Hallstatt: Vasica v Avstriji, ki jo Kitajci tako obožujejo, da so zgradili repliko

Hallstatt, slikovita avstrijska vasica, ki je uvrščena tudi na Unescov seznam svetovne dediščine, ima svojo kopijo celo na Kitajskem.

Vasico Hallstatt na severu Avstrije, kjer živi 800 ljudi, letno obišče več kot milijon turistov. Med kitajskimi turisti je slikovita vasica ob Halštatskem jezeru tako priljubljena, da so na Kitajskem leta 2012 zgradili celo njeno repliko. Kitajci sicer slovijo po dobrih (in slabih) ponaredkih vsega mogočega, od elektronike, oblačila in kot kaže tudi celotnih mest.

Pravi Hallstatt v Avstriji

Hallstatt na Kitajskem? Zakaj pa ne.

V mestu Huizhou tako zdaj stoji kopija te fotogenične vasice. Z umetnim jezerom vred je vredna skoraj 6,5 milijarde evrov. Vas na Kitajskem ima natančno kopijo halštatske cerkve z zvonikom, lesene hišice in druge objekte.

Kopija Hallstatta - Huizhou, Kitajska

Kopija Hallstatta – Huizhou, Kitajska

Zaradi porasta turizma bo Hallstatt omejil obiske

Avstrijsko mestece je bilo že pred samo repliko zelo priljubljena destinacija, po njej pa je obisk kitajskih in vseh ostalih turistov še občutneje poskočil. Zaradi turističnega navala sicer nameravajo v (pravem) mestu prihodnje leto omejiti prihode z avtobusom. Obiskovalci si bodo morali vnaprej zagotoviti vstopnico in rezervirati čas prihoda.

Avstrijska izvorna različica mesta

Foto: Shutterstock

PRIPOROČAMO TUDI:


PREBERITE ŠE: Španske stopnice: Takšna kazen vas zdaj čaka za posedanje v Rimu

Urša Longar: “Ko gre na solo potovanju vse (ali nič) narobe, si prepuščen le sebi, kar krepi samozavest in osvobaja misli”

Urša Longar je športnica, ki rada raziskuje bližnje in daljne kotičke našega planeta. Ob koncih tedna jo boste skoraj brez izjeme ujeli v slovenskih gorah, vsaj dvakrat na leto pa jo odnese še veliko dlje. Na pot se je večkrat podala tudi povsem sama, obožuje backpackanje, kam vse jo je že odneslo in na kakšen način potuje, pa smo preverili v tokratnem intervjuju.

Kje smo vas ujeli tokrat?

V italijanskih nebesih – Cortini d’Ampezzo, v avtodomu pijem kavo in čakam, da se vreme stabilizira.   V Dolomite sicer vsako zimo za 3-4 dni zaidem na smučarski oddih, lani pa sem se prvič odpravila tudi poletnem času.

Ker obožujem hribe in naravo, sem bila navdušena. Tu je pravi raj za pohodnike, plezalce, kolesarje in nasploh ljubitelje narave. Zaradi visoke nadmorske višine je vreme sicer nepredvidljivo, tako da si prijetne sončne dni težko zagotoviš, posledično pa je potrebno tudi načrte malce prilagoditi.

Še vedno se mi zdi nepredstavljiva misel, da nam je Slovencem le nekaj ur vožnje od doma zlahka dosegljivo prav vse, kar nam srce poželi – čudovite gore, modrooka jezera, smaragdne reke, mondena smučarska središča, pogled na morje, itd. Slovenija je zagotovo priviligirana dežela. 

Kolikšen del leta preživite na potovanjih? 

V študentskih letih mi je čas dopuščal, da sem za pobeg v tujino lahko izkoristila 5-6 tednov na leto, torej 2x letno po 3 tedne. Trenutno pa imam najboljšo redno službo, ki mi zaenkrat še vedno omogoča 2-3 tedenska potovanja, za kar sem zelo hvaležna.

Po nekaj prepotovanih destinacijah sem spoznala, da mi časovno obdobje 3-tedenskih potovanj najbolj ustreza, potem pa začnem pogrešati svojo rutino in vsakodnevne hobije. Poleg tega pa je tudi popotovalna depresija manj intenzivna v primeru nekajtedenskih potovanj. Dejstvo je, da vsega pač ne moreš videti in doživeti v 3 tednih, niti v 4 ali 5, zato teden več ali manj ne naredi bistvene razlike.

Kako izbirate naslednjo destinacijo?

V obdobju študija sem destinacije izbirala predvsem v odvisnosti od finančnih zmožnosti, zato so bile države jugovzhodne Azije precej logična izbira. Poleg cenovne dostopnosti ponujajo fantastično ulično hrano, prečudovito naravo, bogato zgodovino in mistično kulturo. Predvsem pa so to države, ki so za “backpacking” način potovanja, kar zadeva transporta, med najenostavnejšimi. Z lokalnim prevozom je dosegljiv praktično vsak delček dežele.

Zadnja potovanja pa izbiram iz svojega seznama “Krajev, ki jih moraš obiskati v tem življenju”. Pri čemer številni popotniški blogi, ki jih prebiram v prostem času, socialna omrežja in enostaven dostop do informacij, to listo vsakodnevno podaljšujejo.

Kaj počnete, ko ste doma?

