenje. To je tisto, kar šteje.

Kaj pa tistim, ki se v življenju morda še malo iščejo in potrebujejo nekaj navdiha, novih pogledov na svet in drugačnih vetrov v jadra?

Ne čakajte na čudežni dan, ko se boste zbudili, in boste vedeli, kaj si želite početi. Poskušajte stvari tako dolgo, dokler se ne boste v nečem našli. Včasih je pot do tega preprosto izločevanje stvari, ki nam niso všeč. Sama definitivno nisem ena izmed ljudi, ki že od majhnih nog vedo, kaj si želijo početi v življenju. In sem se glede tega res dolgo sekirala, saj so se vsi karierni nasveti vedno začeli tako: Najdi, kar te zanima, usmeri ves fokus tja, postani v tem dobra, in odprla se ti bodo vsa vrata. Ampak, kaj pa, če me zanima vse, a hkrati nič tako močno, da bi bila pripravljena posvetiti ves svoj čas ravno temu enemu interesu? Danes sem pomirjena s potjo, ki sem jo ubrala, in definitivno se poznam veliko bolje, kot sem se pred 4 leti.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Morda to, da nam je vse podarjeno in da smo rojeni pod srečno zvezdo. Ker so nam dosegljive take stvari, njih pa življenje zadržuje na istem mestu, pa v resnici gre le za to, da smo se mi odločili za takšen način življenja. In pa da je v tujini vse postlano z rožicami.

Tako kot vsaka odločitev v življenju, tudi odločitev življenja v tujini prinaša prednosti in slabosti. Prikrajšani smo za druženja s prijatelji, za krepitev družinskih vezi, zamujamo rojstne dneve in pomembne mejnike v življenju prijateljev, naši starši in stari starši se starajo, mi pa izgubljamo ta dragoceni čas z njimi. 

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja, oziroma življenje in delo v tujini?

Predvsem tega, da smo sposobni več, kot si mislimo.

Ste imeli kdaj na poti tudi kakšno neprijetna izkušnjo?

Ne zares. Do sedaj sta me vedno spremljali sreča in dobri ljudje, pa tudi vse težave, ki so se pojavile na poti, so se rešile.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Bučno olje in odličen domač kruh!

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Alghero

Najljubša plaža: Platamona

Najljubša kulinarika: kulinarika mojih babic

Naljubši način transporta: letalo, morda camper van

Najljubši jezik: slovenščina zaradi dvojine; italijanščina zaradi luštnega prizvoka

FOTO: osebni arhiv/Jana Kovačič

Jani in njenim dogodivščinam lahko sledite tudi na njenem profilu na Instagramu (tu).

PREBERITE ŠE: Slovenski par, ki potuje okoli sveta, dela na poti in je zaradi Tik Toka zaslovel v Savdski Arabiji #INTERVJU

Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje, pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!