Jejte, kjer jedo lokalci

Dobro kuhana in vroča hrana, na kateri se ne pase mrčes, nabito polni lokali in ustekleničena voda, to je le nekaj nasvetov, da sanjsko potovanje obvarujete pred nočno moro zaradi zastrupitve s hrano. 

Slabost, zvijanje v želodcu, bruhanje in driska so pogosta nevšečnost potovanj v tuje dežele. Predvsem ob zastrupitvi s hrano. Pa vendar vam ni treba jesti konzervirane in suhe hrane iz vrečk, brez težav lahko uživate tudi v lokalnih specialitetah in v kramljanju z domačini za obloženo mizo, ne da bi tvegali, da boste naslednjih nekaj dni priklenjeni za straniščno školjko.

Naj se kadi

Vročina ubije bakterije, zaradi katerih vas lahko črviči in prežene na stranišče. Zato pogledujte za hrano, od katere se še vroče kadi. Vselej, ko ste v dvomih, je skodelica vroče juhe precej varna izbira. Kot tudi ocvrte jedi, čeprav je to manj zdrava odločitev od prve.

Gnetite se

Marsikoga premamijo turistom namenjene restavracije, a prav obedovanje v teh se vam zna maščevati. Ohranjanje visokih standardov namreč ni nujna prioriteta, saj se turisti, ker so pač na poti, vanje praviloma ne vrnejo, lokalci pa se odločajo za lokale z njihovo hrano, ki so primernejše tako za njihove okuse kot žep. Zato se raje zapodite v lokalne restavracije, kjer se gnetejo domačini – množica običajno pomeni, da hrana ne stoji.

Higienski standardi

Ne pričakujte povsod po svetu zahodnjaških higienskih standardov: da imajo, denimo, kuharji na glavi mrežice, se hrane dotikajo le z orokavičenimi rokami. To ne pomeni driske in bruhanja, vseeno pa namenite nekaj pozornosti hitremu pregledu kraja, kjer boste jedli.

Lastna higiena

Želodčne težave lahko kaj hitro zakrivite tudi sami. Ker pozabite na najosnovnejše – umivanje rok. Pred vsakim obrokom, tudi če le jabolkom mimogrede, si roke umijte ali uporabite dezinfekcijsko sredstvo.

Pijte s pametjo

Voda je nujna, a prav zaradi nečiste vode marsikateri popotnik obleži. Če niste prepričani o pitnosti vode iz pipe, povprašajte v hostlu. Morda je še bolje, da se vsaj na potovanju odločate za ustekleničeno vodo, vendar pri nakupu preverite, da je zamašek resnično še nedotaknjen. Načeloma se je dobro ogibati ledu v pijači.

Mlečni izdelki

Skisano mleko takoj prepoznamo, a previdnost pri uživanju mlečnih izdelkov – tudi sladoleda! –, ne škodi. Pozorni bodite, kako jih hranijo, na kakšni temperaturi in kako jih postrežejo. Najboljša smerokaza sta seveda vonj in okus.

Sadje in zelenjava

Najvarnejša izbira sta vsekakor sadje in zelenjava z olupki, saj z lupljenjem odstranimo vse nečistoče. Z bananami, mangom, papajo, melono in lubenico, ananasom, kivijem ter citrusi tako ne morete usekati mimo. Če vas zamika jabolko ali morda korenje, ju olupite. Seveda se vam ni treba izogibati sadju brez olupkov za vsako ceno. A tedaj ga skrbno operite.

Meso

Meso v tujih deželah? Mnogi se mu med potovanjem raje odpovedo. Brez potrebe, čeprav se odločajte za pečeno meso, naj ne bo še rožnato. Vegetarijanski meni je primeren tudi, če meso ni zaščiteno z mrežastim pokrovom ter se po njem prosto sprehajajo muhe in drug mrčes. Pomembna je njegova svežost, zato se postavite v vrsto tja, kjer so drugi ljudje. Užitke ob surovem mesu, denimo govejem karpaču, pa morda raje prihranite za dobrodošlico ob vrnitvi.

Avtorica: T. P.
Foto: Thinkstock

Najboljši ulični prigrizki od Evrope do Azije

Tuje dežele ne moreš zares spoznati, dokler je ne okusiš tudi z brbončicami. In to ne v turističnih restavracijah, ki ponudijo le za ščepec kulinarične eksotike, prilagojene zahodnjaškemu okusu, ampak obvezno v takšni, kjer se tare domačinov. Ali, še bolje, na ulici ali stojnici, ki nam zagotovijo poceni gurmanske užitke.

# Bhel puri – Mumbaj

V Indiji se prigrizki na ulici na splošno imenujejo čat in se močno razlikujejo od regije do regije. Toda bhel puri je mogoče najti povsod. A mumbajski velja za najboljšega, zlasti tisti na plaži. To je kombinacija riža, posebna vrsta praženih rezancev in zelenjave z dodatkom, pekočih čatnijev in še bolj pekočih začimb.

#Dürüm – Istanbul

Dürüm je turška različica svitka, narejenega iz »palačinke«, ki je lahko armenski lavaš ali turška jufka. V svitku pa so sestavine iz döner kebaba: z velikega nabodala z ostrim nožem narezani odrezki pečenega mesa (načeloma ovčetine, lahko pa tudi piščanca, govedine ali teletine) ter paradižniki, čebula, kumarice, solata in jogurt. Dobimo ga lahko tudi v domačih krajih, pri pravi turški različici pa je jufka pogreta na žaru.

