Teja Štefančič: »Marsikomu je o svojih izzivih lažje spregovoriti med hojo z ramo ob rami«

Teja Štefančič je ustanoviteljica Sprehajalcev po poteh življenja, v okviru katerih kot psihologinja pomaga na nekoliko neobičajen način – svetovanje večinoma izvaja na sprehodih v naravi.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Po izobrazbi sem dvakratna magistrica – psihologije ter zakonskih in družinskih študijev. Že od zgodnjih mladostniških let sem gojila zanimanje za osebnostno rast in iskanje blagostanja, prostor za krepitev osebnih moči in navdih pa že zgodaj našla v naravi. Od tod tudi moja ideja svoje delo prenesti v okolje, ki nudi toliko blagodejnih učinkov. Kasneje me je povsem prevzelo širjenje in poglabljanje znanja psihologije z znanji za terapevtsko delo. Tako sem trenutno tudi v procesu izpopolnjevanja za relacijsko družinsko terapevtko.

Poleg svoje dejavnosti sem že več kot 5 let zaposlena kot psihologinja v osnovnošolski svetovalni službi. Tu sem pridobila dragocene izkušnje tako z izzivi otrok kot odraslih. V prostem času se poleg pohodništva, popotništva in kakovostnega druženja navdušujem nad pisanjem in spletnim oblikovanjem.

Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli združevati psihološko svetovanje in sprehode v naravi?

Tiha želja, da bi svoj poklic povezala s svojimi najljubšimi aktivnostmi, kot so hoja v naravi, pohodništvo in popotništvo, je v meni tlela že dolgo. Ogromno izkušenj imam, da so se najboljši, najbolj odkriti in iskreni pogovori dogodili ravno na izletih v naravo. To se je poklopilo s tem, da sem pri svojem delu in v okolici začela opažati precej potreb ljudi po nekaj opore in usmeritve pri vsakdanjih izzivih. V odnosih, karieri in usklajevanju obveznosti, hkrati pa sem pri njih zaznala pomanjkanje časa in energije, da bi se večkrat gibali v naravi. Dobila sem idejo, da bi jim s psihološkim pogovorom pomagala kar ob lahkotni hoji. Pri tem hkrati naredimo nekaj za našo notranjost in naše telo. Marsikomu, ki potrebuje tako pogovor kot gibanje, tako tudi olajšam časovno stisko, saj bi vključevanje v oboje posebej zanj pomenilo dodatno časovno obremenitev.

Ste opazili kakšne posebne koristi, ki jih narava in gibanje prinašata v terapijo?

Koristi narave in gibanja potrjujejo številne raziskave. To se je hitro izkazalo tudi na naših sprehodih. Gibanje v naravi spodbudi številne procese v možganih in celotnem telesu. To lahko prispeva k novim povezavam, uvidom in spoznanjem o sebi ter svojem življenju v večji meri kot sede. Marsikomu je o svojih osebnih izzivih lažje spregovoriti med hojo z ramo ob rami, brez stalnega neposrednega očesnega stika. Vzdušje je v naravi bolj lahkotno in sproščeno, situacija pa manj umetna kot v klasičnem terapevtskem kontekstu. To lahko prispeva k lažji podelitvi in večji pripravljenosti za raziskovanje svojih osebnih izzivov. Je pa izkušnja seveda povsem odvisna od posameznikove naklonjenosti naravi in gibanju. To najbolj določa, ali nam bo takšna obravnava ustrezala ali ne, ter je navsezadnje tudi najpomembnejši dejavnik uspešnosti pomoči.

Kako se po vaših izkušnjah razlikuje psihološko svetovanje v naravi od tradicionalnega svetovanja med štirimi stenami?

Če začnem s podobnostmi – študije primerljive prakse v tujini kažejo, da je psihološko svetovanje ob gibanju v naravi enako učinkovito obravnavi v klasičnem kontekstu. Sicer pa glavno razliko opažam v tem, da je svetovanje v naravi v prvi vrsti doživetje, ki nam neposredno nudi nove izkušnje. Med premikanjem k cilju na lastnih nogah krepimo občutek svojih notranjih moči. Tega nato lahko neposredno preslikamo na mnoga področja življenja. S spreminjanjem rutine v bolj aktivno, utrjujemo zavedanje, da lahko preoblikujemo svoje navade in jih vzdržujemo. Ob tem pa smo nagrajeni z več energije in boljšim počutjem.

Po drugi strani pa nikoli ne moremo popolnoma predvideti, s čim nam bo narava postregla v trenutku, ko jo obiščemo. Okoliščine so v naravi bolj spremenljive in jih lahko manj nadzorujemo kot v notranjih prostorih. Vendar je ravno to lahko priložnost za zelo pomembne osebne premike. Krepimo svojo fleksibilnost, prilagodljivost situacijam in odprtost, se soočamo s strahovi ter spuščamo svoj nadzor nad tem, kako naj bi potekale stvari.

Bi rekli, da se ljudje lažje odprejo v bolj sproščenem, naravnem okolju?

Za marsikoga to drži. Sproščenost in pripravljenost na podelitev je v prvi vrsti odvisna od odnosa, ki ga terapevt vzpostavi s klientom oz. udeležencem, vendar tudi prostor lahko ustvari določeno vzdušje. Narava po navadi pri ljudeh že sama po sebi vzbuja doživljanje miru in veličine. Okolja, ki so pretirano formalno urejena, pa lahko prispevajo k zadržkom pri iskreni podelitvi, saj lahko vzbudijo občutek neprimernosti lastnih notranjih vsebin.

Ali obstajajo specifične težave, kjer je ta pristop še posebej učinkovit?

Psihološko svetovanje pomaga predvsem v situacijah, ko potrebujemo konkretnejše rešitve za izzive in težave v določenem obdobju življenja. Bolj se osredotoča na sedanje zavestne izzive in doseganje rešitev zanje ter za razliko od psihoterapije ne posega toliko v globlje nezavedne vsebine iz preteklosti. Vendar je popolno ločnico težko potegniti, saj so situacije in naše doživljanje seveda prepleteni, naši sedanji izzivi pa so močno povezani z izkušnjami iz preteklosti.

