Ste že slišali za IGLU? Ne, ne govorimo o ledenem domovanju, ampak o Improvizacijskem gledališču Ljubljana. Sestavljajo ga trije improvizatorji, Peter Frankl, Vid Sodnik in Juš Milčinski. Poleg tega, da nas na odru vsakič znova spravijo v smeh, Iglujevci v sklopu svoje impro šole tudi brusijo znanje novim improvizacijskim upom.

Zabavni trio se je ravno te dni vrnil iz Kanade, kjer so se v sklopu svoje turneje v dveh tednih ustavili v Vancouvru, Port Coquitlamu, Calgaryju in Edmontonu. Kako so jih sprejeli Kanadčani, kaj nenavadnega se jim je pripetilo na poti in kje jih lahko ujamemo Slovenci, preverite v spodnjem intervjuju.

Kdo je IGLU in kaj vas dela zanimive za občinstvo?

IGLU – Improvizacijsko gledališče Ljubljana smo Peter Frankl, Vid Sodnik in Juš Milčinski – trije improvizatorji, ki imamo skupaj sešteto preko 45 let izkušenj v umetnosti spontanega gledališča. Začeli smo vsak posebej v Šolski impro ligi in kasneje v Impro ligi, leta 2013 pa smo združili moči z željo po bolj profesionalnem delu in raziskovanju na področju impro gledališča. V mednarodni impro sferi veljamo za zelo igrivo improvizacijsko gledališče, doma pa občinstvo pritegnemo predvsem z zanimivimi improviziranimi zgodbami in uporabo široke palete improvizacijskih veščin – tako na predstavah, kot tudi ko v okviru naše impro šole poučujemo mlade improvizatorje.

PREBERI še // Člana IGLU-ja oziroma njegov smisel za humor smo spoznali že v tem pogovoru <–

Ravnokar ste se vrnili s turneje po Kanadi. Kako vas je sprejelo občinstvo čez lužo in kako (če sploh) se razlikuje od našega?

Občinstvo v Kanadi nas je zelo lepo sprejelo – gre za zelo izkušeno in s tem tudi zahtevno občinstvo, ki pa zna ceniti različne stile improvizacijskega gledališča. V Kanadi so sicer vajeni bolj verbalnih veščin, zato jim evropski in južnoameriški stili, ki uporabljajo tudi več gibalne in glasbene improvizacije, predstavljajo nekaj svežega. Se pa od slovenskega občinstva ne razlikujejo bistveno – mogoče so gledalci v Kanadi v povprečju nekoliko starejši in nekoliko bolj pogumni, ko jih prosimo za kakšen predlog, ki bo inspiracija za prizor.

Kako razvit je svet improvizacije v Kanadi in kje smo v primerjavi z njim mi?

Kanada je pravzaprav ena od zibelk moderne gledališke improvizacije, saj je v Calgaryju in drugod dlje časa deloval Keith Johnstone, sicer Britanec, ki velja za enega od očetov “impra”, kot ga poznamo tudi pri nas. Njihova tradicija je tako za kakšnih trideset let starejša od naše in temu primerno tudi bolj razvita – več je profesionalnih impro gledališč, več profesionalnih improvizatorjev in mentorjev in tudi v svetu so kanadski impro umetniki eni najbolj cenjenih. Gre pa tudi scena v Sloveniji nedvomno v pravo smer s profesionalizacijo performerjev in učiteljev, tudi v mednarodnem prostoru slovensko improvizacijo poznajo in jo zelo cenijo, čakamo le še prvo stalno impro gledališče z lastnim odrom.

Kanadčani slovijo po svoji prijaznosti, tudi po tem, da se veliko opravičujejo – sploh za stvari, za katere sploh niso krivi. Ste se kaj pošalili tudi na ta račun?

Kanadčani so zelo duhoviti ljudje, tako da s tem opravičevanjem pogosto kar parodirajo sami sebe. Je pa res, da boš težko za nekom stopil v neko stavbo – četudi vas vidijo zelo na daleč, bodo zagotovo pridržali vrata in vas spustili naprej.

V eni izmed predstav smo res imeli en prizor, v katerem sta Peter in Juš igrala Kanadčana, jaz pa Slovenca (op. p. Vid). Sicer ni bilo opravičevanja, smo pa poskusili govoriti s kanadskim dialektom (z različnimi stopnjami uspešnosti) in del prizora naredili na drsalkah, ki so v Kanadi skorajda bolj pogosto obuvalo kot čevlji.

Katera mesta ste obiskali v sklopu turneje in kateri kotički obiskanih krajev so vas najbolj navdušili?

V sklopu turneje smo obiskali Vancouver, Port Coquitlam, Calgary in festival Improvaganza v Edmontonu. Vancouver je od vseh naštetih definitivno najlepši – je ogromno obmorsko mesto s plažami in zanimivimi kotički, Port Coquitlam je manjši kraj blizu Vancouvra – tam smo na primer iz sobe imeli pogled na predel, kjer živijo predvsem upokojenci in imajo med svojimi hišami tudi golf igrišče z manjšim jezercem. Calgary je olimpijsko mesto – videli smo na primer skakalnice, kjer so naši skakalci leta 1988 slavili srebrno medaljo, poleg tega pa smo obiskali še Heritage Park Historical Village, kjer skušajo s parnim vlakom, starinskimi stavbami in igralci prikazati, kako je Kanada izgledala nekoč. V Edmontonu pa je bila najbolj zanimiva terasa in razgled s Fairmont Hotela Macdonald, zgrajenega leta 1915, kjer sicer ponavadi bivajo največji glasbeni zvezdniki, ko imajo koncert v Edmontonu. Ker se težko izmuznemo svojemu poklicnemu očesu, pa bi verjetno vsi trije na prvo mesto dali vse štiri gledališke dvorane, v katerih smo igrali – definitivno impresivne gledališke konstrukcije!

Se vam je na poti pripetilo kaj nenavadnega?

Nazaj grede smo nekaj časa potovali ločeno – Peter je namreč ponesreči pozabil potni list v hotelski sobi in se je Jušu in Vidu pridružil šele v Montrealu. Sicer pa so nas povabili na tekmo softballa – pravil še vedno ne razumemo, so nas pa naučili nekaj navijaških vzklikov, in sicer: “Good eye!”, “Good hustle!” in “Nice crack!” Za slednjega je nujno, da ga uporabljaš samo na softball igrišču, sicer lahko zaideš v težave.

Kje lahko ujamemo IGLU po Sloveniji in kam v tujino vas bo še odneslo?

IGLU ima v Ljubljani predstave enkrat na teden – bodisi v Menzi pri koritu na Metelkovi, bodisi v SiTi Teatru BTC. Naslednja skupna destinacija v tujini bo festival Spunk oktobra v Zürichu, posamezno pa nas bo Vid septembra zastopal na festivalu Pronto v glavnem mestu Kolumbije Bogoti, Juš pa oktobra odhaja na mini turnejo v Belgijo.

 

Foto: Billy Wong/Improvaganza