Razglednica s Krete: Iz kopalk v bundo

25. 10. 2016adminPotopisiKreta, razglednica s Krete

Vsaka dogodivščina ima svoj začetek in tudi svoj konec. Moje pohajkovanje po Kreti je napisalo zadnje poglavje in ponovno začenjam obračati vsakodnevne liste v deželici na sončni strani Alp. No ja. Stvar, ki jo trenutno najbolj pogrešam je sonce in še enkrat sonce. In vsekakor se ni lahko vživeti v jakne, debele nogavice in tople radiatorje, medtem ko sem še nekaj dni nazaj veselo skakala v kopalkah na plaži. In namesto ledene kave si zdaj nalijem skodelico vročega čaja. A kako že pravijo? Človek je vzdržljivo bitje in se navadi marsičesa.

Kreta mi je dala veliko

Čas, ki sem ga preživela na tem čudovitem grškem otoku, je neprecenljiva izkušnja. Kot da bi vesolje vedelo, česa si želim in kaj potrebujem. Medtem ko se je moja hiška iz kock pred odhodom porušila, imam danes ogromno bogatega materiala za gradnjo nove. Prepustila sem se toku in ta me je peljal do nepozabnih zalivov, do nepozabne vasice Azogyres, zabavnega preživljanja časa v taverni, prehojenih poti, predvsem pa do ljudi, ki so naredili moj postanek na Kreti izjemno vesel in pozitiven.

–> Preberi še: Vse Barbarine razglednice s Krete

Včasih se ljudje premalokrat zavedamo, kako malo je potrebno, da je človek vesel in izpolnjen. Kakorkoli že obrnemo zemeljske zakonitosti, pridemo do tega, je denar sveta vladar. Da, življenje je precej lažje, ko ti ni potrebno gledati katere artikle si boš danes lahko privoščil za kosilo. Ampak mislim, da je največje bogastvo mirna duša, občutek, da si sprejet in ljubljen in pa seveda dobri in pozitivni ljudje.

Moram priznati, da pri preskoku iz Grčije v Slovenijo nisem začutila le spremembe v temperaturi, temveč tudi v vzdušju. Ves ta čas na Kreti sem bila seveda zavita v vato, ki me je varovala pred slovensko ihto in večnim prelaganjem odgovornosti na druge ljudi, kar je v Sloveniji postal že nacionalni šport. Da ne govorim o iskrenosti, spletkarstvih in večnemu jamranju. Dejstvo je, da idealnega kraja za življenje ni. Kamorkoli človek zavije, pa naj si bo na prvi pogled še tako rajsko, ta raj čez nekaj časa dobi podobo vsakodnevne realnosti. Ampak glede na to, da je bila moja vsakodnevna realnost na Kreti odnos s pozitivnimi ljudmi, s katerimi se je dalo dogovoriti prav vse, se doma v Sloveniji velikokrat vprašam, ali je z mano kaj narobe. Vendar ko ponovno stopim v stik z ljudmi, ki verjamemo, da je marsikaj mogoče, ko se z njimi nasmejim do solz ali zavijem v hribe, vem, da sem doma.

Potovanje ti da več kot semester na univerzi

Lepo se je potepati po svetu. Pomisli, kaj vse se ti lahko zgodi že na enem samem potovanju. In koliko novega vidiš, spoznaš in se naučiš. Navsezadnje tudi o samem sebi. Potrebno je le odpreti oči, spakirati in se občasno umakniti iz vsakodnevne rutine. Potovanja prijajo tudi takrat, ko se ti zdi, da ne gre več naprej. Menim, da je z nekoliko daljšim potovanjem zase naredimo več kot pa z enim semestrom na fakulteti, kjer na predmetniku ni socialnih veščin ter mreženja, spoznavanja raznolikosti kultur, sprejemanja drugačnosti in znanje, kako se umiriti, uživati ter preprosto živeti življenje.

