evolucija potovanj
Zvone Šeruga kot popotnik ostaja malo staromoden. »In tako naj tudi ostane«
Ko se popotnik Zvone Šeruga spominja potovanj pred obdobjem interneta, pametnih telefonov in navigacij, pravi: »Zvenel bom kot nostalgičen starec, ampak … ja, včasih je bilo vse drugače. Šmrc!«
Kam in kdaj ste se prvič odpravili, ko ste šli na počitnice brez staršev?
S starši na počitnice? He he, tega pa na kmetih nismo poznali. Poletja na njivah in v vinogradu pa s kravami na paši, nedelje pa za potokom ali na Krki. Šele ko sem pred štirimi desetletji (1974) prišel v Ljubljano študirat novinarstvo, sem vzbrstel. In si privoščil prvi potni list (zdaj je doma že petnajst polnih) ter prvo potovanje. V Trst, po kofe za mamo in kavbojke zame. Hja, do tja je takrat segala velika večina slovenskih potovanj. Očitno pa je mene prijelo bolj kot ostale, v letih za tem me je razneslo po vsem svetu: avtostop po Evropi, Severna Afrika, avtostop do Indije pa prek Sahare v Centralno Afriko, z ladjo do Paname in potem avtostop do Kanade … Tri desetletja in več je tega in to so bile malo bolj resne ture, kot to morda zdaj zveni.
Kako ste se, ko ste bili še popotniški začetnik, pripravljali na potovanja?
Saj se ni bilo kaj veliko pripravljati. Vodič Lonely planet še ni obstajal, internet se niti v fantazijah še ni nakazoval, tovrstne knjige in zemljevidi so bili bolj eksotika kot potrošna roba, vprašati pa tudi nisem imel koga. Mogoče Toma Križnarja, s katerim sva se takrat menda edina lotevala tovrstnih potovanj. Pač, določil sem si destinacijo, zaslužil denar – vse le iz lastnega žepa in že takrat sta me reševala fotografija, v kasnejših letih vse bolj novinarstvo, tudi študentski servis je bil uporabna stvar – in šel. Potovanje se je dogajalo spotoma, s pogovori, spraševanjem in z vedno znova novimi napakami. Zato pa je bila avantura precej bolj konkretna kot danes.
Včasih ste zaradi visokih cen letalskih kart na pot odšli z motorjem. Kdaj se je zgodil preskok na letalo? In kako so dostopnejše cene spremenile način vaših potovanj?
Motor sicer nikakor ni bila cenejša verzija, gotovo pa bolj enkratna in nora – sploh potovanje z motorjem okoli sveta, za kar sem porabil štiri leta, delal spotoma kot mornar, kmet, zidar … In nekako takrat, pred tremi desetletji, so letala cenovno že začenjala postajati vredna razmisleka – pred tem, se mi zdi, so z njimi potovali le direktorji in bogate vdove, navadni zemljani smo pa gledali, do kje lahko pridemo po tleh ali mogoče z ladjo. Afrika je na ta način še šla skozi in Azija, do Indije prav tako. Naprej, na Tajsko ali Bali … ha, to so bile pa sanjske destinacije, pred katerimi so se takrat, vsaj v revnemu socializmu, končale tudi poti velikih svetovnih popotnikov.
Z ženo Romano pred Sydneysko opero na poti okoli sveta, 1985.
Internet je prav tako močno spremenil način potovanj. Katero spremembo sami najbolj občutite?
Internet, satelitska navigacija, pametni telefoni, povezave vedno in povsod, pa še digitalno fotografijo in snemanje bi tukaj dodal … Ja, to so gotovo spremembe, ki še pred tremi desetletji niti v sanje niso nikomur segale, pred dvema so se nakazovale, danes so neločljivi del življenja in hudo uporabna zadeva na potovanjih. Kar je lepo in praktično, sem pa vseeno včasih ali celo pogosto nostalgičen. Večina današnjih popotnikov so le turisti z nahrbtniki. Kot na popkovino navezani na svoje igračke z zasloni in na avanture s poceni pivom, nočne žurke in stalno povezavo. Kar je tudi v najbolj popotniških hotelih smrt za pristne stike, pogovore, skupna doživetja – celo na potovanjih se vse premnogim življenje dogaja zgolj na zaslonih. In to je žalostno. Zvenel bom kot nostalgičen starec ampak … ja, včasih je bilo vse drugače. Šmrc!
