Si predstavljate potovati po svetu s petimi otroki? Ko sem se pripravlja na ta intervju, sem predvidevala, da je Jasna Žaler Culiberg ena tistih srečnic, ki se rodijo z zlato žlico v roki. Čudovito urejena mamica, ki po svetu potuje z varuško in brezskrbno uživa. Kako zelo sem se motila. 

Jasna Žaler Culiberg, sicer vas večina ljudi v Sloveniji pozna predvsem zaradi poslovnih dosežkov, pred kratkim pa ste odprli še družinski blog in kanale na družbenih omrežjih, na katerih delite utrinke z vaših potovanj. Opremili ste ga z zgovornim naslovom 2many4granny. Ko imaš enkrat toliko otrok, jih torej ne pustiš pri babici, ampak potujejo s tabo, kamorkoli greš. Kako izgledajo potovanja s tako številčno družino? 

(smeh) Ja, potrebno je razumeti, da se to ni zgodilo iz danes na jutri. Ni tako, da se zbudiš in imaš 7 člansko družino in greš na drugi konec sveta. Izkušnje so se kalile vse od 1 do 7. Jasna Žaler Culiberg

Potovanja sem vzljubila že kot študentka. Veliko sva potovala tudi kot par. Vedno sem uživala v organizaciji in planiranju potovanj. Z vsakim novim članom sem svojo organizacijo še malo nadgradila. Vedno več imam(o) potovalnih izkušenj. Pogumno se podajamo na potovanja. Iskreno, iz srca, so mi potovanja manj naporna kot če smo doma, v normalnem ritmu, ko smo natempirani s šolami, vrtci, sestanki, … Na potovanju smo na dopustu in mi je lažje. 

Smo “na izi”, radi se gibamo, otroci zelo uživajo. Niso zahtevni in z dobro organizacijo in načrtovanjem so to sanjski dopusti. Otrokom sta sanjska dva scenarija. Prvi je brezskrben dan ob morju, kjer se cel dan igrajo. Drugi pa pričakovanje novih izkušenj. Sprašujejo me: “Kam gremo jutri, kaj bomo počeli, …” Ogromno se dogaja, vse to opazujejo, spoznavajo. Jaz pa uživam, ko odkrivajo svet. 

Kje vse ste že bili? 

Samo z otroki smo že trikrat obiskali Tajsko, vse otoke Indonezije, Zanzibar, Panamo, Kostariko, Sejšele, Egipt, Kanarske otoke, Francijo, Grčijo, Nemčijo, Španijo, Avstrijo, Italijo, Albanijo, Srbijo, Hrvaško, Makedonijo in Črno goro. 

Velikokrat omenjate organizacijo in načrtovanje. Kako to izgleda?

Imam sistem, ki sem ga razvila že v študentskih letih in ga z otroki samo še malo nadgradila. Vse se začne na papirju, kako zelo prej, je odvisno od težavnosti potovanja. Tajska in Indonezija zahtevata na primer več priprav kot Hrvaška. Najprej si vse zapisujem. Vse informacije in nasvete, ki jih preberem v vodičih, na blogih, … Zapišem, kaj potrebujemo, so tam komarji, potrebujemo kvalitetne pohodne čevlje, ali veliko dežuje, kakšno opremo potrebujemo, … In počasi nastaja seznam.

Za vsakega otroka imam svoj seznam. Poleg oblek in potrebščin, hkrati pišem še seznam hrane, ki jo potrebujemo s sabo. Vnaprej pripravim jedilnik in če gremo na primer na jadranje, tudi zadolžitve, ki jih ima vsak otrok.

Če gremo za več kot 14 dni, se organiziram na 7 dni. Manjši kot so otroci, več rezervnih kompletkov oblek vzamem za otroka. Najprej vzamem vse spodnje dele (krila, hlače….), jih položim na tla in skombiniram z zgornjimi deli. Potem spakiram vsak kompletek posebej v vrečko. Dodam še topli komplet, večerni komplet, komplet za spanje in rezervne komplete. Potem na potovanjih “vlečemo” ven vrečke za vsak dan. Po sedmih dneh poiščemo pralnico in operemo.

Doma imamo tudi veliko omaro, kamor celo leto shranjujem promocijske obleke, ki jih vzamemo s sabo za rezervo. Če jih uporabimo, jih operemo in pred odhodom podarimo otrokom, ki jih potrebujejo. Otroci zraven dodajo še veliko svojih starih pliškotov in starih igrač.

Zadnja leta z vami potuje tudi vaša varuška. Kakšne so njene naloge?

Naša varuška je z nami že skoraj 3 leta, ona je naša Urša. Njej so potovanja velika želja, popolnoma se ujame z nami. Ker iz svoje družine nima potovalnih izkušenj, njej pa tako veliko pomenijo, smo se dogovorili, da gre na potovanja z nami. Čeprav je cena potem še višja in organizacija še zahtevnejša, je njena pomoč na potovanjih neprecenljiva.