Hodim v službo, poleg tega pa kot popoldansko dejavnost poučujem plavanje. Svoj prosti čas skoraj brez izjeme preživim športno – v zgodnjih jutranjih urah, še pred sončnim vzhodom, me lahko srečate na Šmarni gori, v poznih jutranjih urah na kolesu na poti v službo, pozno zvečer pa v fitnes dvorani, trim stezi Rožnika ali pa ponovno na Šmarni gori.

Moja velika strast pa je pohodništvo oz. gorništvo, zato so vikendi skoraj brez izjeme rezervirani za gore.

Na kakšen način si financirate svoje poti?  

Od pričetka srednje šole do konca študijskega obdobja sem finančna sredstva pridobivala s študenskim delom – poučevanjem plavanja. Ob relativno majhnem časovnem vložku sem lahko prihranila dovolj za samostojno financiranje potovanj. Trenutno imam redno zaposlitev, poleg tega pa še vedno opravljam popoldansko dejavnost poučevanja plavanja.

Težava večine popotniških duš je verjetno ta, da v obdobju, ko imaš časa za potovanja na pretek – npr. študijska leta – nimaš dovolj finančnih sredstev oz. so ta zelo omejena. Ko pa finančne ovire postajajo vedno manjše, časovne pridejo toliko bolj do izraza.

Pred kratkim ste se vrnili s Kitajske. Kaj ste si tam ogledali in na kakšen način ste se lotili načrtovanja poti?

Pred vsakim potovanjem dobim ogromno vprašanj v smislu “Ali imaš že vse splanirano, rezervirano itd?”, moj odgovor pa je na začudenje mnogih vedno “Še nič”. Že pred nakupom letalske karte pogledam znamenitosti, ki jih želim na destinaciji videti; z načrtovanjem samega potovanja (transport, nastanitve, druge znamenitosti) pa v resnici pričnem šele v trenutku, ko se vkrcam na letalo in odprem Lonely Planet.

Na potovanju po Kitajski – deželi razdalj, zmajev in cesarjev, tisočerih stopnic, angleško negovorečih prebivalcev in otrok – ti so praktično povsod! – sem si ogledala Peking, prehodila Veliki Kitajski zid, občudovala Glinene vojščake – Xi’an, se povzpela po smrtonosni poti gore Huashan, z bambusom hranila pande – Chengdu, vrhunec potovanja doživela na t.i. planetu Pandora iz filma Avatar – Zhangjiajie national park, prehodila gričevja kitajskega krasa – Guilin, Yangshuo, Xianpong, potovanje pa zaključila v mestu, ki dejansko nikoli ne spi – Hong Kong. Predvsem pa sem na potovanju ogromno časa preživela na vlaku, saj so razdalje med kraji res ogromne.

Kaj vas je v tej državi najbolj navdušilo? In česa iz kitajske kulture ne bi želeli prenesti v svojo?

Zagotovo je bil to Zhangjiajie national park, kamor se bom v prihodnje še vrnila. Ob pogledu na gore imaš dejansko občutek, ko da te plavajo – v filmu Avatar so poimenovane Floating mountains – plavajoče gore. Kot bivšo plavalko pa me ta občutek verjetno precej pomirja.

Iz kitajske kulture v domačo kulturo ne bi želela prenesti nedostopnosti oz. nezavedanja svoje okolice, ki je pri vzhodno azijski kulturi verjetno posledica obsedenosti z mobilnimi napravami. Prav ironično je, ko ob prihodu v hostel na pomoč receptorke lahko samo upaš, saj se ravno takrat na njenem mobilnem telefonu predvaja nekaj nadvse zanimivega.

Uuu in pa stranišča na štrbunk (smeh).

Konec lanskega leta ste obiskali tudi Jordanijo, deželo, ki je zadnjih nekaj let postala prava Instagram uspešnica. Po čem vam najbolj ostaja v spominu 

Petra – “roza-rdečkasto mesto, staro pol toliko kot čas”, je prav gotovo svojevrstno doživetje. Mesto je dostopno skozi dober kilometer dolgo sotesko-Siq, ki za arhitekturo v mestu, kar zadeva fotogeničnosti, prav nič ne zaostaja. Petra je simbol Jordanije in njena najbolj obiskana turistična destinacija, zato je o trumah turistov verjetno škoda izgubljati besede. Se pa najdejo kotički, kjer lahko v samoti ob pogledu na mesto doživiš tisto pravo energijo Nabatejskega kraljestva.

Poleg tega pa mi bo ostalo v spominu tudi kampiranje z beduini v puščavi Wadi Rum. Ponudba: 11 kamel – od katerih je ena v zadnjih 3 letih nepremagljiva v kameljih dirkah, kar družini, ki si jo lasti, prinaša ogromne zaslužke – v zameno za poroko in pa humus in falafli v vsakem obroku dneva.

Česa tam ne smemo spregledati?

Zakladnice Petre – kar pa bo verjetno zelo težko, saj se večina v Jordanijo odpravi prav zaradi ogleda te znamenitosti iz seznama Unescove zaščite. Entuziasti starih filmov enostavno morate obiskati Wadi Rum, ki je prav tako vpisan v Unescov seznam svetovne dediščine. In pa plavanje v mrtvem morju – ko tudi plavalci pričnejo dvomiti o svojih plavalnih sposobnostih.

Kako je z načrtovanjem potovanja po Jordaniji in kako kompliciran/enostaven je transport po državi?

