Tomi in Nina: Slovenca, ki sta na leto in pol dolgem potovanju našla inspiracijo za posel

Tokrat smo klepetali s Tomijem Krušičem in Nino Fučko, Vagabundoma, ki sta prepotovala že lep del sveta, na potovanjih pa našla tudi inspiracijo za posel. Kje vse sta že bila, kam sta namenjena in kašna so njuna potovanja, preberite v spodnjem intervjuju.

Kje smo vaju ujeli tokrat?

Že pol leta doma razvijava svoj poslovni model masaž v pisarnah – www.offis.si, da s svojo vagabundovsko sproščenostjo sproščava stresna korporativna okolja in jih pripravljava na nove poslovne uspehe.

Kolikšen del leta preživita na potovanjih?

Krajši dopusti nama vzamejo 2-3 tedne, drugače pa se trudiva, da razvlečeva potovanje in poskušava obiskati vse kar imava na `bucket listu` (ne bo lahko).

Koliko časa sta bila najdlje zdoma?

Leto in pol.

Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Več ko potuješ, bolj ti je jasno, da je več lokacij, ki bi jih rad obiskal. In vse te lokacije je treba skombinirati z življenjem in življenjskim stilom, ki ga želiš razvijat. Mlademu meni bi sporočil, naj začne potovati čim prej. Takrat me je bilo strah, da nimam dovolj denarja, v resnici pa je možnosti za zaslužek na poti ogromno. Še posebej ker začneš razvijati iznajdljivost, ki ti omogoča da doživiš več. Načeloma imava še kar nekaj lokacij, ki sva si jih zacahnila, preko pogovorov z ostalimi popotniki, s katerimi smo se ujeli v stilu potovanja. Najbolj pomembno nama je, da se je možno približati lokalnemu načinu življenja, dobra hrana in čarobnost mati narave!

Katero od preteklih potovanj vama je najbolj pri srcu?

Na zadnjem potovanju v enem kosu sva obiskala: Tajsko, Kambodžo, Malezijo, Singapur, Indonezijo, Filipine in živela eno leto na Novi Zelandiji. To je bilo potovanje najinega življenja. Če nama uspe, ponoviva tempo, a na drugih lokacijah.

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

V  bistvu  nisva imela bloga. Na začetku sva se malo igrala s snemanjem intervjujev s Slovenci, ki živijo v tujini z naslovom Zakaj migriraš, Janez, ki sva jih objavljala na Facebook strani: Vagabund, javi se! Kasneje pa sva razvila projekt Travel`n`Touch, s katerim sva pol leta potovala z najino potujočo hiško (#vanlife) preko Nove Zelandije in masirala po kempih. Maori imajo zelo lep koncept, ki se imenuje »Koha«, kar pomeni, da daš kolikor se ti zdi vredno. Ljudje so zelo pošteni, tako, da sva brez problemov nasitila najine želodce in napijala najinega Gandalfa (kombi).

Kaj počneta, ko sta doma?

Trenutno se fokusirava na projekt www.offis.si, šport in druženja s prijatelji ter družino. Dolgčasa ne poznava že dolgo časa.

Na kakšen način si financirata svoje poti?

Hustlers 4 life. Malo tu in malo tam. V Sloveniji dela ne zmanjka. Prav tako v tujini. Navajena sva delati, zato se znajdeva povsod. V Aucklandu sva po pol leta potovanja po JV Aziji končno spet našla delovno rutino. Najprej je Nina dobila službo v drop-in health masažnem salonu, sam pa sem si poiskal nekaj v bližini. Nisem si želel v gostinstvo, a se je odprla dobra priložnost v semi-fancy mediteranski restavraciji v lasti kosovskih Albancev, ki so naju vzeli za svoje. Na drugi strani sveta se vezi z vsemi državami bivše Jugoslavije vzpostavijo zelo hitro in ostanejo zelo močne. Poleg dragih steak-ov, smo prodajali tudi premium čevape. Tri kose za 15 novozelandsih dolarejev (smeh). Kasneje pa sva služila s pomočjo Travel`n`Toucha in masažo na poti. V Queenstownu, na južnem otoku Nove Zelandije, kjer sva se spet ustalila za dva meseca, sva si oba našla zelo dobro plačane službe, s katerimi sva napolnila budget za nadaljevanje potovanja.

Na katerem kontinentu se počutita najbolj domače? Zakaj?