Nima posebej predpisanih nalog, pomaga nama. Stara je 22 let in ima bistveno več energije kot midva in se mi že to zdi velika prednost tudi za otroke. Rada dela frizure, rada ustvarja, vse poteka samoiniciativno, spontano.

Z otroki je sama le ko grejo že spat ali še spijo in si midva vzameva nekaj časa zase. Zvečer za kakšen ples, večerjo, zjutraj za šport ali branje. Takrat ne zamujava časa z otroki, lahko pa poskrbiva za svojo dušo in za najin odnos.

Takšna potovanja verjetno pomenijo velik finančni zalogaj. Kako zmorete cenovno?

To je najbolj pogosto vprašanje, ki ga dobiva, hkrati pa je to tudi največkrat razlog za najin spor. Jaz živim po načelu “samo enkrat se živi”, Miha pa je bolj preudaren in preračunljiv. Ponavadi najdeva neko srednjo pot.

Cenovno zmoremo tako, da nam je to edini pravi luksuz. Oba delava 2 službi, v povprečju 10 ur na dan, tudi zdaj na dopustu imava s seboj računalnike. V vsakdanjem življenju ne kupujemo dragih avtov, nakita, ne nosimo brandov, drage kozmetike, nismo potratni. Tudi hišo smo zgradili šele sedaj, pri več kot 40. letih, za kar smo v resnici zamenjali najemnino za kredit. 

Najtežje je, kadar nas gre vseh 8. Starejši otroci že plačujejo polne cene, potrebujemo kombi, navaden avto ni dovolj, draga je tudi vsa zabava – muzeji, parki, … Ampak imamo srečo, ker smo zelo iznajdljivi. 

 

Iznajdljivi? Kako?

Največji ključ je iznajdljivost. Kot pri vsem, se človek tudi pri potovanjih lahko znajde. Ne hodimo v hotele, vzamemo cenejše apartmaje, kjer si sami kuhamo in za zajtrk jemo čokolešnik. S seboj imamo hladilne skrinje, s sabo vzamemo veliko hrane. Destinacije izbiramo glede na to, kje so karte poceni, ne obratno. Velikokrat se zgodi, da se nam ravno posreči in se pojavi ravno noro ugodna karta za našo sanjsko destinacijo.

Veliko je malenkosti, ki jih ljudje ne opazijo sprva. Otroci na primer ne pojejo treh sladoledov na dan, ne jemo v gostilnah in ne kupujemo spominkov in igrač.

Lahko opišete primer vašega potovanja in iznajdljivosti?

Sejšeli na primer veljajo za dražjo destinacijo. So hriboviti in najlepša stvar je seveda plaža. Vsi resorti, vsi hoteli, 90% turizma je na plažah. Zato so tam cene zelo visoke, pod 600€ na noč nismo našli ničesar. Potem pa sem malo raziskovala. Sonce vstane izjemno hitro, ob 5h, zaide pa že ob 18h, in ugotovila sem, da zvečer na plaži z otroki niti ni kaj početi. Ugotovila sem tudi, da se ljudem ne ljubi voziti 45 minut gor v hribe po vijugah. Nam se pa da, nam ni naporno. In našli smo luksuzno vilo v hribih, z infinity bazenom, žarom, vrtom, z vsem, kar si lahko zamisliš, za 110€.

Cena je tako velik plus, plusov pa je še več. Ne maram biti v hotelu in se prilagajati urniku obrokov. Z malimi otroki to ne gre in je stresno. To meni niso počitnice, to je zame nek tempo. Tudi ni mi do tega, da bi se zvečer oblačila v petke in make up in se delala, da sem del elite. Za nas so počitnice natikači in poflekana majica.

Sejšele smo doživeli v tako lepi luči, bilo je noro sanjsko. Sejšeli so neokrnjenost v pravem pomenu besede. To so res čiste plaže kot v filmu, skozi džunglo, krasno morje, niti enega človeka. Nikogar ni, cel dan ne srečaš nikogar. Na Sejšelih imajo omejen dotok turistov, na plažah ni enega, ki prodaja kokos in enega ki prodaja pivo in sladoled…Nič ni, ni wcja. Hrano si pripraviš zvečer, v hladilno torbo daš hrano, pivo, vse… In cel dan preživiš na plaži, vso hrano vzameš s sabo, ne zapravljaš. Sejšeli imajo dva scenarija: Vsakemu so dostopni na naš način ali redkokomu na luksuzen način.

Tako je to. Veliko kreativnosti cenovno in veliko dela, nič nismo podedovali. Potovanja so naš smisel življenja in smo zanje pripravljeni žrtvovati marsikaj.