# Bánh mì – Hošiminh

Bánh mì je v vietnamščini izraz za vse vrste kruha, postal pa je tudi sinonim za sendvič. Gre za produkt francoskega kolonializma v Jugovzhodni Aziji, zato spretno kombinira azijske in evropske sestavine. Vsekakor moramo dobiti sveže pečeno bageto, v njej pa meso, morda svinjino, spečeno na žaru, ali mesne kroglice, zraven pa rezine sveže kumare, vloženo korenje, pašteto oziroma majonezo. Zveni kot navaden evropski sendvič, a v resnici najbolj tekne na ulicah Sajgona. Zraven pa močna črna kava z veliko sladkega kondenziranega mleka.

# Tagine – Marakeš

Jed tagine (izg. tažin), ki je dobila ime po loncu, v katerem se kuha, je berberska enolončnica, ki jo počasi, ure in ure, kuhajo na odprtem ognju. Obstaja več različic, v vsaki pa so meso (jagnjetina, govedina ali piščanec), zelenjava in veliko zelišč in začimb, ne manjka niti sadja in oreščkov. Zraven pride na mizo kuskus ali kruh.

# Svinjski sataj – Bangkok

Sataji so, na kratko rečeno, ražnjiči po azijsko. Izvirajo iz Indonezije, a tudi na Tajskem so zelo priljubljena ulična hrana. Koščke mesa najprej marinirajo v kokosovem mleku in vrsti (pekočih) začimb, nato jih nabodene na lesene palčke spečejo na majhnem prenosnem grilu. Zraven obvezno pride ačat, pekoča kumarična solata, in sladko-pekoča arašidova omaka. Posebnost bangkoške različice je to, da uporabijo svinjino.

# CrÊpes (palačinke) – Pariz

Stojnica, na kateri pečejo palačinke, je najbolj tipična ponudba hitre prehrane pariških ulic. Poleg običajnih sladkih različic, denimo z nutelo, ki so primerne za zajtrk ali posladek, je za kosilo ali večerjo primernejša slana različica z, denimo, šunko in sirom, lahko pa tudi z zelenjavo. Največ izbire je na bulvarju Montparnasse, kjer se vrstijo stojnice s palačinkami ena za drugo.

# Espetinho – Rio de Janeiro

V portugalščini espetinho (izg. espetinjo) pomeni »mali ražnjič«. To je natanko tisto, kar z majhnih prenosnih žarov prodajajo po vsem Riu pa tudi po drugih brazilskih mestih. Najpogosteje uporabijo začinjeno govedino ali piščančje mesto pa tudi klobase, rakce, koščke ribe in poseben sir, ki se ne topi, queijo coalho. Zraven prodajalci ponudijo pekočo omako in farinho, grobo mleto moko, ki jo Brazilci radi posujejo po mesu.

# Currywurst – Berlin

Currywurst so »iznašli« šele leta 1949, vendar že velja za najtradicionalnejšo nemško ulično hrano. K najprej kuhani in nato popečeni svinjski klobasi dodajo kečap in karijev prah, zraven pa kruh ali pomfrit. V Nemčiji vsako leto pojedo 800 milijonov tovrstnih klobasic, še posebno priljubljene so v Hamburgu in Berlinu.

# Falafel – Tel Aviv

Čeprav je ni evropske prestolnice, ki ne bi imela falafla v svoji ponudbi hitre prehrane, ga je obvezno poskusiti tam, kjer izvira. Od kod natanko izvira, je sicer stvar debate: eni trdijo, da v Egiptu, drugi navijajo za Palestino oziroma Izrael. Vsekakor ga imajo Izraelci za svojo narodno jed. Falafel je samo beseda za pečene kroglice iz čičerikine moke, v resnici pa lahko pomeni sendvič, v katerem so te kroglice. V pita kruh dodajo še solato, različno drugo zelenjavo, pekočo omako, začimbe in tahini (sezamovo pasto).

# Ceviche – Lima

Ceviche (izg. seviče) velja za perujsko narodno jed – v njegovo čast imajo celo praznik –, vse bolj priljubljena pa je tudi drugod po svetu. Recept je preprost: koščke popolnoma sveže ribe marinirajo v soku citrusov in jih nato zmešajo s kolobarčki čebuli, pekočimi paprikami, soljo in poprom. Ključno je, da je riba sveža in jed postrežena takoj. Včasih zraven postrežejo s sladkim krompirjem, solato, koruzo ali avokadom

# Halo halo – Filipini

V prevodu halo halo pomeni »mešanica« in v resnici gre za noro mešanico sladkih sestavin. Osnova sta nariban led in konzervirano sladko mleko, k temu pa se dodaja vse mogoče, samo da je kar se da sladko in pisanih barv: kuhan fižol, kokos, karamelizirane banane, tapioka, sladek krompir, sladoled in še marsikatera druga, zahodnjaku neznana sestavina.

Za zahodni okus zadošča ena pokušina, med Azijci pa gre sladica v promet v velikanskih količinah in vrsti lokalnih različic.

Članek je bil objavljen v Delovi prilogi Trip.

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.