Nova Zelandija! Preprost način življenja in sistem, ki temelji na zaupanju. Veliko odkritij me je kot Slovenca šokiralo. V pozitivnem smislu. Prav navaditi sem se moral, da denar ni problem, da beseda ali roka velja isto kot pogodba in da v časopisu ne najdeš veliko črne kronike. Rugby in kmetijstvo. To je vse. Naslovnice so prekrivali naslovi kot so: »Grozi nam pomankanje avokada,« ali »Bomo za božič imeli dovolj krompirja?« Poleg tega obstaja srednji razred in z malo iznajdljivosti ter motivacije za delo lahko razviješ uspešen posel ali najdeš odlično delo, kjer lahko hitro napreduješ. Narava je očarljiva. Predvsem zato, ker je raznolika, otoka pa tako velika glede na število prebivalcev, da se z lahkoto izgubljaš v pravljičnih scenarijih. Maorska kultura, ki se je lepo zoperstavila belemu človeku, pa daje vsemu temu prav poseben čar, ki ga ni moč zaslediti nikjer drugje. Maori sicer niso popolnoma zadovoljni, a če jih primerjamo z avstralskimi Aborigini, so dosegli veliko veliko več. Najbolj nevarna žival je čebela. V državo pa filtrirajo vse nekoristneže in s tem oblikujejo bolj izobraženo kulturo, ki doprinaša skupnosti. Le malo daleč je od družine in prijateljev.

Poleg Nove Zelandije pa se nama je v zelo pozitivni luči prikazala Indonezija, predvsem Ubud, Lombok in zimzeleni tajski Chiang Mai. Hitro se udomačiva. 

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Seveda! K temu strmiva. Najbolj so naju presenetili na Lomboku, muslimanskem otoku Indonezije, ki je sosednji otok Balija. Čisto, odlična hrana in pristno prijazni ljudje. Prav posebna energija, ki te navdihuje in inspirira na vsakem koraku. Tam sva spoznala tudi (danes) zelo dobro prijateljico Danico, ki nama je pomagala pri odkrivanju le-tega. Vodi agencijo Runaway42 in jo priporočava vsakemu, ki bi obiskal ta otok, ki ga je pred kratkim prizadel grozovit potres, čigar rezultat je bil na stotine mrtvih žrtev in več tisoče porušenih domov. Potrebujejo turizem, za boljšo prihodnost. Iz srca priporočava!

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Tudi. Sicer sva se poigrala malo v svetu popotniškega fotografiranja na instagramu, a sva se hitro izgubila v trenutkih okolice in ljudi, ki so naju obdajali. Resnično uživava v najinih trenutkih. Včasih res moraš kliknit na sprožilec telefona ali fotoaparata ali pa posnet kak video, ki ga potem z veseljem obdelujem, a mislim, da bi nama potovanje brez fotografije uspelo brez slabe vesti.

Kakšen tip popotnikov sta?

Preprosta. Go with a flow. Ne planirava dosti. Splanirava par dogodivščin in lokacij, ki jih želiva odkljukat, vse ostalo pa prepuščava naključju življenja. Jaz sem večji entuziast planiranja, Nina pa je zadovoljna, kamorkoli jo odpeljem in zaupa moji organizaciji. Rada ustvarjava in vedno bolj upočasnjujeva tempo, da doživiva več. Včasih sem bil oboževalec hitrega tempa in skakanja zz lokacije na lokacijo. Danes pa si želim postati lokalec za nekaj časa in splesti močnejše vezi z ljudmi in okoliško kulturo, kot jih lahko v dveh ali treh dneh.

5 stvari, ki jih najprej spakirata?

Pakiranje je eno od lepših opravil, ker označuje prihod odhoda. Po navadi je Nina odgovorna `spakirovalka` in je zadolžena, da pridem nazaj v kompletu. Potni list, denarnica s karticami, zavarovanje, blazinica za okoli vratu in spanje na transportih ter fotoaparat. Vse ostalo je ali pa ni. Se da preživet.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Nasveti so praktične narave, kot so zavarovanja, uporabljanje logike in skrb za osnovno varnost. Pa čim več radovednosti. Ostalih nasvetov popotnik ne potrebuje, ker vsak svojo zgodbo spiše sam, preko odgovorov, ki jih dobi na poti. In njegova zgodba bo pravilna! Potovanje je ena najboljših terapij. Še posebej, če živiš pod pritiski domače okolice in se zaradi ne uglaševanja s samim sabo, počutiš izgubljen. Imamo različne interese, predpostavke in cilje, a spoznavanje samega sebe in razvijanje empatije bo vedno koristno in učinkovito! In to potovanje omogoča. Še posebej solo ali potovanja v paru. Greš z radovednimi očmi, sprašuješ, odkrivaš in inspiriran razvijaš boljšega samega sebe. Se mi zdi, da Slovenci vedno bolj potujemo in raziskujemo, kar me zares veseli.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznala po svetu?

Ne samo karakterno, tudi kot jedca sva zelo preprosta. Nina je velik oboževalec Roti Canaia. To je nekakšno testo, ki sva ga jedla v Maleziji, a izvira iz Indije. Lahko si ga predstavljate kot burek brez file, zraven pa postrežejo še različne omake indijskih začimb, v katero ta `burek` potem pomakaš. Z Nove Zelandije sem moral zorganizirati letalski postanek v Kuali Lumpur za 12ur, da sva se ga lahko najedla, da nama je štrlel iz vseh lukenj. Plus roti za na pot.