–> Preberi še: Ko sem na poti sama, me življenje največ nauči

Foto: Barbara Kuhar

Razglednica s Krete: Kako je mogoče, da se je vse to in še več dogajalo v mali grški vasici Azogyres

11. 10. 2016adminPotopisiAzogyres, Kreta, razglednica s Krete

Ko sporočim prijatelju v domovini, da se odpravljam na vodeno turo po vasi, se mi je začel smejati. »Si v eni mali vasi in ti greš na turo po njej? Le kaj ti pa lahko zraven koz, ovc in oljk še pokažejo?« Tudi sama sem se spraševala in kaj kmalu dobila zabaven odgovor. Lucky, lastnik Alfa Kafeniona, v katerem sem se specializirala za Sofijine omlete in grške solate, ni samo gostinec, ampak rojen pripovedovalec zgodb. Če boš kdaj hodil po teh krajih, naj te pot obvezno zanese v Azogyres in zgodbe bodo vrele ena za drugo. Tudi jaz jih imam nekaj na zalogi in v spominu. Ob tem se najde še kakšen predlog za popoldanske ali celodnevne izlete, ki mi niso pobegnili.

Kreta je bila nekoč raj za hipije

Kreta je bila nekoč zatočišče hipijev. Mir in ljubezen sta odmevali na plažah, v jamah in kjer koli so se hipiji počutili sprejete in dobrodošle. Še danes je na Kreti mogoče spoznati stare hipije, ki ne bijejo bitko s časom. Več hipijevskega življenja je mogoče izkusiti še na sosednjem otoku Gavdosu, ki je med drugim tudi najjužnejša točka Evrope. Bili pa so tudi v vasi Azogyres. Danes je kotiček imenovan »Waterfalls«, kjer je imaš priložnost ob žuborenju vode in divje narave brati knjigo na viseči mreži. Nekoč je bil ta kraj veliko bolj divji, saj so prirejali divje hipijevske zabave. Seveda so hipiji za higieno poskrbeli, da so se tam tudi umivali in se posušili na prijetnem soncu. Za nekatere tradicionalne Grke je bilo to preveč. Zato je eden od domačinov, ki je imel nekega dne vse golote in razvrata dovolj, na njihovo mesto odpravil kar z orožjem in pričel streljati v zrak. To je pač eden izmed načinov, kako Krečani rešujejo težave.

99 očetov in jamski svet

Tradicija in vera v Grčiji zasedata med ljudmi prav posebno mesto. V vasi Azogyres pa so nadvse ponosni, da so se v 14. stoletju v ta kraj zatekli tako imenovani sveti očetje in bilo jih je 99. Ti so bili vdani verniki iz Turčije, ki so imeli nadnaravo moč zdravljenja ljudi. Svoj čas so po večini preživeli v molitvi, meditaciji in se popolnoma posvetili bogu. Njihov vodja je bil Janez Puščavnik. Ko so občutili, da ljudje od njih zahtevajo preveč in, da vrste bolnih postajajo predolge, so zapustili Turčijo in se odpravili v smeri Krete. In mesto so našli v vasici Azogyres. Tukaj so nekaj časa preživeli v samostanu, ki ga še vedno lahko obiščeš. Energijski strokovnjaki pravijo, da je tam zelo dobra energija. Če vprašaš mene, mislim, da je dobra energija po vsej vasi. Ampak skupinica se je odločila sledeče. Ko bo vodja umrl, bodo vsi skupaj umrli naenkrat. In to se je tudi zgodilo. Po novici, da je Janez Puščavnik umrl, se je preostalih 98 korenjakov podalo v eno izmed številnih jam v okolici Azogyresa in tam tudi umrlo. Danes si del jame lahko ogledaš. Ampak pozor. V jami naj bi živelo 99 golobov, ki odajajo ne ravno prijetne vonjave v zaprtem prostoru, hkrati pa je velika verjetnost, da ti bo kakšen kakec padel tudi na glavo. Kako že? Pa saj to prinaša denar. V vasi je prav tako mogoče zaslediti mogočno platano, pod katero so se hladili očetje. In legenda pravi, da ko bo platana, ki s svojimi vejami, ki se oblikujejo v obliki križa, naredila 99 križev, umrla. Vaščani mislijo, da je njen konec že zelo blizu.

