Od orkestra do hiphopa, od klasičnega klavirja do underground zvokov. Žiga Murko je glasbeni multipraktik, ki osvežuje in bogati slovensko glasbeno sceno z jazz, progresivnimi in alternativnimi urbanimi zvoki. Za njim je prehojena dolga karierna pot, tako po svetu kot med glasbenimi žanri. Jazz pozavnist, producent in skladatelj je svoj talent pilil in nadgrajeval v evropskih in ameriških mestih, rezultat pa je njegova bogata diskografija, polna presenečenj, novih zvokov in kulture, v kateri nemalokrat najde navdih. Trenutno se navdušujemo nad njegovo zadnjo ploščo Event, kmalu pa ga bomo lahko v živo poslušali tudi na Ljubljanskem Jazz festivalu, ki se začne 29. junija. Preden se ponovno vrne v tujino, smo ga ujeli v Ljubljani, kjer smo se pogovarjali o glasbi, študiju v tujini in še marsičem.

Glasba te spremlja že leta, skoraj desetletja. Kdo te je navdušil zanjo in kdo je najbolj vplival nate kot glasbenika?

Glasbo sem se začel učiti pri šestih letih na glasbeni šoli v Piranu. Moj prvi inštrument je bil klavir, po osmih letih študija pa sem si želel spremembe in se odločil nadaljevati svojo glasbeno pot z učenjem pozavne. Veliko dobre glasbe sem spoznal preko očeta, ker je bil tudi sam zelo dober pozavnist in velik ljubitelj glasbe. Veliko sem se naučil od profesorjev pri katerih sem se izpopolnjeval, kot so Iztok Babnik, Albert Kolb in Branimir Slokar, če naštejem le peščico na področju klasične pozavne. Pri zgodnjih letih sem začel poslušati tudi jazz, ki je zelo vplival na moj pogled in kasnejši glasbeni razvoj. Zelo velik vtis so name pustili Miles Davis, Wayne Shorter, Weather report in John Coltrane.

Po končanem konservatoriju v Sloveniji si študij nadaljeval na Nizozemskem. Zakaj Rotterdam?

Spoznal sem Denisa Beganoviča – “Kiki-ja”, ki me je še dodatno navdušil nad jazz pozavno. Kratek čas je tudi sam študiral v Rotterdamu in mi dal kontakt za tamkajšnjo šolo CODARTS, ki slovi po odličnih pedagogih za jazz pozavno, kot je Bart van Lier. Ključna prelomnica je bila odločitev za študij jazza. Takrat sem se preselil v Rotterdam kjer sem spoznal glasbenike od katerih sem se veliko naučil, med drugim bobnarja Dre-ja Hočevarja s katerim redno sodelujem.

Navdih si nato našel v New Yorku. Zakaj ima to mesto na umetnika tako močan vpliv, kako si ga doživel kot ustvarjalec?

New York ima bogato glasbeno poreklo. Od zlate dobe swinga in big bandov, do iznajdbe be-bopa, nato cool in modalni jazz in nazaj v hard-bop v 60-tih. Istočasno so se razvijale nove oblike eksperimentalne improvizirane glasbe, free jazz ter kasneje fuzija rocka, funka in to vse na področju jazza, kaj šele ostale glasbene zvrsti, ki so ravno tako raznolike. Razvidno je, da stik različnih kultur in sobivanje le teh razvoj glasbe bistveno pospešuje. Osebno sem se že od malih nog spraševal, kako je živeti v takem mestu in ko sem imel prvič priložnost obiskati New York, v poznih devedestih, mi je bilo jasno, da je to mesto, ki mi je pisano na kožo.

V tvoji glasbi lahko slišimo veliko hiphopa, je to vpliv New Yorka?

Hiphop ravno tako izhaja iz ulic New Yorka in je v zadnji dekadi prerasel v globalni fenomen. Hiphop je zelo širok pojem in predstavlja specifično kulturo, osebno pa se me je pa najbolj dotaknila produkcijska plat ustvarjanja, ki diktira kako stvar zveni.

Kaj pa Los Angeles, je tamkajšnji lahkotnejši vibe kaj spremenil tvoj stil glasbe?