Si na potovanja še vedno vzamete zemljevide in klasične vodiče?
Zemljevide gotovo, ekran pri načrtovanjih še vedno ne more zamenjati konkretne slike klasičnega zemljevida prek cele mize. Vodiče in leposlovne knjige pa si že nalagam na tablico. Ne, ker bi mi bilo bolj všeč – mi ni in temu se na silo navajam – temveč ker mi izdatno olajšajo nahrbtnik ali motor. Nekaj knjig pomeni tudi nekaj kilogramov (danes nepotrebne) prtljage.
Prvi motor v Afriki, leta 1978, skupaj s pigmejskimi lepoticami.
Ali na potovanjih uporabljate mobilne aplikacije, ki so namenjene popotnikom?
Ne – katere pa sploh obstajajo? Malo pa sem staromoden in naj tako tudi ostane.
Ste ekspert za črno Afriko. Če pomislite na svoje prvo potovanje v eno od afriških držav in zadnje. Kaj je največja razlika?
Uf, to je pa obširno vprašaje. Afrika se spreminja, gotovo – a spreminja se predvsem v mestih, z nebotičniki, dragimi avtomobili, mobiteli. Čeprav mobitele imajo pa tudi že po vaseh, menda res povsod. Mobilna telefonija je prepredla celotno celino, tudi večina glavnih cest je že asfaltiranih, sem pa vedno znova presenečen, koliko je še predelov s komajda kaj drugačnim življenjem po vaseh. Kolibe so še vedno iz blata in s strehami iz trav (a je vse več tudi grde pločevine), ljudje v raztrganih cunjah (in vse manj nekdanje naravne golote), vse več pa je žal tudi iztegnjenih rok. Ne zares iz potrebe, temveč ker smo jih s humanitarnimi organizacijami na čelu navadili na prosjačenje. Da, tega je pa kvečjemu več kot pred desetletji. In povsod rastejo šole. Še generacija, morda dve in Afrika mojih nekdanjih spominov bo povsem izginila. Recimo, da sem se rodil prepozno za avanture tistih prvih raziskovalcev neznanega sveta, še vedno pa dovolj zgodaj, da sem dobil za polno glavo in predale spominov, izkušenj, fotografij, zapisov, knjig. Da, čudovit čas za potovanja je bil to.
Foto: Osebni arhiv Zvoneta Šeruge
Potovanje s turistično agencijo nekoč in danes
Turistična agencija. Verjetno se ti v mislih že slika prizor petdesetih podobno oblečenih ljudi, hodečih v vrsti za turističnim vodičem, ki v zrak moli pisan zaprt dežnik. Tudi ta slika se z leti spreminja. Potovanje z agencijo danes ni nujno več to, kar je bilo pred leti. Z nastopom dobe interneta se je spremenila tudi potovalna izkušnja turistov, ki pri svojih potovanjih ne želijo tvegati in organizacijo raje prepustijo izkušenim. Pozanimali smo se, kakšne spremembe zaznavajo pri eni najbolj znanih slovenskih turističnih agencij Kompas.
Najprej moramo omeniti, da je bilo pred leti potovanje na lastno pest veliko težje izvedljivo kot v današnjem času. Svetovni popotniki so veljali celo za… no, malo nore. Lahko rečemo, da svet ni bil na dlani, kakršen občutek imamo danes. Trend je narekoval bližnje destinacije. Hrvaška obala, evropske prestolnice. Obisk otoka na Mediteranu pa je že veljal za precej eksotičen dopust. Danes potovanje razumemo drugače. Boljše povezave, hitrejši avtomobili, odprtje mnogih meja. Vse to nam omogoča večjo mobilnost, predvsem pa je potovalno izkušnjo spremenil internet, ki nam je zagotovil neomejeno število informacij. Splet nam je približal celine, ki so se nekoč ob vrtenju globusa zdele nedosegljive in nevarne. Danes odhod v svet torej ni več tabu, ker pa obisk turistične agencije ni več obvezen niti za nakup letalskih vozovnic, agencije spreminjajo in bogatijo svoj program.
