Izlet na Nanos, streho Primorske

Vsi ga poznamo, vsi smo se že kdaj peljali pod njim in vsi smo ga iz udobja svojih avtomobilskih sedežev občudovali in se čudili njegovi mogočni drži. ”Nanos je zares ena bolj znamenitih gora v Sloveniji” bi rekel nekdo, ki ni poslušal pri geografiji v osnovni šoli. Nanos je namreč planota.

Tudi mi smo se večkrat zazrli v njegove navidez neprehodno strme stene in se spraševali, kakšen razgled pričaka na vrhu tistega, ki je dovolj pogumen, da se spusti v boj z njim. V večjem delu države je bilo slabo vreme, Nanos pa je znan po tem, da je naravna prepreka med Primorjem in ostalo Slovenijo, kjer se slabo vreme rado spremeni v lepega. Zato smo se odločili, da je prišel dan, ko ga zavzamemo tudi mi.

Na pot smo krenili zgodaj, ob 7.30. Po kratki vožnji po primorski avtocesti, smo pri vasi Razdrto že zrli v njegovo pobočje. Poti na Nanos je več. Že z naše izhodiščne točke vodita vsaj dve. Prva je daljša, bolj položna in povprečnemu planincu vzame približno dve uri. Druga, ki smo se je poslužili tudi mi, pa je bolj adrenalinska, panoramska in izletnika prej nagradi s čudovitim razgledom.

Pogled na morje

Po uvodni polovici poti, ki nas vodi skozi gozd, se naenkrat odpre razgled na okoliške kraje, med drugim na največjo vetrno elektrarno v Sloveniji. Prijazen gospod, ki smo ga srečali na poti, nam je povedal, da je na zelo jasen dan moč pogledati vse tja do Benetk in glede na to, da smo na lastne oči videli morje daleč naprej od Trsta, smo mu verjeli.

S takim razgledom smo preko zajl in klinov nadaljevali vse do vrha. Malo pod njim skale in melišča zamenja čudovit travnik, ki mu pravijo Pleša in je resnici na ljubo še najbolj utrujajoč del poti, a na srečo smo ga prehodili hitro, v približno 15 minutah.

Na vrhu nas je pričakala nagrada, za katero je vredno hoditi tudi dlje od ure in pol. Na eni strani Alpe, na drugi morje in Vipavska dolina, na tretji pa najvišji nealpski vrh, Snežnik. Optimalna temperatura in prijetno sonce sta botrovala k temu, da smo se preprosto vsedli na tla in uživali.

Ko nam je po kakšni uri začelo kruliti v želodcu, smo se šli najest ričeta v planinsko kočo, ki se skriva v objemu gozda, tik pod vrhom.

Ker nas je počasi že priganjal čas, smo se po položnejši poti vrnili v dolino in se spodaj napojili s svežo vodo, ki teče pod vznožjem in je seveda pitna. Še preden smo se vsedli v avto, da bi se zapeljali proti domu, smo se odločili, da se bomo na Nanos še vrnili. In to čimprej.

Foto: Mal na zrak
Piše: Žan Sterle

Preberite še:

Mal na zrak: Nebeški izlet v Borovniški Pekel

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.