Pridelava oljčnega olja za lenuhe

Grška mitologija pravi, da se lahko ljudje za oljko zahvalijo le Ateni. Ta je bila boj s Pozejdonom, kdo bo mestu Atene dal ime. Pozejdon je Atenčanom ponudil vodnjak s slano vodo, Atena pa oljčno vejico. Izbrali so oljko in tako so Atene dobile ime po boginji modrosti in s tem tudi oljko. Modri pa so tudi lastniki oljčnih nasadov na Kreti, ki krasijo celoten otok. Pod mogočnimi drevesi, lahko po celem otoku vidimo tudi črne mreže, ki jih v času nabiranja porazgrnejo pod drevesi. Nekateri plodove s silo spravijo na mrežo, tisti ta pravi Grki, pa počakajo, da vsi sami padejo na tla, ko je čas za to. Zakaj bi se mučili, ko pa mama narava lahko sama poskrbi za delo. Med tem pa je Grkovo edino delo le opazovanje, pitje frapeja, mogoče tudi kakšne rakije. Kot pravi Lucky, prav tako lastnik oljk, ki se prodajajo huje kot na dražbi. »Več oljk kot imaš, več veljaš«. Ker sledi tradiciji in je zelo tradicionalen fant, raje gleda, kako plodovi padajo na tla in kako nastaja pravo tradicionalno olje, čeprav s strani znanosti po kakovosti nekoliko slabše. Ampak, zakaj bi se človek mučil in zapravljal čas po nepotrebnem?

Skozi kanjon Anidri do plaže Anidri

Kot sem že pisala, je Kreta vsekakor destinacija za pohodnike, saj pohodniških poti, kanjonov in sotesk res ne zmanjka. Čudovita pot, ki se vije iz Azogyresa, te popelje do sosednje vasi Anidri. Tam je vsekakor obvezen postanek v taverni Sto Scolio, kar pomeni, v šoli, saj je stavba nekoč res bila vaška šola. Če si gurman in še posebej navdušenec nad dobro in še boljšo grško hrano, je to obvezna postojanka na poti. Meni je napisan na tabli in to je to. Le nekaj jedi je na dnevnem meniju, vendar te pričarajo nebesa na zemlji. Verjetno bi si prste obliznila tudi kakšna nadzemeljska bitja. Taverna pričara romantično vzdušje ob sončnem zahodu, saj ima terasa filmski razgled. Čeprav je s polnim trebuščkom težko hoditi, pa se lahko iz vasi Anidri spustiš po kanjonu Anidri vse do prelepe in meni sanjske plaže, kjer preživljam veliko popoldnevov. Sicer dvourna pot brez postankov, ponuja čudovite razglede, divjo naravo, opoj Mediterana v zraku, po želji veselje za brbončice ter na koncu največjo nagrado, skok v morje.

Če želiš se več zgodb in dogodivščin iz vasi, predlagam, da zaviješ na sledečo povezavo. Morda pa naslednjič tudi ti zaviješ do tega bisera sredi ničesar.

Razglednica s Krete: Kako deluje grozdna terapija na Kreti

27. 9. 2016adminPotopisigrozdna terapija, Kreta, razglednica s Krete, zgodbe in turizem

Ljudje, ki delamo v turizmu, smo vedno bolj ozaveščeni, da so zgodbe tiste, ki pritegnejo obiskovalce. Že dolgo ne štejejo več le urejena soba in hrana ob uri, temveč doživetja, ki bi jih ljudje radi izkusili v času potovanja oziroma počitnic. Slovenija ima več kot odličen potencial. Veliko kreativnih nadobudnežev zna to že zelo dobro izkoriščati v svoj prid, nekateri se temu še privajajo.

