backpacking

Kaj vse lahko popotnik doživi, ko mu je vseeno za fotografije na Instagramu #INTERVJU

Intervju, , , , , , ,

V času, ko je načrtovanje potovanj prilagojenu temu, kje se lahko posname najlepšo fotografijo za družbena omrežja, je Marko Mikelj prava oaza pristnosti in spontanosti. Ko pozabiš na pričakovanja in dokazovanje, te pot odpelje do bivanja s plemeni v tropski džungli, spanja v visečih mrežah,  kuhanja ayahuasce v pragozdu, neverjetnih romanc, majevskih mest, tovornih ladij na Karibih, štopanja po Hondurasu in še mnogo mnogo več. Ko se zares odklopiš od zahoda in preklopiš nase.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem nekdo, ki ima močan notranji kompas za svobodo. Prevelika struktura, ki omejuje, mi ne ustreza, in rad imam avtentičnost. Naj bodo to ljudje okrog mene, zanimivi kraji po svetu, glasba ali kakšne “funky” navade. Sem precej radoveden in na trenutke tudi precej samosvoj. Včasih imam kakšen uporniški moment, ker ne želim živeti po “defaultu”, temveč po nekem notranjem glasu, ki je včasih neskladen z okolico. Rad se pogovarjam z različnimi ljudmi in spoznavam življenje skozi različne perspektive.

Precej se ukvarjam s športom, igram kitaro in obožujem naravo. V različnih situacijah se kar solidno znajdem. Lahko je to kosilo z uglajenim človekom, nabiranje lesa v džungli, opera na Dunaju ali pa priprava hrane iz različnih krajev sveta. Drugače pa precej klasično. Rad imam poletje, šport, dolge večere, hude dogodke in dobro hrano. Ne maram jutranje budilke, sivih dni, glasnih podoknic, ko želim spati, in apatije.

Kdaj se je v vas zbudila želja po potovanjih? Ste veliko potovali kot otrok ali je to nekaj, kar ste odkrili sami?

Že v osnovni šoli sem sanjaril o bolj oddaljenih poteh. Spomnim se, da sem si želel obiskati Machu Picchu in druga mesta starih civilizacij, vendar se je vse skupaj zdelo precej oddaljeno od tiste osnovnošolske realnosti. Pri šestnajstih smo s prijatelji za en teden odšli v Amsterdam, pri osemnajstih pa sem prvič za dva meseca obiskal Tajsko. Takrat me je premamil backpackerski način življenja.

Zdi se, da ste najbolj zaljubljeni v Južno Ameriko. Zakaj?

Južna Amerika je pustila največji pečat. Tam sem bil najdlje in tudi samo potovanje je bilo precej intenzivno. Njihova odprtost mi je zelo blizu. Veliko je glasbe, veliko se pleše, veliko se dogaja in “vajb” Latinske Amerike mi zelo ustreza.

Je bila Južna Amerika povod za potovanja Planless oz. “brez plana”?

Potovanja brez plana so se začela, ko sem bil drugič za dobre štiri mesece v Aziji. V Myanmaru sva nekaj časa potovala še z enim popotnikom iz Anglije in velikokrat sva bila precej izgubljena. Včasih sploh nisva vedela, kam greva. Štop naju je nekje odložil in nato sva se šele odločila, kam naprej. Vse skupaj je bilo precej lahkotno, na trenutke celo naivno. To sva poimenovala “planless” potovanja. In tako so nekako izgledala tudi moja kasnejša potovanja, tudi zadnje v Latinski Ameriki.

V Južni Ameriki ste preživeli leto in pol. Kako ste si to lahko privoščili?

Ja, slabo leto in pol. Odločil sem se, da bi šel na eno daljše potovanje, pustil službo in z enosmerno letalsko vozovnico odpotoval v Mehiko. Financiral sem se večinoma iz prihrankov, nekaj pa iz tekočih projektov. Časa sem imel oziroma sem si ga vzel na pretek, tako da to ni bila ovira. Vsaj ne na potovanjih, ker se nikoli nisem želel preveč omejevati s časom. Po večini sem spal v kakšnih guesthousih, skromnih hotelih, včasih hostlih, sem pa tudi veliko taboril. Med kraji sem se premikal z lokalnimi avtobusi, na štop, včasih s čolni, dvakrat pa celo z manjšim letalom.

Na Instagramu se zdi, da ste res ogromno doživeli. Lahko opišete tri najbolj nepozabne izkušnje?

Država, ki me je najbolj presenetila in očarala, je bil zagotovo Honduras. Tam sem se res “napotoval”. Preštopal sem skoraj cel Honduras, večinoma spal v guesthousih, pri domačinih ali pa kampiral. Turistov je bilo zelo malo, kar je bilo za popotniško izkušnjo odlično. Domačini v odročnih vaseh niso bili navajeni turistov, kar je pomenilo, da sem imel dober vpogled v njihovo vsakdanje življenje, ki ni bilo povezano s turizmom. Džungla Mosquitia in ljudje, ki tam živijo, so me popolnoma očarali. Do takrat je bil to moj najbolj surov stik z džunglo in vsakdanjim življenjem v tropskem gozdu.

Obisk plemena Yanomami globoko v amazonskem pragozdu je zagotovo ena izmed treh najboljših stvari, ki so se mi zgodile v Latinski Ameriki. Del plemena Yanomami živi nekaj sto kilometrov stran od mesta, globoko v džungli, brez cestnih povezav in “zahodne” infrastrukture. Še vedno živijo v svojih stožčastih hišah, v katerih običajno biva cela skupnost, spijo pa v visečih mrežah. Veliko skupnosti je še vedno samooskrbnih. Moški lovijo z lokom in puščico, ženske pa so pogosto še vedno povsem gole. To sta bila dva najbolj drugačna tedna, ki sem ju doživel na kateremkoli potovanju.

Tudi izkušnja iz gozdne skupnosti v bolivijski Amazoniji je bila zelo zanimiva. Kampiral sem v skupnosti, ki je bila od najbližje vasi oddaljena približno eno uro po reki. Nad nami so vsako jutro leteli papagaji, v potoku nekaj sto metrov stran je živela šestmetrska anakonda, nekaj minut stran s čolnom pa so na reki rudarili zlato. Bil je nekakšen kontrast džungelske harmonije in krute realnosti onesnaževanja okolja z živim srebrom, ki ga uporabljajo pri pridobivanju zlata. Ljudje pa živijo v svojem umirjenem tempu in skrbi zahodnega sveta so se zdele tam precej oddaljene.

