Slovenski fotograf o delu na prestižni ekspedicijski ladji, ki pluje po Antarktiki #INTERVJU

Nejc Draganjec je večkrat nagrajeni slovenski fotograf, popotnik in biolog, ki je letos skoraj tri mesece svojega življenja preživel na Antarktiki. Tam je na prestižni ekspedicijski ladji delal kot vodja fotografskega studia, v tem času pa so ga doletele številne imenitne dogodivščine. 

Na Antarktiki življenje teče malo drugače kot na drugih delih sveta. Nejc Draganjec je v tokratnem Vandraj intervjuju z nami delil kup izjemnih dejstev in mogočnih podob, ki jih je v svoj objektiv ujel v tej edinstveni ledeni puščavi.

Na Vandraj smo vas v intervjuju nazadnje gostili pred štirimi leti, potem ko ste s fotografijo izbruha najbolj aktivnega vulkana na svetu postali zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja. Kakšne fotografske mejnike ste v tem času še premaknili?

Res, minilo je že kar nekaj časa in od takrat se je nabralo še kar nekaj nagrad in priznanj (npr. Grand Photo Award), člankov, uspešnih fotografskih projektov in obiskanih sanjskih kotičkov. Predvsem pa sem začel svoje znanje in izkušnje deliti na tečajih, delavnicah in fotografsko usmerjenih potovanjih.

Tokrat bo najina glavna tema Antarktika! Tam ste letos preživeli skoraj 3 mesece. Kaj vas je odneslo na to najhladnejšo in najbolj vetrovno celino na svetu?

Ladja (smeh). Šalo na stran, Antarktika je bila že od nekdaj ena izmed mojih največjih fotografskih, bioloških in popotnih želja. Občutek imam, da me odročni kraji kličejo – me magnetno privlačijo – in bolj odročno od Antarktike ne gre.

Kako ste dobili delo vodje fotografskega studia in kaj so bile vaše delovne naloge?

Z dogovori smo pričeli skoraj dve leti pred samo ekspedicijo. Kontaktiral me je skavt posadke in idejni vodja fotografskega oddelka, nato je sledilo nekaj usklajevanja, ko so omenili Antarktiko, pa se preveč nedostopnega nisem več delal (smeh). S funkcijo managerja fotografskega studia na ekspedicijski ladji sem prevzel celotni fotografski del odprav. Vodil sem delavnice in fotografske odprave na lokacijah, nudil splošno podporo in specialistične individualne programe ter tečaje.

Kako je videti običajen delovni dan na Antarktiki in koliko plasti oblačil ste vsako jutro navlekli nase?

Edina stalnica na Antarktiki je sprememba. Kot vodja oddelka sem si urnik lahko določal sam in bil je zelo vezan na trenutne razmere. Večinoma smo ciljali na pričetek aktivnosti okoli sedme ure zjutraj, ampak nekatere dneve sta se nam vreme in Antarktika nasmehnila že navsezgodaj in v polni opremi smo člani ekipe pričeli s skavtingom lokacije že ob štirih zjutraj. Nekatere dneve pa smo prišli na lokacijo in ugotovili, da so razmere nestabilne (recimo velik odlom ledenika), šli zato raziskovat dalje in aktivnosti so se lahko pričele šele v popoldanskih urah. Ko se je uradni dan zaključil, pa me je čakala še papirologija, preverjanje napovedi, priprave ter načrtovanje naslednjega dne in usklajevanje fotografskega načrta z načrtom plovbe.

Večino časa na ladji sem imel oblečeno merino aktivno spodnje perilo in uniformo (hlače, srajca in ekspedicijska vetrovka). Za odprave zunaj ladje pa velja pravilo, da računaš na najslabše in se na to ustrezno pripraviš. Člani posadke smo tako imeli namensko narejena oblačila, ki so nudila nekaj zaščite tudi v primeru stika z vodo, visoke termo izolirane škornje … Recimo vsaj 5 plasti.

Kako lahko tja pridemo kot turisti in koliko let mora navaden smrtnik za takšno ekspedicijo varčevati?

Ponudba turističnih ekspedicij na Antarktiko izredno narašča in tako je izbire vedno več. Velika večina takšnih ponudb vključuje ladjo ali barko in skoraj vse odrinejo iz argentinskega mesta Ushuaia. Zelo redke ladje odrinejo tudi iz čilenskega kraja Puerto Williams, ki je najbolj južno mesto na svetu. Meni samo ena znana ponudba pa prileti goste direktno na Antarktiko in jim tako prihrani čas in slabost, ki ju zahteva Drejkov prehod.

Cene so pestre ravno toliko kot ponudba in programi. Najceneje bodo zelo fleksibilni potniki prišli skozi z lovom na kakšne ponudbe v zadnji minuti, morda celo na lokaciji v sami Ushuai. Za luksuz in dostop do globokega polarnega J, za katerega ni prilagojenih prav veliko ladij, pa cene hitro poletijo v nebo. Ladja, na kateri sem delal jaz, je bila ultra luksuzna in cene so se pri večletnih povprečnih slovenskih plačah šele začele. Se pa menda da dobiti tudi akcijske cene.

Največji del turističnih obiskov torej obsega ladijski turizem – križarjenja? Kakšno ruto plujejo takšne ladje?

Skoraj vse se torej pričnejo v argentinskem mestu Ushuaia. Zelo redki organizatorji ladje izplujejo iz najbolj južnega mesta na svetu – Puerto Williams ali pa po potnike priletijo direktno na Antarktiko, kjer se lahko vkrcajo na luksuzno ledolomilko.

Običajno ladje nato prečkajo Drejkov prehod. Ta je bil meni največja preizkušnja in čeprav v zibanju celo uživam, sta me morska slabost in tako imenovani “Drake Shake” ujela dvakrat od dvanajstih prečkanj. Zibanje ni običajno, ampak spominja bolj na turbulentno centrifugo. Ladje premetava ne le po vertikalah, ampak tudi levo-desno, vrti in nagiba.

Tako so Južni Shetlandski otoki in njihovo varno zavetje vedno dobrodošel prizor, ko se prikažejo na obzorju. Od tam dalje postane vse odvisno od tipa ladje in kako globoko na jug si lahko privošči pot in seveda od vremena ter zasedenosti lokacij.

