“Puščavo si ljudje zmotno predstavljajo kot dolgočasno.” – Anže Petrič o varnosti, predsodkih, lepotah in ljubezni do arabskega sveta

Včasih je intervjuje delati težko. Iz ljudi moraš vleči odgovore, postavljati dodatna vprašanja, se poskušati teme lotiti na drugačen način, da izluščiš za bralce kaj uporabnega. To ni tak intervju. Z Anžetom, navdušenim popotnikom po arabskem svetu, je beseda stekla, še preden se je intervju sploh dobro začel in precej mukoma sva se ob koncu ustavila. Ko nekdo o stvareh govori s takim žarom, ljubeznijo in strastjo, veš, da bo končni izdelek zanimiv. Pa ne samo zanimiv, poln navdiha, novih zornih kotov in motivacije, da se na pot podaš tudi sam. Že jutri, če se da!

Anže Petrič, kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Anže Petrič, študiral sem turizem, zato se z njim ukvarjam tako poslovno kot ljubiteljsko. Obožujem potovanja in izlete. Navdušujejo me narava, zgodovina in arhitektura. Rad hodim v hribe, rad spoznavam preteklost in kulturo krajev, močno pa uživam tudi v vrvežu živahnih mest.

Glede na objave na vašem Instagram profilu, se posebej navdušujete nad arabskim svetom. Kako to?

V resnici ne vem, vse se je začelo, ko sem bil še otrok in sem izvedel za egipčanske piramide. Od takrat je bil obisk tega dela sveta moja želja. Na koncu Egipt ni bil ne moja prva arabska destinacija, niti ne najljubša, ampak je bil le dober povod, da sem odkril in raziskal ta čudoviti svet. Vse mi je všeč. Ljudje, narava, mesta, puščava. Tam sem doživel najlepše sončne vzhode in zahode. Vse mi je všeč.

Katere arabske države ste že razsikali?

Egipt, Tunizijo, Maroko, Jordanijo, Združene arabske emirate in Turčijo, če jo štejemo tukaj zraven.

Egipt pa vas torej ni prepričal?

Nikakor in v nobenem pogledu. Zelo me je razočaral. Je veliko lepših stvari za videti v arabskem svetu. Ljudje v Egiptu so katastrofalni. So agresivni, vsiljivi, moteči, vlečejo te na vse strani, da bi zaslužili. Ker so ljudje pomembna sestavina vsake destinacije, mi je žal v spominu ostalo predvsem to in zasenčilo vse ostalo. Odnosi z ljudmi, s prodajalko, turističnim vodičem, taksistom ali mimoidočim je tisto, kar pusti vtis neke dežele. Če odnosi niso pravi, to ubije lepo izkušnjo, žal.

Pa ni ta vsiljivost značilna za arabski svet?

Je, je. V večini. Razen v visoko razvitih državah, kot so Katar, Dubaj, Kuwajt. Ampak povsod te, ko enkrat ali drugič rečeš “ne”, pustijo pri miru. V Egiptu te ne. V Egiptu smo se nekajkrat pošteno prestrašili, ko so nas kar vlekli v neke trgovine, ne da bi mi sploh vedeli, kaj se dogaja. Nekdo nas je na primer peljal v neko sobo in na lepem ugasnil luč. Hotel nam je pokazati sliko, ki se sveti v temi, ampak, ko je ugasnil luč in ker ga  nismo razumeli, nam je bilo izredno neprijetno in smo se ustrašili, kaj se dogaja.

Se sicer v teh državah počutite varno?

Zelo. Počutim se varno. Včasih še bolj kot v Evropi. Verjetno, ker sem se navadil na njihov način življenja. Navadil sem se, da te na ulici kar ustavijo in začnejo pogovor. Vsakič ko zapustimo dom in se odpravimo v neko deželo, kjer imajo ljudje drugačne navade, se moramo zavedati, da zadeve tam potekajo drugače. Nismo več doma, ljudje se bodo do nas obnašali drugače kot smo vajeni in mi smo tisti, ki se moramo prilagoditi. Sprejeti moramo drugačnost, ki ne pomeni nujno nevarnosti. Jaz imam veliko več lepih izkušenj kot slabih. Veliko več. Zato se vedno znova vračam.