Je pa še kar nekaj dobrih zgodb. Tovorna ladja na Karibih, najvišji vrh Centralne Amerike, kuhanje ayahuasce v pragozdu, kakšna skoraj da neverjetna romanca, majevska mesta, Kolumbija & Peru s prijateljem iz Slovenije,  kri v urinu v Amazoniji in še mnogo drugih …

Kaj je največji izziv pri potovanjih v Južno Ameriko?

Zame je bil največji izziv jezik. Na začetku nisem znal nič špansko ali portugalsko. Po slabem letu sem se že kar navadil na španščino, potem pa sem prečkal v Brazilijo, kjer govorijo portugalsko. Znanje jezika je velika prednost, sploh v odročnih območjih, kjer ne govorijo nič angleško. Tudi veliko bolj samozavesten si, če se znaš zmeniti v njihovem jeziku.

Druga stvar pa je zdravje. Vedno je bila prava umetnost ostati 100-odstotno zdrav. Hitro lahko pride do kakšne zastrupitve s hrano, v džungli pa hitro kaj “fašeš”, sploh če si prepogumen in piješ vodo iz reke ali živiš kot domačini, ki so prilagojeni svojemu okolju.

Je potrebna viza, kakšno cepljenje, kakšne priprave?

Vizo in cepivo proti rumeni mrzlici sem potreboval samo za Britansko Gvajano. Za vse ostale države vize nisem potreboval. Sem se pa precej razvadil s tem, da nisem potreboval viz, tako da se za Britansko Gvajano sploh nisem pozanimal. Z avtobusom sem se odpravil do obmejnega mesta v Surinamu, ki meji na Gvajano, tam prenočil, zjutraj pa se odpravil do meje. Tam sem ugotovil, da potrebujem vizo. Moral sem nazaj v Paramaribo, glavno mesto Surinama, na veleposlaništvo, zaprositi za vizo in tam nekaj dni čakati. Tako sem v Gvajano prišel z nekajdnevnim zamikom.

Kaj je največji “kulturni šok”, ko prideš v te konce?

Nekega hudega šoka ni bilo, ker sem pred tem že precej potoval in imel malo občutka za svet. Vse je bilo precej bolj kaotično in hkrati bolj “na izi”. Ljudje so bili prijazni, države pa se med seboj precej razlikujejo. Centralna Amerika je drugačna od Južne. Brazilija se razlikuje od ostale Latinske Amerike.

Skupno celotni Latinski Ameriki pa je to, da je kontinent kontrastov. Na eni strani odprtost ljudi, zanimiv tempo življenja, veliko zabave in plesa. Sploh po vaseh je čutiti močno povezanost med družinami in s krajem. Na drugi strani pa veliko ljudi živi v revščini. V določenih predelih je veliko kriminala in precej več ljudi je prikrajšanih za osnovne storitve, kot so zdravstvo, šolstvo in socialna varnost, kot v Evropi.

Povsem druga zgodba pa so staroselske skupnosti. Tam te stvari res premaknejo. Pričakuješ, da je njihov način življenja precej drugačen, vendar to zares občutiš šele, ko nekaj časa preživiš z njimi v skupnosti. Pravzaprav je še večji šok, ko se vrneš nazaj v svojo realnost in imaš čas, da vse skupaj malo prespiš.

Veliko ljudi ima predsodke pred temi konci. Je zares varno?

Saj veste, kako je. Strah pred neznanim ustvarja predsodke. Če ne pretiravaš z norostmi, je po mojih izkušnjah Latinska Amerika precej varna za popotnike. Nekatere zakonitosti so pač drugačne kot v Sloveniji. V večjih mestih in predelih, ki jih nadzorujejo tolpe, moraš biti previden. Ponoči se tja ne hodi, čez dan pa so mesta večinoma varna. So pa predeli, kamor preprosto ne greš.

El Salvador je ena izmed bolj varnih držav na ameriški celini, saj je njihov predsednik pred nekaj leti naredil veliko “čistko”  proti tolpam. Veliko članov tolp so zaprli in država je postala precej mirnejša. V Kolumbiji sem se počutil varno, tudi ko sem en mesec živel v bolj nevarnem predelu Medellína in potoval po rekah v džungelskih območjih, ki jih nadzirajo gverile. V Venezueli pa se je prvič res čutila politična napetost. Takrat je bil na oblasti diktator Maduro. Ko sem potoval z juga proti severu, so nas večkrat ustavili policisti in pregledali vse, kar smo imeli s seboj. Bolj sem se bal policije kot pa tega, da bi me kdo oropal.

Ko si dolgo na poti, slišiš veliko neprijetnih zgodb, predvsem iz Venezuele. Tudi o popotnikih, ki so za nekaj dni po krivem pristali v zaporu.

Je backpacking danes še vedno tak, kot je bil včasih ali gre za precej bolj udobno obliko potovanja?

To bi vam bolje odgovoril kakšen popotnik starejše generacije. Mislim, da so potovanja postala precej udobna. Predkoronski backpacking se mi je zdel drugačen kot backpacking po koroni. Veliko je turističnih točk, ki so postale neke evropske backpackerske kolonije, kjer se je stik z lokalno kulturo skoraj izgubil. Vrednote mnogih mladih popotnikov so dobre Instagram fotografije, surfanje, nočno življenje in lepi sončni zahodi.

Tudi meni so te stvari všeč, ampak zdi se mi, da pri moji generaciji popotnikov včasih manjka malo drznosti in radovednosti, ki te pripeljeta do krajev in ljudi, ki jih ni na spletu. Sam sem se od takšnega načina potovanja precej oddaljil in večino časa potoval sam, po krajih, kjer se običajno zgodi tisti pravi popotniški “magic”.

Ko človek posluša vaše zgodbe, se zdi, da ste zelo spontani, da se prepuščate trenutku in da vas ni ničesar strah. Ste že od nekdaj tak tip človeka ali je to posledica izkušenj?