Sprehodov se tako udeležijo osebe v obdobjih življenjskih preizkušenj, ko jim veščine s področja psihologije lahko olajšajo in omogočijo učinkovitejše soočanje z vsakdanjimi izzivi. Te veščine so lahko: asertivna komunikacija, obvladovanje čustev, soočanje s stresom, odpravljanje omejujočih prepričanj o sebi, sprejemanje odločitev, pridobivanje več nadzora v življenju, usklajevanje obveznosti, postavljanje meja, reševanje konfliktov v odnosih in podobno.

Prihajajo tudi osebe v obdobjih prehodov in sprememb, ki se soočajo s spremembami določenega obdobja, se prvič zaposlujejo ali menjajo zaposlitev, se selijo ali pa se jim preoblikuje družina. Spremembe težko sprejemajo, jim vzbujajo negativne občutke, v spremenjenih okoliščinah pa se nikakor zares ne znajdejo.

PREBERITE ŠE: Camino Krk: “Marsikdo po opravljeni poti pove, da so to počitnice, za kakršne ni vedel, da jih je potreboval.”

Nekateri me poiščejo v obdobjih pomanjkanja smisla, doživljajskosti in igrivosti, ko življenje ni zadovoljujoče, jih utesnjuje in preprosto ni to, kar bi si želeli. Ovira jih razločevanje v zvezi z vprašanji: kakšen način življenja mi ustreza, kako usklajevati družino, kariero in prosti čas, kam se karierno usmeriti (zaposlitev ali podjetništvo), ter kako živeti svojo avtentičnost in potrebo po lastnem izražanju in ustvarjanju.

Sprehodi so izredno prikladni tudi v obdobjih izgube volje in energije za aktivno življenje. Ko izkušamo psiho-fizično utrujenost, ki prispeva k zmanjšani delovni in medosebni učinkovitosti. Ko se oseba začne zavedati, da bi z vključevanjem pogostejšega gibanja v vsakdanjo rutino prispevala k večji aktivnosti na vseh področjih življenja, je že na zelo dobri poti. Ponudim ji podporo pri doseganju sprememb in vzdrževanju zdravega življenjskega sloga.

Sprehodi pa so namenjeni tudi osebam po zaključeni psihoterapevtski obravnavi, ki želijo nadalje razvijati kakovost svojega življenja. Obiščejo jih osebe v obdobju posttravmatske rasti, ko v spremenjenih življenjskih okoliščinah (npr. razhod, izguba, zdravstvene težave) začenjajo znova. Stresni dogodek oz. travmo so z morebitno ustrezno obravnavo že predelale in so funkcionalne v vsakdanjem življenju, vendar jih je ta izkušnja spremenila, drugače gledajo na odnose in vrednote ter razmišljajo o novih življenjskih možnostih. Sprašujejo se, kam se usmeriti, da bi lahko živele bolj izpolnjeno in smiselno.

Kako poteka tipičen svetovalni sprehod z vami?

Srečamo se na izhodišču, po navadi v Šentvidu (Guncljah) pri Ljubljani. Po dogovoru pa tudi na drugi lokaciji v Sloveniji. Že predhodno se odločimo za 1- ali 2-urno srečanje, glede na udeleženčeve želje in telesno pripravljenost. Prvi sprehod je običajno namenjen spoznavanju in pogovoru o izzivih oz. težavah udeleženca. Ob vračanju na izhodišče skupaj oblikujemo načrt in zastavimo cilje, ki jih želimo doseči s sprehodi. Pri nadaljnjih srečanjih je podpora udeleženčevemu doživljanju prepletena s teoretičnimi vsebinami in praktičnimi veščinami iz psihologije.

Ob tem se občasno ustavimo in čuječe posedimo v lepotah narave, opazujemo naravne pojave ali pokomentiramo začrtane poti. Naš sprehod namreč ni namenjen zgolj in izključno psihološkemu svetovanju. Ampak tudi bogati izkušnji doživetja nečesa novega. Srečanja se zaključujejo s konkretnimi spodbudami, kako nova spoznanja vnašati v vsakdanje življenje. Ob zaključevanju strnjenih srečanj naredimo pregled celotne prehojene poti v času obiskovanja psihološkega svetovanja. Naredimo še načrt za soočanje z morebitnimi prihodnjimi izzivi in se po želji dogovorimo za prihodnja srečanja.

Ali so določene poti ali kraji, kjer raje izvajate svetovanja, in zakaj?

Po navadi svetovanje izvajam na poteh, ki jih dobro poznam. Tako lažje zagotavljam varnost in zaupnost. Sprehodi večinoma potekajo po obronkih Polhograjskega hribovja ali po stezah in mirnejših cestah v okolici Šentvida pri Ljubljani. Udeleženci lahko izbirajo, ali se želijo podati po gozdnih pešpoteh z nekaj vzpona ali po ravninskih stezah ter cestah.

Menim, da so tukajšnje poti za naše sprehode zelo primerne, saj so srečanja z mimoidočimi redka. Območje ponuja možnosti za izbiro različnih poti glede na posameznikovo telesno pripravljenost, zmožnosti in želje. Na željo udeleženca se lahko sprehodimo tudi na drugih lokacijah, ki mi morda niso poznane v tolikšni meri. V tem primeru skušam s še skrbnejšim predhodnim načrtovanjem zagotoviti nadzor nas vsemi dejavniki, ki bi lahko neugodno vplivali na naše doživetje.

Kako pa zagotavljate varnost in zaupnost med sprehodi, zlasti na bolj javnih mestih?

Pred prvim sprehodom se udeleženec seznani z dogovorom o svetovanju, ki določa okvire psihološkega svetovanja ter zagotavlja varno in strokovno obravnavo. Na sprehodih z udeležencem vzpostavim zaupen odnos. V tem odnosu spoštujem načelo poklicne skrivnosti ter varstva osebnih podatkov. Pri tem sledim Kodeksu poklicne etike psihologov, ki me zavezuje k spoštovanju tega načela tudi po zaključeni obravnavi.