Ljudje imajo v zahodnem svetu kar velik predsodek pred potovanji v islamske države. Je predsodek upravičen?

Moja izkušnja je taka, da v vsaki veri obstajajo skrajneži. Skrajneži obstajajo v Evropi, v ZDA, kjer sem jih na primer videl na lastne oči, obstajajo povsod, ni pa jih veliko. Jaz na svojih potovanjih nikoli nisem imel slabe izkušnje. Menim, da je nujno upoštevati navodila pristojnih organov, ki odsvetujejo ali dajo zeleno luč na potovanja v določene države. Absolutno ne bi potoval v države, kjer grozi neka nevarnost. Ampak kar vse države pa niso že same po sebi nevarne. Sploh ne. Osamljeni primeri terorizma se pa danes žal lahko zgodijo kjerkoli.

Katera je najlepša izkušnja iz vaših popotovanj?

Najbolj me je prevzela izkušnja z Mrtvim morjem v Jordaniji. Mrtvo morje se nahaja v najgloblji depresiji na svetu in ko se od daleč bližaš temu pojavu, ti pogled na obzorje vzame dih. Izgleda kot da se bližaš koncu sveta. In ko prideš tja, se Zemlja še enkrat “vdre” in šele tam je Mrtvo morje. Res zanimiva izkušnja. Čudovite izkušnje imam tudi z gostoljubjem naključnih domačinov. Brez težav te povabijo domov, postrežejo, zelo so topli. Je pa res, da je včasih za prijaznostjo namera po zaslužku. To je težko ločiti.

Na svojih potovanjih greste radi pogledati tudi “za vogal”, na manj turistične predele. Je velika razlika?

Največji razkol je viden v Združenih arabskih emiratih. Na eni strani je Dubaj: razkošje, vse se blešči, visoke stavbe, trgovine, luksuz, popolne plaže, ponudba … Potem pa se pelješ v Fujariah, sosednji emirat, kjer smo želeli obiskati eno plažo, in naletiš tam na sicer lepo plažo, ki pa je polna smeti, alg, mrtvih živali, mehurčkov nafte, … Nekje se plačuje cena za blišč. Jaz rad najamem avto in države raziskujem sam. Ko se voziš in ustaviš kje izven mest, je občutek, kot da se vračaš kar nekaj deset let v preteklost.

Verjetno ste že zverzirani v barantanju?

Ja, sem. Skrivnost je, da poznaš cene. Vse se najde na internetu. Če poznaš cene, postavljaš pravo ceno in si lahko prepričan, da boš dosegel svoje. Vztrajaš, zagotovo bodo prišli za tabo in sprejeli.

Vaše zadnje popotovanje je bila študijska tura po Tuniziji. Fotografije iz ture bodo krasile tale intervju. Kako se študijske ture razlikujejo od samostojnega potovanja?

Zelo se razlikujejo. Cilj študijskih tur je, da se turistični delavci spoznamo z določeno destinacijo, da jo doživimo na lastne oči, da jo potem lažje priporočamo in svetujemo strankam, glede hotelov, izletov, cen in vsega ostalega. Te ture so zanimive, a zelo naporne in časovno skoncentirane tako, da v najkrajšem času vidimo čimveč. V Tuniziji smo bili 6 dni in videli okoli 40 hotelov in kar nekaj lepih izletov. Potovali smo s čarterjem iz Ljubljane. Vse, ki bodo potovali kot gostje, bodo imeli torej čarter, hotel, slovenskega predstavnika in organizirane izlete ob doplačilu.

Zdaj, ko ste Tunizijo spoznali, zakaj in komu bi jo priporočili kot odlično počitniško destinacijo?