Star sem šele 26 let, tako da neke hude kilometrine še nimam. Me pa potovanja zagotovo precej oblikujejo, dajo mi samozavest, po drugi strani pa me včasih tudi konkretno prizemljijo. Za takšen način življenja potrebuješ nekaj poguma, spontanost pa vse skupaj še malo začini. Vse skupaj se sliši zelo lahkotno, kar pa je včasih daleč od resnice, saj spontanost včasih prinese tudi precej teže. Je pa vse skupaj zelo zanimivo, tako da na koncu dneva to pretehta.

Na svoje dogodivščine boste peljali tudi organizirane skupine popotnikov. Kako boste lovili ravnotežje med spontanostjo in odgovornostjo do skupine?

Program je organiziran vnaprej, prav tako so sklenjeni dogovori s partnerji. Na poti pa bomo za kakšen dan ali dva popolnoma fleksibilni. V praksi to pomeni, da če nam bo nekje zelo všeč, bomo pač ostali dan ali dva dlje. Če spoznamo kakšnega domačina, ki nas povabi na lokalno zabavo, temu ne bomo rekli ne, ampak bomo raje kakšno aktivnost prestavili na naslednji dan. Bodo pa ture v veliki meri načrtovane in zelo pestre. Dolgčas nam ne bo, ker ne bomo veliko poležavali. Se pa morda izraz planless sliši precej “jebivetersko”, ampak po mojem mnenju je ravno spoznavanje nepričakovanega in neznanega sladica potovanja.

Gre za backpacking? Kje se spi? Kje se je? Je v resnici vseeno kar nekaj organizacije?

Gre za nekakšno organizirano backpacking potovanje, ki pa vodi na destinacije, ki so velikokrat izven klasičnih backpackerskih poti. Nekakšen divji, avanturistični backpacking s spremljevalcem, ki je potoval še trikrat bolj divje, in z nekom, ki ima vse skupaj pod kontrolo. Bomo pa vseeno precej “na izi”. Če bo kdo utrujen, si bo lahko vzel dan zase. Če bi šel kdo na kakšno drugo aktivnost kot ostala skupina, bomo tudi to uredili. V planless stilu.

Spi se v hostlih, guesthousih in preprostih hotelih. Ne v beznicah, ampak tudi ne v all-inclusive hotelih. Na simpl. V Hondurasu bomo v eni odročni vasi pri moji prijateljici, ki je odprla svoj kamping prostor, kakšen dan tudi taborili. Bolj zaradi popotniške izkušnje kot česa drugega. Kitara ob ognju, zvezde nad nami, pogled na mesto. Hrana pa bo vse od ulične hrane, lokalnih tržnic in preprostih bifejev do malo bolj “fancy” restavracij, da je kulinarična izkušnja na poti čim bolj celovita.

Za koga so primerna vaša Planless potovanja? Kako je z otroki?

Za vse, ki si želijo prave popotniške izkušnje in bi to radi doživeli v skupini z drugimi popotniki. Za vse, ki jih zanima, kako je biti na potovanju, in za tiste, ki jih zanima več kot samo glavne turistične atrakcije. Seveda si bomo ogledali tudi glavne znamenitosti, vendar bomo dodali še drugo plat potovanja, morda bolj pristno in posledično bolj avanturistično.

Otroci so dobrodošli, prav tako starejši. Ne bo nobenih ekstremov, ki bi bili za ljudi prenaporni. Če pa bo kakšno potovanje zahtevnejše, bomo to jasno napisali. Vseeno so to potovanja, ne ekspedicije, tako da je vsak dobrodošel.

Menite, da je turizem v svojem pravem pomenu, da res doživiš pristno destinacijo, sploh še živ, ali je večina turizma samo kulisa namenjena turistom?

Veliko je kulise. Je pa tudi precej ljudi, ki jim za pravo doživetje destinacije ni toliko mar. Tempo življenja je hiter, glave so prepolne, urniki prenatrpani. Veliko ljudi živi za tisti “fiks” dveh tednov dopusta in poležavanja na plaži ob caipirinhi in kokosovi vodi. In to je, hočeš nočeš, kulisa.

Po drugi strani pa verjamem, da se mnogim ne da eno uro potiti v džungli in opazovati ptice, opice in kajmane, si ogledovati Machu Picchu, plavati z morskimi psi, raftati po rekah ali raziskovati karibske plaže in podeželja Centralne Amerike. Za takšna potovanja moraš biti pač določen tip človeka.

Kje se vidite čez pet let?

Nekje v ne preveč mrzlih krajih in nekajkrat na leto na krajših, do tri tedne dolgih potovanjih. Kar se tiče Planless potovanj, sem trenutno na začetku ustvarjanja potovalne agencije, ki bo sicer malo “funky”, ampak verjamem, da lahko postane resen igralec med slovenskimi agencijami. Trend turizma gre vse bolj v avanturistično in doživljajsko smer. In to smo mi.

Markovo zgodbo “brez načrta” lahko spremljate na Instagramu TUKAJ.

 

PREBERITE ŠE: “Živela sem v jami in jedla hrano iz smetnjaka. In bilo je sanjsko!” – Katja Kozlevčar, digitalna nomadka #INTERVJU

Foto: osebni arhiv

“Na taki poti ugotoviš, kako malo je potrebno za srečo.” – Luka Zevnik je tretji Slovenec, ki se je podal na zahtevno Apalaško pot

Intervju, , , , ,

To je eden tistih intervjujev, ko ti sogovornik poda toliko čudovitih misli, da sploh ne veš, kako vse zajeti, da bo zares prišlo do bralcev. Ko sem na Instagramu brskala za zanimivimi popotniki, sem naletela na profil Slobackpacker. Lepe fotografije razgledov, šotor in širok nasmeh so bili tisti, ki so mi najprej padli v oči. Potem pa zagledam ključnik #appalachiantrail. Se je res na to pot podal še tretji Slovenec?

Apalaško pot zaradi njene zahtevnosti, dolžine in starosti imenujejo “mati vseh poti”. Dolga je 3500 km in se razteza čez štirinajst hribovitih ameriških zveznih držav na vzhodu ZDA. Za predstavo zahtevnosti poti: skupnega vzpona je toliko kot da bi se šestnajstkrat z nivoja morja povzpel na Everest. Luka Zevnik je na poti že več kot 140 dni, najin dialog je potekal počasi, vsakič ko je Luka prišel do interneta in zbral dovolj moči, da odgovori na moja vprašanja. Se mi je zdelo pomembno, da ga predstavim, dokler je še na poti. Ko jo konča, pa še enkrat!