Katera so glavna turistična območja Antarktike?

Turizem zagotovo sledi dostopnosti. Najbolj dostopen je severozahodni del Antarktičnega polotoka in velika večina programov bo peljala na ta območja. Katere lokacije bodo potem obiskane, pa je odvisno od vremena in sreče pri rezervacijah. Za vsako lokacijo se je namreč potrebno registrirati, lokacije imajo omejeno število letnih obiskovalcev in za glavne, kot na primer otok D’Hainaut, se bije že skoraj boj in ne tekma.

Bolj južni deli polotoka, še posebno preko 66. vzporednika, ko vstopimo v polarni Antarktični krog, pa je zelo osamljen. Prav tako dosti bolj nevarna je vzhodna stran polotoka in za možnost obiska teh odročnih in nevarnejših krajev se bistveno več plača. Za izredno globoke žepe je v notranjosti Antarktike celo glamping, kamor se tudi da prileteti direktno.

Kateri del leta velja za turistično sezono na Antarktiki?

Glavna sezona se prične decembra in traja nekje do konca februarja. Antarktika se v teh 3 mesecih izredno spremeni in meni so bila ista mesta ob ponovnih obiskih večkrat neprepoznavna.

Kaj so glavne stvari, zaradi katerih ljudi vleče na Antarktiko?

Med potniki smo imeli res širok nabor. Zelo veliko je fotografov in fotografskih navdušencev, ki v Antarktiki vidijo neusahljivi vir umetniškega navdiha. Precej je modernih pustolovcev, ki iščejo še zadnje meje in kote na vedno bolj okrogli Zemlji. Kar nekaj je tudi romantičnih ljubiteljev preteklosti, še posebno obdobja herojskega raziskovanja in ki si želijo iti po sledeh slavnih raziskovalcev in fotografov (npr. Frank Hurley, Ernest Shackelton). Najdejo pa se tudi luksuzni popotniki in ljudje, ki radi izstopajo.

In s čim je Antarktika najbolj osupnila vas?

S svojo še vedno pristno in neokrnjeno naravno lepoto. Pa ob kar nekaj priložnostih tudi pristno nevarnostjo. Pregovor pravi, da je lepota nevarna, in za Antarktiko to zagotovo drži. Oboje mi daje občutek budnosti, samozavedanja.

Kaj in kje so na Antarktiki najbolj nevarne pasti za človeka?

Antarktika je okolje, na katerega ljudje nismo prilagojeni. Glavna in skoraj edina nevarnost sta vreme in geografija. Še posebno vreme se zna obrniti v trenutku in iz povsem prijetnih temperatur se lahko Antarktika, ki na sončen dan spominja na idilični smučarski resort, v minuti spremeni v ledeni pekel. Najbolj nevarni in nepredvidljivi so katabatski vetrovi, ki lahko nenapovedano pridejo iz notranjosti Antarktike, imajo temperaturo tudi -60 °C in pihajo do 300 kilometrov na uro. To so pogoji, v katerih ljudje ne bi mogli preživeti na odprtem in tudi mi smo imeli na vsaki ekskurziji stražo, ki je spremljala prve znake (spust oblakov, ki se razvlečejo preko vrhov gora kot tanke meglene koprene) in takoj poklicala odpravo, če so se pojavili.

Menda ste se opogumili tudi za “polar plunge” – skok v ledeno vodo? Vam je skrajšal ali podaljšal življenje?

Meni osebno verjetno podaljšal. Če že ne podaljšal, pa vsaj obarval (smeh). Voda, v katero sem skočil, je imela -0,9 °C, ampak res ni bilo prehudo. Sem pa poskusil zdržati v vodi čim dlje, da se izzovem in tudi vidim, kako v okoliščinah odreagiram. Takšna izkušnja se mi zdi zelo pomembna in s strani ekspedicijske ekipe je bila udeležba vedno zelo velika. Šele ko preveriš, vidiš, ali boš padel v šok ali boš imel refleksni zajem zraka ali lahko pod vodo gledaš in se orientiraš, kako se boš premikal, ko v nekaj sekundah odpove vsa fina motorika … Prepozno je, če vse take pomembne lekcije dobiš šele, ko gre za res.

No, kasneje sem pa tudi res po nesreči padel iz zodiaka v vodo. Mogoče so mi ravno predhodne izkušnje pomagale, da rešim fotografsko opremo in celotni dogodek je postal skoraj legendaren. Najhujše, kar se je razvilo iz njega, je bila gora birokracije, ki jo je potrebno preplezati ob vsakem incidentu (smeh).

Kako velike skupine turistov so na takšnih ekspedicijah, kot so bile vaše, in kdo vse je del posadke, ki skrbi zanje?

Ker je bilo ekspedicijsko križarjenje s šestimi zvezdicami, smo imeli razmerje posadke in gostov ena na ena, večkrat nas je bilo v posadki celo več kot gostov (posadke nekaj več kot 250 in gostov največ 250). Na samem vrhu je seveda kapitan ladje, ki mu sledijo višji oficirji, vodja ekspedicije in predstavniki raznih področij dela na mostu. Njim odgovarjamo oficirji in vodje oddelkov, kar je bil tudi moj rang kot manager fotografskega studia. Znotraj teh oddelkov pa je potem številno in izredno predano osebje, ki skrbi, da stvari potekajo kar se le da gladko.

Velik del ekipe predstavljajo vrhunski strokovnjaki z raznih področij. Doktorji naravoslovnih znanosti, klimatologi, zgodovinarji, geografi, glaciologi, izkušeni avanturisti itd. Temu delu posadke se reče ekspedicijska ekipa, ki je odgovorna za uspešen, strokoven ter unikaten potek vsake odprave. Vedno smo bili na nogah in z naravo igrali šah ter poskušali predvideti naslednjih pet potez.

Glede na to, da ste med drugim tudi biolog, ste se o živalih, ki tu kraljujejo, naučili kakšno novo presenetljivo dejstvo? No, ali pa o kakšnem, ki ste ga že poznali, poučite nas, laike.