Sva tudi velika oboževalca currya s kokosovim mlekom, enega najboljših sva jedla v Port Bartonu (Filipini). Sam obožujem lakso – malezijsko nudl juho, Penang (Malezija), Nina pa bi lahko do konca življenja preživela na papaya solati (Tajska). Ne smeva pa pozabiti sticky rice-a, s severa tajske, najboljšega v Chiang Maiu. To so jedi, ki bi naju kot miši na past iz sira, zvabile nazaj na iste lokacije. A, ko si dolgo časa v tujini, resnično pogrešaš veliko slovenskih specialitet, ki jih ne najdeš po svetu.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Vse izkušnje se naučiš vzeti kot lekcije. Tako, da načeloma slabih sploh ni. Najbolj neugodno sva se počutila, ko sva imela nesrečo z motorjem na tajskem mini otoku Koh Tao in tam dva tedna celila rane ter Ninin zvit gleženj. Gnojilo se mi je koleno, vsak dan je deževalo, Nina ni in ni shodila in malo so naju načenjali živci, ker nisva vedela za koliko časa sva hendikepirana na tej neprijetni lokaciji. Kmalu ugotoviš, da je to življenje in da na ene stvari nimaš vpliva. Vplivaš pa lahko na svoje reakcije, kar vse skupaj razjasni in začenjaš uživati v malenkostih, ki jih ponuja sleherni dan. Ko sva enkrat razumela to, se je vse odvijalo brez problemov. Skoraj kičasto.

Katera destinacija je presegla vajina pričakovanja in katera vaju je razočarala?

Verjetno kar Nova Zelandija za vse, kar sva že omenila zgoraj. Način potovanja (s kombijem), ki ga zapeljejo tamkajšnji popotniki se razlikuje od backpackanja v južni Aziji, kar nama je kot paru zelo ugajalo. Najbolj pa naju je razočarala Tajska, ki je za najin okus v svojih desetletjih turizma postala prenatrpana, draga in nepristna. Severnjaki še nekako ostajajo gostoljubni, jug pa je že zelo pokvarjen. Za najin okus.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Potovanje je kot življenje. Vsak svoje potovanje kreira glede na svoj stil, cilje in želje. Zmot tu ni. Edina zmota je blokada uresničitve potovanja iz strahu pred spremembami in neznanim. In ljudje o popotnikih? Kot ogromno zmoto bi izpostavil, da ljudje dostikrat `vedo` kako bi popotniki morali živeti svoje življenje, bolj kot popotniki sami. Ravnaj s svojim življenjem odgovorno, a tako, da boš zadovoljen in uspešen po svojih kriterijih uspeha. Naj te ne motijo ostali, ki te ne motijo. Ne boj se drugačnosti.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Vse s svojim namenom! Vse s svojim razlogom! Ne porabljaj energije na stvareh na katere nimaš vpliva in jo raje izkoristi pri opazovanju in kontroli svojih reakcij. Hvaležnost je ključ.

Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel?

Nisva še tam.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

V enem izmed intervjujev je kolega odgovoril, da v Maleziji pogreša majhnost Slovenije. Dostopnost. Ljubljano imaš v mezincu s kolesom. Iz prestolnice imamo pokrito vse konce Slovenije v dobri uri. Poleg tega smo locirani v Evropi, kjer poceni leti omogočajo raziskovanje kultur in zgodovine po smešnih cenah in kratkih razdaljah. Definitivno smo navajeni in razvajeni z zelo dobro kulinariko. Ne smeva pa pozabiti tudi na večkrat omenjeno nepopisno naravo, ki nas obdaja. Čisto okolje. Brezplačen študij in zdravstvo. Hvala ti za vse, Slovenija!

HITRIH 6

Najljubša država: Tomi: Nova Zelandija, Nina: Slovenija in Nova Zelandija

Najljubše mesto: Tomi: Ljubljana, de. Ne sej ne, spuščam tole. Pretežko. Nina: Queenstown, place to be!

Najljubša plaža: Tomi: Kelingking beach, kjer sva imela priložnost biti popolnoma sama in se gola metala v valove. Waw. Nina: Ja, to je to!

Najljubša kulinarika: Tomi: Težko. Azijska hrana mi odgovarja. Malezijski Penang je bil odličen! Nina: Malezijska in tajska.

Najljubši način transporta: Tomi: Avtobusi, kjer z zvočno kuliso iz slušalk opazujem lokalno življenje in premlevam misli. In vlak čez džungle, s HD pokrajino ter komfortom, ki ga ponuja. Nina: Vlak.

Najljubši jezik: Tomi: Španščina. Hmm, Južna Amerika kot plan za naprej? Maybe! Nina: Si, claro! Tambien!

TOMIJU IN NINI LAHKO SLEDITE TUDI NA SOCIALNIH OMREŽJIH. TUKAJ IN TUKAJ!

Foto: Tomi in Nina

Preberite še:

Vandraj insider, Eva Kosec: “V Torontu te neznanci ogovarjajo iz čiste prijaznosti”

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.