Luka Zevnik, kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Ime mi je Luka Zevnik, prihajam iz okolice Maribora, sem preprost delaven fant. Po izobrazbi keramičar, ki res uživa v svojem delu. Prosti čas večinoma preživljam v družbi prijateljev, pa naj bo to izlet ali zgolj  klepet ob “kavi”. Zelo rad potujem, raziskujem in spoznavam nove ljudi. Obožujem adrenalinske športe in rekreacijo v naravi. Veliko mi pomenijo iskrenost, smeh in dobra volja, ki je nikoli ne more biti preveč.

Na Instagramu ustvarjate pod imenom Slobackpacker. Kako se je ustvarjanje začelo? Kdaj ste začeli z objavami?

Vse se je začelo že pred leti, ko smo si prijatelji med seboj pošiljali slike iz  službe, z namenom, da bi si krajšali dolgčas in nasmejali drug drugega. Skozi čas mi je veliko prijateljev reklo, da se iskreno nasmejejo ob gledanju mojih bedarij  in da bi moral to delit tudi z ostalimi. Sam se nikoli nisem rad izpostavljal na družbenih omrežjih, do trenutka ko sem se odločil da prehodim Apalaško pot. Ker večina Slovencev te poti ne pozna in si verjetno niti ne znajo predstavljati, kako to izgleda, se sproti trudim v obliki storyev na Instagramu prikazati moj vsak dan. Na poti pa snemam tudi “dokumentarni film”, ki ga bom objavil decembra na svojem You Tube kanalu. Ker  sem celo leto namenil potovanju, sem z rednimi objavami začel že 16 decembra, ko sem prispel na prvo destinacijo in sicer otok  Zanzibar v Afriki.

Zakaj backpacking? Kaj so prednosti in kaj slabosti?

Definitivno je največja prednost backpackanja  možnost spontanosti. Če imaš v nahrbtniku šotor, hrano in vodo, lahko brez problema spreminjaš plane kolikor želiš ali si jih preprosto sploh ne zastaviš. Prav tako je to najbolj poceni oblika potovanja, ki pa te lahko včasih stane bolečine v ramenih ali slabega spanja.

 

Trenutno ste na Apalaški poti. Zakaj? Koliko kilometrov boste prehodili? Koliko dni? Po kakšnem terenu?

Da grem prehodit Apalaško pot, sem se odločil takoj ko sem prehodil pot Camino de Santiago v Španiji leta 2019. Nekako sem se našel v takšnem načinu potovanja in ker me je že od nekdaj zanimalo kakšno je življenje v Ameriki, se mi je to zdela odlična priložnost. Pot se začne v Georgi in konča v Mainu na gori Katahdin. Celotna pot šteje  3524.5km, prečkaš kar 14 zvezdnih držav in v povprečju pohodnik porabi 170-180 dni, da prehodi celotno pot. Pot vodi večinoma čez gozdove in mislim, da če povem, da je višinskih razlik enako kot da bi od gladine morja šel 16 krat na Mt. Everest in dol, dovolj.

Kje spite?

Na tej poti imaš dve možnosti in sicer spiš lahko v šotoru ali v viseči mreži. Sam sem prvih 130 dni spal v šotoru in nato zamenjal za visečo mrežo, saj sem s tem prihranil na prostoru in teži. Prav tako imaš v določenih kampih postavljene lesene “hišice”, ki so iz treh strani zaprte in pokrite s streho, namenjene zgolj za pohodnike. V večini njih lahko najdeš miši, ki bodo poskrbele da ne boš spal preveč dobro, zato se spanja v teh “zatočiščih” večina ljudi izogiba.

 

Kaj jeste?

Jem večinoma že vnaprej pripravljene obroke, za katere potrebujem zgolj vrelo vodo. Testenine, riž, pire krompir v prahu, tuna, ovseni kosmiči, tortilije, arašidovo maslo, razne oreščke in pa sladke prigrizke kot so proteinske čokoladice in podobno. Vse je odvisno, kakšno težo si pripravljen nositi in koliko denarja si pripravljen zapraviti, saj si nakupiš hrano za približno 4-5 dni naprej. Jaz osebno raje nosim kakšen kilogram ali dva več, kot pa da zapravim za lahek a visoko kaloričen obrok 8-10 €.  Skozi čas se določene hrane prenaješ in začneš kombinirati takšne in drugačne sestavine, ki si nikoli ne bi mislil, da pašejo skupaj. Kot sem že povedal, je ta pot zelo zahtevna, zato ti je najbolj pomembno, da poješ čim več kalorij. Pri takšnih naporih nikoli ne more biti preveč. Res pa je da čez čas spoznaš svoje telo tako dobro, da ti samo pove, kaj potrebuje za normalno delovanje.

Kako ste se pripravljali na to pot? S kom potujete?

Iskreno se na to pot nisem pripravljal niti približno tako kot bi si kdo mislil. Sam nerad pričakujem stvari in se poskušam kolikor se le da pustiti presenetiti, zato o tej poti nisem preveč raziskoval. Seveda sem pogooglal, v kaj se sploh spuščam in šel na kavo z Jero Mušič. ki je to pot prehodila leta 2019. Jera mi je dala ogromno koristnih informacij, me vodila čez celotni proces glede papirjev (viza) in pa opreme, ki jo potrebujem. Fizične priprave pridejo več kot prav, zato sem šel večkrat peš na Mariborsko Pohorje in smučat v Avstrijske Alpe, da bi vsaj malo pripravil telo na tako velike napore. Na to potovanje sem se odpravil čisto sam, z vedenjem, da bom tukaj spoznal ogromno dobrih ljudi, s katerimi bomo čez čas postali pravi prijatelji, si stali ob strani in skupaj prehodili to pot.

Kaj vas je navdušilo? Kaj presenetilo?

Najbolj me je navdušilo, koliko ti ljudje, ki te sploh ne poznajo in te vrjetno ne bodo več nikoli videli, pomagajo. Mi jim pravimo “trail angels” in to so ljudje, ki ti priskočijo na pomoč, ko najmanj pričakuješ. Pa naj bo to zgolj kozarec navadne vode, sadje, sokovi, prevoz do trgovine, določeni te celo pogostijo doma, plačajo obrok ali dajo denar v roko. To, koliko ti ljudje tukaj pomagajo, da ti le uspe prehoditi to pot do konca, je res neverjetno. Presenetilo me je tudi število kač, ki sem jih videl. Ker so določene kače tukaj smrtno nevarne, sem na poti moral biti ves ta čas strogo osredotočen na vsak naslednji korak.