Zelo veliko. Praktične izkušnje vedno nadgradijo teoretično znanje in napisanemu na papir dajo patino resničnosti. Recimo, da kiti grbavci niso v najboljših odnosih z orkami in zgodi se, da bodo preganjanega tjulnja objeli s svojimi plavutmi, se zavrteli na hrbet, ga na trebuhu dvignili iz vode in tako rešili pred uplenom. Resnično fascinantno vedenje usmiljenja, generacijskih zamer, specizma… Nekaj kar si ljudje radi lastimo.

Predvidevam, da ste v teh treh mesecih ujeli tudi kakšen večer, ko ste v miru zrli v zvezdnato nebo in prisluhnili pokanju ledu. Kakšna izkušnja je to?

Pokanje ledu vedno sproži stresni odziv, porast kortizola in proizvodnjo adrenalina. Pomorščaki in raziskovalci polarnih območij nočemo imeti nič s tem (smeh)! Je pa zelo zanimivo poslušati šumenje ledu. V njem so namreč ujeti zračni mehurčki, ki jih silna teža stisne in ko se led v vodi tali in mehurčki uhajajo iz njega, šumi podobno kot gazirana pijača. Ali pa prasketa kot šumeči prah, ki smo ga včasih jedli kot sladkarijo otroci. Kako glasno je to prasketanje, je odvisno od pritiska znotraj ledu.

V antarktičnem poletju se lahko z malo sreče nagledaš le ene zvezdice – Sonca, saj se nikoli zares ne stemni. Ko smo prečkali 66. vzporednik in šli v polarni krog, pa skoraj ves december Sonce sploh ni zašlo. Polnočno sonce in fantastična zlata ura, ki traja od večera do jutra, sta prav tako navdušujoča kot čudovito zvezdnato nebo.

Ste na tem delčku sveta v tem času uspeli izkusiti vse, kar je bilo na vašem “bucket listu”?

Ja, za las je šlo (smeh). Že dolgo nazaj me je navdušila serija fotografij Paula Nicklena, v kateri je imel bližnjo interakcijo z leopardjo tjulenjko in od takrat naprej so leopardji tjulnji postali skoraj moja obsesija. Sedaj na poti na Antarktiko pa so bili moja glavna fotografska želja.

Žal pa res nisem imel sreče. Moja intenzivna nesreča z leopardjimi tjulnji je na ladji postala že skoraj pregovorna in predmet številnih šal. Se je tudi zgodilo, da sem šel večkrat zaporedoma na odpravo in videl ter ujel vse, samo leopardjega tjulna ne. Potem so mi pa recimo obveznosti enkrat preprečile udeležbo in na odpravi ni bilo videti nič razen leopardjih tjulnov.

Na povsem zadnjem postanku zadnje ekspedicije sem pa uspel unovčiti ves trud in točke za vztrajnost. Bil sem priča divjemu lovu leopardjih tjulnjev na pingvine in to tudi posnel. Videti v živo in iz prve vrste ujeti ta surov, a pristen trenutek narave, je nekaj, česar ne bom pozabil nikoli. Pa videoposnetki in fotografije, vredni dokumentarnih oddaj, ki sem jih spotoma ujel, mi bodo verjetno tudi precej pomagali (smeh).

So za obisk te ledene puščave potrebne tudi kakšne fizične priprave ali zgolj premišljeno pakiranje garderobe?

Jaz bi toplo priporočal čim več fizične pripravljenosti. Seveda se da Antarktiko obiskati tudi zelo ležerno, ampak za res polno izkušnjo se bo treba tudi povzepti na kakšno razgledno točko, hoditi nekaj kilometrov na dan, veslati v kanuju vsaj kakšno uro … ja, dobro je imeti kondicijo. Res pomembna pa se mi zdi fizična pripravljenost sploh v primeru, če kaj morda ne gre po planu.

Podobno kot povsod drugod po svetu, je turizem v porastu tudi na Antarktiki. Pa vendar si je nekoliko težje predstavljati, kaj to sploh pomeni?

Drži, turizem na Antarktiki je v velikem porastu. Glavni je turizem, ki se naslanja na takšne in drugačne ladje, ki obiskovalce pripeljejo do zanimivih lokacij, nato pa se organizira manjše odprave na kopno ali raziskovanja z zodiaki (posebno trdoživi gumenjaki, ki jih običajno uporablja vojska).

V tej beli mrzlici je tudi kar nekaj novih ponudnikov, ki se bolj ali manj odgovorno vedejo. Toplo polagam na srce, da se potencialni obiskovalci Antarktike omejijo le na ponudnike, ki so člani IAATO. IAATO je mednarodna strokovna organizacija za polarni turizem in regulira ter nadzoruje turistične dejavnosti. Postavlja smernice in zahteve, pod katerimi je turizem trajnosten, in ne obremenjuje ali ogroža teh občutljivih ekostistemov.

Kakšen vpliv na okolje ima turizem na tem koncu sveta, kjer je ekosistem že tako precej krhek? Verjetno so omejitve?

Polarni ekosistemi so že po naravi izredno krhki, saj ni velikih mrež, ki bi lahko kompenzirale nihanja. Dodatno so pod izrednim pritiskom sprememb, ki jih prinaša globalno segrevanje. Stres izredno hitrih sprememb je še posebno opazen na Antarktiki.

Zato je veliko zelo smiselnih in pravilnih omejitev. Vsi člani ekspedicije smo morali opraviti različne treninge in akreditacije pod okriljem prej omenjenega IAATO in tudi vsi gosti so morali opraviti obvezno IAATO izobraževanje ter biološko dekontaminacijo pred vsakim izhodom z ladje in po povratku z odprave.

Člani ekspedicijske ekipe so biologi, glaciologi, ekologi, meteorologi … doktorji številnih smeri in ta krasni in krhki sistem je bil za veliko članov njihovo življenjsko delo. Zato je bila varnost Antarktike vedno na deljenem prvem mestu skupaj z varnostjo gostov. Šele ko je bilo oboje v celoti zagotovoljeno, se lahko začne razmišljati o bolj zabavnih temah.