Ljudje imamo o severni Afriki svojo predstavo. Predstavljamo si jo kot puščavo. Tunizija je tudi puščava, čudovita puščava, ampak je tudi zelo zelena! Veliko je polj. Poznani so po odličnem oljčnem olju, olivah, oljčnem lesu in po vinu. Preden sem jo obiskal, sem si jo predstavljal zelo podobno Egiptu, saj sta državi geografsko zelo blizu, pa ni bilo tako. Ljudje so veliko bolj obzirni, topli in prijazni, dežela je veliko bolj zelena, presenetila me je pa tudi zaradi zgodovine. V Tuniziji stoji eden večjih rimskih amfiteatrov na primer.

Torej Tunizija niso samo resorti?

Tunizija so tudi resorti, dražji in cenejši, kvalitetnejši in … manj kvalitetni. A je še veliko več! Resort je ponavadi izhodišče za izlete. Ponavadi stoji blizu plaže, ima na sredi velik bazen, iz hotela pa potekajo potem izleti naokoli. Tunizija je čudovita dežela. Polna lepe narave, mešanice kultur in bogate zgodovine. Pa seveda puščava in plaže!

Tunizija te preseneti. Obvezno obiščite Saharo, glavno mesto Tunis, rimski amfiteater v El Jemu, plažo in mesto Hammamet, Djerbo, Djerbahood, Sidi Bou Said, …

Ali je v resortih v Tuniziji dostopen alkohol?

Je. V Tuniziji imajo odlično vino, imajo tudi svojo znamko piva. Tako da ni omejitev na tem področju.

Kaj vas je v Tuniziji najbolj navdušilo?

Puščava. Vedno znova me navduši. Ljudje si puščavo zmotno predstavljajo kot zelo dolgočasno. Pa ni! Najprej, poznamo več vrst puščave. Lahko je peščena, lahko je kamena, je zelo raznolika. V puščavi doživiš čisti mir. To je posebna tišina. Obožujem sipine. Ni svetlobne onesnaženosti. Če v puščavi preživiš noč, so ti zvezde na dlani.

V Tuniziji smo obiskali tudi gorsko oazo in doživeli tako sončni vzhod kot zahod. Za sončni vzhod smo vstali zelo zgodaj zjutraj, ampak je bilo zelo vredno. Sončni vzhod je lepši kot sončni zahod. Sončni vzhod na slanem jezeru je moj najljubši spomin celotnega potovanja.

Bi Tunzijo priporočali kot poletno destinacijo?

Absolutno. Ne samo, da je čudovita, je tudi razmeroma blizu in zelo ugodna. Izleti so fantastični, dogajanja je ogromno. Čarter vozi iz Ljubljane, v resortih so slovenski predstavniki. Meni se zdi odlična destinacija za poletne počitnice. Puščava, morje, arhitektura, mestna središča, medine… to vse je res posebno doživetje.

Je Tunizija primerna za samostojno potovanje?

Poleg all inclusive resorta in agencijske organizacije si lahko potovanje po Tuniziji organizirate tudi sami. Je lepo potovanje. Vem, da leti redna linija iz Benetk, prepričan pa sem, da je še kakšna linija iz bližine. Obstajajo pa tudi zasebni hoteli, poleg resortov.

Obiskali ste tudi Djerbo. Kaj bi bolj priporočili Djerbo ali celino?

Djerba je bolj odmaknjena, čudovita, ampak na celini se mi zdi, da lahko doživiš in vidiš več. Djerba je primarno turistično naravnana in polna resortov.

HITRIH 5

Najljubša država: Jordanija

Najljubše mesto: Dubaj

Najljubši jezik: Slovenščina

Najljubša hrana: Špinačne palačinke

Najljubše prevozno sredstvo: Avto

Anže Petrič utrinke s svojih potovanj deli na svojem Instagram profilu. Sledite mu TUKAJ!

Bi Tunizijo obiskali tudi vi? Preverite ugodno ponudbo TUKAJ! 