Kako si spakirate za tako pot?

Spakirati si za takšno pot ni niti približno enostavno. Hkrati bi rad imel čim več stvari in ostal lahek, kar pa ne gre skupaj. Skozi pot se začneš zavedati, kako malo stvari dejansko potrebuješ in da vsak gram v nahrbtniku šteje. 3 pare nogavic in spodnjega perila, 2 majici, pulover, kratke in pa dolge hlače, vetrovka oz. nepremočljiva jakna so oblačila, ki jih na poti potrebuješ. Morate se pa zavedati, da nosiš zraven vsega tega še hrano, kuhalnik, spalko, šotor oziroma visečo mrežo, prvo pomoč, vodo in še bi se kaj našlo.

Je kaj, kar pogrešate na poti?

Nevem sploh, kje začeti. Prvo kot prvo bi rad izpostavil nekaj osnovnih stvari, na katere človek v normalnem življenju sploh ne bi pomislil. Tuš, raznoliko hrano, začimbe in pa turško kavo. Seveda pogrešam tudi čas s prijatelji in družino. Pa domačo posteljo.

Kaj vam taka pot pomeni, kaj vam da, kaj vas nauči?

Na poti sem že več kot 140 dni in da končam to pot, mi trenutno pomeni vse. Pot me je naučila ogromno in pokazala, da sploh ne potrebuješ dosti v življenju, da si lahko srečen. Da še obstajajo dobri ljudje in da če si nekaj res želiš, ti bo to tudi uspelo. Prav tako te nauči, kako preživeti v naravi in pokaže, kakšno je življenje brez stresa, ki si ga je dandanes težko predstavljati.

Luka Zevnik nadaljuje pot in zagotovo ga še pocukam, ko se vrne.
Do takrat ga lahko spremljate na Slobackpacker.
Luka, srečno pot še naprej!

 

Foto: Luka Zevnik

 

PREBERITE ŠE: Citybreak: Praga – osupljivo mesto ob reki Vltavi

 

Urša Longar: “Ko gre na solo potovanju vse (ali nič) narobe, si prepuščen le sebi, kar krepi samozavest in osvobaja misli”

Intervju, Vandramo z, , , , , ,

Urša Longar je športnica, ki rada raziskuje bližnje in daljne kotičke našega planeta. Ob koncih tedna jo boste skoraj brez izjeme ujeli v slovenskih gorah, vsaj dvakrat na leto pa jo odnese še veliko dlje. Na pot se je večkrat podala tudi povsem sama, obožuje backpackanje, kam vse jo je že odneslo in na kakšen način potuje, pa smo preverili v tokratnem intervjuju.

Kje smo vas ujeli tokrat?

V italijanskih nebesih – Cortini d’Ampezzo, v avtodomu pijem kavo in čakam, da se vreme stabilizira.   V Dolomite sicer vsako zimo za 3-4 dni zaidem na smučarski oddih, lani pa sem se prvič odpravila tudi poletnem času.

Ker obožujem hribe in naravo, sem bila navdušena. Tu je pravi raj za pohodnike, plezalce, kolesarje in nasploh ljubitelje narave. Zaradi visoke nadmorske višine je vreme sicer nepredvidljivo, tako da si prijetne sončne dni težko zagotoviš, posledično pa je potrebno tudi načrte malce prilagoditi.

Še vedno se mi zdi nepredstavljiva misel, da nam je Slovencem le nekaj ur vožnje od doma zlahka dosegljivo prav vse, kar nam srce poželi – čudovite gore, modrooka jezera, smaragdne reke, mondena smučarska središča, pogled na morje, itd. Slovenija je zagotovo priviligirana dežela. 

Kolikšen del leta preživite na potovanjih? 

V študentskih letih mi je čas dopuščal, da sem za pobeg v tujino lahko izkoristila 5-6 tednov na leto, torej 2x letno po 3 tedne. Trenutno pa imam najboljšo redno službo, ki mi zaenkrat še vedno omogoča 2-3 tedenska potovanja, za kar sem zelo hvaležna.

Po nekaj prepotovanih destinacijah sem spoznala, da mi časovno obdobje 3-tedenskih potovanj najbolj ustreza, potem pa začnem pogrešati svojo rutino in vsakodnevne hobije. Poleg tega pa je tudi popotovalna depresija manj intenzivna v primeru nekajtedenskih potovanj. Dejstvo je, da vsega pač ne moreš videti in doživeti v 3 tednih, niti v 4 ali 5, zato teden več ali manj ne naredi bistvene razlike.

Kako izbirate naslednjo destinacijo?

V obdobju študija sem destinacije izbirala predvsem v odvisnosti od finančnih zmožnosti, zato so bile države jugovzhodne Azije precej logična izbira. Poleg cenovne dostopnosti ponujajo fantastično ulično hrano, prečudovito naravo, bogato zgodovino in mistično kulturo. Predvsem pa so to države, ki so za “backpacking” način potovanja, kar zadeva transporta, med najenostavnejšimi. Z lokalnim prevozom je dosegljiv praktično vsak delček dežele.

Zadnja potovanja pa izbiram iz svojega seznama “Krajev, ki jih moraš obiskati v tem življenju”. Pri čemer številni popotniški blogi, ki jih prebiram v prostem času, socialna omrežja in enostaven dostop do informacij, to listo vsakodnevno podaljšujejo.

Kaj počnete, ko ste doma?

Hodim v službo, poleg tega pa kot popoldansko dejavnost poučujem plavanje. Svoj prosti čas skoraj brez izjeme preživim športno – v zgodnjih jutranjih urah, še pred sončnim vzhodom, me lahko srečate na Šmarni gori, v poznih jutranjih urah na kolesu na poti v službo, pozno zvečer pa v fitnes dvorani, trim stezi Rožnika ali pa ponovno na Šmarni gori.

Moja velika strast pa je pohodništvo oz. gorništvo, zato so vikendi skoraj brez izjeme rezervirani za gore.

Na kakšen način si financirate svoje poti?  