Nekaj takšnih omejitev bi na primer bilo: namenska obutev za ekspedicije, ki se dekontaminira po vsakem izhodu. Na Antarktiko ni dovoljeno prinesti nič, kar ne bi bilo dekontaminirano, vključno z raznimi plakati, zastavami in podobnimi panoji (pogosta neizpolnjena želja gostov je bila, da se slikajo s panojem “7. kontinent”). Omejeno je število obiskovalcev, ki smejo biti istočasno na lokaciji. Omejeno je število obiskovalcev na leto in vsako lokacijo je potrebno rezervirati in se registrirati s poročilom obiska. Prepovedano je dotikanje tal (tudi posedanje, klečanje …) in najmanjša razdalja do živali je 5 metrov. Premikanje na odpravah je vedno pod nadzorom in po vnaprej preverjenih varnih ter označenih poteh.

Ste po treh mesecih mraza, a osupljivih razgledov, že kaj pogrešali poletje in pogled na zelene gozdove?

Hmm, mislim, da ne. Pogrešal sem ženo, družino in prijatelje, razgledi pa so bili preveč dih jemajoči, da bi si jih v 3 mesecih že želel zamenjati. Kar se letnih časov tiče, pa je zame na južni polobli vsaj tehnično že bilo poletje, medtem ko je bila v Sloveniji zima. Kar nekajkrat se je tudi zgodilo, da smo imeli na Antarktiki precej topleje, kot je bilo ob istem času v Sloveniji. Spomnim se, da smo na en sončen dan imeli tudi za Antarktiko povsem nenormalnih 15 stopinj.

Kam vas bo odneslo v prihodnjih mesecih in kaj vse nameravate loviti v objektiv?

Trenutno se že pripravljam za novo ekspedicijo, tokrat na Grenlandijo in Arktiko, tako da si bom uradno prislužil bipolarni naziv (smeh).

Poleg tega pa pripravljam kar nekaj novih fotovanj (potovanj s poudarkom na fotografiji), fotografskih tečajev in foto delavnic, tako da lepo vabim bralce k spremljanju novičk na spletni strani wandergraphy.si ali na družbenih omrežjih – na Instagramu: @wandergraphycom in Facebooku: Nejc Draganjec – Travel Photography (WanderGraphy).

FOTO: Nejc Draganjec 

PREBERITE ŠE: Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu IN Bahami: Ne odlašaj na jutri #fotozgodba

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

“Če ameriške sanje ne bi obstajale, tudi Los Angeles ne bi.”

Aljoša Nikolić je 20-letni študent filmske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, ki ga je letos pot zanesla v Los Angeles. Poleg potovanja ga navdušujeta še fotografija in film. Njegova ljubezen do odkrivanja novih krajev ga je popeljala na različne konce sveta, med zadnjimi potovanji pa je bil skok čez lužo v Ameriko.

Med zadnjimi potovanji je bil Los Angeles. Od kod odločitev za to potovanje?

Amerika je bila eno izmed zadnjih potovanj v sklopu z Mehiko. Ta del je bil osredotočen na predvsem eno mesto – Los Angeles. Los Angeles je eno izmed tistih posebnih mest na svetu, ki je kulturno zelo raznoliko in bogato. Tam sem se takoj počutil kot doma. Druge dele Amerike sem že videl, leta 2016 sem se zaljubil v New York. Vendar do Kalifornije nekako nikoli ni prišlo. Nazadnje pa sem si rekel: ‘’Los Angeles, rad bi videl kaj se tam dogaja,’. Že v New Yorku je njihovo razumevanje kulture višje, kot pa v večini evropskih mest. Razmišljal sem, da če obstaja že eno mesto s takšno dušo, mora sigurno obstajati še eno. Na koncu me je Los Angeles tako prevzel, da razmišljam o selitvi.

Aljosa Nikolic - portret

Kje v Ameriki ste do sedaj že bili?

Veliko je bilo povezovalnih letov, med katerimi sem ostala mesta videl za uro ali dve.  Zares pa v kontekstu tega, da sem imel čas mesto zares doživeti in začutiti, sta bila New York in Los Angeles.

Los Angeles - Cinerama

V čem so razlike med našo in ameriško kulturo?

Predvsem v amerikanizaciji stvari – tam je vse večje, boljše, močnejše. Živijo v drugačnem kapitalizmu kot mi. Ameriško življenje v stilu – dajmo čim več, čim hitreje in čim bolje v najkrajšem možnem času – se opazi v življenjskem slogu ljudi. Ameriko sem doživel v utrinkih. Videl sem jo pred Trumpom in po njem. Opazil sem spremembe v mentaliteti ljudi.

Los Angeles - flat earth - demonstration

Kako se življenje ljudi v Los Angelesu razlikuje od tega, ki ga vidimo v filmih?

Zame razlika ni bila tako tako opazna. Nanjo sem bil pripravljen. Pogosto spremljam ameriško politično situacijo, na trenutke skoraj bolj kot domačo, zato razumem njihovo mentaliteto. Ni tako zelo drugačna. Drugačen je njihov življenjski tempo. Za to je sicer boljši primer New York, kjer se opazi ciljna osredotočenost. Živijo hitro, zanimajo se sami zase. Ljudje si ne vzamejo časa, da bi si pogledali v oči ali pa pozdravili. Tako je tudi, če človeka poznajo.

Los Angeles - rollercoaster- american flag

Kaj pa Los Angeles?

V Los Angelesu pa je druga zgodba. Kar daš, to dobiš. Tam je American dream bistvo samega obstoja tega mesta. Če ameriške sanje ne bi obstajale, tudi Los Angeles ne bi. Ko boš sedel v bar, te natakar ne bo pozdravil in vprašal kako si in kaj boš spil. Vprašal te bo, zakaj si v Los Angelesu, kaj so tvoje sanje. Ideja teh sanj in neka velikopoteznost so še vedno zelo živi. Iz naše perspektive se to mogoče zdi kot življenje v utopiji. Ljudje pa so ravno zaradi tega upanja veliko bolj človeški.

Los Angeles - food - Fat burger

Kakšen je bil vaš potovalni proračun?

Neko ohlapno pravilo je približno sto dolarjev na noč za prenočišče in osnovne potrebe. Letalska vozovnica pride, kolikor pač pride. So tudi že poceni leti. Za deset dni potrebuješ približno dva tisoč evrov. Seveda gre tudi veliko ceneje, če pa hočeš izkusiti stvari, kot so muzeji in ostalo, je pametno vzeti malo več. Los Angeles je v resnici tako posebno mesto, da ne rabiš skoraj ničesar. Že sam utrip mesta je dovolj. Tudi z desetimi evri na dan (za hrano) bi šlo. Bistvo tega mesta niso turistične atrakcije in razne institucije, ampak so ljudje. Ljudje, ki so samosvoji in posebni.