Letos dopostujete na jadrnici. Kako se imate?

Na jadranje ne gremo vsako leto. Že kot mala deklica sem zaljubila v jadranje in komaj sem čakala, da to predstavim svojim otrokom.  V osnovni šoli sem jahala in na jahanju sem imela prijateljico, katere oče je imel jadrnico in njena družina me je vzela s sabo na jadranje. Zaljubila sem se! Potem sem v srednji šoli imela sošolca Matjaža Škrinjarja, ki ga je oče od mladih nog učil jadrati. Jadrnico so imeli parkirano na Malem Lošinju, kjer živita njihova dedek in babica. Matjaž nas je nekaj sošolcev vzel s sabo, njegov oče pa nas je učil jadrati in nam pripovedoval zgodbe.  Zaljubila sem se v te zgodbe in v to, kako so nas vključili v pomoč na jadranju. Miha se je jadrati naučil že prej, kot otrok je hodil z družino, leta 2008 je naredil tudi izpit.

Kot družina smo šli prvič jadrat šele lansko leto. Zagrabila sem priložnost. Najem jadrnic je lani cenovno padel za 60%. Jadrnico sem bookirala, 14 metrsko, s 5 kabinami. Problem pa je nastal, ko smo ugotovili, da Miha že dolgo ni jadral in da bi potreboval nekaj vaje, preden prevzame kmilo. Potrebovali smo skipperja, ki stane vsaj 150€ na dan. Tega denarja pa v tistem trenutku nismo imeli. Pa sem razmišljala, da zagotovo obstaja kdo, ki zna jadrati, ki si želi iti, pa nima družbe.

V Facebook skupino Slovenski skipperji sem napisala, da smo taka in taka družina, da nas je veliko, da imamo radi red, čistočo, da skipperja strežemo od spredaj in zadaj, da potrebujemo bolj nekoga, da pomaga Mihatu, ga usmerja, organizira, uri.. ne, da skipper dela težko delo.

6 se jih je javilo v eni uri in prvi je bil gospod Boris. Ko sva se čez dva dni srečala, sva se tako ujela, da se z drugimi sploh nisem več dobila. Lani je dopolnil 75 let in šel je z nami, ker ga je zanimalo, kako je na jadrnici z majhnimi otroki. Kemija je bila nora, zapomnil si je take podrobnosti, da me je prav ganilo. Zapomnil si je, da Jure rad lovi ribe, da ima Jaša rad dinozavre. In ta gospod je s seboj prinesel ribiško opremo in plišastega dinozavra, ko je prišel. Šaljiv je, poln znanja, postali smo prijatelji, prišel je na vse rojstne dneve otrok. Rekel je, da bi šel naslednje leto spet z nami in je spet šel. Letos je jadranje že dražje, vzeli smo večjo jadrnico, skoraj 5000€ za 14 dni. Kuhamo sami, sidramo se na boje in nekako gre. 

Kaj bi svetovala našim bralcem, ki se še odločajo, ali se podati na pot z otrokom ali raje ne?

Lepšega darila svojim otrokom ne morete dati, pokazati multikulturnost, da obstaja druga barva kože, druga kultura, da je mariskje lepše, kje grše, da so kje ljudje lačni, da ne teče povsod pitna voda iz pipe, … Pomembni sta širina in pogum do drugih ljudi, drugih jezikov, pa tudi, da se naučiš biti pozoren, znati predvideti, kaj je nevarno, kaj vse obstaja. Otoci se s potovanji naučijo, kako širen je svet in kako malenkostne so težave posameznika.  

Otroci na potovanjih pridobivajo zdravo, razumsko pamet, ki pride mariskje prav v življenju. V šoli, v odnosih,… To je tako bogastvo, ki ga z nobeno šolo ne moreš kupiti. Potovanja jih opogumijo in jim nudijo take dogodivščine, o katerih se še leta pogovarjajo. Veliko si zapomnijo in to jim ostane kot popotnica za celo življenje.

Ne kolebajte, otroci so tako prilagodljivi, nič jim ne bo manjkalo, potrebujejo dosti manj, kot mislite. Potrebujejo pesek in banano v roki in to je to. Otroci so še nepokvarjeni, odrkiti, prvinski v prilagajanju na karkoli. Naj vas ne skrbi zaradi otrok, vi komplicirate v prilagajanju njim, strah vas je, oni pa se vam prilagodijo z lahkoto. Svet je zelo lep, naj ga pogledajo skozi svoje oči. 

Jasna Žaler Culiberg piše blog in objavlja na družbenih omrežjih Facebook in Instagram. 

 

PREBERI ŠE: Tina Guček o potovanjih z otroki: “Če bo mama živčna in jo bo skrbela tisoč in ena stvar, bo to začutila vsa družina.” #intervju

Foto: Jasna Žaler Culiberg