Tina, Tadej, Juno in Maj so popotniška družina. Še preden se vrnejo z aktualnega potovanja, že razmišljajo o novem. Kako jim je korona prekrižala načrte, kako so ta čas zalivali svoje vandrovske sle in kdaj planirajo novo potovanje? Med klepetom s Tino sem si vestno zapisovala vse njene bogate izkušnje in nasvete. A brez skrbi, Tina Guček vse družinske popotniške dogodivščine zapisuje tudi na blogu Travel, Food and all things Good.
Tina, otroka sta stara 8 in 11 let, koliko držav ste že obiskali skupaj?
Uf, šteli nismo nikoli, jih je pa res kar veliko. Od ZDA, Kube in Mehike na zahodu do Indonezije na vzhodu. Na afriški celini smo skupaj obiskali Dahab v Egiptu. Na našem seznamu je tudi kar lepo število evropskih držav. Nekako delamo na tem, da bi vsako leto na seznam obiskanih dodali vsaj eno novo. Tina Guček.
Kako drugačna so bila vajina potovanja pred otroci?
Ko sva se spoznala, sva bila oba še študenta in najina prva potovanja so bila značilno »backpackerska«. Vsak en velik ruzak na rame in sva šla – za tri tedne v Grčijo in v Maroko, za en mesec na Tajsko. Budžet je bil seveda omejen, zato sva kdaj spala tudi v sobah, v kakršnih z otrokom pač ne bi.
Glede same organizacije potovanj, pa ne bi rekla, da je bila zelo drugačna. Oba na potovanjih rada kombinirava trenutke, ko raziskujeva in spoznavava nove stvari in trenutke, ko se za nekaj dni preprosto zlekneva na kakšni plaži in uživava. Jaz temu rečem kombinacija potovanja in počitnic in to najraje počnemo še vedno.
“Tudi odkar sva starša, greva rada sama za kak podaljšan vikend nekam. Nazadnje sva uživala na Danskem.”
Kaj je pri potovanjih z otroki najpomembnejše? Na kaj se osredotočite? Kako se jih lotiti, kaj vzeti s sabo…?
Najpomembnejša se mi zdi sproščenost starša. Če bo mama živčna in jo bo skrbela tisoč in ena stvar, bo to začutila vsa družina in potovanje ne bo niti približno tako prijetno kot bi lahko bilo. Nasprotno – verjetno boste vsi komaj čakali, da boste spet doma.
Ko sta bila otroka manjša, sem veliko pozornosti posvetila temu, da sta dobro vedela, kaj nas čaka. Ogromno smo se pogovarjali o sami logistiki – da ne prideš na letališče, se usedeš na letalo in odletiš. Ampak moraš najprej doooolgo časa stati v vrsti, oddati prtljago, iti skozi varnostne preglede, pa še potem čakati na samo vkrcanje in vzlet. In ko se je to dogajalo, sta točno vedela, zakaj čakamo in nista »tečnarila«. Seveda pa se je potrebno tudi »oborožiti« z vsem mogočim – od knjig, do pobarvank, nalepk, družabnih iger. Vse, da čakanje in sama pot kar najhitreje mine.
Ko smo na sami destinaciji s Tadejem poskrbiva, da je tam nekaj za vsakega – namesto, da smo ure in ure v umetniški galeriji, ki si jo želim ogledati jaz, tam preživimo uro ali dve, naslednji dan pa na primer obiščemo muzej igrač ali naravoslovni muzej. Namesto, da bi ves dan pohajali po mestu in prepešačili dolge kilometre, so razdalje z otroki krajše in postanki pogostejši. Postanke v kavarnicah ali barih pa običajno zamenja kava ‘to-go’, ki jo popijeva v mestnem parku ali na igrišču, otroka pa se medtem zabavata. In če en dan preživimo med intenzivnimi ogledi, temu pogosto sledi en dan uživanja na plaži.
“Prevozna sredstva na potovanjih so otrokom vedno zanimiva. Na primer podzemna železnica v Londonu.”
Kje vam je bilo najbolj všeč?
To je pa res težko vprašanje. Meni je všeč (skoraj) povsod in pogosto se znajdem v dilemi – ali ponovno iti nekam, kjer mi je bilo všeč ali namesto tega raje obiskati kakšno novo destinacijo. Med našimi najljubšimi destinacijami je Azija. Azijo sva s Tadejem dobro spoznala še preden sva imela otroke in je bila tudi prva Junina čezoceanska destinacija. Na Bali smo šli prvič, ko je bila stara dve leti, kasneje pa še enkrat, ko smo bili že štirje. Drugič smo ga »skombinirali« s Floresom in vem, da bomo zagotovo šli še kdaj.