Los Angeles - Venice beach - basketball game

Katere stvari se izplača ogledati v Los Angelesu?

Zelo odvisno od interesov. Zame so bili to kinematografi. Na filmski umetnosti je Los Angeles v resnici zrasel. Mesto je kot več manjših mest v enem. Kjerkoli se človek ustavi, bo našel nekaj zanimivega. Celotno izkušnjo dopolnijo drobni trenutki, kot je na primer opazovanje košarkarske tekme med dvema lokalnima ekipama na Venice Beach. Bistveno se mi zdi, da se v utripu mesta izgubiš.

Los Angeles - Hollywood sign

Kako razumete ‘mesto angelov’?

Zdaj razumem, od kod prihaja ta ikonografija. Občutek dobiš, da je tam vse dovoljeno in vse lepo, pa čeprav ni. Na eni strani so sanje, na drugi kruta resničnost. Zraven pride tudi zavedanje, kako zelo nepomemben si v množici vseh teh ljudi – majhen delček celote. Zaveš se, da se svet ne vrti okoli tebe. Tega pri nas ne moreš doživeti.

Los Angeles - subway

Vam je kakšna zgodba še posebno ostala v spominu?

Da sem v trgovini  našel slovenski film Petelinji zajtrk. In s taksistom sva na poti z letališča do Santa Monice poskušala razrešiti vprašanje o predsedstvu. V spominu so mi ostale njegove besede. Rekel je, ne glede na to, kdo bo na vrhu, republikanec ali demokrat, moški ali ženska, črnec ali belec, Kalifornija bo vedno Kalifornija. Tam si vedno dobrodošel.

FOTO: Aljoša Nikolić

PREBERITE ŠE: Los Angeles, nov način kako do napisa Hollywood



 

 

 

Bahami: Ne odlašaj na jutri #fotozgodba

Bahami skozi objektiv nagrajenega slovenskega fotografa Nejca Draganjca. O njegovem delu ste lahko brali že v Vandraj intervjuju (tu), tokrat pa je z nami delil svoje misli ob orkanu Dorian, ki je prizadel rajske Bahame. To so njegova zgodba in podobe Bahamov pred katastrofo …

Bahami. Za mano je nekaj zelo zaskrbljenih dni. Z grozo spremljam opustošenje, ki ga je na Bahame stresel hurikan Dorian. Še posebej me je skrbelo za zunanje otoke, čudovite ljudi, ki sem jih spoznal tam, in mnoge skrite bisere, ki so mednarodnemu turizmu v veliki meri še vedno nepoznani. Ponovni opomin, da ne odlašaj potovanja na jutri, kamor lahko greš že danes.

Kraljičino stopnišče v glavnem mestu Nassau. Kdo bi si mislil, da je center glavnega mesta lahko tako divji in zelen.

Ja, ponovni. V svoji popotni fotografski karieri sem imel že kar nekaj priložnosti ujeti “zadnji vlak”. In žal se je kar nekaj načrtov tudi že odpeljalo s postaje brez mene na krovu. K sreči je Dorian zavil bolj severno, kot je bilo od začetka predvideno. In kot kaže, je bilo glavnim naravnim lepotam v veliki meri prizanešeno. Tokrat.

Atlas. Največji podvodni kip na svetu.

 

Razkošje na divji Eleutheri.

Vprašanje časa

Vendar je samo vprašanje časa. Še posebej so na takšne vremenske tragedije občutljivi krhki otoški ekosistemi in unikatne bahamske geološke tvorbe. Na primer – Allen Cays legvani (Cyclura cychlura inornata). Ti čudoviti kuščarji zrastejo do 1,5 m dolžine in v divjini jih je še manj kot 1000. Razmnožujejo se le na eni plaži, ne daleč od poti hurikana Dorian. Pa tudi če so jim tokrat  vetrovi s hitrostjo 300 km/h prizanesli, je plaže vsako leto nekaj manj zaradi dvigajoče se gladine morja. Tik, tak, tik, tak …

Samec Allen Cays legvan (Cyclura cychlura inornata)

Posnetek plitvin Exuma Cays:

Še dva izmed zaskrbljujočih (svetovnih) trendov sta privatizacija in gospodarski pohlep. Na Eleutheri, enem izmed zunanjih otokov Bahamov, se skriva najlepša plaža, kar sem jih do sedaj obiskal. Dostop do “Lighthouse beach” je relativno zahteven, zato ponuja danes tako redko in dragoceno kombinacijo sapo jemajoče lepote in odmaknjenega miru. Kmalu bo ta stavek treba spremeniti v preteklik, saj je plažo kupil in privatiziral Disney, ki jo namerava spremeniti v pristanišče za svoje križarke. Škoda.

“Lighthouse beach”, obsijana z mesečino.

 

Iskanje smisla življenja na Lighthouse plaži.

Kaj se zgodi, ko se otok privatizira, lahko vidimo tudi na primeru Compass Cay. Otoček je zbirališče morskih psov sesačev (Ginglymostoma cirratum). Odkar je bil ta naravni karibski paradiž privatiziran ter “nadgrajen” z marino, je tudi zbirališče jaht in vsega lažnega zlata, ki spada zraven. Kot popotnega fotografa me je najbolj zmotila absolutna prepoved fotografije in snemanja s čimer koli večjim kot mobitel ali GoPro. Nepotrebno oviranje, ki pa pravega fotografa zagotovo ne bo ustavilo. Pa to zagotovo ni edini primer! Ta trend se pojavlja povsod po svetu, prvič sem ga že pred leti srečal na Jukatanu. Uradna razlaga? Ne želijo, da se ljudem zaradi predobrih fotografij ne bi dalo več obiskati lokacije. Kakšen absurd. Si že kdaj videl(a) lepo fotografijo lepega kraja in si rekel/rekla: “Sedaj me je pa minilo, da bi kraj tudi obiskal(a)!”. Jaz zagotovo nisem in ne mislim čakati, da se še ena popotna ideja iz seznama želja prestavi na seznam “prepozno”.