Za transport po državi smo rentali avto, saj je v primeru skupine 3-4 popotnikov to daleč najudobnejša, najhitrejša in tudi najcenejša oblika transporta. Po državi vodita praktično le dve glavni cesti, King’s road (magistralka) in pa Highway (avtocesta), ki sta poleg tega dobro pregledni in primerno vzdrževani.

Obiskali ste tudi Tajsko in Kambodžo, posebnost teh dveh potovanj pa je bilo to, da ste se ne pot odpravili čisto sami. Katere so prednosti in katere slabosti solo potovanj in zakaj bi moral na takšen oddih vsak vsaj enkrat v življenju? 

Solo potovanje se mi zdi eden izmed najboljših načinov spoznavanja tujih krajev, kulture in ljudi. Ker poleg tebe ni prijatelja ali partnerja, s katerim bi razpravljal o vsakodnevnih težavah vsakdanjega življenja, se lahko popolnoma zliješ s kulturo, domačini, kar vsekakor izboljša izkušnjo obiska neznanega kraja. Ko gre vse (ali pa nič) narobe, si prepuščen samemu sebi, kar okrepi samozavest in osvobaja misli.

Zakaj vsaj enkrat v življenju? Ker začutiš neizmerno svobodo; veliko več je dogajanja in novih poznanstev, ker si bolj dostopen oz. prisiljen do spoznavanja drugih ljudi; ker lahko počneš točno tisto, kar ti tvoje srce poželi.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Seveda, le preko stikov z domačini lahko doživiš izkušnjo, ki jo tipičen turist nikoli ne bo deležen, pa naj bo to voznik avtobusa, osebje v hostlu oz. guesthouse, naključni ljudje na ulici ali pa drugi popotniki.

Najbolj so mi prirastli k srcu na Tajskem, morda tudi zato, ker sem imela zaradi solo potovanja, prav tam največ stika z lokalci. Z razlogom se imenuje “dežela nasmehov”.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Absolutno ne. Spomini zbledijo, fotografije pa ob pomoči sodobne tehnologije na srečo ne.

Kakšen tip popotnika ste?

Sem precej nemirna. Ne maram poležavanja, najmanj pa tistega na plaži ali v senci borovca s knjigo v roki. Ne predstavljam si potovanja, kjer bi bila v 2-3 tednih samo na plažah (četudi vsak dan na drugi) in v morju. Iz meni neznanega razloga se v morski vodi ne počutim prav dobro, sem si pa precej fascinantnih tropskih koralnih grebenov s pomočjo maske in plavutk vseeno ogledala.

Popotniško destinacijo in samo pot poskušam načrtovati tako, da je mešanica vsega – narave, zgodovine in kulture, predvsem pa dinamike.

Kar zadeva backpackinga in finance – za transport po destinaciji večinoma uporabljam javni prevoz, jem lokalno oz. ulično hrano, spim v guesthouse-ih/hostlih/nizkocenovnih hotelih in ne pijem alkohola. Okvirno za 3 tedensko potovanje tako odštejem okoli 1200 eur vključno z letalsko karto, zavarovanjem, transportom do letališča …

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Raziskujte po svoje! Popotniški vodiči so sicer super pomoč, a najboljše spomine pišejo spontane odločitve in neraziskani kotički.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

V Peruju je to zagotovo Cheviche – marinirana riba v soku marakuje oz. čiči, fermentirani pijači iz koruze, postrežena s kuhano koruzo, rižem, zelenjavo, krompirjem, čebulo, itd. Ker gre za tradicionalno jed, katere korenine segajo več kot dva tisoč let v preteklost, jo na vsakem delu države pripravijo in servirajo na malce drugačen način, odvisno od naravnih danosti.

Na Tajskem je svojevrsten presežek Pad Thai (praženi riževi rezanci z zelenjavo, sojinimi kalčki in arašidi) in Sticky rice with mango – za sladkosnede. Na indonezijski Javi pa Nasi Goreng, ki je “smoothie” različnih kultur – riž so v Indonezijo prinesli indijski mornarji, čili portugalski raziskovalci, postopek praženja hrane izvira iz Kitajske, kuhanje jajc pa naj bi bila stvar nizozemskih trgovcev.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Težko bi izpostavila najbolj neprijetno, ker so vse izkušnje oz. pripetljaji del potovanja, zaradi česar večinoma le-ta postanejo še bolj zanimiva in adrenalinska. Od komunikacijskih težav – med zadnjimi je Kitajska, kjer angleško govorečo populacijo težko najdeš, do zamud leta oz. prevoza, napadov divjih živali, itd.

Izredno moteč dejavnik na potovanjih pa mi predstavljajo trume turistov. Zavedam se, da sem del turizma tudi sama, še posebno na turistično najbolj priljubljenih destinacijah, vendar se trudim, da s svojo pojavo ne škodujem naravi, okolju in ljudem …

Menim pa, da je človeško brezbrižnost, želja po najlepših in najatraktivnejših fotografijah pripeljala do skrajne meje – če izpostavim ljudi, ki lokalne/divje živali hranijo z raznimi čipsi, piškoti, čokolado …, do ignoriranja pravil v nacionalnih parkih, kje se sme hoditi in kje ne.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih? 