Foto: Anže Petrič, Tunizija

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki je kot prostovoljka skrbela za geparde v Afriki #INTERVJU

Urša Longar: “Ko gre na solo potovanju vse (ali nič) narobe, si prepuščen le sebi, kar krepi samozavest in osvobaja misli”

Urša Longar je športnica, ki rada raziskuje bližnje in daljne kotičke našega planeta. Ob koncih tedna jo boste skoraj brez izjeme ujeli v slovenskih gorah, vsaj dvakrat na leto pa jo odnese še veliko dlje. Na pot se je večkrat podala tudi povsem sama, obožuje backpackanje, kam vse jo je že odneslo in na kakšen način potuje, pa smo preverili v tokratnem intervjuju.

Kje smo vas ujeli tokrat?

V italijanskih nebesih – Cortini d’Ampezzo, v avtodomu pijem kavo in čakam, da se vreme stabilizira.   V Dolomite sicer vsako zimo za 3-4 dni zaidem na smučarski oddih, lani pa sem se prvič odpravila tudi poletnem času.

Ker obožujem hribe in naravo, sem bila navdušena. Tu je pravi raj za pohodnike, plezalce, kolesarje in nasploh ljubitelje narave. Zaradi visoke nadmorske višine je vreme sicer nepredvidljivo, tako da si prijetne sončne dni težko zagotoviš, posledično pa je potrebno tudi načrte malce prilagoditi.

Še vedno se mi zdi nepredstavljiva misel, da nam je Slovencem le nekaj ur vožnje od doma zlahka dosegljivo prav vse, kar nam srce poželi – čudovite gore, modrooka jezera, smaragdne reke, mondena smučarska središča, pogled na morje, itd. Slovenija je zagotovo priviligirana dežela. 

Kolikšen del leta preživite na potovanjih? 

V študentskih letih mi je čas dopuščal, da sem za pobeg v tujino lahko izkoristila 5-6 tednov na leto, torej 2x letno po 3 tedne. Trenutno pa imam najboljšo redno službo, ki mi zaenkrat še vedno omogoča 2-3 tedenska potovanja, za kar sem zelo hvaležna.

Po nekaj prepotovanih destinacijah sem spoznala, da mi časovno obdobje 3-tedenskih potovanj najbolj ustreza, potem pa začnem pogrešati svojo rutino in vsakodnevne hobije. Poleg tega pa je tudi popotovalna depresija manj intenzivna v primeru nekajtedenskih potovanj. Dejstvo je, da vsega pač ne moreš videti in doživeti v 3 tednih, niti v 4 ali 5, zato teden več ali manj ne naredi bistvene razlike.

Kako izbirate naslednjo destinacijo?

V obdobju študija sem destinacije izbirala predvsem v odvisnosti od finančnih zmožnosti, zato so bile države jugovzhodne Azije precej logična izbira. Poleg cenovne dostopnosti ponujajo fantastično ulično hrano, prečudovito naravo, bogato zgodovino in mistično kulturo. Predvsem pa so to države, ki so za “backpacking” način potovanja, kar zadeva transporta, med najenostavnejšimi. Z lokalnim prevozom je dosegljiv praktično vsak delček dežele.

Zadnja potovanja pa izbiram iz svojega seznama “Krajev, ki jih moraš obiskati v tem življenju”. Pri čemer številni popotniški blogi, ki jih prebiram v prostem času, socialna omrežja in enostaven dostop do informacij, to listo vsakodnevno podaljšujejo.

Kaj počnete, ko ste doma?

Hodim v službo, poleg tega pa kot popoldansko dejavnost poučujem plavanje. Svoj prosti čas skoraj brez izjeme preživim športno – v zgodnjih jutranjih urah, še pred sončnim vzhodom, me lahko srečate na Šmarni gori, v poznih jutranjih urah na kolesu na poti v službo, pozno zvečer pa v fitnes dvorani, trim stezi Rožnika ali pa ponovno na Šmarni gori.

Moja velika strast pa je pohodništvo oz. gorništvo, zato so vikendi skoraj brez izjeme rezervirani za gore.

