Bahami skozi objektiv nagrajenega slovenskega fotografa Nejca Draganjca. O njegovem delu ste lahko brali že v Vandraj intervjuju (tu), tokrat pa je z nami delil svoje misli ob orkanu Dorian, ki je prizadel rajske Bahame. To so njegova zgodba in podobe Bahamov pred katastrofo …
Bahami. Za mano je nekaj zelo zaskrbljenih dni. Z grozo spremljam opustošenje, ki ga je na Bahame stresel hurikan Dorian. Še posebej me je skrbelo za zunanje otoke, čudovite ljudi, ki sem jih spoznal tam, in mnoge skrite bisere, ki so mednarodnemu turizmu v veliki meri še vedno nepoznani. Ponovni opomin, da ne odlašaj potovanja na jutri, kamor lahko greš že danes.
Ja, ponovni. V svoji popotni fotografski karieri sem imel že kar nekaj priložnosti ujeti “zadnji vlak”. In žal se je kar nekaj načrtov tudi že odpeljalo s postaje brez mene na krovu. K sreči je Dorian zavil bolj severno, kot je bilo od začetka predvideno. In kot kaže, je bilo glavnim naravnim lepotam v veliki meri prizanešeno. Tokrat.
Vprašanje časa
Vendar je samo vprašanje časa. Še posebej so na takšne vremenske tragedije občutljivi krhki otoški ekosistemi in unikatne bahamske geološke tvorbe. Na primer – Allen Cays legvani (Cyclura cychlura inornata). Ti čudoviti kuščarji zrastejo do 1,5 m dolžine in v divjini jih je še manj kot 1000. Razmnožujejo se le na eni plaži, ne daleč od poti hurikana Dorian. Pa tudi če so jim tokrat vetrovi s hitrostjo 300 km/h prizanesli, je plaže vsako leto nekaj manj zaradi dvigajoče se gladine morja. Tik, tak, tik, tak …
Posnetek plitvin Exuma Cays:
Še dva izmed zaskrbljujočih (svetovnih) trendov sta privatizacija in gospodarski pohlep. Na Eleutheri, enem izmed zunanjih otokov Bahamov, se skriva najlepša plaža, kar sem jih do sedaj obiskal. Dostop do “Lighthouse beach” je relativno zahteven, zato ponuja danes tako redko in dragoceno kombinacijo sapo jemajoče lepote in odmaknjenega miru. Kmalu bo ta stavek treba spremeniti v preteklik, saj je plažo kupil in privatiziral Disney, ki jo namerava spremeniti v pristanišče za svoje križarke. Škoda.
Kaj se zgodi, ko se otok privatizira, lahko vidimo tudi na primeru Compass Cay. Otoček je zbirališče morskih psov sesačev (Ginglymostoma cirratum). Odkar je bil ta naravni karibski paradiž privatiziran ter “nadgrajen” z marino, je tudi zbirališče jaht in vsega lažnega zlata, ki spada zraven. Kot popotnega fotografa me je najbolj zmotila absolutna prepoved fotografije in snemanja s čimer koli večjim kot mobitel ali GoPro. Nepotrebno oviranje, ki pa pravega fotografa zagotovo ne bo ustavilo. Pa to zagotovo ni edini primer! Ta trend se pojavlja povsod po svetu, prvič sem ga že pred leti srečal na Jukatanu. Uradna razlaga? Ne želijo, da se ljudem zaradi predobrih fotografij ne bi dalo več obiskati lokacije. Kakšen absurd. Si že kdaj videl(a) lepo fotografijo lepega kraja in si rekel/rekla: “Sedaj me je pa minilo, da bi kraj tudi obiskal(a)!”. Jaz zagotovo nisem in ne mislim čakati, da se še ena popotna ideja iz seznama želja prestavi na seznam “prepozno”.
Foto: Nejc Draganjec