Da smo nekakšne osebe, ki smisel življenja iščejo v tujih deželah in kulturi. Zame to ne drži, saj si življenja v tujini ne predstavljam. Potovanja me notranje izpopolnjujejo, saj si z njihovo pomočjo širim obzorja.

Predvsem pa ljudje za backpackerje oz. low buget popotnike zmotno menijo, da smo nekakšni adrenalinski odvisniki in pustolovci, ki potujejo le po deželah polnih umazanije, spijo med mrčesom in pajčevinami, jejo na tleh z rokami … Čeprav tudi to včasih ni daleč od resnice (smeh). V nekaj tednih življenja v objemu druge kulture in svetu neznanega, se vsakokrat znova zaveš, da je življenje doma zelo enostavno, zaradi življenja v t.i. coni udobja pa smo ljudje vedno manj pripravljeni za karkoli potrpeti oz. se potruditi, pa četudi to vključuje najlepši sončni vzhod, najlepši razgled …

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Sreča ni v stvareh, ampak dogodivščinah.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Dostopnost, kratke razdalje, čist zrak in pitno vodo, ki priteče iz pipe.

HITRIH 5:

Najljubša država: Slovenija. Od popotniških držav pa še vedno (in verjetno vedno) Peru.

Najljubše mesto: New York in Bangkok.

Najljubša kulinarika: Cheviche (Peru), nasi goreng (Indonezija), pad thai (Tajska), sticky rice z mangom (Tajska), king coconut (Šrilanka)

Naljubši način transporta: Vlak in kolo.

Najljubši jezik: Po nekaj tednih potovanja je slovenščina kot pravi balzam za ušesa; sicer pa mi arabščina zveni čudovito.

Foto: Urša Longar/arhiv

Urši in njenim dogodivščinam lahko sledite tudi na Instagramu (tukaj).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

Moja tokratna svetovljanska sogovornica je Katarina Birtič Choi. Stoji za blogom Po tujem potujem, sicer pa se kot sinologinja ukvarja tudi s kitajskim turizmom. In kot kaže, ima odlično sposobnost slikovitega prikaza nam precej nepoznanih, a imenitnih kultur.

Zelo blizu ji je tudi Koreja, saj je poročena s Korejcem iz plemiške družine, ki ga je – zanimivo – spoznala v Domžalah. Vendar pa se je njuna skupna življenjska pot začela kasneje, v spet tretji deželi …

To je njena zgodba, skozi katero boste spoznali kup zanimivih dejstev o kitajskih in korejskih tradicijah, tamkajšnjem poročnem obredu, ki jo še čaka, o prvem pihanju STOTE svečke njune enoletne prvorojenke … O krajih in okusih, ki jih v Koreji in na Kitajskem ne spreglejte, pa tudi o tem, kako nepremišljeno (in pogosto nenamerno) žaljivi smo, ko rečemo, da so vsi Azijci isti …

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Katarina in govorim kitajsko, poročena pa sem s Korejcem, ki govori korejsko. Skupni jezik sva zaenkrat našla v angleščini. Ukvarjam se s kitajskim turizmom, pisanjem, prevajanjem in kitajskimi družbenimi omrežji. Na svojem blogu Po tujem potujem objavljam zgodbe, novice in informacije v povezavi s Kitajsko, Korejo, potovanji in medkulturno sinergijo.

Kaj vas je pritegnilo k študiju sinologije?

Vse skupaj je bil bolj splet okoliščin kot povsem zavestna odločitev. Želela sem si študirati jezike, prevajalstvo, sociologijo … Pa mi je življenje kar samo ponudilo sinologijo in sociologijo kulture. Če povem po pravici, nisem imela namena resno študirati sinologije. Kitajska je bila takrat veliko bolj oddaljena kot je sedaj.

A potem me je kar zagrabilo; občutek, ko kar naenkrat lahko bereš nekaj, kar se ti je še pred kratkim zdelo neberljivo … Na začetku študija sinologije si kot otrok – ne znaš brati, ne znaš pisati, besede izgovarjaš povsem napačno. Pred tabo se počasi odpira nov svet, novi pogledi, nov jezik in nova razumevanja …

Poročeni ste s Korejcem, imata pa tudi 6-mesečno hčerko. Je vaš dom Koreja, Slovenija ali kaj vmes?

V vseh teh letih potovanj in bivanja v tujini sem razvila nekako drugačno pojmovanje besede dom. Dom namreč sama bolj razumem kot občutek in ne toliko kot lokacijo bivalne enote.

Velikokrat se mi zgodi, da ne glede na državo lahko začutim občutek domačnosti. Morda vonj, pesem, stisk roke … pa se že skoraj počutim kot doma. Dom in domačnost povezujem s starši in starimi starši – ob besedi dom najprej pomislim nanje, šele nato na hišo oziroma stanovanje in morda bolj pri koncu še na Slovenijo.

Se pa že sedaj počasi pripravljam na izziv, kako bova z možem uspela svoji hčerki enakovredno predstaviti obe državi, iz katerih izvirajo njene korenine.

Kje sta se spoznala?

V Domžalah (smeh). Kolesaril je po Evropi, vendar si je zlomil ključnico. V času rehabilitacije si je našel delo v Sloveniji v istem podjetju kot jaz. Vendar se tam zaradi natrpanega delovnika nisva imela priložnosti bolje spoznati. Po nekaj mesecih bivanja v Sloveniji je odšel v Gruzijo in ostala sva v stikih preko messengerja. Povabil me je na obisk in med potovanjem po državi sem ugotovila, da sem si našla sopotnika za življenje.