Moje mnenje je, da so sprehodi, ki potekajo v naravi po javnih poteh, kjer občasno prihaja tudi do srečanj z mimoidočimi, primeren kontekst za pogovor na ravni psihološkega svetovanja. Medtem ko bi za psihoterapijo bilo primernejše okolje, ki ni toliko izpostavljeno zunanjim dejavnikom.

Za varen sprehod pa se je seveda pomembno tudi primerno opremiti. Obvezni so nizki pohodni čevlji. Vedno pa so priporočljiva še športna oblačila, prilagojena letnemu času, voda in po potrebi kakšen prigrizek. V primeru nestabilne vremenske napovedi je dobrodošel kos opreme tudi pelerina. Opremo vedno preverimo na izhodišču pred začetkom sprehoda ter glede na opremljenost udeleženca tudi prilagodimo izbiro poti.

Kakšne so vaše izkušnje s tovrstnim svetovanjem v različnih letnih časih in vremenskih razmerah?

Sprehodi potekajo v vseh letnih časih, saj je gibanje pomembno čez celo leto. Poleg tega nam prav vsi letni časi lahko ponudijo zelo prijetne dneve za pobeg v naravo. Pozimi, ko so dnevi krajši, pozno-popoldanske sprehode izberemo le, če tema udeležencu ne predstavlja težave. Za takšen sprehod se opremimo s svetilko. Sprehodi potekajo tudi v rahlem do zmernem dežju, saj je sprehod s pelerino lahko doživetje, ki v nas vzbuja razmišljanje izven okvirov, krepi občutke zmožnosti soočanja z raznolikimi okoliščinami in odstira osebnostne moči za soočanje z izzivi na mnogo področjih življenja. Seveda pa se ob neugodni vremenski napovedi lahko dogovorimo tudi za drug termin. To zagotovo naredimo v primeru napovedi nevarnega vremena. Ali se srečamo na daljavo prek spleta. Kmalu bodo urejeni tudi prostori za srečanja v vseh vremenskih razmerah, česar se neizmerno veselim.

Ali menite, da vreme vpliva na rezultate terapije?

Bolj nam je v navadi, da se v naravo odpravimo v vremenu brez padavin. In večinoma tudi sprehode v suhem vremenu doživljamo bolj pozitivno. Tako tudi psihološko svetovanje na sprehodu marsikdo doživi kot blagodejnejšo izkušnjo, če nas pri tem božajo mili sončni žarki. Vendar je doživljanje vremena in udobnosti v različnih razmerah popolnoma individualno doživetje, odvisno od posameznikove opremljenosti in predhodnih izkušenj. Zato lahko vreme zelo različno prispeva k rezultatom svetovanja. Vnaša lahko prej omenjene pozitivne izkušnje, seveda pa tudi negativne, odvisno, kako si posameznik razlaga dane okoliščine. Opažam pa, da po navadi do pozitivnejših razlag neugodnih vremenskih razmer na sprehodu in posledično pozitivnih izidov svetovanja prihaja po zaključenem sprehodu, ko je udeležencec že na toplem doma, in podoživlja svojo izkušnjo, s katero se je uspešno soočil.

Naj dodam še to, da v primeru neugodne vremenske napovedi z udeležencem skušava predhodno čim bolje načrtovati najin sprehod in izključiti vse dejavnike, ki bi lahko neugodno vplivali na najino doživetje. Če zaznam, da udeleženčevo zaznavanje neugodnih razmer ne bi prineslo ugodne izkušnje sprehoda v dežju, predlagam, da se na sprehod odpraviva v drugem terminu.

Kako si predstavljate prihodnost vašega dela in tega pristopa?

Moja vizija je čim več ljudem pomagati pri življenjskih izzivih, odkrivanju osebnih moči in iskanju blagostanja. Čim več ljudi želim pripeljati do boljšega počutja in uravnoteženega življenja z več energije. Želim, da se širi zavest glede potrebe po psihološki pomoči in se z odločitvijo zanjo ne odlaša do točke, ko vsakdanje funkcioniranje postane že zelo oteženo. S premikom svojega dela v bolj sproščeno, manj formalno naravno okolje želim prispevati k temu, da psihološka pomoč ne ostaja rezervirana za tiste z psihičnimi težavami, njeni uporabniki pa v družbi označeni kot “tisti z resnimi težavami”.

Izjemnega pomena je namreč, da se ne ukvarjamo le z reševanjem težav, ko se te že pojavijo. Temveč da ves čas skrbimo za kakovost našega življenja, osebnostno rast in uravnotežen vsakdan. Tako je psihološko svetovanje na sprehodih pravzaprav primerno za vsakogar, vsaj v določenem obdobju življenja. Želela bi, da udeleženci naše sprehode doživljajo kot podporo krepitvi jasnosti misli, osebnih moči in navdiha, kar sicer narava prebuja že sama po sebi.

Kaj vas osebno najbolj izpolnjuje pri tem načinu dela?

Najbolj me izpolnjuje to, da vse v zvezi s tem delom resnično rada počnem: rada imam svoj poklic psihologinje in bodoče terapevtke, navdušujejo me nova strokovna znanja s tega področja, v prvi vrsti pa si želim neposredno pomagati ljudem, jih spodbujati in navdihovati, da najdejo svojo pot do več energije, miru, smisla in zadovoljstva.

Da ne omenjam svoje ljubezni do sprehajanja, pohodništva in popotovanj v naravi, ki jo povezujem s svojim poklicem, s čimer krepim občutek celovitosti, pri katerem se vse v mojem življenju zliva v eno. Biti psihologinja in delati predvsem v naravi je moj način življenja, pri katerem težko potegnem ločnico, koliko pri tem dajem in koliko dobivam nazaj. K izpolnjenosti pa prispeva tudi to, da sem pravo intuicijo za svoje delo prebudila ob lastnih izkušnjah, na svoji lastni poti samoraziskovanja, osebnostne rasti in popotovanj po naravi. Razveseljuje me, da lahko prek lastne izkušnje doseganja resničnega zadovoljstva v življenju, potem ko sem tudi sama uspela premagati določene izzive, navdušujem druge, da se tudi sami odpravijo po tej poti.