Od pričetka srednje šole do konca študijskega obdobja sem finančna sredstva pridobivala s študenskim delom – poučevanjem plavanja. Ob relativno majhnem časovnem vložku sem lahko prihranila dovolj za samostojno financiranje potovanj. Trenutno imam redno zaposlitev, poleg tega pa še vedno opravljam popoldansko dejavnost poučevanja plavanja.

Težava večine popotniških duš je verjetno ta, da v obdobju, ko imaš časa za potovanja na pretek – npr. študijska leta – nimaš dovolj finančnih sredstev oz. so ta zelo omejena. Ko pa finančne ovire postajajo vedno manjše, časovne pridejo toliko bolj do izraza.

Pred kratkim ste se vrnili s Kitajske. Kaj ste si tam ogledali in na kakšen način ste se lotili načrtovanja poti?

Pred vsakim potovanjem dobim ogromno vprašanj v smislu “Ali imaš že vse splanirano, rezervirano itd?”, moj odgovor pa je na začudenje mnogih vedno “Še nič”. Že pred nakupom letalske karte pogledam znamenitosti, ki jih želim na destinaciji videti; z načrtovanjem samega potovanja (transport, nastanitve, druge znamenitosti) pa v resnici pričnem šele v trenutku, ko se vkrcam na letalo in odprem Lonely Planet.

Na potovanju po Kitajski – deželi razdalj, zmajev in cesarjev, tisočerih stopnic, angleško negovorečih prebivalcev in otrok – ti so praktično povsod! – sem si ogledala Peking, prehodila Veliki Kitajski zid, občudovala Glinene vojščake – Xi’an, se povzpela po smrtonosni poti gore Huashan, z bambusom hranila pande – Chengdu, vrhunec potovanja doživela na t.i. planetu Pandora iz filma Avatar – Zhangjiajie national park, prehodila gričevja kitajskega krasa – Guilin, Yangshuo, Xianpong, potovanje pa zaključila v mestu, ki dejansko nikoli ne spi – Hong Kong. Predvsem pa sem na potovanju ogromno časa preživela na vlaku, saj so razdalje med kraji res ogromne.

Kaj vas je v tej državi najbolj navdušilo? In česa iz kitajske kulture ne bi želeli prenesti v svojo?

Zagotovo je bil to Zhangjiajie national park, kamor se bom v prihodnje še vrnila. Ob pogledu na gore imaš dejansko občutek, ko da te plavajo – v filmu Avatar so poimenovane Floating mountains – plavajoče gore. Kot bivšo plavalko pa me ta občutek verjetno precej pomirja.

Iz kitajske kulture v domačo kulturo ne bi želela prenesti nedostopnosti oz. nezavedanja svoje okolice, ki je pri vzhodno azijski kulturi verjetno posledica obsedenosti z mobilnimi napravami. Prav ironično je, ko ob prihodu v hostel na pomoč receptorke lahko samo upaš, saj se ravno takrat na njenem mobilnem telefonu predvaja nekaj nadvse zanimivega.

Uuu in pa stranišča na štrbunk (smeh).

Konec lanskega leta ste obiskali tudi Jordanijo, deželo, ki je zadnjih nekaj let postala prava Instagram uspešnica. Po čem vam najbolj ostaja v spominu 

Petra – “roza-rdečkasto mesto, staro pol toliko kot čas”, je prav gotovo svojevrstno doživetje. Mesto je dostopno skozi dober kilometer dolgo sotesko-Siq, ki za arhitekturo v mestu, kar zadeva fotogeničnosti, prav nič ne zaostaja. Petra je simbol Jordanije in njena najbolj obiskana turistična destinacija, zato je o trumah turistov verjetno škoda izgubljati besede. Se pa najdejo kotički, kjer lahko v samoti ob pogledu na mesto doživiš tisto pravo energijo Nabatejskega kraljestva.

Poleg tega pa mi bo ostalo v spominu tudi kampiranje z beduini v puščavi Wadi Rum. Ponudba: 11 kamel – od katerih je ena v zadnjih 3 letih nepremagljiva v kameljih dirkah, kar družini, ki si jo lasti, prinaša ogromne zaslužke – v zameno za poroko in pa humus in falafli v vsakem obroku dneva.

Česa tam ne smemo spregledati?

Zakladnice Petre – kar pa bo verjetno zelo težko, saj se večina v Jordanijo odpravi prav zaradi ogleda te znamenitosti iz seznama Unescove zaščite. Entuziasti starih filmov enostavno morate obiskati Wadi Rum, ki je prav tako vpisan v Unescov seznam svetovne dediščine. In pa plavanje v mrtvem morju – ko tudi plavalci pričnejo dvomiti o svojih plavalnih sposobnostih.

Kako je z načrtovanjem potovanja po Jordaniji in kako kompliciran/enostaven je transport po državi?

Za transport po državi smo rentali avto, saj je v primeru skupine 3-4 popotnikov to daleč najudobnejša, najhitrejša in tudi najcenejša oblika transporta. Po državi vodita praktično le dve glavni cesti, King’s road (magistralka) in pa Highway (avtocesta), ki sta poleg tega dobro pregledni in primerno vzdrževani.

Obiskali ste tudi Tajsko in Kambodžo, posebnost teh dveh potovanj pa je bilo to, da ste se ne pot odpravili čisto sami. Katere so prednosti in katere slabosti solo potovanj in zakaj bi moral na takšen oddih vsak vsaj enkrat v življenju? 

Solo potovanje se mi zdi eden izmed najboljših načinov spoznavanja tujih krajev, kulture in ljudi. Ker poleg tebe ni prijatelja ali partnerja, s katerim bi razpravljal o vsakodnevnih težavah vsakdanjega življenja, se lahko popolnoma zliješ s kulturo, domačini, kar vsekakor izboljša izkušnjo obiska neznanega kraja. Ko gre vse (ali pa nič) narobe, si prepuščen samemu sebi, kar okrepi samozavest in osvobaja misli.

Zakaj vsaj enkrat v življenju? Ker začutiš neizmerno svobodo; veliko več je dogajanja in novih poznanstev, ker si bolj dostopen oz. prisiljen do spoznavanja drugih ljudi; ker lahko počneš točno tisto, kar ti tvoje srce poželi.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Seveda, le preko stikov z domačini lahko doživiš izkušnjo, ki jo tipičen turist nikoli ne bo deležen, pa naj bo to voznik avtobusa, osebje v hostlu oz. guesthouse, naključni ljudje na ulici ali pa drugi popotniki.