Ja, priznam. Sem iz obale in imam rad sonce. (smeh)

Verjetno se življenje in ustvarjanje v različnih mestih precej razlikuje. Se je bilo po vseh teh izkušnjah težko vrniti v Slovenijo?

Ob prihodu nazaj v Slovenijo imam vedno že izdelan plan, tako da večino časa preživim v studiu. Možnosti koncertiranja in povezovanja z novimi ljudmi je v Sloveniji namreč bistveno manj.

Je tukaj dovolj podpore za glasbene ustvarjalce, bi lahko ustvarjal samo v slovenskem prostoru?

Nekaterim to sigurno uspeva. Osebno menim, da bi bilo lahko podpore v določenih sektorjih več. Ravno tako bi se glasbeniki morali več povezovati in organizirati predavanja, delavnice, dogodke, na katerih bi predstavljali nove projekte ter vzpostavili nivo dialoga, kaj glasba pomeni kot znanost, kot umetnost in nenazadnje kot zabava.

Kako pa bi komentiral jazz sceno v Ljubljani? Je dovolj dinamična, kakšna je slovenska publika?

Zadnja tri do štiri leta odkar sem aktiven večinoma v produkciji originalne glasbe, nisem več toliko prisoten na področju Ljubljanske jazz “scene”, zato težko komentiram. Sigurno je na področju jazz delavnic veliko več možnosti kot šest let nazaj, vendar pravega jazz kluba še vedno nimamo. Ravno tako nimamo festivala izključno slovenskega jazza in improvizirane glasbe, kot je bil na primer festival Boben in Lajna v letih 2011 in 2012, tako da tukaj se da še veliko narediti.

Smo pri nas vajeni slediti trendom, sprejemamo novosti? Kako ustvarjaš ti, slediš nekim smernicam ali ti je bližje sodobna improvizacija?

V Slovenijo pridejo trendi z nekaj letno zamudo in kadar pridejo, so vsi navdušeni, kot da je to nekaj novega in izjemnega, čeprav je večina takih ustvarjalcev uspešno ali tudi manj uspešno prevzela ali prekopirala metodologijo in estetiko umetnikov, ki so trenutno popularni oziroma v tujini že zamirajo. Od drugih producentov in glasbenikov me morda loči prav moja izkušnja v New Yorku ter kasneje v Los Angelesu, kjer je taka glasba doma. Pri snemanju albuma “13” v New Yorku so bili v zasedbi večinoma starejši glasbeniki z veliko več izkušnjami, kot sem jih imel takrat jaz in to je še zvišalo moj nivo in način igranja ter dojemanje glasbe. Osebno sem pogosto skeptičen do novejših trendov, vendar me zanimajo in jih pogosto tudi analiziram. Priznam pa, da se me ob koncu dneva najhitreje dotakne glasba izpred 30-40 let.

V prvih dneh julija te lahko spremljamo v solo izvedbi na Jazz festivalu v Ljubljani. Kaj lahko pričakujemo?

Mislim, da me od ostalih producentov tega žanra loči moj specifičen sound, za katerega je značilna uporaba starih cenenih samplerjov, semplanje z vinilnih plošč in presnemavanje materiala čez audio in VHS kasete. K moji drugačnosti doprinese tudi igranje pozavne in nekoliko eksperimentalen ter eklektičen pristop k produkciji, kar bo še dodano izrazito v novih skladbah z EP-ja, ki nosi naslov Nautilus in, ki ga bom premierno predstavil na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana.

Na ljubljanskem festivalu se torej zagotovo vidimo, katere klube pa bi priporočil našim bralcem, ki potujejo v New York, Rotterdam, Los Angeles? Kam po najboljšo jazz izkušnjo, kam po sproščeno vzdušje?

V vseh treh mestih lahko najdemo veliko dobre glasbe. Če se nahajate v Los Angelesu, priporočam Low end Theory za dobro dozo beatov in elektronike. Za pravo jazz izkušnjo obiščite Village Vangurad v New Yorku. Če pa se potepate poleti po Evropi in ste pristali v Rotterdamu ravno ob pravem času, priporočam obisk največjega Jazz festivala na planetu – North Sea Jazz. Ob drugačnem slučaju pa lahko zavijete v coffeeshop “The 4 Floors” za sprostitev. 🙂

Foto: Dino Kužnik