Aprila se bosta poročila še v Koreji. Kako drugačna je njihova tradicija ob tem veselem dogodku?

V Sloveniji sva se poročila povsem na hitro na domači upravni enoti. Rajši bi se poročila malo bolj klasično tudi pri nas, vendar na žalost ni šlo. Poroka je bila zaradi izjemno rigidnih birokratskih postopkov edina in zadnja rešitev, da je mož lahko ostal v Sloveniji. Sicer bi moral po dovoljenje za bivanje odleteti v Tokio ravno v času, ko sem imela predviden datum poroda.

V Koreji pa bomo obred pripravili v nekakšnem miksu, saj gre za mednarodno poroko. Imela bom klasično belo obleko, obred se bo odvijal na prostem na njihovi domači posesti, na kateri se nahaja korejska tradicionalna hiša, ki je stara 450 let (na spodnji fotografiji).

Prič ne bova imela (razen okrog 500 ali več obiskovalcev), tudi prstanov verjetno ne. Pred poroko v Koreji bova opravila še nekaj predporočnih fotografij, verjetno kar v Sloveniji, če nama bosta vreme in čas dopuščala. Dogodek bosta povezovala eden ali dva prijatelja, mogoče bom za slikanje oblekla še njihovo tradicionalno obleko hanbok.

Njegova družina spada med plemiške korejske družine, zato bo dogodek nekoliko večji in morda tudi malo medijsko obarvan, vendar o tem še nočem razmišljati, saj se bojim, da mi bo trema zabetonirala noge.

Ob fotografiji svoje hčerke ste na Instagramu zapisali, da Korejci starost otrok štejejo drugače, kot mi, saj s štetjem ne začnejo šele ob rojstvu. Kako torej določajo starost in kdaj (če sploh) pihajo svečke?

Korejci že v času nosečnosti z vzdevkom poimenujejo še nerojenega otroka. Ko se otrok rodi, je po njihovem štetju star eno leto, nato pa se številka poveča še, ko se obrne koledarsko leto. Prvo svečko skupaj z otrokom starši pihajo, ko dojenček dopolni 100 dni in je nekakšen prvi velik mejnik.

Pred tem so dojenčki v preteklosti bolj pogosto umirali pred dopolnjenim stotim dnem starosti. Sicer pa rojstne dneve sedaj praznujejo na datum svojega rojstva, nič drugače kot pri nas.

Ukvarjate se s kitajskim turizmom. Kaj točno to pomeni?

To v praksi pomeni, da ločim med korejskimi in kitajskimi turisti, ki se sprehajajo po Evropi (smeh). Šalo na stran – že od leta 2013 spremljam razvoj kitajskega turizma – kako v tujino potujejo Kitajci, kam potujejo, kaj si želijo, kaj si ogledujejo itd. Poenostavljeno povedano: organiziram, planiram in pišem programe potovanj za Kitajce, ki prihajajo v Slovenijo, sosednje države in v države bivše Jugoslavije.

Kitajskim agencijam priporočam nove destinacije, predstavljam jim Slovenijo, slovenskim in evropskim turističnim akterjem pa svetujem, kako naj pripravijo ponudbo, da bo sploh vidna na kitajskem turističnem trgu. Veliko časa in energije porabim tudi za usklajevanje želja in zahtev na obeh straneh in velikokrat se vprašam, kako drugačno sploh je moje delo od dela v diplomaciji (smeh).

Kako sorodni sta Kitajska in Koreja?

Obe državi sta v Aziji in sta imeli določen tok zgodovine skupni. Prebivalci obeh držav jedo s paličicami, vendar so paličice na Kitajskem lesene oziroma iz bambusa, v Koreji pa so jeklene. Nimajo iste pisave, kot marsikdo zmotno misli in jezika sta si med sabo tako različna, da se ne morejo razumeti med pogovorom. Seveda so podobnosti in razlike, vendar se mi zdi, da so si skorajda bolj različni kot smo si Slovenci z Nemci.

Kateri so kraji, ki jih ne smemo izpustiti ob obisku Kitajske?

Vsem, ki prvič potujejo na Kitajsko, bi priporočala obisk Shanghaija in potem od tam še Suzhou, Hangzhou ter Peking. Tudi Qingdao je zanimiv, v njem lahko najdete tudi veliko nemških vplivov – od tam je tudi pivo Tsingdao, ki je najbolj pogosto na prodaj na slovenskih prodajnih policah.

Meni sta izjemno ljuba Shenyang ter Dalian, ki se nahajata v provinci Liaoning na severu Kitajske. Vsekakor se morajo obiskovalci, ki odhajajo prvič na Kitajsko zavedati, da je Kitajska ogromna. Na severu pozimi padejo stopinje tudi pod minus 25 ali 30, na jugu Kitajske pa vlada subtropsko podnebje in stopinje pozimi redko padejo pod deset stopinj. Barvitost Kitajske lahko odkrivate tudi v provinci Guangxi in pijačo častim tistemu, ki bo obiskal Longlin – mali in neopisljivo simpatičen kraj na jugu Kitajske, kjer sem leta 2013 poučevala angleščino.

Pa kraji, ki jih ne smemo izpustiti ob obisku Koreje?