Že privatizirani otoček “Compass cay” je mesto zbirališča morskih psov sesačev (Ginglymostoma cirratum).

 

Zasebni lastnik Compass cay prepoveduje fotografijo s čimerkoli večjim kot mobitel/GoPro. Kot da je to nepotrebno omejevanje pravega fotografa že kdaj ustavilo!

Foto: Nejc Draganjec

Vas zanima še več o njegovem delu? Nejc Draganjec je aktiven tudi na spletni strani Wandergraphy.com, najdete ga tudi na Facebooku (klik) in Instagramu (klik).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Preberite še: Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu

Nejc Draganjec: Nagrajeni slovenski fotograf, ki je ujel izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu

Nejc Draganjec, fotograf, popotnik in biolog. V njegovem fotoarhivu boste našli kup dih jemajočih podob, ki jih je ujel v objektiv. Od potapljanja z meduzami na otočju Palau, raziskovanja lepot nočnega neba Zahodne Sahare, trekinga po notranjosti Islandije, odprave v Amazonijo z lokalnimi Indijanci … Med vsemi pa zagotovo najbolj izstopa njegov fotolov na izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu – Sakurajime na Japonskem. Prav tu je nastala tudi fotografija, s katero je postal zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019.

Kdo je Nejc Draganjec, kako ga je na Japonskem za las zgrešila lavina bomba, kako je s predelovalci koke v Amazoniji prišel do plantaž in kako je sploh zaplaval v svet fotografije, preverite v spodnjem intervjuju. 

Kako bi se predstavili tistim, ki še ne vedo, kdo je Nejc Draganjec?

Sem Nejc Draganjec, fotograf, popotnik, biolog. To so tri glavne teme mojega življenja in najraje vidim, da se med seboj čim bolj prepletajo.

Si sploh lahko predstavljate potovanje, kamor ne vzamete fotoaprata?

Mislim, da sem imel to nočno moro ravno prejšnji teden! Po mesecih dolgih priprav potujem okoli sveta, pridem do dah jemajočega motiva ob ravno pravem trenutku, nato pa odprem fototorbo in je prazna … Namenoma pa tega ne bi naredil.

Rezultat vašega fotolova na izbruh najbolj aktivnega vulkana na svetu – Sakurajime na Japonskem, je tudi fotografija, s katero ste postali zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019. Kako je nastala in kaj vam takšno priznanje pomeni?

Idejo za to fotografijo sem dobil že pred leti, tako da bi se lahko reklo, da je bila v nastajanju kar nekaj časa. Kot fotograf moraš biti pogosto precej potrpežljiv in tako sem tudi jaz čakal ter iskal pravi trenutek, da jo iz ideje spravim v resničnost.

Fotografija, s katero je Nejc Draganjec postal zmagovalec prestižnega PNA fotografskega tekmovanja 2019.

Sakurajima je bila najboljša prilika do sedaj, zato so bile priprave res obsežne. Najprej spremljanje seizmoloških podatkov in opazovalnih točk že od doma, ob prihodu takojšen obisk seizmološke postaje in pogovor z lokalnimi vulkanologi, nato pa 48 ur iskanja dobre opazovalne pozicije na vulkanu in čakanje na izbruh. Je pa pri takšnih fotografijah pomemben tudi faktor sreče, za katero pa v fotografiji zagotovo drži, da je na strani pripravljenih.

Cvetenje češenj na Japonskem

Sam v fotografiji sicer nisem zaradi tekmovanj in do sedaj tudi fotografij takega kalibra, ki se jih sicer najde v moji fotoknjižnici kar nekaj, nisem pošiljal naokoli. Seveda pa nisem, tako kot verjetno večina ljudi, imun na učinke zunanje potrditve, da kar počnem, počnem dobro. Občutek je odličen, ko te vzorniki, od katerih si se učil in h katerim si stremel leta, sprejmejo medse in ponudijo iskreno pohvalo.

Japonska, gora Fuji

Kako ste potovali po Japonski? Kje vse ste bili in kaj vas je v tej deželi najbolj navdušilo?

Japonska me je popolnoma prevzela na moji prvi poti tja – pred natanko 11 leti – in tudi tokrat je bila vse, kar sem upal, da bo. Najbolj me kot fotografa navdušuje njena pestrost in združevanje kontrastov. Jukstapozicija elementov, ki jih ne bi pričakoval skupaj. Moderno/tradicionalno, urbano/naravno, sproščeno/adrenalinsko … Ta pestrost je vsaj meni neizčrpen vir fotografskega navdiha.

Možnosti potovanja po Japonski so zelo pestre in preizkusil sem že vse: seveda znamenite vlake, letala, avtomobile, kolesa, trajekte … Pa tudi peš sem veliko prehodil. Na zadnjem fotovanju mi je mobitel zabeležil okoli 400 prehojenih kilometrov. Ne verjamem pa, da mi bo kadarkoli zmanjkalo novih idej za odkrivanje. Naslednjič grem tja jeseni na lov za norimi jesenskimi barvami.

Japonska, Kjoto

Nekaj posebnega je tudi vaša odprava v Amazonijo z lokalnimi Indijanci. Kakšna izkušnja je bila to? 

Če bi biologi imeli svoja romarska središča, bi porečje Amazonke zagotovo bilo eno izmed njih. Biotska pestrost in občutek pristne divjine, ki buhti od življenja, je skorajda brez primerjave. Sicer imam nekaj izkušenj s terenskim biološkim delom po svetu, vendar je bilo vse to “valter liga” napram Amazoniji, zato sem raje poiskal izkušnje in pomoč lokalnega znanja.

Pustolovščina, ki je sledila naslednjih nekaj dni, je še vedno ena izmed mojih najljubših. Poleg očitnega – rastlin in živali – smo se srečali tudi s predelovalci koke, ko smo nenadoma zakorakali na plantažo in rafinerijo končnega pudrastega produkta. Ravno v takšnih primerih so lokalne povezave neprecenljive in celotni dogodek je nato šel skozi brez posebnih težav.

