Ko se človek za 552 dni poda od doma, spozna, kaj v življenju res potrebuje.

Mlada popotnika Katja Stojilkovski Katka in Mic Malenšek pravita, da je povsod lepo. Zato sta prav tako poimenovala svoj blog, ki je nastal na začetku njune 552 dni dolge poti po Aziji. Od jeseni sta sicer že doma, a zdi se, da jima je ta življenjska izkušnja le še dala nov zagon in po njunih zapisih sodeč v domači dnevni sobi ne zdržita prav dolgo. Z njima, kot predstavnika mlajše generacije popotnikov, smo se pogovarjali o tem, kako sta začela potovati, kaj ima potovanja pomenijo in ali sploh kdaj v rokah držita zemljevid.

Kdaj sta Mic in Katka prvič odšla na potovanje brez spremstva staršev?

Iskreno, prepozno. Prioritete srednješolskih in začetka študentskih let so bile drugje in šele nekje v zgodnjih dvajsetih sva se vsak na svojem koncu pričela spogledovati s svetom. Moje prvo daljše potovanje je bilo v Indonezijo za dobra dva meseca, Katkino pa prav tako v tiste konce, in sicer na Bali za mesec dni. A ker nikoli za nič ni prepozno, bova tudi potovanja še dobro nadoknadila.

Kmalu potem, ko sta se spoznala sta se odločila za dolgo potovanje po Aziji. Kako so odločitev, da odpotujeta za več kot leto dni komentirali vajini bližnji?

Govoriti in sanjariti o eno leto in pol dolgem potovanju je eno, ko pa dejansko pustiš službo, odpoveš dopolnilo zdravstveno zavarovanje in izklopiš telefon … Takrat gre za res. Moji bližnji, tako starši, kot prijatelji, so že nekaj časa vedeli, da se odpravljam na pot. Malce težje je bilo pri Katki, ko je novico sporočila dobesedno iz danes na jutri. Kljub vsemu nikoli nisva naletala na neodobravanje. Prej na konstruktiven strah in pomisleke.

 

Nič ne koristi napotek gospoda, ki lahko za prenočišče zapravi 100 evrov in ga moti že, če toaletni papir ni troslojni.

Na več kot eno leto dolgem potovanju sta skorajda diplomirala iz pakiranja, kajne? Kaj človek na potovanju zares potrebuje?

Manj kot za vikend oddih v Poreču. Res. Sicer se potrebe izkristalizirajo šele po nekaj mesecih na poti, a dejstvo je, da sva od oblačil večinoma uporabljala le dve ali tri majice, kakšne dolge hlače, kratke hlače in kopalke ter natikače. Še brez brisače je včasih šlo. Seveda pa sva prostor v nahrbtniku zapolnila tudi z bedarijami, kot sta denimo dve ukuleli, Prešernove poezije, ogromen fotoaparat in vsi pripadajoči kabli pa še kaj … Nič ni hudega, če prinesemo preveč. Pač podarimo nekomu, ki to potrebuje.

Katere mobilne aplikacije vama na potovanju najbolj koristijo?

Za vsako državo se najde kopica brezplačnih aplikacij, ki olajšajo iskanje prenočišč, pravih avtobusov ali pa ponujajo kratek uvodni tečaj v pogovorni jezik. Predvsem sva se posluževala aplikacij, ki so jih sooblikovali popotniki najinega statusa. Torej tisti, ki so potovali z zelo omejenim budgetom. Kaj malo koristi napotek gospoda, ki lahko za prenočišče zapravi 100 evrov in ga moti že, če toaletni papir ni troslojni.

Katero aplikacijo na potovanju največkrat uporabljata?

Nedvomno nama je najbolj prav prišla aplikacija Wally, ki omogoča enostavno in vizualno privlačno beleženje stroškov. Za tako dolgo potovanje je namreč nujno, da zapravljanju posvetiš posebno pozornost. Vsak dan, vseh 552 dni na poti, sva beležila vse stroške. Do centa natančno. Ja, včasih nama je bilo res odveč, a zavoljo tega sva prav gotovo pridobila kakšen mesec ali dva na poti.

Ali na potovanje vzameta zemljevide in vodnike?

Ne. Če se morava posebej pripravit za kakšen podvig ali odročno destinacijo, potem to storiva, ko doseževa internet. In ta je dandanes že na vsakem koraku. Še na baznem taboru Annpurne na 4136 metrih ga imajo! Obstaja ogromno zgovornih strani, portalov in predvsem blogov, ki rešijo prav vsako popotniško zagonetko. Če potrebujeva zemljevid, ga dobiva na lokaciji sami.

Ali sta kdaj potovala s turistično agencijo?

Verjetno v času, ko še nisva okusila strasti popotniškega nahrbtnika. Se pa ne spomnim. Aha, čakaj. Novo leto v Budimpešti šteje?

Kaj vama pomenijo potovanja?

Nič več kot slikarju platno, kitaristu kitara ali čebelarju lipov drevored. Strast. Nekaj, skozi kar brez napora usmerjava najino kreativnost in preko česar navidez nekoristnemu dajeva ogromen pomen. Sončni zahodi. Slasten kokos. Prijatelj iz nepalskega gorovja. Pogled na pisan koralni greben. Tišina ob budističnem templju.

Kaj vaju na potovanjih najbolj pritegne?

Rada jeva. Rada se pogovarjava. Rada bereva. Zdi se mi, da ne potovanjih ne vlečeva ločnic med tem, kaj je kulinarika, kaj kultura, kaj predstavljajo ljudje. Nekako je vse v enem velikem omamno dišečem loncu, iz katerega zajemava z veliko leseno žlico.

Jutri bo, v sklopu člankov Evolucija potovanj, svoj pogled na potovanja predstavil izkušeni popotnik. Ne zamudite!

Katera država je na vaju v teh 552 dneh naredila najmočnejši vtis?

Sedaj, ko sva doma že skoraj pol leta, se največ pogovarjava o Indoneziji, Japonski, Indiji in Nepalu. Sodeč po tem, so nama te države najljubše, a težko je izločiti samo eno. Na koncu so se tudi meje med državami že zabrisale. Sva pa ugotovila, da se najbolje počutiva ob morju, pod palmami in objeta s koralnimi grebeni. To naju hkrati pomirja in navdaja z nepopisno količino ustvarjalne energije. Izberem eno? Indonezija.

Katera destinacija je naslednja na seznamu?

Se ravno odločava. Na srečo imava na najinem blogu Povsod je lepo partnerje, katerim sva sveto obljubila, da bova potovala do onemoglosti. Pa so sladke skrbi tukaj. Seznam je dolg. Spogledujeva se z Bližnjim Vzhodom, butičnimi destinacijami v Jugovzhodni Aziji in Severno Ameriko.

Kam si resnično želita iti, pa vesta, da za enkrat o tem lahko le sanjata?

Na Tokelau. Skromen otoček v južnem delu Tihega oceana. Še vedno ne veva, kako bi prišla do tja, saj so prevozi omejeni na nekaj podvigov letno, a upanje ostaja. Nekoč, nekje.

Foto: Povsod je lepo, http://www.povsodjelepo.com/