Zaljubili smo se tudi v Mehiko oz. v Jukatan, kjer nam je bilo všeč prav vse – od prijaznih ljudi, pisanih mestec, fantastične hrane in sanjskih plaž. Všeč nam je sproščeno vzdušje Grčije in Španije, pa London, kjer nikoli ne zmanjka kotičkov, ki si jih še lahko ogledaš.
“Juno je bila prvič na Baliju, ko je bila stara dve leti.”
Ste bili kje razočarani?
Najbolj nas je razočarala Kuba, kar nekatere preseneti, veliko ljudi pa se kar strinja z mano, ko jim povem, da je to ena od tistih držav, kamor se ne bi več vrnila. Bilo je sicer lepo in zanimivo, ampak zdi se mi, da je razmerje med ceno in tem, kar za svoj denar tam dobiš, slabo. Za kosilo plačaš skoraj enako ceno kot pri nas, dobiš pa suh riž, skuhanega piščanca in črn fižol – vse skupaj skoraj brez okusa. Ko smo naročili jastoga (za katerega mnogi pravijo, da se ga moraš na Kubi dodobra najesti), je bil trd, da smo ga komaj žvečili.
Ulična hrana je enolična in zelo povprečna – pice s kečapom in približkom sira ali razkuhani špageti. Skratka – ko smo prišli po treh tednih domov in izračunali, koliko denarja smo tam porabili, sva s Tadejem ugotovila, da bi za ta denar lahko preživeli nekje v Aziji tri mesece, s tem, da bi spali v boljših sobah in jedli neprimerno boljšo hrano.
“Jukatan je ena naših najljubših destinacij. Navdušilo nas je prav vse – na sliki pa roza laguna Las Coloradas.”
Verjamem, da imate ogromno enih zanimivih spominov. Lahko opišete kakšno zanimivo anekdoto/izkušnjo iz potovanj?
Spominov je res ogromno in težko je izpostaviti le enega ali dva, prav tako zanimivih dogodivščin. Morda pa mi je res zdajle na misel prišla anekdota: Ko smo se pred leti vračali z Balija, je letalo zamujalo, zato nismo ujeli naslednjega leta. V Katarju so nam iskali nadomestni let proti domu, a ga niso našli, zato smo tam ostali še en dan. Namestili so nas v hotelu s petimi zvezdicami in nam krili stroške za prehrano, mi pa smo tako dobili priložnost, da si skoraj brezplačno ogledamo Doho. Naše potovanje se je tako zaključilo s še eno novo dogodivščino.
Je korona prekrižala kakšne vaše popotniške načrte?
Žal jih je res kar precej prekrižala. Za zgodnjo pomlad 2020 smo imeli v načrtu, da bi (znova) obiskali eno nam najljubših mest – New York. Skoraj do zadnjega smo upali, da bomo le lahko šli, pa so potem seveda odpovedali let. Kak mesec kasneje je bil v načrtu »road trip« po Franciji. Tudi za to smo imeli že plačane letalske karte do Pariza, ki so prav tako ostale neizkoriščene.
Za krompirjeve počitnice sem imela v mislih Jordanijo, ampak takrat je že »udaril« drugi val in spet ni bilo nič iz tega. Smo pa tik pred drugim valom odšli za en teden v Italijo, kjer smo se imeli več kot odlično – Italija je pač za naju s Tadejem ena tistih destinacij, ki nikoli ne razočarajo – od odlične hrane do vzdušja, čudovitih mest in vasic.
Med drugim smo tokrat obiskali tudi Cinque Terre, ki so bile že dolgo na mojem »must see« seznamu, pa sem se jim zaradi gneče vedno izogibala. »Koronsko« leto je bilo torej vsaj za nekaj »dobro« – za manj gneče na najbolj turistično zanimivih točkah.
“Ples z baletko v Centralnem parku v New Yorku si bo Juno verjetno zapomnila za zmeraj.”
Se vandrovska duša nasiti tudi bližje Sloveniji ali celo v Sloveniji? Kateri so vaši najljubši kotički?