V Amazoniji sem prvič v življenju tudi doživel pravo temno nočno nebo. Občutka, ko stojiš pod rimsko cesto v vsej njeni veličastnosti, tako svetli, da ne rabiš luči za premikanje in da zaradi sija galaktičnega jedra dejansko ustvarjaš senco, se ne da opisati. Res škoda, da se nas večina v razvitem svetu niti ne zaveda, kaj je cena urbanizacije in nočne razsvetljave.

Peru, Machu Picchu

Ste se na kakšnem fotopotovanju že znašli v nevarnem položaju?

Verjetno ja. Potencialno nevarnih krajev je bilo že veliko. Na primer barakarsko naselje na pobočju Cerro San Cristobal v Limi v Peruju. Pa seveda srečanja z divjimi živalmi (velike mačke, povodni konji, morski psi …) in silami narave. Vendar se vedno držim načel upravljanja z nevarnostjo.

Južnoafriška republika in srečanje z morskim psom

Preračunljivo tveganje je OK, nespametna naivnost in brezbrižnost pa ne. Popotni fotografi nosimo s seboj opremo precejšne vrednosti. Velikokrat mesečne ali celo večletne lokalne plače. In ljudje to vejo, zato sem izredno previden in pozoren.

Nisem pa še nikoli bil v situaciji, ki bi bila aktivno agresivna – recimo rop, dejanski napad (ne le zvedavost) živali ali pa življenjsko ogrožujoča poškodba. V takih situacijah ga ni čez preventivo. Morda najbližje do sedaj sem bil v potencialno nevarni situaciji ravno pri izbruhu Sakurajime. Med iskanjem prave pozicije sem se za las in po čisti sreči izognil lavini bombi, ki je nato namesto mene zadela in polomila moje fotografsko stojalo.

Južnoafriška republika

Če bi morali izbrati top 5 najljubših destinacij, katere bi bile? In zakaj?

Na prvih dveh mestih se vedno znova izmenjujeta Islandija in Japonska. Islandija zaradi svoje divje narave in osupljivo lepe krajine, Japonska pa zaradi prej omenjene pestrosti. Najnovejši prišlek na ta moj seznam je tudi Velikonočni otok, s katerega sem se pravzaprav ravnokar vrnil. Prevzela sta me neokrnjeno nočno nebo in vulkanska pokrajina, ki s svojo črno podlago in svetlo zelenim rastlinjem spominja na Islandijo. Potem bi se bilo pa že težko odločiti, saj se mi zdi, da mi je še skoraj vsak kraj do sedaj ponudil nekaj unikatnega. Morda bi v tem trenutku nominiral Palau s svojim bujnim morskim svetom, Zahodno Saharo zaradi svoje unikatne pokrajine in otok Eleuthera, ki je nedvomno skriti biser Bahamov  … 

Bahami

Kaj je za vas dobra fotografija? 

Fotografija je pogledu, kar je poezija govoru. Bogata in estetska ekspresija umetnikovega sporočila. V popotni fotografiji je to sporočilo običajno občutek nekega kraja in časa, ki si ga gledalec fotografije deli s fotografom. Če fotografija izpolni vse to, potem je, kar se mene tiče, res dobra fotografija. Seveda pa ne spregovori vsaka fotografija vsakemu, zato se tudi ljudje pogosto ne strinjajo, katere fotografije so dobre. Vsake oči imajo svojega malarja, je pregovor, ki povzame, da k interpretaciji umetnosti pristopamo iz sebe in iz svojih unikatnih preteklih izkušenj.

In kaj naredi dobrega fotografa?

Vaja. Res ni bližnjice. Lahko poznaš vso fotografsko teorijo, ki obstaja, vendar v trenutku nimaš časa razmišljati o tem. Fotografija je lovljenje trenutkov. Edini način, da postaneš dovolj suveren in hiter, je vaja. Toliko časa, da ponotranjiš koncepte in postanejo refleksni odziv. Dodana vrednost je, da z vajo pridejo izkušnje, z izkušnjami pa tudi sposobnost predvidevanja teh mimobežnih utrinkov.

Bahami

Kakšne podobe najpogosteje lovite v objektiv, kje in kako jih najdete? 

Popotna fotografija je zelo pester žanr. Združuje elemente krajinske, portretne, ulične … Skoraj vseh preostalih žanrov fotografije, vključno s kakšnim “selfijem” (smeh). Nekateri se je lotijo bolj reportersko, nekateri, kot jaz, pa bolj umetniško in pripovedno.

Sam imam največ veselja do fotografije narave, nočne fotografije in fotografije popotnega življenjskega stila. Zato ti trije žanri tudi predstavljajo levji delež vseh mojih popotnih albumov. Narava je tako ali tako vedno okoli nas. Ste kdaj potovali s fotografom in so vas jezili pogosti postanki za fotografijo? Poskusite to z biologom, ki je navdušen nad vsako drugo bilko in hroščem (smeh).

Italija, Toskana

Motivov za nočno fotografijo tudi nikoli ne zmanjka. V urbanem okolju zvezde zamenjajo lučke na Zemlji, daleč od civilizacije pa sem tako ali tako vedno znova presunjen nad nočnim nebom in izkoristim vsako priložnost za astrofotografijo.

Pri popotnem življenjskem stilu pa imam obilo pomoči s strani svoje partnerke. Ne vem, kdo ima večjo srečo – Elizabeta, ki ima vedno s sabo osebnega fotografa, ali jaz, ki imam vedno pri roki fotomodel. Mutualizna simbioza bi rekli biologi.

Kaj pri fotografiji vas najbolj navdušuje in kaj vas je potegnilo v njen svet?

Najbolj me navdušuje, da fotografija omogoča bolj poglobljen stik s svetom okoli nas. V nasprotju s splošnim stereotipom, da je fotografiranje ovira v pristnem doživljanju, je v resnici fotografija orodje, s katerim se v dogodke še toliko bolj poglobimo. Iz pasivnega opazovalca se spremenimo v aktivnega soudeleženca. Tako ujamemo trenutke, ki bi jih drugače najverjetneje spregledali. S portretom misel na obrazu, z makro fotografijo podrobnosti, nevidne prostemu očesu, z dolgo osvetlitvijo minevanje časa itd.