Uporabniki storitev danes zahtevnejši
Uporabniki storitev agencij so danes bolj osveščeni in izbirajo produkte premišljeno. Splet jim nudi možnost hitrega primerjanja ponudb in cen, zato je širjenje ponudbe praktično obvezno, konkurenčnost pa nujna tudi med spletnimi ponudniki. Ker danes ne potujejo več le bogati, so uporabniki veliko bolj občutljivi na ceno. Raje potujejo večkrat in za manj časa, zelo pa so jim pomembni produkti z dodano vrednostjo in dodatno vsebino. Lahko rečemo, da so zahtevnejši in želijo doživeti polnejšo izkušnjo. So zelo informirani in se zavedajo pravic in dolžnosti agencij.
Internet je spremenil tudi način poslovanja. Danes imajo že skoraj vse agencije možnost nakupa produktov in storitev preko spleta. Kljub dejstvu, da lahko aranžmaje kupimo praktično s svojega naslanjača, uporabniki še vedno želijo osebno komunikacijo. S tem razlogom so agencije uvedle telefonske linije za pomoč spletnim uporabnikom, kontakt pa je možen tudi preko e-maila.
Obisk turistične agencije ne pomeni več nakupa programa, ki do ure natančno razporeja naš čas počitnikovanja, temveč ponuja svobodno kreiranje potovanja, ki je pisano na kožo vsakega posameznika.
Delež uporabnikov storitev turistične agencije glede na starost. (Vir: Kompas)
Danes razdalje niso več nepremostljive in omejitev pri izboru destinacij skoraj ni. Težko rečemo, katera je najbolj priljubljena svetovna destinacija ta hip, lahko pa se udeležite naše ankete, da skupaj ugotovimo, kam si najbolj želimo v letu 2016. Anketo lahko rešite tukaj.
Katka in Mic sta internet našla tudi na Annapurni
Ko se človek za 552 dni poda od doma, spozna, kaj v življenju res potrebuje.
Mlada popotnika Katja Stojilkovski Katka in Mic Malenšek pravita, da je povsod lepo. Zato sta prav tako poimenovala svoj blog, ki je nastal na začetku njune 552 dni dolge poti po Aziji. Od jeseni sta sicer že doma, a zdi se, da jima je ta življenjska izkušnja le še dala nov zagon in po njunih zapisih sodeč v domači dnevni sobi ne zdržita prav dolgo. Z njima, kot predstavnika mlajše generacije popotnikov, smo se pogovarjali o tem, kako sta začela potovati, kaj ima potovanja pomenijo in ali sploh kdaj v rokah držita zemljevid.
Kdaj sta Mic in Katka prvič odšla na potovanje brez spremstva staršev?
Iskreno, prepozno. Prioritete srednješolskih in začetka študentskih let so bile drugje in šele nekje v zgodnjih dvajsetih sva se vsak na svojem koncu pričela spogledovati s svetom. Moje prvo daljše potovanje je bilo v Indonezijo za dobra dva meseca, Katkino pa prav tako v tiste konce, in sicer na Bali za mesec dni. A ker nikoli za nič ni prepozno, bova tudi potovanja še dobro nadoknadila.
Kmalu potem, ko sta se spoznala sta se odločila za dolgo potovanje po Aziji. Kako so odločitev, da odpotujeta za več kot leto dni komentirali vajini bližnji?
Govoriti in sanjariti o eno leto in pol dolgem potovanju je eno, ko pa dejansko pustiš službo, odpoveš dopolnilo zdravstveno zavarovanje in izklopiš telefon … Takrat gre za res. Moji bližnji, tako starši, kot prijatelji, so že nekaj časa vedeli, da se odpravljam na pot. Malce težje je bilo pri Katki, ko je novico sporočila dobesedno iz danes na jutri. Kljub vsemu nikoli nisva naletala na neodobravanje. Prej na konstruktiven strah in pomisleke.
Nič ne koristi napotek gospoda, ki lahko za prenočišče zapravi 100 evrov in ga moti že, če toaletni papir ni troslojni.
Na več kot eno leto dolgem potovanju sta skorajda diplomirala iz pakiranja, kajne? Kaj človek na potovanju zares potrebuje?
Manj kot za vikend oddih v Poreču. Res. Sicer se potrebe izkristalizirajo šele po nekaj mesecih na poti, a dejstvo je, da sva od oblačil večinoma uporabljala le dve ali tri majice, kakšne dolge hlače, kratke hlače in kopalke ter natikače. Še brez brisače je včasih šlo. Seveda pa sva prostor v nahrbtniku zapolnila tudi z bedarijami, kot sta denimo dve ukuleli, Prešernove poezije, ogromen fotoaparat in vsi pripadajoči kabli pa še kaj … Nič ni hudega, če prinesemo preveč. Pač podarimo nekomu, ki to potrebuje.