V Grčiji me je vedno navduševalo, kako znajo domačini iz vsake malenkosti narediti velik bum in ga tudi prodati za dober denar. Naj bodo to kamni iz antike, doline in jame, ki našim ne segajo do kolen ali zelišča zapakirana v lepe vrečke z napisom Iz našega vrta, kljub temu, da so kupljene v supermarketu.

Kako se lotiti grozdne terapije

Trenutno se nahajam v majhni gorski vasici na jugu Krete, kjer sem bila nekaj dni priča tako imenovani grozdni terapiji. Ta se je teden dni izvajala pod budnim očesom doktorja grozdne terapije, ki ima za to tudi certifikat. Če si vinogradnik in potrebuješ delovno silo za naslednje leto in bi ob enem še rad zaslužil kakšen evro, nadaljuj z branjem.

Ideja ja zelo preprosta. V Sloveniji smatramo trgatev kot za prijetno druženje in nazdravljanje z obiralci. Da ne omenjam vse hrane, ki je za ta dan pripravljena. Biti del trgatve in izkusiti veselo doživetje za veliko večino Slovencev ni tako zelo nedostopno. Sedaj pa si predstavljaj, da prihajaš na primer iz severa Norveške ali Irske. Ljudje, ki prihajajo z dežel, kjer vinska trta ne uspeva ravno najbolje, lahko to doživijo samo v filmu ali morda v kakšnem romanu, ki se odvija v Toskani.

Opiši svojo vas kot edinstveno na svetu. Ne pozabi poudariti naravnih lepot ter domačnosti in preprostosti lokalnih ljudi. Preživiljanje časa v naravi in misliti le na grozdje na trti, deluje za udeležence grozdne terapije zelo pomirjujoče. Saj vsi vemo, kako stresno je naše življenje in kaj vse nam lahko pripomore, da stres oblažimo. Verjeli ali ne, tudi grozdje.

Če imaš vinograd, se okliči za doktorja grozdne terapije. Kakšnemu oblikovalcu se priporočaj, da oblikuje tudi certifikat in ga obesi okvirjenega na vidno mesto. Za doktorja se lahko okličeš tudi sam. Pomembno je le, da znaš držati škarje v roki in ljudem pokazati, kako se obira grozdje. Če nimaš lastnega vinograda naj te ne skrbi. Dogovori se s kom, ki ga ima. Tako to gre tu na Kreti.

Obiranju vsak dan dodaj še kakšen ogled, pohod, degustacijo in ne pozabi na prosti dan. Ukvarjaj se z obiralci, bodi to kar si, daj jim dobro hrano in uspeh bo zagotovljen. Zadovoljstvo se bo rodilo na obeh straneh. Obiralci se bodo sprostili, naužili narave in dobre hrane, ti boš pa imel pobrano grozdje in še nekaj ekstra evričev v žepu.

Nazaj v čas naših dedkov in babic

Moram priznati, da je tudi name imela terapija, ki sem se je nepričakovano udeležila, zelo dober vpliv. Že kot otrok sem sanjala, da bi stiskala grozdje z bosimi nogami kot to počnejo v kakšnih romantičnih filmih. Ne samo, da sem občutila kako je, ko se ti po nogah cedi sladki grozdni sok, ampak je bilo v zraku tudi veliko smeha in dobre volje. Grška glasba nam je dajala ritem, mi pa smo veselo tacali po grozdju.

Čez nekaj mesecev bodo tropine in nekaj malega soka postale rakija. Žganje, ki je na Kreti bolj priljubljeno kot pa ouzo. Le malo kdo na otoku še proizvaja rakijo na tako zelo tradicionalen način, katerega postopka smo bili deležni tudi mi. Torej, še en nasvet. Pojdi v čas naših dedkov in babic ter stvari naredi čim bolj tradicionalne in izvirne. Ljudje imajo to radi. Še posebej, ko pridemo v drugo deželo in želimo izvedeti čim več o kulturi, s katero smo obdani. Preprosto. In takšen naj bo tudi program – preprosto preprost.