Islandija

Zahvaljujoč družini je bila fotografija moj medij spoznavanja sveta že od ranega otroštva. Imel sem veliko srečo, da sem odrastel v okolju, ki je cenil fotografijo in umetnost nasploh. Kot otrok sem presedel ure in ure s svojim dedkom Justinom Zorkom, ki je pregledoval diapozitive s svojih popotnih avantur, in mu “pomagal” pri izbiri najboljših.

Ne vem, kdo je bil bolj vesel, ko so se razvite fotografije vrnile po pošti z raznoraznih svetovnih tekmovanj – on zaradi pripetih nagrad ali jaz, ker sem jih pogosto lahko obdržal in razstavil v svoji otroški sobi. Veliko podpore sem imel tudi od staršev, ki so mi ne le kupili moje prve 3 kamere, ampak tudi financirali razvijanje fotografij, ki so napolnile kar nekaj škatel za čevlje. Ene slabše od druge, ampak tako se učimo (smeh).

Islandija

So vaši fotopotepi torej del vašega dopusta in oddiha ter financirani iz lastnih prihrankov ali gre tudi za vnaprej naročene in plačane projekte? 

Oboje. Narava fotografskega dela je, da gre verjetno vedno za razmerje med enim in drugim, ki se sčasoma premika iz “večinoma osebnega” k vedno več naročenim projektom. Kar se mi zdi pomembno, je le, da najdeš pravo razmerje med obojim. Nasploh v življenju, v kreativnem delu, kjer je pomemben navdih, pa je po mojem mnenju to uravnoteženo razmerje med osebnim in poslovnim še toliko bolj pomembno.

Koliko takšnih fotopoti opravite na leto?

Želel bi čim več. Vsako leto imam običajno vsaj 2 večja fotoprojekta, ki trajata okoli enega meseca. Med enim in drugim pa še več manjših in krajših poti. Odvisno od priložnosti, ki se pojavijo sproti.

Maroko, puščava Sahara

Kakšen je vaš delovnik, kadar niste na poti? 

Večina fotografskega dela je razdeljena na 3 faze. Priprava, izvedba in dostava. Zame kot popotnega fotografa je fotovanje del izvedbene faze. Pred in po tem sta še 2 ravno tako pomembni fazi dela. Med pripravo osnujem koncepte, naredim raziskavo lokacij, določim urnik in naredim fotoplan. V dostavni fazi ne zmanjka dela v digitalni temnici, veliko ga je tudi s predajo končnih produktov naročnikom, z marketingom, družbenimi omrežji … Zelo rad tudi predavam, pišem fotopisne članke, z naslednjim letom pa pričnem tudi z vodenjem fototur, tečajev in delavnic. Dan ima 24 ur, potem je pa še noč (smeh).

Kakšen tip popotnika ste? 

Običajno dajem prioriteto “manj prehojenim potem” in avanturam z nahrbtnikom. Vendar me ne moti, če vsake toliko časa tudi kdo malo poskrbi zame. Čeprav grem raje v lastni režiji, nimam čisto nič proti organiziranim skupinam. Vse za boljši rezultat, v vsakem primeru pa na potovanjih običajno spoznaš krasne ljudi.

Toskana, Italija

Kot kaže imate na potovanjih tudi precej stikov z lokalci. Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Seveda, drugače ne gre, pa tudi če bi šlo, ne bi hotel česarkoli spremeniti. Druženje in spoznavanje z lokalci je po mojem mnenju ključni del potovanja. Ne le zaradi neprecenljivega lokalnega znanja ampak tudi zaradi lastne osebne rasti. Pogosto stvari, ki jih jemljemo kot zelo samoumevne, niso dejansko takšne po svetu.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Iskreno – verjetno spodnje perilo, ker je doma predal najbolj dostopen in se mi s pakiranjem v zadnjem trenutku vedno mudi. Če vas zanima 5 stvari, ki se mi zdijo najbolj pomembne in ne bi verjetno šel nikoli na pot brez njih (vendar ni nujno, da jih spakiram najprej), pa so to seveda kamera, leče, pomnilne kartice, baterije in DOBER sistem varnostnih kopij. Aja, ne pozabite na potni list!

Bahami

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom? 

Ne vem, če je najboljši, se mi pa zdi pomemben in pogosto spregledan: naredi čim več fotografij. Veliko bolj praktično je kupiti nov disk za računalnik ali kartico za telefon, kot pa ponovno potovati okoli sveta po nov spomin, ki se ti ga v nekem trenutku ne da ovekovečiti.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Ramen v vseh svojih tisočerih variacijah na Japonskem, zrezek alpake v Peruju in cheesecake v New Yorku v strešnem baru Bar54 nad Manhattnom. Najslabše? Fermentirani morski pes kot kulinarična specialiteta Islandije.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o fotografiji kot poklicni poti? 

Da prehod iz amaterskega v profesionalno fotografiranje vzame karkoli od veselja. Je ravno tako in toliko notranje izpopolnjujoče. Ne vidim razloga, zakaj bi finančna stimulacija odvzela veselje do fotografije. Ljudje, ki imajo takšno izkušnjo, so morda zgrešili uravnoteženo razmerje med osebnimi in poslovnimi projekti ali pa nasploh sprejemajo napačne projekte.

Nejc Draganjec, fotograf

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Mnogo. O potrpežljivosti, strpnosti, pričakovanjih in dejanskih potrebah. Eno izmed spoznanj, ki bi se ga v naših medijih morda lahko večkrat izpostavilo, je, da nam je v Sloveniji zelo lepo. Zelo rad potujem, vendar se vedno z veseljem vrnem nazaj domov. Čeprav se Slovenci menda pregovorno radi pritožujemo – ko enkrat prepotuješ svet in dobiš primerjavo, spoznaš, da nam res ni nič hudega.

HITRIH 6

Najljubša država: Japonska

Najljubše mesto: Singapur

Najljubša plaža: Lighthouse beach, Eleuthera, Bahami

Najljubša kulinarika: mediteranska

Naljubši način transporta: avto

Najljubši jezik: slovenščina (od tujih sem nedavno razvil veliko zanimanje za latinsko-ameriško španščino. Pred tem pa japonščina.)

Foto: Nejc Draganjec/arhiv

Vas zanima še več o njegovem delu? Nejc Draganjec je aktiven tudi na spletni strani Wandergraphy.com, najdete ga tudi na Facebooku (klik) in Instagramu (klik).

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE : Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.