Koreje še nisem videla toliko, kot bi si želela. Vsekakor naj bo najprej na vrsti Seoul, potem pa obmorsko mesto Busan ter Gyeongju; kraj, iz katerega prihaja moževa družina.

Mesto Gyeongju je namreč staro 2500 let, ima kraljevske grobnice, najstarejšo opazovalnico zvezd v Aziji, čudovito letovišče ob jezeru … Yangdong vasica je največja korejska tradicionalna vas, v njej je več kot 160 tradicionalnih hiš. Če vam čas dopušča, priporočam tudi obisk gore Seorak. Letos spomladi odhajamo na pot po obalnih mestih v Koreji in verjamem, da bo seznam must-see krajev postal daljši.

Kitajske restavracije smo v Sloveniji sprejeli že pred leti in njihova hrana nam je v osnovi znana. Katere pa so korejske jedi, ki jih MORAMO poiskusiti?

Če se ne motim, so v Ljubljani sedaj dve ali tri korejske restavracije. Če imajo na meniju, bi potem priporočala bibimbap (riž, zelenjava, govedina in pekoča omaka), shabu shabu (juha oziroma hot pot z zelenjavo, gobami in govedino-moja najljubša jed, ki pa izvira iz Mongolije), kimbab; to, kar Slovenci zamenjujemo s sušijem, tteok booki (nekakšna oblika njokov iz riževe moke, fish cake in zelo pekočo omako – samo za pogumne).

Katere slovenske navade se Korejcem zdijo nadvse čudne?

Verjetno ta, da veliko odraslih s svojimi družinami živi v isti hiši kot njihovi starši. Ali pa ta, da ne nosimo mask čez usta v času, ko naokrog razsajajo gripe ter ostali virusi in bacili. Korejci ne nosijo mask samo v primeru, ko je zunaj slab zrak, ampak v zaprtih prostorih tudi zato, da s svojo boleznijo ne bi okužili še ostalih. Ne pa si sedaj prosim predstavljati, da v Koreji kar vsi naokoli hodijo z maskami čez usta.

Kaj pa njihove navade? Katera vas je pri vašem možu najbolj presenetila?

Precej manj uporabljajo stavčne zveze v prihodniku kot v slovenščini. Zato se jim zdimo počasni, saj večino stvari, ki se jo moramo lotiti, postavimo v prihodnost. Resnično se marsikaj da storiti hitreje, vendar se nam zato zdijo včasih precej nepotrpežljivi.

Smo si v čem zelo podobni?

V marsičem. Oboji imamo radi planinske čevlje in hribe, naravo. Prav tako imamo oboji radi zelje; Slovenci kislo, Korejci pa svoj pekoči kimči. Oboji si sezujemo čevlje pri vstopu v stanovanje, radi nazdravljamo z alkoholnimi pijačami … Nekatere jedi so si tudi izjemno podobne – oboji imamo namreč krvavice. Precej prevečkrat smo oboji tudi nepotrpežljivi na cestah …

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo Slovenci o Korejcih in Kitajcih?

Žal še vedno veliko Slovencev ne loči med državama, marsikateri znanec ali someščan še vedno misli, da je moj mož Kitajec. Velikokrat se Slovenci oziroma Evropejci sami sebi zdijo izjemno smešni, ko Korejca vprašajo, iz katere Koreje prihaja. Verjemite mi, njim ni do smeha. Preveč je vsesplošnega posploševanja.

Na primer Kitajska je že sama po sebi veliko bolj raznolika kot Evropa … Če Korejec govori korejsko, ga Kitajec ne razume. Če Hrvat govori hrvaško, ga Slovenec večinoma razume. Slovenec je verjetno takoj užaljen, če ga kak tujec zamenja za Hrvata, hkrati pa se mu zdi povsem nežaljivo, da se njemu zdijo “pač ti Azijci itak vsi isti.”

Katere pa so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

To, da veliko ljudi popotnika okrona za nestabilno osebnost, ki se ne zna ustaliti. Za popotnika najbolj nesmiselno vprašanje je najbrž vprašanje o tem, kdaj bo nehal potovati. Večina misli, da se moraš v neki točki v življenju radikalno odločiti med potovanjem ali delom. Ne znajo si predstavljati, da je možno sožitje in kombinacija med obema. Napačno si ljudje tudi predstavljajo, da si popotnik ne more najti stalnega dela – to je zelo zgrešeno mišljenje, saj danes v digitalni dobi marsikakšen priliv denarja ni vezan na pisarno oziroma eno mesto.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Verjetno to, da je treba zaupati v pot svojega življenja. Večkrat bi se v vsakdanjem življenju morali obnašati kot na potovanjih. Sedemo na vlak, na katerem še nikoli nismo sedeli in se odpeljemo proti cilju, ki smo si ga zadali sami, kljub temu, da še nimamo čisto jasne slike o tem, kaj nas bo v resnici počakalo na ciljni destinaciji in kako zelo – če sploh – bo to sovpadlo z našim vnaprej zastavljenim načrtom in predstavami. Bolj bi morali biti pripravljeni na sprejemanje vsakodnevnih sprememb.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Slovenščino. Kadarkoli sem v tujini, me zagrabi še večja strast po pisanju in branju. Besede v tujini postajajo še glasnejše, v bistvu kar kričijo po zapisovanju. Upam, da mi nekega dne uspe svoje zapise strniti v kakšno konkretno knjigo ali dve, tri …

Foto: Osebni arhiv/Katarina Birtič Choi, Kevin Hwan, Crissy&Keith

Katarini, njenemu delu in dogodivščinam njene družinice lahko sledite na njenem blogu Po tujem potujem, pa tudi na Facebooku in Instagramu.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!  