Najbolj so mi prirastli k srcu na Tajskem, morda tudi zato, ker sem imela zaradi solo potovanja, prav tam največ stika z lokalci. Z razlogom se imenuje “dežela nasmehov”.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Absolutno ne. Spomini zbledijo, fotografije pa ob pomoči sodobne tehnologije na srečo ne.

Kakšen tip popotnika ste?

Sem precej nemirna. Ne maram poležavanja, najmanj pa tistega na plaži ali v senci borovca s knjigo v roki. Ne predstavljam si potovanja, kjer bi bila v 2-3 tednih samo na plažah (četudi vsak dan na drugi) in v morju. Iz meni neznanega razloga se v morski vodi ne počutim prav dobro, sem si pa precej fascinantnih tropskih koralnih grebenov s pomočjo maske in plavutk vseeno ogledala.

Popotniško destinacijo in samo pot poskušam načrtovati tako, da je mešanica vsega – narave, zgodovine in kulture, predvsem pa dinamike.

Kar zadeva backpackinga in finance – za transport po destinaciji večinoma uporabljam javni prevoz, jem lokalno oz. ulično hrano, spim v guesthouse-ih/hostlih/nizkocenovnih hotelih in ne pijem alkohola. Okvirno za 3 tedensko potovanje tako odštejem okoli 1200 eur vključno z letalsko karto, zavarovanjem, transportom do letališča …

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Raziskujte po svoje! Popotniški vodiči so sicer super pomoč, a najboljše spomine pišejo spontane odločitve in neraziskani kotički.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

V Peruju je to zagotovo Cheviche – marinirana riba v soku marakuje oz. čiči, fermentirani pijači iz koruze, postrežena s kuhano koruzo, rižem, zelenjavo, krompirjem, čebulo, itd. Ker gre za tradicionalno jed, katere korenine segajo več kot dva tisoč let v preteklost, jo na vsakem delu države pripravijo in servirajo na malce drugačen način, odvisno od naravnih danosti.

Na Tajskem je svojevrsten presežek Pad Thai (praženi riževi rezanci z zelenjavo, sojinimi kalčki in arašidi) in Sticky rice with mango – za sladkosnede. Na indonezijski Javi pa Nasi Goreng, ki je “smoothie” različnih kultur – riž so v Indonezijo prinesli indijski mornarji, čili portugalski raziskovalci, postopek praženja hrane izvira iz Kitajske, kuhanje jajc pa naj bi bila stvar nizozemskih trgovcev.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Težko bi izpostavila najbolj neprijetno, ker so vse izkušnje oz. pripetljaji del potovanja, zaradi česar večinoma le-ta postanejo še bolj zanimiva in adrenalinska. Od komunikacijskih težav – med zadnjimi je Kitajska, kjer angleško govorečo populacijo težko najdeš, do zamud leta oz. prevoza, napadov divjih živali, itd.

Izredno moteč dejavnik na potovanjih pa mi predstavljajo trume turistov. Zavedam se, da sem del turizma tudi sama, še posebno na turistično najbolj priljubljenih destinacijah, vendar se trudim, da s svojo pojavo ne škodujem naravi, okolju in ljudem …

Menim pa, da je človeško brezbrižnost, želja po najlepših in najatraktivnejših fotografijah pripeljala do skrajne meje – če izpostavim ljudi, ki lokalne/divje živali hranijo z raznimi čipsi, piškoti, čokolado …, do ignoriranja pravil v nacionalnih parkih, kje se sme hoditi in kje ne.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih? 

Da smo nekakšne osebe, ki smisel življenja iščejo v tujih deželah in kulturi. Zame to ne drži, saj si življenja v tujini ne predstavljam. Potovanja me notranje izpopolnjujejo, saj si z njihovo pomočjo širim obzorja.

Predvsem pa ljudje za backpackerje oz. low buget popotnike zmotno menijo, da smo nekakšni adrenalinski odvisniki in pustolovci, ki potujejo le po deželah polnih umazanije, spijo med mrčesom in pajčevinami, jejo na tleh z rokami … Čeprav tudi to včasih ni daleč od resnice (smeh). V nekaj tednih življenja v objemu druge kulture in svetu neznanega, se vsakokrat znova zaveš, da je življenje doma zelo enostavno, zaradi življenja v t.i. coni udobja pa smo ljudje vedno manj pripravljeni za karkoli potrpeti oz. se potruditi, pa četudi to vključuje najlepši sončni vzhod, najlepši razgled …

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Sreča ni v stvareh, ampak dogodivščinah.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Dostopnost, kratke razdalje, čist zrak in pitno vodo, ki priteče iz pipe.

HITRIH 5:

Najljubša država: Slovenija. Od popotniških držav pa še vedno (in verjetno vedno) Peru.

Najljubše mesto: New York in Bangkok.

Najljubša kulinarika: Cheviche (Peru), nasi goreng (Indonezija), pad thai (Tajska), sticky rice z mangom (Tajska), king coconut (Šrilanka)

Naljubši način transporta: Vlak in kolo.

Najljubši jezik: Po nekaj tednih potovanja je slovenščina kot pravi balzam za ušesa; sicer pa mi arabščina zveni čudovito.

Foto: Urša Longar/arhiv

Urši in njenim dogodivščinam lahko sledite tudi na Instagramu (tukaj).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

Kaj spakirati za azijsko backpackersko dogodivščino

Popotniški nasveti, , , ,

Če boste letošnji dopust preživeli malo bolj nomadsko, tako, da si boste ogledali čim več krajev in vsakič spali nekje drugje, morate verjetno spakirati malo drugače, kot bi sicer. S kovčkom se na pot navadno odpravimo takrat, ko je ciljna destinacija znana in boste na njej ostali ves čas dopusta. Če pa vas letos vleče na primer na trip po jugovzhodni Aziji, Vandraj priporoča dober nahrbtnik!

Tudi backpackanje z razvojem tehnologije ni več to, kar je bilo včasih. Kup stvari – na primer orientacija, komunikacija ali opravljanje rezervacij v zadnjem trenutku, so pametni telefoni na potovanjih precej olajšali, s seboj pa prinesli tudi nekaj logističnih zagat.

