Južnoafriška republika je dežela, kjer lahko v prostranih narodnih parkih vidiš velikih pet, spiješ najboljši kozarec vina na svetu, na surfu poskušaš ujeti svoj prvi val indijskega oceana in občutiš energijo črne Afrike.
Moj prvi stik s to magično deželo po pristanku v Johannesburgu, je bil Soweto, ki leži na obrobju štirimilijonskega mesta. Soweto še danes velja za največji geto v Afriki, ki ga je za zmeraj zaznamovala človeška krutost pod imenom apartheid. Se strinjam, da je opazovanje kitov med njihovo selitvijo dih jemajoče, vendar mi misel na to, kaj vse so ljudje v Sowetu preživeli in še preživljajo, ni dala miru.
Zato sem se odpravila v hostel v SOuth WEstern TOwnships, ki ima sloves po visoki stopnji kriminala in brezposelnosti, barakarskih naselij, odličnih nogometnih igralcih, glasbenikih in upornikih. Da sem doživela kar se da pristen utrip Soweta, sem se podala po tem razvpitem predelu Južnoafriške republike z vodeno kolesarsko turo, ki jo zelo priporočam.
Ljudje so ta košček zemlje naselili na začetku 20. stoletja, ko se je pričela zlata mrzlica in z njo delo v rudnikih zlata. Narodna stranka, ki je v letu 1948 pričela z gibanjem apartheida, katerega glavni cilj je bil narediti Južnoafriško republiko »belo«, pa je Soweto načrtno izbrala za »odlagališče črnih«. Zavedali so se, da belci na to območje onesnaženo od rudnikov, ne bodo zavili.
Pedala smo poganjali mimo barakarskih hišk brez elektrike in vodovodne napeljave. Kljub popolni revščini, so nam nasmejani otroci mahali v pozdrav in radovedno pregledovali kolesa. Bili smo priča piščančji klavnici na prostem in nasmejanim mesarjem, ki so si delo lajšali s tekočim alkoholnim medikamentom. In že čez nekaj minut smo se zapeljali mimo vile vredne več milijonov. Danes Soweto nudi dom najrevnejšim in tudi tistim, ki ne vedo, koliko žičnate ograje z električno napetostjo naj postavijo, da bodo obvarovali svoje bogastvo.
Bila je nedelja. In v zelo krščansko obarvani deželi, je to dan za boga in dan za cerkev. Voziti se mimo cerkva, iz katerih je donel glas veselja, je bil zame pravi balzam za uho. Angelski glasovi so odgnali vse negativne misli ali kakršne koli pomisleke, da mi bo nekdo v naslednjih minutah kaj naredil. Enako razpoloženje je bilo ob popoldanskem pogledu na terase, kjer so se ljudje družili, prepevali in plesali, otroci pa se na cesti podili za kosom okroglega usnja. Soweto je namreč že od nekdaj izjemno povezan z nogometom. Tu sta doma dva največja južnoafriška kluba, Orlando Pirates in Kaizer Chiefs. In Soweto se lahko pohvali s prekrasnim stadionom Soccer City, ki je gostil zaključno dejanje svetovnega prvenstva v letu 2010. Četudi nisem nogometni privrženec, me je arhitektura stadiona očarala. Stadion pa očara tudi ljubitelje adrenalina, saj se lahko preko njega zapelješ kar z zip linom. Južnoafriška republika s svojimi adrenalinskimi ponudbami preseneča na vsakem koraku.
Iz okolja, kjer ni bilo in za veliko večino še vedno ni lahko preživeti, pa prihajajo tudi nam zelo poznana imena, ki so zaznamovala svet. Največji zmagovalec nad apartheidom in človek neutrudnega boja za svobodo in enakopravnost je vsekakor Nelson Mandela. Mandela je s pogajanji dosegel miren konec apartheida, v katerem je belska manjšina s trdo roko vladala črni večini med letoma 1948 in 1993. Njegova hiša v Sowetu je danes spremenjena v muzej. Za obisk njegovega doma si je potrebno vzeti kar precej časa, predvsem zaradi neskončne vrste obiskovalcev, ki si želijo doživeti del njegovega burnega življenja. Ulica Vilakazi sredi Soweta je edinstvena. Kot edina na svetu se lahko pohvali z dvema dobitnikoma Nobelove nagrade. Poleg Mandele, prvega predsednika ”mavričnega ljudstva”, je tu svoj čas deloval tudi nadškof Desmond Tutu. Ljudje v Sowetu so s skupnimi močmi ustavili krutost bele roke, ki si žal velikokra domišlja, da je nadčloveška. Na žalost je ta občutek ponekod prisoten tudi danes, 23 let po končanju nočne more za temnopolte. Ampak prebivalci Soweta se ne dajo. Zato se jih drži misel, da ko Soweto kiha, Južnoafriška republika dobi prehlad.
Ko sem se poslavljala od Soweta, so me navdajali mešani občutki. V večernih urah nisem mogla sama pohajati po naselju, kot tudi ne v ostalih mestih na poti. Vendar, če odmislim na opozorila nevarnosti in kriminala, mi bodo od Soweta v spominu ostali veseli in nasmejani obrazi, prekipevajoča energija življenja ter večni optimizem.
Foto: Barbara Kuhar, Shutterstock