PREBERITE ŠE:

“Za vse popotnike imam samo en nasvet: Ne iščite izgovorov!” #intervju

Airbnb ukinil tekmovanje za nočitev na Kitajskem zidu

Airbnb je pred kratkim objavil nagradno igro, ki bi zmagovalcu 4. septembra omogočila unikatno dogodivščino – nočitev na Kitajskem zidu.

Nočitev na največjem čudu na svetu, kar so jih zgradile človeške roke

Zmagovalec tekmovanja bi prenočil v enem izmed opazovalnih stolpov, ki bi ga ob tej priložnosti preuredili v šik nastanitev z večerjo ob sončnem zahodu z osupljivim razgledom na največjo konstrukcijo na svetu, kar jih je kdajkoli zgradil človek.

Kritike na račun uničevanja kulturne dediščine

A kot kaže, se to ne bo zgodilo. Pri Airbnb so se odločili, da tekmovanje odpovedo. Razlog za to so negativni odzivi javnosti. Organizatorji so namreč prejeli več sporočil o neprimernosti tekmovanja. Z nagrado bi namreč prispevali k propadanju legendarne strukture, ki je na več delih potrebna temeljite obnove. Zid je ponekod namreč že popolnoma izginil ali pa so od njega ostale le še ruševine. Spodbujanje nočitev na tej imenitni kulturni dediščini pa bi bilo vse prej kot koristno zanjo. Veličastna struktura je od leta 1987 sicer na Unescovem seznamu spomenikov svetovne kulturne dediščine.

Preberite še: 7 dejstev, ki jih morate prebrati, preden odpotujete na Kitajsko

Pri Airbnb sicer zagotavljajo, da so želeli s projektom ljudi spodbuditi k razmišljanju o ohranjanju kulturne dediščine, zaradi negativnih odzivov uporabnikov pa so se zadevo vseeno odločili odpovedati. Promocijo Kitajske bodo v prihodnje tako poskušali izvajati na drugačen način.

Foto: Shutterstock, Airbnb

PREBERITE ŠE:

Pred skokom v Azijo: Kako pravilno uporabljati jedilne paličice

 

Kitajska: Nebotičnik z največjim umetnim slapom, ki sploh ne bo deloval

Po spletu je zakrožila nova kitajska arhitekturna pogruntavščina. V mestu Guiyang so si omislili 121 metrov visok nebotičnik, s katerega teče 108 metrov visok slap. Po trditvah lastnika zgradbe je to največji umetni slap na svetu. A v resnici ga ne bomo videli prav pogosto.

Žal je stvar bolj smešna kot osupljiva. Njegovo obratovanje namreč stane 100 evrov na uro, kar pomeni, da ga bomo videli bolj redko. Nebotičnik Liebian International Building je sicer še v procesu gradnje, slap pa je končan že dve leti.

V dveh letih so ga prižgali šestkrat

Doslej so ga zagnali le šestkrat. Črpanje vode za slap namreč stane dobrih 100 evrov na uro, zato bo ta, kot kaže, padal le ob posebnih priložnostih. Kitajska arhitekturna mojstrovina je zato že tarča posmeha na družbenih omrežjih, kjer jo označujejo za potrato denarja.

NE ZAMUDITE: 7 dejstev, ki jih morate prebrati, preden odpotujete na Kitajsko

Predsednik: “Dovolj je te čudne arhitekture!”

Kitajska sicer še vedno doživlja gradbeni razcvet, njegova posledica pa so nenavadne zgradbe. Nekateri jih ljubijo, drugi se zgražajo. Na to temo se je že leta 2014 oglasil celo kitajski predsednik Xi Jinping, ki je gradbince pozval, da je “Dovolj je te čudne arhitekture!” A Kitajci se ne dajo.

 

Foto, video: YouTube/PressTV

PREBERITE ŠE:

Pred skokom v Azijo: Kako pravilno uporabljati jedilne paličice

Pred skokom v Azijo: Kako pravilno uporabljati jedilne paličice

Ste eni tistih, ki v najbližji azijski restavraciji (ali Aziji) prosite za “normalen” pribor, da lahko pojeste brez akrobacij? Jedilne paličice kot pribor za hranjenje ni misija nemogoče, le nekaj vaje in potrpljenja vam manjka.

A pazljivo! Izumljanje lastnega načina, kako uporabljati jedilne paličice, je morda hujša žalitev, kot če enostavno prosite za vilico, saj ima tudi uporaba paličic nekaj pravil, ki jih vsaj v Aziji tudi upoštevajte.

Jedilne paličice: od bambusa do porcelana

Najbolj znane so bambusove paličice, ki jih dobite zavite v papir, jih prelomite, oziroma ločite na dve posamični in so namenjene za enkratno uporabo. Poznamo pa še jedilne paličice iz plastike, tršega lesa, porcelana in drugih materialov, ki jih lahko operemo in uporabimo vnovič.