Na kakšen način si financirate svoje poti?  

Od pričetka srednje šole do konca študijskega obdobja sem finančna sredstva pridobivala s študenskim delom – poučevanjem plavanja. Ob relativno majhnem časovnem vložku sem lahko prihranila dovolj za samostojno financiranje potovanj. Trenutno imam redno zaposlitev, poleg tega pa še vedno opravljam popoldansko dejavnost poučevanja plavanja.

Težava večine popotniških duš je verjetno ta, da v obdobju, ko imaš časa za potovanja na pretek – npr. študijska leta – nimaš dovolj finančnih sredstev oz. so ta zelo omejena. Ko pa finančne ovire postajajo vedno manjše, časovne pridejo toliko bolj do izraza.

Pred kratkim ste se vrnili s Kitajske. Kaj ste si tam ogledali in na kakšen način ste se lotili načrtovanja poti?

Pred vsakim potovanjem dobim ogromno vprašanj v smislu “Ali imaš že vse splanirano, rezervirano itd?”, moj odgovor pa je na začudenje mnogih vedno “Še nič”. Že pred nakupom letalske karte pogledam znamenitosti, ki jih želim na destinaciji videti; z načrtovanjem samega potovanja (transport, nastanitve, druge znamenitosti) pa v resnici pričnem šele v trenutku, ko se vkrcam na letalo in odprem Lonely Planet.

Na potovanju po Kitajski – deželi razdalj, zmajev in cesarjev, tisočerih stopnic, angleško negovorečih prebivalcev in otrok – ti so praktično povsod! – sem si ogledala Peking, prehodila Veliki Kitajski zid, občudovala Glinene vojščake – Xi’an, se povzpela po smrtonosni poti gore Huashan, z bambusom hranila pande – Chengdu, vrhunec potovanja doživela na t.i. planetu Pandora iz filma Avatar – Zhangjiajie national park, prehodila gričevja kitajskega krasa – Guilin, Yangshuo, Xianpong, potovanje pa zaključila v mestu, ki dejansko nikoli ne spi – Hong Kong. Predvsem pa sem na potovanju ogromno časa preživela na vlaku, saj so razdalje med kraji res ogromne.

Kaj vas je v tej državi najbolj navdušilo? In česa iz kitajske kulture ne bi želeli prenesti v svojo?

Zagotovo je bil to Zhangjiajie national park, kamor se bom v prihodnje še vrnila. Ob pogledu na gore imaš dejansko občutek, ko da te plavajo – v filmu Avatar so poimenovane Floating mountains – plavajoče gore. Kot bivšo plavalko pa me ta občutek verjetno precej pomirja.

Iz kitajske kulture v domačo kulturo ne bi želela prenesti nedostopnosti oz. nezavedanja svoje okolice, ki je pri vzhodno azijski kulturi verjetno posledica obsedenosti z mobilnimi napravami. Prav ironično je, ko ob prihodu v hostel na pomoč receptorke lahko samo upaš, saj se ravno takrat na njenem mobilnem telefonu predvaja nekaj nadvse zanimivega.

Uuu in pa stranišča na štrbunk (smeh).

Konec lanskega leta ste obiskali tudi Jordanijo, deželo, ki je zadnjih nekaj let postala prava Instagram uspešnica. Po čem vam najbolj ostaja v spominu 

Petra – “roza-rdečkasto mesto, staro pol toliko kot čas”, je prav gotovo svojevrstno doživetje. Mesto je dostopno skozi dober kilometer dolgo sotesko-Siq, ki za arhitekturo v mestu, kar zadeva fotogeničnosti, prav nič ne zaostaja. Petra je simbol Jordanije in njena najbolj obiskana turistična destinacija, zato je o trumah turistov verjetno škoda izgubljati besede. Se pa najdejo kotički, kjer lahko v samoti ob pogledu na mesto doživiš tisto pravo energijo Nabatejskega kraljestva.