Katere mobilne aplikacije vama na potovanju najbolj koristijo?
Za vsako državo se najde kopica brezplačnih aplikacij, ki olajšajo iskanje prenočišč, pravih avtobusov ali pa ponujajo kratek uvodni tečaj v pogovorni jezik. Predvsem sva se posluževala aplikacij, ki so jih sooblikovali popotniki najinega statusa. Torej tisti, ki so potovali z zelo omejenim budgetom. Kaj malo koristi napotek gospoda, ki lahko za prenočišče zapravi 100 evrov in ga moti že, če toaletni papir ni troslojni.
Katero aplikacijo na potovanju največkrat uporabljata?
Nedvomno nama je najbolj prav prišla aplikacija Wally, ki omogoča enostavno in vizualno privlačno beleženje stroškov. Za tako dolgo potovanje je namreč nujno, da zapravljanju posvetiš posebno pozornost. Vsak dan, vseh 552 dni na poti, sva beležila vse stroške. Do centa natančno. Ja, včasih nama je bilo res odveč, a zavoljo tega sva prav gotovo pridobila kakšen mesec ali dva na poti.
Ali na potovanje vzameta zemljevide in vodnike?
Ne. Če se morava posebej pripravit za kakšen podvig ali odročno destinacijo, potem to storiva, ko doseževa internet. In ta je dandanes že na vsakem koraku. Še na baznem taboru Annpurne na 4136 metrih ga imajo! Obstaja ogromno zgovornih strani, portalov in predvsem blogov, ki rešijo prav vsako popotniško zagonetko. Če potrebujeva zemljevid, ga dobiva na lokaciji sami.
Ali sta kdaj potovala s turistično agencijo?
Verjetno v času, ko še nisva okusila strasti popotniškega nahrbtnika. Se pa ne spomnim. Aha, čakaj. Novo leto v Budimpešti šteje?
Kaj vama pomenijo potovanja?
Nič več kot slikarju platno, kitaristu kitara ali čebelarju lipov drevored. Strast. Nekaj, skozi kar brez napora usmerjava najino kreativnost in preko česar navidez nekoristnemu dajeva ogromen pomen. Sončni zahodi. Slasten kokos. Prijatelj iz nepalskega gorovja. Pogled na pisan koralni greben. Tišina ob budističnem templju.
Kaj vaju na potovanjih najbolj pritegne?
Rada jeva. Rada se pogovarjava. Rada bereva. Zdi se mi, da ne potovanjih ne vlečeva ločnic med tem, kaj je kulinarika, kaj kultura, kaj predstavljajo ljudje. Nekako je vse v enem velikem omamno dišečem loncu, iz katerega zajemava z veliko leseno žlico.
Jutri bo, v sklopu člankov Evolucija potovanj, svoj pogled na potovanja predstavil izkušeni popotnik. Ne zamudite!Katera država je na vaju v teh 552 dneh naredila najmočnejši vtis?
Sedaj, ko sva doma že skoraj pol leta, se največ pogovarjava o Indoneziji, Japonski, Indiji in Nepalu. Sodeč po tem, so nama te države najljubše, a težko je izločiti samo eno. Na koncu so se tudi meje med državami že zabrisale. Sva pa ugotovila, da se najbolje počutiva ob morju, pod palmami in objeta s koralnimi grebeni. To naju hkrati pomirja in navdaja z nepopisno količino ustvarjalne energije. Izberem eno? Indonezija.
Katera destinacija je naslednja na seznamu?
Se ravno odločava. Na srečo imava na najinem blogu Povsod je lepo partnerje, katerim sva sveto obljubila, da bova potovala do onemoglosti. Pa so sladke skrbi tukaj. Seznam je dolg. Spogledujeva se z Bližnjim Vzhodom, butičnimi destinacijami v Jugovzhodni Aziji in Severno Ameriko.
Kam si resnično želita iti, pa vesta, da za enkrat o tem lahko le sanjata?
Na Tokelau. Skromen otoček v južnem delu Tihega oceana. Še vedno ne veva, kako bi prišla do tja, saj so prevozi omejeni na nekaj podvigov letno, a upanje ostaja. Nekoč, nekje.
Foto: Povsod je lepo, http://www.povsodjelepo.com/