Od Kitajcev, Japoncev, Tajcev … do Slovencev

Jedilne paličice so v kuhinji oziroma jedilnici začeli uporabljati Kitajci, tudi zahodnjaki pa vsaj njihovo hrano poskušamo jesti tako, kot oni. V azijski kulinariki ima takšno hranjenje večtisočletno tradicijo. Poleg Kitajcev z njimi namreč jedo še Japonci, Korejci, Malezijci, Tajci, Vietnamci in Singapurci, a obstaja nekaj razlik v uporabi in pravilih. Na Kitajskem na primer uporabljajo daljše kot na Japonskem, ob vprašanju ekologije pri masovni potrošnji lesenih, pa v Južni Koreji uporabljajo celo kovinske. V Aziji namreč povprečen prebivalec na leto porabi 100 parov paličic za enkratno uporabo!

Tega s paličicami NE počnite

Kot rečeno, obstaja nekaj pravil prehranjevanja s paličicami. Nabadanje hrane nanje velja za zelo nevljudno, zato jih uporabljajte tako, kot lokalci – po sistemu ščipalke. Paličic niti ne zapičite v sredino posode ali krožnika, saj je to eden od pogrebnih ritualov in je precej neprimeren v vsakdanji rabi. Ko jih ne uporabljate, jih enostavno odločite na podstavek, ki služi kot odlagalo. Pazite pa tudi, da paličic na krožniku ne pustite prekrižanih – kar sicer velja tudi za vilico in nož – sam s tem sporočate, da hrana ni bila okusna. Z jedilnimi paličicami torej zgolj jejte, neprimerno je namreč tudi kazanje z njimi na ljudi ali stvari, si jih tlačiti v nos, se pretvarjati, da ste vampir in karkoli drugega, česar sicer ne bi počeli normalni odrasli.

Suši lahko primete kar v roko

Tako kot pri nas lahko po bontonu piščančje bedro vzamemo v roko, lahko z rokami jeste tudi suši. In kako rokovati s paličicami sicer? Svojo držo lahko povadite s pomočjo spodnjega posnetka. Pa dober tek!

Foto: Unsplash

Video: YouTube

PREBERITE ŠE:

11 pravil bontona, ki jih morate poznati, preden obiščete Japonsko

12 uporabnih nasvetov za tiste, ki vas vleče v Vietnam

13 razlogov, zakaj ljubimo Tajsko

 

Kitajci bodo zgradili revolucionarno mesto z gozdnimi nebotičniki

Zaradi velikih težav, ki jih prinaša močno onesnažen zrak, so Kitajci začeli z razvojem projekta Forest City, popolnoma ekološkega in samooskrbnega mesta. Kitajska velja za eno od vodilnih svetovnih sil na področju industrije in tehnologije, kar pa se pozna tudi na okolju. V večjih kitajskih mestih je dihanje zaradi velike količine smoga že močno oteženo, Kitajci pa zdaj iščejo rešitve.

Zeleno mesto v kitajski gorski regiji Guangxi bi lahko kmalu postalo prvo popolnoma ekološko mesto, ki deluje po načelu samooskrbe. Nahajalo bi se ob reki in se razprostiralo čez več kot 175 hektarov.

Sprejelo naj bi okoli 30 tisoč stanovalcev, ki bi živeli med rastlinami s sposobnostjo pospečene absorbcije ogljikovega dioksida. Mesto naj bi namreč v celoti prekrivalo zelenje, celo nebotičniki bodo prekriti z rastlinjem. V mestu bi nasadili 40 tisoč dreves in skoraj milijon drugih rastlin več kot stotih različnih vrst. Zrak v takšnem mestu bi bil občutno čistejši, tudi zvočno onesnaženje bi regulirala narava, zaradi pestre flore pa bi se razvijala tudi favna.

Projekt so razvijali v studiu Stefano Boeri Architetti, kjer so dali največ poudarka na izkoriščanje solarne in geotermalne energije. To potencialno revolucionalno mesto naj bi bilo zgrajeno leta 2020.

Foto: Stefano Boeri Architetti

Zapuščena vasica blizu Šanghaja, ki jo je prekril bršljan

Na otočku Šengšan vzhodno od Šanghaja je v ribiški vasici nekoč živelo več kot dva tisoč ribičev, danes pa je mestece duhov Houtouwan pogoltnila narava. Tu boste našli le še peščico lokalcev, vsako leto pa tja zanese več tisoč turistov. Zakaj? Pozabljene hiše je prerasel bršljan, potem ko jo je na začetku 90. let v iskanju boljših življenjskih pogojev zapustila večina prebivalcev.

Iz vasice so se odselili na celino, do leta 1994 pa so tam ostali le še najrevnejši prebivalci, ki si selitve niso mogli privoščiti ali pa se od svojega doma enostavno niso želeli ločiti. Eden od tistih, ki še vedno vztrajajo, je 61-letni ribič Sun Ajue, ki živi v minimalistični hiški brez vode in elektrike.

Propadajoče kamnite hiške so prekrite z bršljanom in drugim zelenjem, ki je prodrlo skozi okna in vrata tudi v notranjost, ozke in strme uličice pa prerašča plevel. Zdi se, kot da se je čas ustavil, lokacija pa s svojo skrivnostno podobo spominja na kadre iz kakšne grozljivke, še posebej ob jutrih, ko zaliv prekriva skrivnostna meglica.

Foto: Reuters

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.