Poleg tega pa mi bo ostalo v spominu tudi kampiranje z beduini v puščavi Wadi Rum. Ponudba: 11 kamel – od katerih je ena v zadnjih 3 letih nepremagljiva v kameljih dirkah, kar družini, ki si jo lasti, prinaša ogromne zaslužke – v zameno za poroko in pa humus in falafli v vsakem obroku dneva.

Česa tam ne smemo spregledati?

Zakladnice Petre – kar pa bo verjetno zelo težko, saj se večina v Jordanijo odpravi prav zaradi ogleda te znamenitosti iz seznama Unescove zaščite. Entuziasti starih filmov enostavno morate obiskati Wadi Rum, ki je prav tako vpisan v Unescov seznam svetovne dediščine. In pa plavanje v mrtvem morju – ko tudi plavalci pričnejo dvomiti o svojih plavalnih sposobnostih.

Kako je z načrtovanjem potovanja po Jordaniji in kako kompliciran/enostaven je transport po državi?

Za transport po državi smo rentali avto, saj je v primeru skupine 3-4 popotnikov to daleč najudobnejša, najhitrejša in tudi najcenejša oblika transporta. Po državi vodita praktično le dve glavni cesti, King’s road (magistralka) in pa Highway (avtocesta), ki sta poleg tega dobro pregledni in primerno vzdrževani.

Obiskali ste tudi Tajsko in Kambodžo, posebnost teh dveh potovanj pa je bilo to, da ste se ne pot odpravili čisto sami. Katere so prednosti in katere slabosti solo potovanj in zakaj bi moral na takšen oddih vsak vsaj enkrat v življenju? 

Solo potovanje se mi zdi eden izmed najboljših načinov spoznavanja tujih krajev, kulture in ljudi. Ker poleg tebe ni prijatelja ali partnerja, s katerim bi razpravljal o vsakodnevnih težavah vsakdanjega življenja, se lahko popolnoma zliješ s kulturo, domačini, kar vsekakor izboljša izkušnjo obiska neznanega kraja. Ko gre vse (ali pa nič) narobe, si prepuščen samemu sebi, kar okrepi samozavest in osvobaja misli.

Zakaj vsaj enkrat v življenju? Ker začutiš neizmerno svobodo; veliko več je dogajanja in novih poznanstev, ker si bolj dostopen oz. prisiljen do spoznavanja drugih ljudi; ker lahko počneš točno tisto, kar ti tvoje srce poželi.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Seveda, le preko stikov z domačini lahko doživiš izkušnjo, ki jo tipičen turist nikoli ne bo deležen, pa naj bo to voznik avtobusa, osebje v hostlu oz. guesthouse, naključni ljudje na ulici ali pa drugi popotniki.

Najbolj so mi prirastli k srcu na Tajskem, morda tudi zato, ker sem imela zaradi solo potovanja, prav tam največ stika z lokalci. Z razlogom se imenuje “dežela nasmehov”.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Absolutno ne. Spomini zbledijo, fotografije pa ob pomoči sodobne tehnologije na srečo ne.

Kakšen tip popotnika ste?

Sem precej nemirna. Ne maram poležavanja, najmanj pa tistega na plaži ali v senci borovca s knjigo v roki. Ne predstavljam si potovanja, kjer bi bila v 2-3 tednih samo na plažah (četudi vsak dan na drugi) in v morju. Iz meni neznanega razloga se v morski vodi ne počutim prav dobro, sem si pa precej fascinantnih tropskih koralnih grebenov s pomočjo maske in plavutk vseeno ogledala.

Popotniško destinacijo in samo pot poskušam načrtovati tako, da je mešanica vsega – narave, zgodovine in kulture, predvsem pa dinamike.