Seveda se. Slovenija je res čudovita in tudi za nas je bila lansko leto destinacija, ki smo se ji precej posvetili. En čudovit vikend smo preživeli na jezeru Jasna, enega v Posočju in enega na Kolpi, raziskovali smo Tržič z okolico, otroka sta prvič obiskala Postonjsko jamo in Predjamski grad … Med naše najljubše kotičke vsekakor sodi še Prekmurje, kjer nikoli ne zmanjka idej, kaj početi in kaj si ogledati, pa Bela Krajina, sama se vedno rada sprehodim po Piranu (sploh, kadar ni prepoln turistov) in še in še bi lahko naštevala.
Mislite, da bo korona še naprej diktirala načrtovanje potovanj? Kako se bo vse skupaj spremenilo (tudi za vas osebno)?
Žal jih bo verjetno diktirala še nekaj časa. Nekaj, česar trenutno vsekakor ne moremo početi, je dolgoročno načrtovanje, saj se stvari preveč spreminjajo. Trenutno ne morem zagotovo načrtovati niti tega, kam bi odpotovali letošnjo jesen, kaj šele naslednjo pomlad – ker pač ne vemo, kakšna bo takrat situacija. V poštev pridejo torej bolj potovanja po trenutnem navdihu, kar pa je s službo in dvema šoloobveznima otrokoma nekoliko težje.
“Domačini. Nam so zanimivi oni, njim pa mi in ne zgodi se malokrat, da prosijo za kak »selfi«.”
Kakšne plane imate za letošnje leto?
Ravno zato, ker sta nam lani dve daljši potovanji »padli v vodo«, za letos sploh nismo želeli delati načrtov. Najprej bomo preživeli doooooolge poletne počitnice na Korčuli. Tja smo se lani po dolgoletnem prigovarjanju prijateljev odpravili prvič – pred tem smo poletne počitnice ponavadi preživljali kje v tujini (obožujemo na primer grške otoke) in zelo smo uživali.
Če bodo razmere dopuščale, jo bomo jeseni mahnili kam po Evropi – morda po dolgem času spet v London, mika nas Škotska, mogoče le izpeljemo lanski načrt za uživanje v Franciji, pozimi pa bi bilo idealno pobegniti nekam na toplo. Na »wish listi« sta Namibija in Šri Lanka, ampak kdo ve, kakšna bo naslednje leto situacija pri nas in v svetu. Držimo pesti.
Veliko ljudi reče, da majhni otroci od potovanj nimajo kaj dosti. Kaj mislite vi?
To je eden od stavkov, ki mi vedno znova požene kri po žilah. Z otrokoma skupaj potujemo odkar sta bila dojenčka. Zakaj? Ker je meni in možu to v veselje, ker je to del naju in si želiva to deliti z otrokoma oz. si ne predstavljam, da bi ju v tem času pustila doma.
Ko sta bila še čisto majhna seveda res nista nič odnesla od potovanj, sta pa preživela ogromno časa z mamo in očkom, ki sta bila na potovanju sproščena, nista mislila na službo ali karkoli drugega in sta se stoodstotno posvetila le svoji družini. Ko so otroci stari nekaj let, pa jim v spominu ostane veliko stvari, zlasti, če kasneje z njimi obujamo spomine in skupaj brskamo po fotografijah, ki smo jih skupaj posneli.
Moja hči se še danes spomni, kako ji je, ko je bila stara dve leti, orangutan na Baliju ponudil svoj ananas. In kako je, stara pet let, plesala s čisto pravo baletko v Centralnem parku v New Yorku. In ko me sin vsak mesec vsaj enkrat na mesec vpraša: »Mami, saj bomo šli še kdaj na Bali, a ne? Tam je tako fajn …« vem, da se je tam imel super in da je od tega nekaj »odnesel«, pa čeprav je bil star tri leta.
“Tega kuščarja z Balija se Maj spomni še danes. Če si ga pobožal po točno določeni točki na glavi, je zaprl oči in užival v božanju.”
Tina Guček svoje dogodivščine deli tudi na svojem blogu
Travel, Food and all things Good, ki ga lahko berete TUKAJ.
Foto: Tina Guček
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na anja@vandraj.si!
PREBERITE ŠE: Mlada Slovenca, ki že dobro leto živita na Novi Zelandiji in nabirata kivije #intervju
Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.
Tina Guček, Tina Guček, Tina Guček, Tina Guček, Tina Guček, Tina Guček