Kaj torej spakirati za backpackersko dogodivščino po jugovzhodni Aziji, kjer se boste selili na dva dni, kakšno noč prespali tudi v hostlu, velik del poti preživeli na letalih ali avtobusih in najverjetneje z vsem svojim premoženjem skakali z ladjic?

#1: Udoben nahrbtnik!

Obstaja kup različnih modelov in velikosti, glede na to, da ga boste morali nositi, pa z zadnjo ne pretiravajte. Računajte tudi na to, da lahko oblačila skoraj povsod tudi operete, zato je njihova količina lahko enaka za enotedensko in enomesečno pot. Poleg tega boste zagotovo zavili še po nakupih, zato nahrbtnika nikar ne napolnite do vrha. Med nakupom ga zato nujno pomerite, da vidite, če vam sploh fizično ustreza – pozorni bodite na hrbtišče, naramnice in bočni pas, razmislite pa tudi o tem, koliko dodatnih zunanjih žepkov in paščkov bi vam prišlo najbolj prav. Med polnjenjem računajte tudi na to, da je težišče človeka nekje med boki in pasom, zato mora biti najtežja vsebina nahrbtnika postavljena v srednjem delu in čim bližje hrbtu.

Trik pri zlaganju oblačil: Namesto, da jih zlagate, jih zvijte v rolice – tako bodo zavzela manj prostora, manj se bodo zmečkala, med iskanjem oblačil v nahrbtniku pa bodo tudi preglednejše postavljena. Če nameravate v tople kraje poleg natikačev vzeti tudi trše pohodniške čevelje, jih med premiki enostavno obujte, sicer pa bodo v nahrbtniku vzeli manj prostora, če izkoristite prostor v njih in vanje spravite manjše predmete.

Kaj torej spakirati?

#2: Oblačila in obutev

Bodite racionalni, saj vam bo med nošenjem backpacka žal za vsak gram nogavic – ne, ne potrebujete 15 parov in najverjetneje boste kakšno majico z napisom Made in Vietnam ali I love Bangkok kupili že ob pristanku. Pri pakiranju si zato velja zapomniti zlato pravilo trojk: Na primer, troje hlač, troje majic in troje nogavic – ene nosite, ene ste ravnokar oprali in ene se že sušijo. Pri spodnjem perilu ste lahko malo manj varčni, čeprav greste v tople kraje, pa ne pozabite na topel pulover, dolgo trenirko, kapo in veliko ruto, ki vas bodo reševali na letalih, vlakih in avtobusih, kjer je klima navita na 20 stopinj nižje od zunanjih temperatur. Ne pozabite na udobne natikače ali sandale in dobre superge ali pohodne čevlje. En par v nahrbtnik, drug na noge. In dvoje kopalk je več kot dovolj!

#3: Prva pomoč in kozmetika

Domača lekarna naj vsebuje obliže, robčke, kakšen povoj, protibolečinske tablete, tablete za alergije in proti potovalni slabosti, medicinsko oglje in rehidracijske praške. In čeprav se morda potikate po državah v razvoju, vas bo presenetilo, koliko (povsem varnih!) lekarn najdete po jugovzhodni Aziji.

Ne pozabite še na sončno kremo in repelent proti komarjem – za azijske dežele bo učinkovit tisti z visokim DEET-om, ki ga pri nas najdete v lekarnah, sicer pa ga lahko kupite tudi na poti. Ne pozabite na zobno ščetko, vse ostalo pa lahko kupite tudi sproti.

#4: Ključavnica

Če boste kdaj prenočili v hostlu, lahko vredne predmete pospravite v omarice, ki pa so skoraj vedno brez ključavnic. Te sicer lahko najamete, a zakaj bi zanje plačevali, če lahko uporabljate svojo!

#5: Razdelilnik in adapter

Če ste eden tistih popotnikov, ki na pot ne vzame le pametnega telefona, ampak tudi fotografsko opremo, tablico, kindle ali laptop, boste morali vso to elektroniko tudi nekje napolniti. Vtičnic nikoli ni dovolj, zato ne pozabite na lahek razdelilnik, ki vam bo omogočil hkratno polnjenje vsega. V nekaterih državah boste potrebovali tudi adapter za vtičnico, odličen rešitelj pa je tudi powerbank, a tudi tega boste morali enkrat napolniti. In seveda ne pozabite na polnilnike za vse našteto!

PREBERITE ŠE // Top sedem mobilnih aplikacij, ki olajšajo potovanje

#6: Napihljiva blazina in čepki za ušesa

Kot pravi backpackerji boste velik del potovanja verjetno preživeli na letalih, avtobusih, ladjah ali čem drugem, kjer vam najverjetneje ne bo najbolj udobno. Napihljiva blazina za vrat vam bo vzela malo prostora, a olajšala marsikatero pot, enako velja za čepke za ušesa.

#7: Pelerina in nepremočljiva vreča

Ko v tropih dežuje, pravzaprav lije in ne želite, da vas nevihta ujame z nahrbtnikom na ramah. Večina njih ima že vgrajene plastične zaščite, mini pelerino pa si lahko omislite tudi zase. Če se boste potikali po kakšnih otokih ali raziskovali reke in jezera, vam bo prav prišla tudi nepremočljiva vreča, oziroma torba, ki jo tesno zaprete in greste z njo lahko tudi v vodo.

#8: Potovalna brisača iz mikrovlaken

Ne, to ni povsem običajna brisača. Potovalne brisače iz mikrovlaken so najboljše prijateljice backpackerjev. Zakaj? Ker vzamejo neverjetno malo prostora, čeprav so videti zelo tanke, pa neverjetno dobro vpijajo vlago, so antibakterijske in se hkrati neverjetno hitro sušijo.

#9: Dokumenti in njihove kopije!

Osebni dokumenti so precej samoumevna stvar na seznamu stvari, ki jih potrebujete za pot. V primeru, da jih kje izgubite, pa si po različnih žepkih nahrbtnika pospravite liste z njihovimi kopijami, še najlažje pa bo, če si skenirano kopijo pošljete še na mail. Za morebitne vize vam bodo prav prišle tudi osebne fotografije, ne pozabite pa niti na dobro zavarovanje in številko police!

Srečno pot! In ne, res ne potrebujete toliko nogavic.

Foto: Unsplash

PREBERITE ŠE:

12 uporabnih nasvetov za tiste, ki vas vleče v Vietnam

11 stvari, ki jih nikakor NE počnite na Tajskem

 

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.