Kar zadeva backpackinga in finance – za transport po destinaciji večinoma uporabljam javni prevoz, jem lokalno oz. ulično hrano, spim v guesthouse-ih/hostlih/nizkocenovnih hotelih in ne pijem alkohola. Okvirno za 3 tedensko potovanje tako odštejem okoli 1200 eur vključno z letalsko karto, zavarovanjem, transportom do letališča …

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Raziskujte po svoje! Popotniški vodiči so sicer super pomoč, a najboljše spomine pišejo spontane odločitve in neraziskani kotički.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

V Peruju je to zagotovo Cheviche – marinirana riba v soku marakuje oz. čiči, fermentirani pijači iz koruze, postrežena s kuhano koruzo, rižem, zelenjavo, krompirjem, čebulo, itd. Ker gre za tradicionalno jed, katere korenine segajo več kot dva tisoč let v preteklost, jo na vsakem delu države pripravijo in servirajo na malce drugačen način, odvisno od naravnih danosti.

Na Tajskem je svojevrsten presežek Pad Thai (praženi riževi rezanci z zelenjavo, sojinimi kalčki in arašidi) in Sticky rice with mango – za sladkosnede. Na indonezijski Javi pa Nasi Goreng, ki je “smoothie” različnih kultur – riž so v Indonezijo prinesli indijski mornarji, čili portugalski raziskovalci, postopek praženja hrane izvira iz Kitajske, kuhanje jajc pa naj bi bila stvar nizozemskih trgovcev.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Težko bi izpostavila najbolj neprijetno, ker so vse izkušnje oz. pripetljaji del potovanja, zaradi česar večinoma le-ta postanejo še bolj zanimiva in adrenalinska. Od komunikacijskih težav – med zadnjimi je Kitajska, kjer angleško govorečo populacijo težko najdeš, do zamud leta oz. prevoza, napadov divjih živali, itd.

Izredno moteč dejavnik na potovanjih pa mi predstavljajo trume turistov. Zavedam se, da sem del turizma tudi sama, še posebno na turistično najbolj priljubljenih destinacijah, vendar se trudim, da s svojo pojavo ne škodujem naravi, okolju in ljudem …

Menim pa, da je človeško brezbrižnost, želja po najlepših in najatraktivnejših fotografijah pripeljala do skrajne meje – če izpostavim ljudi, ki lokalne/divje živali hranijo z raznimi čipsi, piškoti, čokolado …, do ignoriranja pravil v nacionalnih parkih, kje se sme hoditi in kje ne.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih? 

Da smo nekakšne osebe, ki smisel življenja iščejo v tujih deželah in kulturi. Zame to ne drži, saj si življenja v tujini ne predstavljam. Potovanja me notranje izpopolnjujejo, saj si z njihovo pomočjo širim obzorja.

Predvsem pa ljudje za backpackerje oz. low buget popotnike zmotno menijo, da smo nekakšni adrenalinski odvisniki in pustolovci, ki potujejo le po deželah polnih umazanije, spijo med mrčesom in pajčevinami, jejo na tleh z rokami … Čeprav tudi to včasih ni daleč od resnice (smeh). V nekaj tednih življenja v objemu druge kulture in svetu neznanega, se vsakokrat znova zaveš, da je življenje doma zelo enostavno, zaradi življenja v t.i. coni udobja pa smo ljudje vedno manj pripravljeni za karkoli potrpeti oz. se potruditi, pa četudi to vključuje najlepši sončni vzhod, najlepši razgled …

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Sreča ni v stvareh, ampak dogodivščinah.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Dostopnost, kratke razdalje, čist zrak in pitno vodo, ki priteče iz pipe.

HITRIH 5:

Najljubša država: Slovenija. Od popotniških držav pa še vedno (in verjetno vedno) Peru.

Najljubše mesto: New York in Bangkok.

Najljubša kulinarika: Cheviche (Peru), nasi goreng (Indonezija), pad thai (Tajska), sticky rice z mangom (Tajska), king coconut (Šrilanka)

Naljubši način transporta: Vlak in kolo.

Najljubši jezik: Po nekaj tednih potovanja je slovenščina kot pravi balzam za ušesa; sicer pa mi arabščina zveni čudovito.

Foto: Urša Longar/arhiv

Urši in njenim dogodivščinam lahko sledite tudi na Instagramu (tukaj).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!   

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.