Kako se vam zdi, da to delo vpliva na vaše lastno življenje in dobro počutje?

To delo mi omogoča, da sem redno telesno aktivna in v stiku z naravo. Kar gotovo zelo pozitivno vpliva na moje počutje in življenje na splošno. Spremljati in podpirati ljudi na svojih poteh je nekaj, kar bi vedno znova izbrala za svoj poklic. To poglablja moja obzorja, me bogati in mi prinaša zadovoljstvo, ko sem priča njihovim napredkom.

Pridejo pa tudi obdobja, ki niso tako enostavna. Zgodbe udeležencev so pogosto zahtevne, dnevi pa polni intenzivnih pogovorov. Da me to ne obremeni in ne vpliva na moje osebno življenje, je pomembno, da si ob delu vzamem čas za aktivnosti, ki so mi pri srcu. Čas le zase in za bližnje ter čas za počitek in regeneracijo. Po oporo pri delu se obračam tudi na izkušene strokovnjake. Zelo pomembno mi je, da število udeležencev, ki jih imam hkrati v obravnavi, prilagajam drugim trenutnim obveznostim v življenju. Tako ohranjam pravo ravnovesje med delom in prostim časom. Ves čas skušam vzdrževati skrb glede tega, da se pri svojem delu ne izčrpam čustveno in fizično. Bistveno se mi zdi, da aktivno skrbim za svoje dobro počutje. Le tako lahko ostanem učinkovita in resnično prisotna za svoje udeležence.

Ali imate kakšen poseben cilj ali vizijo za prihodnost “Sprehajalcev po poteh življenja«?

Predvsem bi želela, da psihološko svetovanje na sprehodih zaživi kot osrednja dejavnost Sprehajalcev po poteh življenja. Občasno bi želela organizirati nove večdnevne dopustniške odprave. Pri tem imam v mislih predvsem nekajdnevne pohode z nahrbtnikom po Sloveniji. Poleg tega bi želela nadalje predavati o naših prehojenih poteh ter svoja predavanja obogatiti z vsebinami iz psihologije. Prepričana pa sem, da mi poleg teh začrtanih dejavnosti na pot pride še mnogo idej, ki pokličejo k uresničitvi.

Imate kakšen nasvet za ljudi, ki se morda bojijo ali oklevajo poiskati psihološko pomoč, ne glede na obliko svetovanja?

Ko spoznate, da vam soočanje z vsakdanjimi obveznostmi in zahtevami predstavlja težko obvladljivo breme, ter ne funkcionirate in se ne počutite tako, kot bi si želeli, je to znak, da bi bilo dobro poiskati strokovno pomoč. Psihološkega svetovanja na sprehodih pa se pravzaprav lahko udeležite na katerikoli točki v življenju. Na primer ko bi želeli nekoliko izboljšati svojo vsakdanjo rutino, navade ter v svoje življenje vnesti več gibanja. Če oklevate in vas skrbi, da bi določen pristop svetovanja ali psihoterapije posegel preintenzivno v vašo notranjost, je morda ravno psihološko svetovanje na sprehodih pravi pristop za vas, saj v splošnem ne predstavlja tako poglobljene obravnave, kot jo zagotavlja psihoterapija, ter poteka v lahkotnejšem kontekstu v naravi. Na uvodnem srečanju prek spleta se pogovorimo o tem, ali s psihološkim svetovanjem na sprehodih lahko naslovimo vaše želje. Če ugotovimo, da vaše potrebe presegajo namen sprehodov, vas lahko usmerim v ustreznejše oblike pomoči. Tako vaš klic po podpori gotovo ne bo ostal neodgovorjen.

Želela pa bi podati še nekaj napotkov pred odločitvijo za psihološko svetovanje ali psihoterapijo. Ne glede na to, ali iščete psihološko svetovanje ali psihoterapijo, je pri tem ključnega pomena najti strokovnjaka, ki vam ustreza in ki mu lahko zaupate. Kakovosten in varen odnos pomembno pripomore k premagovanju osebnih izzivov.

PREBERITE ŠE: Camino Južna Istra: nova romarska pot med vinogradi, kažuni in morsko obalo

Kljub temu, da je določen pristop v splošnem primeren za obravnavo specifičnih izzivov in težav, pa še ni nujno, da nam sodelovanje z določenim strokovnjakom zares ustreza. To je namreč precej odvisno tudi od naših osebnostnih značilnosti, načina komunikacije in predhodnih izkušenj. Poleg tega je pred izbiro strokovnjaka vselej smiselno preveriti njegovo usposobljenost za svetovalno oz. terapevtsko delo in se prepričati, kaj glede na njegove kompetence in izkušnje v obravnavi lahko pričakujemo. Poleg usposobljenosti pa so seveda izkušnje tiste, ki kateremukoli strokovnjaku vzbudijo pravo intuicijo za delo z ljudmi.

Če razmišljate o psihološki podpori, vam želim, da s pogumom stopite na pot, ki vodi k zadovoljstvu in boljšemu počutju. Prvi korak, ki predstavlja odločitev za vstop v obravnavo, je najtežji. Nadaljni koraki pa ob podpori strokovnjaka kmalu postajajo jasnejši.

Tejino delo lahko spremljate tudi na njeni spletni strani in profilu na Instagramu @sprehajalci.si.

Iščete navdih, kam na oddih? TUKAJ preverite odlično znižano ponudbo destinacij za vaš naslednji najljubši dopust – po Sloveniji ali pri naših sosedih.

Camino Krk: “Marsikdo po opravljeni poti pove, da so to počitnice, za kakršne ni vedel, da jih je potreboval.” #INTERVJU

Teja Štefančič je psihologinja na osnovni šoli, ki obožuje aktivnosti v naravi in je to zimo prehodila krožno pot Camino Krk. V tokratnem Vandraj intervjuju sva govorili o tem, zakaj tovrstne romarske poti na nas vplivajo tako terapevtsko. Pa o tem, kje na poti je ujela najbolj osupljive razglede, koliko lepega ji te izkušnje dajo, kaj vse spakira za takšno dogodivščino in kaj je namen njene skupnosti Sprehajalcev.

Camino Krk je le ena od nedavnih poti, ki jih je Teja prehodila za svojo dušo. Za njo je še veliko več kilometrov, očarljivih vedut, premočenih čevljev in tudi kakšen žulj. Za tokratni navdih zato toplo priporočamo branje spodnjih misli, ki vas znajo navdušiti za kakšen nov izziv!

Krški most je dvopasovni cestni most, ki povezuje otok Krk s celino.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem velika ljubiteljica narave, aktivnosti in gibanja v naravi, navdušenka nad iskrenimi pogovori in prelivanjem občutij v pisano besedo. Sem tudi večna raziskovalka življenja, odnosov in človeškega notranjega sveta. Sicer pa tudi mag. psihologije in mag. zakonskih in družinskih študijev.

​Poleg redne službe psihologinje na osnovni šoli si želim ustvarjati nekaj čisto svojega, uporabljati svoje znanje tudi širše in ga združevati s priljubljeno aktivnostjo v naravi. Predvsem pa se želim družiti in se spoznavati z ljudmi z najrazličnejših vetrov, saj me to bogati.

Sončni zahod na poti proti Malinski.

Ste tudi ustanoviteljica skupnosti Sprehajalcev, kjer se družite na sprehodih, pohodih in odpravah v naravi, pri čemer je v ospredju osebni pogovor o izzivih življenja. Kako lažji so življenjski izzivi in poti, če jih ni treba premagati v ednini?

Ljudje smo družabna bitja, bolje in bolj pomirjeno se počutimo ob nekom. Prav tako se nam poti, ki jih premagujemo skupaj, zdijo krajše in lažje. O življenjskih izzivih nam občasno lahko ustreza premišljevati v ednini. Vendar ob empatičnih sopotnikih pridemo do razlag, spoznanj in rešitev širših razsežnosti. S pripovedovanjem zložimo svoje izkušnje in njihove pomene v smiselno sosledje. Kar lahko pomaga umiriti naše intenzivne občutke v zvezi z našimi življenjskimi izzivi ali najti realnejše in bolj učinkovite rešitve. Skupnost nam pri tem lahko nudi še kako potrebno oporo ali zgolj razvedri vzdušje.

Nujna oprema: dobro uhojeni čevlji!

Od leta 2022 ste se poslovili med hojo po krožni poti Camino Krk. Povejte nam več o tej romarski poti?

Camino Krk je 150 km dolga krožna pot po otoku Krk, ki se začne v mestu Krk in se v njegovi bližini tudi konča. Je del romarskih poti Sv. Jakoba, ki jih najdemo po vsej Evropi. Najbolj znan je prvotni odsek el Camino Primitivo, ki vodi v mesto Santiago de Compostela na severu Španije. Postopoma označujejo nove odseke, kot je tudi Camino Krk, ki je razmeroma mlada pot. Označena je od leta 2019, speljana po prej obstoječih poteh. Razdeljena je na sedem etap, pri čemer se prehodi nekoliko več kot 20 km na dan. Po pešpoteh, kolovozih, majhen del pa tudi po cestah nas vodi prek večjih krajev: Brzac, Malinska, Omišalj, Čižići, Vrbnik in Baška ter pri tem deloma poteka ob obali, zavije pa tudi v notranjost. 

Obzova – najvišji vrh otoka Krk

Kakšna izkušnja je bila to, kaj vam je dala in na kakšne izzive ste naleteli?

Podati se na pot kot je Camino Krk v zimskem času je precejšen izziv, saj obstaja velika verjetnost dežja in vetra. Po drugi strani pa zima obeta veliko prednosti. Ni vročine, ni gneče, in skoraj ni verjetnosti za srečanje s kakšno kačo. Nekolikšen izziv predstavljajo tudi nastanitve in preskrba s hrano, saj na otoku izven poletne sezone večina turističnih objektov ne obratuje.

Kljub naporom in občasno muhastemu vremenu sva s prijateljico uspešno prehodili celotno pot, dva sta se pridružila kasneje za štiri etape, preostala tri dekleta pa za eno etapo. Še bolj zadovoljujoče od samega napredovanja k cilju pa je bilo, da je v skupini ves čas vladalo lahkotno in nasmejano vzdušje ter da nam je pot minila ob prijetnem druženju. In to kljub temu, da se vsi med sabo prej nismo poznali. Zaključek poti smo proslavili z izredno zabavnim silvestrovanjem v mestu Krk, nato pa si vzeli dva dni za počitek pred odhodom domov.

Vesela sem, da sem skupinico srečno in varno pripeljala po naši poti, predvsem pa za občutek, da je vsakdo na odpravi prejel nekaj zase in da je vsak v naši skupni izkušnji po svoje užival. V prihodnje si želim dati pobude še za več odprav po veznih poteh po Sloveniji ter bližnji in širni Evropi.

Igrivo na plaži Malinske.

Katere so vaše najljubše lokacije/razgledi, ki ste jih ujeli na Camino Krk? 

Med najlepšimi razgledi mi v spominu ostajajo obalni deli poti med Njivicami in Omišaljem, s soncem obsijan jutranji razgled v Omišalju, idiličen pogled na strnjeno mestece Vrbnik ter pogled na v vsakem letnem času in vremenu fotogenično Baško pri spuščanju z vrha Platoja Mjeseca.

Zakaj tovrstne preizkušnje delujejo tako terapevtsko?

Nudijo nam lahko občutke, da z vztrajnostjo in s posluhom za svoje telo zmoremo nekoliko več, kot si lahko predstavljamo. Dajejo izkušnjo doseganja cilja, ki je nekoliko nad nami. To pa lahko prispeva k pozitivni naravnanosti pri doseganju ciljev na vseh področjih življenja. Hkrati takšne poti nudijo veliko časa za premislek, če hodimo sami, ali pogovor, če hodimo skupaj. Ob odsotnosti siceršnjih premnogih dražljajev, ki zapolnjujejo naš čas, nam na daljših poteh preostaneta le hoja in naše misli. To predstavlja dragoceno priložnost za ukvarjanje z našimi osebnimi izzivi.

Kadar hodimo v skupini, pa je to lahko tudi zelo zabavna izkušnja, polna deljenja vsakdanjih prigod in smeha. Za marsikoga je izredno zadovoljujoča izkušnja skupnosti, medsebojne povezanosti, podpore in izmenjave v skupini. Vse to, sploh če nam sicer v življenju takšnega okolja nekoliko manjka, lahko učinkuje terapevtsko, ali pa nam vsaj prebudi nekaj prijetnih občutkov in pusti nepozabne spomine.

Takšne poti nudijo veliko časa za premislek, če hodimo sami, ali pogovor, če hodimo skupaj.

Kaj je po vašem bistvo romarskih poti Sv. Jakoba?

Katoliški romarji se na romanja po poteh Sv. Jakoba odpravljajo vse od srednjega veka dalje predvsem z namenom udejanjanja in poglabljanja svoje vere. Vendar naj bi se danes na Camino iz verskih razlogov podala le še približno četrtina vseh popotnikov. Precej se jih poda iz širših duhovnih razlogov, nepovezanih z določeno religijo. Z večdnevno pohodno odpravo lahko prekinemo vsakdanjo rutino, se posvetimo sebi in svojim življenjskim vprašanjem ter vzpostavimo globljo povezavo z naravo in s seboj.

Marsikdo se na Camino poda iz želje po premagovanju telesnih naporov. Medtem, ko se izkušeni popotniki po tovrstnih poteh redno podajajo, ima večina romarjev le malo izkušenj z daljšimi odpravami ali pa jih sploh nima. Ravno občutek neznanega prispeva k avanturističnemu duhu na poti. Poleg tega, da ne vemo točno, kaj bomo na njej doživeli, ne moremo biti niti prepričani glede tega, ali jo bomo zmogli.

Veli vrh med Baško in Punatom.

Pridih avanturizma vzbujajo tudi avtentične, unikatne izkušnje, ki jih na poti vsakdo doživlja po svoje. Ob hoji in v nastanitvah lahko spoznamo druge popotnike, ki so večinoma odprti za spoznavanje, se družimo ob večerih in morda sklenemo prijateljstva, ki jih ohranjamo tudi po vrnitvi domov.

Sama bistvo poti Sv. Jakoba vidim v priložnosti za osebno in duhovno rast, krepitev telesnih moči, užitje narave, avanturističen način preživljanja dopusta ter za medsebojno povezovanje z drugimi popotniki. Naš Camino Krk je bil gotovo v veliki meri poln lahkotnega kramljanja, verjamem pa, da je vsak izmed nas imel priložnost izpolniti tudi svoj osebni namen, zaradi katerega se je podal na to pot.

Camino Krk ob obali.

Kako pa je z iskanjem nastanitev na takšni večdnevni poti? Koliko vnaprej jih rezervirate, glede na to, da ne veste zagotovo, kako daleč vam bo tisti dan uspelo priti? 

Na Krku ni posebnih prenočišč za romarje, kot to obstaja na španskem Caminu, temveč smo prenočevali v apartmajih v krajih, ki smo jih dosegli posamezen dan. Večina apartmajev izven sezone ne obratuje, zato sem več kot mesec dni vnaprej na spletu preiskala razpoložljivo ponudbo in rezervirala najugodnejše nastanitve.

To je seveda pomenilo, da smo se morali držati dnevnega plana in doseči rezerviran apartma. Na Krku me to ni pretirano skrbelo, ker pot ne doseže višjih nadmorskih višin in načeloma ne predstavlja nevarnosti tudi v manj ugodnem vremenu. Tako smo nadaljevali tudi v dežju, v skrajnem primeru pa bi si lahko do apartmaja priskrbeli prevoz. Poleg tega so dolžine dnevnih etap premagljive, če se na pot odpravimo z zmerno kondicijo.

Glede na vse to je na Krku smiselno in pravzaprav nujno nastanitve rezervirati vnaprej (v času sezone zaradi prezasedenosti še toliko bolj). To pa ne velja za odprave v gore, kjer razmere toliko bolj narekujejo dnevne odločitve za nadaljevanje poti, koče pa so bolj fleksibilne glede kapacitet, zato je ležišča smiselno rezervirati kakšen dan ali nekaj dni vnaprej.

Sušenje obutve v nastanitvi.

Kaj vse se najde v vašem nahrbtniku in kaj je del obvezne pohodniške opreme? 

Oprema se nekoliko razlikuje med odpravami, odvisno od značilnosti poti. Poleg nahrbtnika, ki naj ne bi bil težji od 20-25 % naše teže, je najpomembnejše imeti udobne, uhojene, vendar neobrabljene pohodne čevlje. Od oblačil skušam vzeti čim manj istovrstnih oblačil, pa vendar toliko, da imam vedno komplet za preobleči in da mi je v nastanitvi udobno. Pred vetrom in dežjem me varujejo vetrovka, pelerina in nepremočljiva prevleka za nahrbtnik, pred soncem pa sončna očala in krema. Prav pride tudi kapa in trak.

Če me poti vodijo prek visokogorja, za varnost poskrbim s čelado, samovarovalnim kompletom, za oprijemanje po jeklenicah pa uporabljam pohodniške rokavice. Higieno v preprostejših nastanitvah skušam vzdrževati s potovalno rjuho in brisačo, za umivanje in ročno pranje oblačil uporabljam šampon, za primere, ko voda ni na voljo, pa imam s seboj čistilne robčke.

Nujno je s seboj imeti kakšen kos opreme iz prve pomoči, predvsem obliže. Na poti je potrebno dovolj piti, pri čemer velikost plastenk za vodo prilagajam letnemu času odprave, vedno pa se v nahrbtniku najde tudi kakšna energijska tablica. S seboj vzamem kakšno knjigo (vodnik po poti), karte za družabne večere, po potrebi knjižico za žige in blazinico s črnilom ter nekaj gotovine. Poleg tega so se kot zelo uporabni izkazali prenosna baterija za polnjenje telefona, naglavna svetilka, ščipalke za sušenje perila na nahrbtniku in nekaj plastičnih vrečk.

Uporabna prevleka za nahrbtnik, kadar med hojo ujame dež.

Kakšna je bila razlika v psihofizičnem naporu prvi in zadnji dan poti? 

Camino Krk je krajša, 7-dnevna pot, zato se razlika v naporu na začetku in koncu poti ne izkaže toliko. Na daljših odpravah, kot je bila moja 38-dnevna Slovenska planinska pot, pa je razlika zelo očitna, tako v fizičnem kot v mentalnem naporu.

Sprva je lahko izziv verjeti, da nas majhni, dnevni koraki vodijo k težko predstavljivemu, oddaljenemu cilju. Začetni napori lahko zamajejo našo odločenost za vztrajanje na poti in morda je potrebno vložiti precej mentralnega napora, da se prepričamo k nadaljevanju. Sčasoma pridobimo pozitivne izkušnje glede našega napredovanja, cilj pa postaja razvidno bližje, ob čemer se tudi v nas okrepi pozitivno pričakovanje, da nam ga resnično uspe doseči.

Okrepimo se tudi fizično. Na daljših odpravah lahko v neki meri sproti pridobimo telesno kondicijo. Prilagodimo se na novo, aktivnejšo dnevno rutino, navadimo se tudi na prenašanje težkega nahrbtnika. Ob tem naš korak postaja iz dneva v dan bolj suveren.

Naletela sem na misel »Ne opravi Camina pred svojim Caminom«, ki pomeni, naj ne treniramo preintenzivno z namenom priprave na nekaj, kar moramo doživeti, da bi resnično razumeli. Del popotovanja je namreč tudi izzvati se do meja svojih zmožnosti, nato pa opazovati, kako se telo prilagaja, mi pa postajamo močnejši in bolj prepričani vase.

Zbiranje žigov na poti.

Na kakšen način sicer izbirate svoje poti, nove destinacije in dogodivščine?

Pri izbiri želim slediti občutku, kam me v določenem času vleče, ter morebitnim željam tistih, ki bi se želeli pridružiti. Izbiro seveda pretehtam tudi finančno, ter se vprašam, koliko organizacijsko zahtevno odpravo bi glede na druge obveznosti v določenem času uspela pripraviti. Pri zbiranju idej za prihodnje odprave mi pomagajo tudi obiskovalci spletne strani in sledilci, ki mi s svojimi bogatimi izkušnjami širijo obzorja.

Kako so videti vaše odprave, kadar gre za skupinsko pot?

Sopotniki se lahko odpravi pridružijo in se poslovijo na poljubni točki. Hodimo strnjeno, v manjših skupinah ali parih, po želji pa si vsak izmed nas lahko vzame nekaj časa za hojo le v lastni družbi. V tem primeru se ponovno snidemo v nastanitvi. Tam se po navadi podružimo ob skupnem obroku, ki si ga občasno pripravimo sami. Pomembno mi je, da je ves čas odprave poskrbljeno za vsakogar, ki se nam pridruži. Želim si, da med nami vlada prijateljsko vzdušje, večina zadev glede našega sobivanja pa je stvar dogovora. 

Kam vse ste se že podali, katere so vaše najljubše ture?

Vse od otroštva, predvsem pa kot študentka, sem obiskala kar nekaj tujine (krožna pot po JV Aziji: Tajska – Kambodža – Vietnam – Laos, Kalifornija in narodni parki na zahodu ZDA, vzhodna in osrednja Kanada, precej evropskih držav), vendar na teh potovanjih nisem pohajkovala le na nogah, temveč sem se posluževala različnih prevoznih sredstev. Seveda ni šlo brez občasnih hikingov, sem pa na svojih potovanjih tudi delala in bivala pri domačinih. Poleg tega sem obiskala precej slovenskih gora in drugih domačih naravnih lepot, ki so mi zelo pri srcu. Moja najljubša pot oz. tura v zadnjem času pa lahko rečem, da je bila Slovenska planinska pot. 

Ste imeli kdaj na poti tudi kakšno neprijetno izkušnjo?

Vsekakor smo na takšnih poteh izpostavljeni nepredvidljivim okoliščinam, ki zahtevajo modro sprejemanje odločitev na licu mesta. S premišljeno organizacijo se skušam neprijetnostim čim bolj izogniti. Pa vendar so predvsem občasne neugodne vremenske razmere del daljših odprav. Vselej je pred željo, da dosežemo cilj, odgovornost, da prispemo varno, kar lahko pomeni tudi odločitev za prekinitev poti. Če pa se odločimo nadaljevati pot, ker razmere niso ogrožujoče, si želim ohranjati pozitivno naravanost in lahkoten odnos do mokrih čevljev ter zamegljenih razgledov. Tako pravzaprav nobena izkušnja ne more biti brezpogojno neprijetna, ker lahko ravno manj ugodne razmere pišejo toliko bolj avanturistične zgodbe. 

Vzpon z razgledom na Krški most.

Kaj bi svetovali tistim, ki bi se radi podali na pot, kot je Camino Krk, pa potrebujejo le nekaj vzpodbude?

Čeprav nam je sprva »živeti iz nahrbtnika« lahko neudobno, hoja pa fizično naporna, je Camino Krk gotovo enostaven način za povezovanje s sabo in z drugimi. Pomaga nam lahko obuditi zavedanje o naših resničnih močeh, iz česar lahko po vrnitvi v vsakdanje življenje nadalje črpamo mentalno in fizično moč. Marsikdo po opravljeni poti pove, da so to bile počitnice, za kakršne ni vedel, da jih je potreboval.

Morda te skrbi, kako se pripraviti na odpravo in kaj vse potrebuješ s sabo. Kadar se odpravljamo skupaj v okviru Sprehajalcev, se pred odpravo po navadi srečamo in se pogovorimo o tvoji pripravljenosti, pričakovanjih, značilnostih poti in o opremi. Tako dobiš vse potrebne informacije. Predvsem pa vzpostavimo odnos, pri čemer se trudim vzbuditi medsebojno zaupanje. To je kasneje na poti še kako pomembno, saj lahko pride do trenutkov, ko nas fizični ali mentalni napori ohromijo in potrebujemo nekaj spodbude za nadaljevanje poti.

Plaža Sv. Marek – spoznavanje bogate zgodovine otoka

Če pa si izbrano pot želiš opraviti v lastni režiji, se z njo čim bolj seznani in si jo smiselno organiziraj. Dovolj časa pred odpravo si priskrbi in uhodi primerne čevlje, na krajših turah preizkusi svoj nahrbtnik, ter se pouči, katera oblačila in opremo vzeti s seboj. Nato pa se z zavedanjem, da vseh okoliščin ne gre nadzorovati, predaj poti in vsemu, kar prinese. Seveda je v igri tudi, da je iz različnih razlogov ne dokončaš. A izkušnja ostane in že zato se vredno podati na pot.

Poleg tega, da ste velika ljubiteljica gibanja v naravi, ste tudi psihologinja na osnovni šoli. Kako optimističen je vaš pogled na digitalna otroštva, ki niti v naravi niso povsem “offline”?

Danes se je velik del medvrstniške interakcije, ki vpliva na njihove odnose v živo in kroji njihovo družbeno podobo, preselil v digitalno obliko. Upam si trditi, da je potreba po uporabi sodobne tehnologije in bolj kot ne stalna povezanost na splet naša nova realnost. In tej bi se težko popolnoma izognili. Stik z vrstniki, vključenost in sprejetost so otrokom in mladostnikom zelo pomembni. Zato je mlade generacije predvsem potrebno vzgajati za varno in uravnoteženo rabo tehnologije in spleta, ter jih ozaveščati o daljnosežnosti posledic v primeru spletnih zlorab.

V šoli je otrokom v zadnjem času precej težje vzdrževati pozornost, vzpostavljati dnevno strukturo in si organizirati učenje. K temu lahko med drugim prispeva veliko intenzivnih dražljajev v digitalnih svetovih, ob čemer je pri “offline” aktivnostih občutno premalo stimulacije. Vzdušje pri pouku je toliko manj intenzivno, da je otrokom ob siceršnji “stalni pripravljenosti” na nova obvestila na telefonu ali preteči nevarnosti v igricah, težje vzdrževati pozornost pri dejavnostih, ki zahtevajo vztrajnost, miselni napor, so bolj rutinske in manj privlačne. Generacija današnjih otrok bo svoje značilnosti prenesla v odraslo obdobje, kar se bo nekoč verjetno odražalo pri njihovem delu in načinu, kako bodo živeli svoja vsakdanja življenja.

Še vedno pa menim, da je med otroki in družinami precej razlik v tem, kako kakovostno preživljajo prosti čas. In da ne velja vseh metati v isti koš. Nekaj odmika v naravo in preživljanja časa “offline” je verjetno naša notranja potreba. Verjamem, da bodo tisti, ki bodo nekoč iskali stik s seboj, prišli do notranjega vzgiba, da se odklopijo. Res pa je, da bo spoznanje te potrebe toliko zahtevnejše, saj bo prihodnjim generacijam ta ideja toliko bolj tuja in oddaljena.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?

Potovanja so kot življenje v malem. Določene stvari lahko predvidimo in jih načrtujemo, vse ostalo je del doživetja na poti. Če se dogajanju uspemo predati in iz okoliščin izvleči najboljše zase, bomo s potovanj vedno prišli z vrednimi in bogatimi izkušnjami ter zadovoljujočimi občutki. S takšno naravnanostjo je tudi naše vsakdanje življenje lahko nadvse zadovoljujoče popotovanje.

Kateri je najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Tukaj bi kar citirala znanega Nejca Zaplotnika: »… kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Kar je gotovo možno razlagati na več načinov, meni pa pomeni predvsem slednje. Osredotočimo se na pot in na način, kako s posluhom za svoje telo premagati začrtano razdaljo. To je tisto, k čemur naj bo usmerjeno naše popotovanje. Ne izključno k brezglavemu hitenju nas cilj. Doseganje končnega cilja je seveda zadovoljujoče, vendar toliko bolj, če se je popotovanje zgodi tudi znotraj nas.

Krasen pogled na Vrbnik

Kaj pa tistim, ki se v življenju morda še malo iščejo in potrebujejo nekaj navdiha, novih pogledov na svet in drugačnih vetrov v jadra?

Če bomo stvari še naprej delali na enak način, ne moremo pričakovati drugačnih izidov. Zato si upajmo in naredimo nekaj, kar nas sicer privlači, vendar je popolnoma izven naših okvirov. Morda ugotovimo, da je ravno to tisto, kar smo potrebovali. Morda pa tudi, da je to bil le del našega iskanja, izkušnja na poti. V vsakem primeru pa nam premik k akciji lahko le koristi.

Katere poti in dogodivščine vas čakajo v 2023? 

V 2023 nas s Sprehajalci čakata najverjetneje dve enotedenski pohodniški odpravi. Prva v času prvomajskih dopustov in druga jeseni. Poleg tega se bo vmes gotovo zvrstilo mnogo krajših pohodov in dnevnih izletov, pa tudi drugih športnih aktivnosti. Poleti pa morda dozori čas za to, da se posvetim uresničevanju svoje dolgo tleče želje, pisanju knjige. Bomo videli. Zanimivo bo!

Camino Krk, 150 km dolga krožna pot po otoku Krk – ODKLJUKANO!

FOTO: Teja Štefančič/osebni arhiv

Teji in njenim dogodivščinam lahko sledite tudi prek njene skupnosti Sprehajalci – TU. 

PREBERITE ŠE: “Na taki poti ugotoviš, kako malo je potrebno za srečo.” – Luka Zevnik je tretji Slovenec, ki se je podal na zahtevno Apalaško pot

Imate tudi vi prijatelja, ki živi prek meje, preizkuša delo v tujini, veliko potuje? Morda pozna najboljše kotičke za izlete po Sloveniji ali sosedih in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Iščete idejo, kam na oddih v naši bližini? TUKAJ (klik) vas čaka kup imenitnih ponudb!

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.