V Italiji se velikokrat posvetimo predvsem kulturi in hrani. Tokrat pa se bomo kolesarskim potem v Apuliji.
Budilka mi je zazvonila, ko je na peti Italije bila še trda tema. Le nekaj trenutkov za tem sem že sledila ulicam Barija do železniške postaje. Uspela sem ujeti vlak, ki me je odpeljal do Matere. Nisem najbolj jutranji tip človeka. Vendar, ko mi uspe zapustiti posteljo v zelo zgodnih urah, sem vedno znova navdušena, kako čudovit del dneva je to. To se je obrestovalo tudi pri obisku Matere. Rana ura – zlata ura, mi je omogočila, da sem jo imela skoraj samo zase.
Matera – bivališča v jamah so ponovno postala aktualna, kot pred 9000 leti
Medtem ko sem se sprehajala po starem delu Matere, sem se počutila kot, da sem vstopila v kakšno izmed filmskih kulis. Zato se ne gre čuditi, da je ta starodavni kraj večkrat pritegnil pozornost filmskih režiserjev, ki iščejo nekaj posebnega. Tudi Mel Gibson je tukaj posnel Kristusov Pasijon. Matera je bila še pred nekaj desetletji tako prvinska, da jo je bilo mogoče med snemanjem filmov brez težav uporabiti kot prizorišče za dogodke v starodavnem Jeruzalemu. Danes je na Unescovem seznamu. Hoja gor in dol po tem unikatnem mestecu in raziskovanje jamskih prebivališč, pa je vsekakor pripomoglo k segrevanju nog za kolesarske podvige, ki so me čakali še isti dan.
Iz soteske polne jam, ki so nekoč nudile dom, danes pa nudijo turistično atrakcijo, sem zapustila pokrajino Bazilikata v kateri se nahaja Matera in se podala na raziskovanje Apulije s kolesom. Najprej me je na poti spremljal pogled na prostrana polja in travnike. Neprometne lokalne ceste so me vodile iz enega manjšega kraja v drugega, še manjšega.
Fotogenični truliji
Vaško okolje so vse pogosteje pričele krasiti nenavadne bele kamnite hiške okroglih oblik. Svojevrstna stožčasta domovanja, imenovana »truliji«, so bila v taki obliki narejena zato, da bi se prebivalci izognili plačevanju davka za uporabo zemljišča. Ob prihodu kontrole naj bi se med seboj opozorili z dimnimi signali in razgradili stavbo, ki naj bi nato izgledala kot ruševina. Legenda pravi, da so določene trulije lahko sesuli zgolj z odmikom enega kamna. Danes v okroglih zidanih kreacijah ljudje še vedno prebivajo, sploh na deželi.
Po počitku in seveda odlični kavi na glavni piazzi v kraju Noci, sem se približevala mojemu dnevnemu cilju Alberobello. Da, to je ta kraj z razglednic in popotniških revij z belimi truliji na kupu. Danes v šarmantnih ulicah domujejo restavracije, trgovine s spominki, galerije, butične namestitve in predvsem lepota za fotografski objektiv.
Mesteca, ki se znajo prikupiti
V srcu Apulije oljčnim nasadom ni konca, ne kraja. Med njimi sem švigala in bila navdušena nad majhnimi mesteci, kjer sem kolo za nekaj časa pustila samevati. Najprej v Locorotondo. Ponovno sem imela čas za raziskovanje ozkih in sladkih uličic. To so kraji, kjer se čas ustavi in vse poteka mirno in počasi. Vajo sem ponovila tako v Cisterniniju, kot tudi v Ostuniju. In kaj želi človek boljšega po celodnevnem kolesarjenju in raziskovanju lepot, kot oditi na piknik z domačini, ki so me odlično pogostili. Domača salama, slavni sir iz Apulije, meso na žaru, solata z domačega vrta ter za piko na i zabavna družba.
Vozi me vlak v daljave
Kapučino, rogljič in razgled na belo mestece, kot imenujejo Ostuni, je bil popoln začetek dneva. Osvežitev je dodal spust s kolesom do železniške postaje. V Italiji imajo železničarji vsekakor več posluha za kolesarje kot pa v Sloveniji. Na skoraj vseh vlakih po Apuliji je tudi vagon, namenjen kolesom. Zato sva se jaz in moje kolo pustila zapeljati do kraja Lecce. Tam me je ponovno čakalo presenečenje.
Apulija je polna lepot, ki so me presenetile na vsakem koraku. Izjema ni bil niti Lecce. Staro mestno jedro je učilnica na prostem, ki prikazuje, česa vse je zmožen barok. To je imenitno mesto, ki ga imenujejo tudi »baročne Firence«, saj človek na vsakem koraku naleti na posebno in estetsko oblikovan kamen. Tako sem dopoldan namenila raziskovanju ponovno prikupnih uličic in trgov, nastavljanju sončku, okušanju dobrot. Ob teh naj omenim, da obroki hrane v Apuliji sicer niso baročni, saj je hrana preprosta, je pa zato toliko bolj »baročnega« okusa.
Via morje
Moj cilj je predstavljal pogled na morje. Zato sva jo z mojim dvokolesnim konjičem mahnila še do Otranta, ki se ponaša kar z dvema morjema. Tukaj se namreč pomešata Jadransko in Jonsko morje.
Na zasluženem cilju vsekakor ni šlo brez dobrega odmerka testenin in sladoleda. Žal je kratka, pa vendarle sladka dogodivščina prišla h koncu. Za konec me je čakala še panoramska vožnja z vlakom do Barija, pomežik Apuliji, kamor se bom zagotovo še vrnila in let domov.
Če želite doživeti jesenske počitnice v znamenju kolesarskega raziskovanja neskončnih oljčnih nasadov, vinogradov, žitnih polj, očarljivih mestec, italijanske kulinarične pregrehe, izjemno arhitekturo ter dobro voljo, potem se konec oktobra Barbari lahko pridružite na poti! Več o tem si lahko preberete tukaj.
Piše: Barbara Kuhar
Foto: Shuttertsock
Preberite še:
