Avtor se je po štirih desetletjih vrnil na azorsko otočje in obujal spomine. Domačini še vedno ponosni na bikoborbe

Moj oče je bil v zgodnjih šestdesetih letih za nekaj časa službeno premeščen v letalsko oporišče Lajes na azorskem otoku Terceira (kar v portugalščini pomeni »tretja«). Takrat sem bil star sedem let. Po dolgih letih sem se odločil, da bom tja odpotoval z ženo in obudil spomine, ki jih imam iz te ribiške vasice, spomine na poulične teke pred biki in bikoborbe pa tudi spomine na temne, po svoje kar strah vzbujajoče gozdove.

Azore sestavlja devet vulkanskih otokov v Atlantskem oceanu, ki ležijo približno 1500 kilometrov zahodno od Portugalske. Otok Terceira leži sredi Zalivskega toka in ima subtropsko podnebje. Z ženo sva za pet dni bivanja na Azorih najela avtomobil. GPS nisva potrebovala, saj nama je dovolj dobro služil zemljevid na prenosnem računalniku. Po spletu sva najela stanovanje v Angri da Herosimu, največjem mestu na Terceiri, ki je bilo zaradi lepo obnovljenih palač, cerkva in utrdb že pred časom uvrščeno na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. To je mesto, ki se lahko pohvali tudi z živahnim predmestjem, s cestami in pločniki, okrašenimi z mozaiki, prelepimi vrtovi, številnimi lokali in trgovinami, ponoči pa tudi z živo glasbo na prostem.

Otočje je sredi Atlantskega oceana, oddaljeno približno 1500 kilometrov od portugalske obale in 1925 od kanadske.

Najpomembnejše točke

Najin glavni cilj je bil obisk Praie da Vitorie, drugega največjega naselja na otoku, kjer smo živeli, ko sem bil otrok. Našel sem hišo, v kateri smo stanovali. Zdaj se mi je zdela precej manjša od tiste, ki sem jo imel v spominu. Sprehodila sva se po soseski in se po Rui de Jesus spustila vse do obale. Ribiči so že pospravili svoj dnevni ulov in odšli, namesto njih pa so obalo zavzeli kopalci, ki so se sončili na pesku pred restavracijami in stojnicami za prodajo sladoleda. Ko sva se z avtomobilom vozila po Praii, sva z očmi iskala tako imenovane imperios, kapelice, posvečene čaščenju Svetega duha. Te male in pisano poslikane kapelice je mogoče opaziti po vsej Terceiri. Našla sva jo in se ob njej fotografirala ter s tem izpolnila dnevni načrt.

Iz Praie sva se peljala po obalni cesti in poskušala izvedeti, kje bodo popoldne bikoborbe. Prirejajo jih od maja do oktobra in so zanimive predvsem zaradi teka pred biki po ulicah, ki ga izmenično prirejajo v posameznih vaseh. To je tako imenovana tourada a corda – bikoborba z vrvjo. Na stotine gledalcev sedi na zidovih ali balkonih, stoji pred vhodnimi vrati ali skozi okna opazuje mlade moške, kako izzivajo bike, nato pa spretno bežijo pred živalmi. Skupina pastirjev jih poskuša bolj ali manj zadrževati z vrvmi, a včasih kljub vsemu izgubijo nadzor nad njimi. Tukajšnji prebivalci so nama zagotovili, da namen prireditve ni, da bi se ljudje znašali nad živalmi, in da je za bike med prireditvijo in po njej lepo poskrbljeno. Poulični prodajalci ponujajo krofe in pečen krompirček, posebej prirejeni tovornjaki za prodajo piva in različnih jedi pa še dodatno prispevajo k prijetnemu vzdušju. To je v resnici nadvse zabavna prireditev.

Kulturne povezave ali vrzeli

Na poti proti vulkanskim območjem sva se vozila mimo kmetij, ki imajo svoje lastne male bikoborske arene. Pred eno od njih je stal tovornjak za prodajo piva in hrane, zato sva se ustavila. Bila sva prijetno presenečena, saj sva pred seboj zagledala prodajalca, ki naju je prejšnjo noč med spremljanjem teka pred biki razvajal z območno specialiteto bico de cracas. Zdaj je skupaj z ženo mimoidočim ponujal kosila pred areno, v kateri so se biki za večerno bikoborbo ogrevali s tekanjem za nogometnimi žogami, ki so jih mednje metali vaški mladci. Nekaj vaščanov nama je pojasnilo, da si tukajšnje vasi po svojih najboljših močeh prizadevajo, da bi se s svojimi bikoborbami čim bolj izkazale, tako da vlada med njimi svojevrstna tekmovalnost. Spoznala sva nekaj zanimivih domačinov in bila deležna nadvse okusne hrane, za katero nama ni bilo treba plačati. Kakšna dogodivščina!

Nekega popoldneva sva se odpravila proti vasi Altares na severozahodnem delu obale, da bi večerjala v vrhunski restavraciji Caneta, ki slovi po izvrstnih mesnih jedeh. Tik pred mestom se je promet nenadoma ustavil. Stopila sva iz avtomobila in videla, kaj je povzročilo zastoj. Tam je stal tovornjak s ponudbo hrane in piva. V Altaresu so bile na sporedu bikoborbe, zato je bila cesta zaprta. Zaprta je bila tudi restavracija. No, nič hudega. Ostala sva in znova uživala v prijetnem vzdušju bikoborb, v Caneto pa sva se odpravila naslednji dan. In bilo se je vredno vrniti.

Ob obali otoka Sao Miguel

Spomini na gozdove

Tisto, kar sem si znova želel ogledati bolj kot kar koli drugega, pa so bili pravljični gozdovi, ki so nasploh prevladovali v mojih spominih na azorske otoke. Ni jih bilo težko najti. V gozdovih, ki večinoma prekrivajo notranje dele otoka, rastejo orjaške cedre, ki, če stojiš pod njimi, povsem zakrivajo nebo. Podrastja skorajda ni, če izvzamemo preprogo iz mahu in lišajev, ki povsod prekrivajo tla.

Članek je bil objavljen v Tripu in je povzet po pisanju Zeka Leeja za Washingtonpost.com

Foto: Shutterstock