PREBERI še Barbarino prvo razglednico s Krete // Čim prej osvoji mantro siga siga

Razglednica s Krete: Čim prej osvoji mantro siga siga

19. 9. 2016adminPotopisiBarbara na Kreti, Kreta, razglednica s Krete

Naša Barbara se je z enosmerno vozovnico odpravila na Kreto, kdaj se vrača, ne ve, se nam bo pa vsak teden javila z dogodivščinami, ki jih doživlja.

Zagotovo Kreta ni eden tistih otokov, kjer najameš avto ali motor, ter ga prečešeš po dolgem in po čez v enem tednu počitnikovanja. Razdalje tega žal ne omogočajo. Sicer sem to vedela že pred odhodom, a sem se kljub temu odpravila do znanca v Mostah, ki izvira iz Krete, da bi ga povprašala, kam naj zavijem.

Odgovor je izstrelil kot iz jasnega. “Pojdi na zahod v pokrajino Hanija. Pa ne zato, ker od tam izviram, ampak, ker je to najlepši del Krete. Je divji, morje kristalno čisto in omogoča, da se vidljivost prebije tudi do 30 metrov globine. Ima gore, lepo naravo, odlično hrano, zaspane vasice in večina turistov, ki obišče ta del je podobnih tebi. Z nahrbtnikom na rami in gojzari na nogah.” In odločitev je padla. Grem v Hanjo, z enosmerno karto v žepu in družbo za en teden.

S počasi, počasi nisem imela težav

Prej kot si v glavi urediš kotiček za grško logiko in vsakdanjik, lažje bo. Kar pomeni, da obrate našega načina življenja zmanjšaš na minimum in če se le da, neukrotljive živce pospraviš nekam na stran. Preprosto si vzameš čas, ki v Grčije teče precej počasneje. “Siga siga” naj bo glavna mantra, kar pomeni, počasi, počasi. Prišla ti bo zelo prav na primer med čakanjem na avto v poslovalnici rent-a-carja, ob posedanju v tavernah, na blagajni v trgovini, popoldanski siesti in še marsikje.

Moram priznati, da s poglavjem siga siga nikoli nisem imela večjih težav in da je to eden razlogov, zakaj se vedno znova in znova vračam v deželo sonca in najboljšega paradižnika na svetu. Kljub temu, da toaletni papir ne roma v straniščno školjko, ampak v koš, ki stoji zraven, da je lahko že zgodaj zjutraj pogovor z Grkom zelo glasen, ker mu nekaj tvojih besed ni ravno najbolj po godu, je Grčija destinacija, kjer skorajda ne moreš pihniti mimo.

Po tem ko sva vijugali po grških cestah, obiskovali plaže, potešili prvo lakoto po več kot odlični grški hrani, sva pristali na jugu Krete. Po nekaj dnevih posedanja, lenarjenja in vnosa (pre)velike količine hrane, o kateri sanjam vsakič, ko nisem tam, je napočil čas za tridnevno miganje. To je odlična ideja za vse, ki se odpravljate na ta del Krete in ki vam ni le do ležanja na plaži.

Čarobne vasice za tiste, ki se potrudijo

“Če boš na Kreti, obišči sotesko Samarija,” so bile besede drugega Kretčana, ki živi v Ljubljani. In sva šli. Avto sva pustili na parkirišču v Omalosu, nabasali nahrbtnik z nujnimi stvarmi za tri dni, zamenjali sandale za pohodniške čevlje ter se odpravili po 17 kilometrski poti proti morju. Ker sva padli pod grški vpliv, se nama iz postelje ni uspelo prikobacati zgodaj. In zato seveda soteske nisva imeli le za sebe, kot sva načrtovali. Le zakaj bi človek vstal ob 6. uri, ko je zunaj še popolna tema in odšel v mir in spokojno naravo. Če je pa tako sladko še malo zaspat in potem opazovati druge turiste, kako se valijo po soteski v sandalih, popolnim make up-om, selfie palcami in utrujenimi nogami po nekaj zavojih. Ob vsem tem so nama družbo delale tudi divje koze in ciprese, ki so preživele kar nekaj stoletij in ki so jih nekoč uporabljali za gradnjo palače v Knososu. In te niti malo niso podobne našim, ki jih uporabljamo, da utrdimo dober odnos s sosedom in dodobra začrtamo mejo.

