Tujina ne predstavlja samo možnosti za nepozabna potovanja, temveč tudi vseživljenjske izkušnje, ki jih dobimo, če se tja odpravimo gradit kariero. Odločitev gotovo ni najpreprostejša, a prav vsakomur se s podiranjem meja, najprej v svoji glavi, potem pa tudi s prestopom resnične meje, odpre nešteto možnosti. Na portalu Vandraj bomo predstavljali, kakšne izkušnje dobivajo Slovenci v tujini, in morda s tem še koga spodbudili k novim izzivom.

Štiriintridesetletni Jan Stele trenutno živi v Moskvi, pred tem je bil v Parizu, dve leti delovnih izkušenj pa je pridobil tudi v Sloveniji, torej je več kot odličen sogovornik za primerjavo treh povsem različnih mest in načina dela v njih.

Kdaj si se odločil za delo v tujini, kje delaš in kaj počneš?

Najprej sem dve leti delal v Sloveniji, potem pa sem se odločil za podiplomski študij, enoletni master v Parizu, ki mi je odprl vrata za zaposlitev v Franciji. V Franciji je namreč brez določene diplome, ki ima pri njih veljavo, težko dobiš (dobro) zaposlitev. Na začetku sem delal v finančnem kontrolingu pri energetskem velikanu EDF, po skoraj štirih letih pa sem dobil priložnost za odhod v tujino, v eno od podružnic. Odločil sem se za Moskvo, kjer je bilo podjetje še v start-up fazi in z velikimi načrti za razvoj na področju energetske učinkovitosti. Sam še vedno delam na področju financ, ki pa zajema veliko večji spekter, od razvoja projektov in finančnega modeliranja do notranje kontrole itd. Po treh letih, torej prihodnje leto, naj bi se, vsaj v teoriji, vrnil nazaj na sedež podjetja v Pariz. Bomo videli.

Torej si delal v Sloveniji, potem v Franciji in sedaj v Rusiji. Kako bi primerjal način dela med temi tremi državami? Si najočitnejše razlike opazil že prvi dan v novem okolju?

Razlike so, a ne tako velike, kot bi lahko sklepali po splošno znanih stereotipih in navadah. Če na hitro navedem značilnosti vsake od njih, bi rekel, da se v Franciji največ sestankuje (in zamuja na sestanke), več je tudi klepetov po pisarnah. V Rusiji je v pisarnah bolj mirno, vsak je v svojem svetu, manj je timskega dela, hierarhijo bolj strogo upoštevajo. Tako imam občutek, da se vsak oddelek (in njegov šef) drži precej zase, da bi čim več stvari obdržali pod svojim nadzorom. Tako je tudi kolege težje pripraviti do produktivnega interaktivnega sodelovanja.

Sicer pa je tu še več administracije kot pri nas ali v Franciji in procesi še vedno potekajo prek neskončnega števila papirnih dokumentov z obveznim žigom, ki je ena od najbolj skrbno varovanih stvari na sedežu podjetja.

Tako kot v Sloveniji se tudi Rusi ob 18. uri (ko se pri nas zaključi delavnik) »izstrelijo« domov. Medtem ko Francozi radi še malo zavlačujejo … Zanimivo je na primer, da so družabni dogodki, kot so novoletne zabave, rojstni dnevi, v Rusiji zelo pomembni in skrbno pripravljeni. Vsak na svoj rojstni dan pripravi pogostitev v pisarni, seveda proti koncu delovnika, temu sledi rusko nazdravljanje (brez vodke, a s penino) in krajši govori ter želje. V Franciji tega pri nas skoraj ni bilo, je bil pa v Parizu večji poudarek na vsakodnevnem kosilu, ki je načrtovano vsak dan ob istem času, saj je tudi naša menza za več tisoč ljudi delala le od 12. do 14. ure, medtem ko v Moskvi ljudje jedo, kadarkoli jim ugaja, po navadi zelo na hitro, menza za nekaj sto ljudi pa dela neprekinjeno od 9. do 18. ure.

Če sam oceniš pridobljene izkušnje z delom v tujini, kaj je tisto, kar si na poslovnem področju najbolj pridobil?

Rekel bi, da prilagodljivost na nova okolja in situacije. Pa seveda izražanje in delo v več jezikih, v multikulturnem okolju. Zdi se mi, da lahko zdaj na težave pogosto kritično gledam z različnih zornih kotov, zaradi tega tudi morda malo bolj objektivno. Delo samo v finančnem sektorju pa se ne razlikuje dosti med državami, povsod se uporabljajo bolj ali manj enaka orodja in prakse.

Je bila tvoja odločitev za odhod v tujino logičen korak ali si imel pomisleke, da bi raje ostal v Sloveniji?

Niti ne. Čeprav sem vseeno kar nekaj tvegal, saj sem pustil dobro službo v Sloveniji in se še zadolžil za podiplomski študij, ki v kriznem obdobju ni bil nobeno zagotovilo za službo, posebej ne za tujce. Ampak meni se je izplačalo in vsekakor bi se še enkrat odločil za isto pot. Prav Pariz sem izbral, ker je tam že študirala punca, pred tem pa sem se bolj nagibal k odhodu na nemško govoreči trg. V Slovenijo pa se še vedno nameravam vrniti, čeprav bo z vsakim letom težje …

Na kaj mora biti pripravljen vsak, ki namerava nadaljevati poslovno pot v tujini?

Na vsakodnevne izzive in prilagajanja, na nerazumljivo administracijo, včasih žal tudi na diskriminacijo (recimo za najem stanovanja v Parizu). Predvsem pa na nove situacije in presenečenja, nova poznanstva in nov način življenja. Vse to ima pozitivne in negativne strani.

Kaj najbolj zavidaš prijateljem v Sloveniji?

Lahko vprašanje. Predvsem bližino narave, gora, morja. To kljub vsem parkom, aktivnostim in možnostim, ki jih ponujajo velemesta, ni primerljivo. Slovenija je za aktivno življenje pravi raj. A ja, pa delavnik do 16. ure.

V Moskvo po pravo zimo

Ker je Jan v dveh letih življenja v Moskvi dobro spoznal rusko prestolnico, smo ga vprašali tudi, kaj priporoča vsem, ki se bodo v Moskvo odpravili povsem turistično.

–    Zagotovo je posebno doživetje prava zima s prazničnim okrasjem (tu imamo okrašeno večino zime). Posebno lepo je na drsališčih, ki so speljana kot poti po parkih. Priporočam VDNH. Lepo je tudi maja in junija, ko vse začne cveteti in se začnejo dogodki na prostem (parade in podobni dogodki).

–    Priporočal bi tudi pijačo ali večerjo na zgornji terasi hotela Ritz-Carlton s prelepim razgledom na Rdeči trg in skoraj ves center. Po lanskoletni devalvaciji rublja je Moskva postala žepu veliko bolj prijazno mesto in tudi take centralne lokacije niso več pretirano drage.

–    Pozitivno me je presenetila moskovska plaža Serebryany Bor, ki je le dobrih 15 kilometrov oddaljena od centra, dostopna tudi z metrojem. Na reki Moskvi, obdani z gostim gozdom borovcev in celo z malimi peščenimi plažami, je poleti mogoče početi vse od wakeboardinga, wake-surfinga, jetskija itd.

Foto: Osebni arhiv