Po petih urah hoje nama je uspelo priti do Agije Rumeli. To je zaspana vasica, do katere lahko pridemo samo peš ali z ladjo. In po dolgem in vročem sprehodu v zares lepem kanjonu, ni lepšega kot hladen Mythos po grlu in skok v kristalno morje. Iz Agije Rumeli sva se z ladjo odpeljali do Sfakje. Vse te vasice so edinstvene, saj do njih pridejo samo tisti, ki morajo za to vložiti nekaj potovalne energije. In pozor. Sfakja je kraj za vse gurmane! In seveda za vse romantike, saj so vse taverne nanizane s pogledom na morje in čarobno atmosfero.

Naslednje jutro nama je bila budilka ponovno nastavljena zelo zgodaj, a tokrat sva ji prisluhnili. Čakala naju je namreč triurna pot iz Sfakje do Loutroja po soncu, ki se je z vmesnimi postanki raztegnila na šesturno hojo. Kako ne, ko pa so na poti rajske plaže. In pohodniški dan je bil videti nekako takole. Pol ure hoje, ko pogled in um pritegne turkizno modra plaža. Čevlji dol, oblačila dol in skok v vodo. Uživanje na plaži. Obleka gor, čevlji gor in tako sva ponovili vajo vsaj še petkrat do Loutroja.

Po strelih na poroki spet v sotesko

Loutro je še ena majhna vasica z veliko dušo in prikupnimi kotički ter zabavnimi domačini. Tam ni velikih hotelov in obiskovalcev z živo florescentnimi zapestnicami okrog zapestja, ampak oči razveselijo majhni in prikupni penzioni ter gostje, ki si želijo nekaj več. Iz Loutroja, ki naju je očaral, sva se z ladjo odpravili nazaj do Agije Rumeli, kjer sva noč preživeli v znamenju velike grške poroke. Le kako naj bi človek spal, ko pa streli pokajo vse do šestih zjutraj. Mimogrede, moški na Kreti ni moški, če nima vsaj enega kosa orožja, ki pri hiši ni samo z namenom kratkočasenja na porokah.

Ker sva si sotesko zares želeli občutiti v miru, nama je to tudi uspelo. Ob pol sedmih sva zavili po poti navzgor, uživali v tišini in prisluhnili le lepoti in čaru narave. Po treh urah je sledil šov. Le peščica je takšnih, ki se po kanjonu namreč odpravimo tudi navzgor. Po navadi skupine hodijo le navzdol in se potem z ladjo in avtobusom zapeljejo do izhodišča. Midve sva zaradi hoje navzgor postali turistična atrakcija dneva. Ljudje so se nama smejali in iz oči sva jima razbrali misli… ”Kaj pa tema dvema ni jasno, da hodita gor” Dobivali sva aplavze, ljudje so bili zaskrbljeni, če sva v redu in ali rabiva pomoč. In, ne. Ne gre za težak vzpon, ampak za veliko maso ljudi, ki pač v življenju ne hodijo veliko.

Karkoli v življenju že počnemo ali ne počnemo, ne glede na to od kod prihajamo in kdo smo, menim, da nam je vsem skupno, da si želimo biti srečni in nasmejani. Kreta je vsekakor kraj, kjer lahko najdeš srečo ter nasmejane trenutke. In prepričana sem, da jih je pred mano še veliko.

Fotografije: Klavdija Leskovar