Tin Vodopivec je eden prepoznavnejših slovenskih komikov, ki mu je pred kratkim uspelo izvesti projekt, ki se sicer sliši kot misija: nemogoče. V pičlih sedmih dneh je obkrožil sedem držav, nastopil prav v vsaki, program pa vsak večer priredil tako, da ga je izvajal v lokalnem jeziku.

In ker je skakanje čez mejo, sploh v družbi dobre mere humorja, tisto, kar ekipa Vandraj najbolj obožuje, smo s Tinom o njegovem projektu 777 poklepetali v tokratnem intervjuju.

Izziv 777 – Tin je med 1. in 7. decembrom 2017 nastopal:

Petek: Skopje (makedonščina)
Sobota: Beograd (srbščina)
Nedelja: London (angleščina)
Ponedeljek: Berlin (nemščina)
Torek: Varšava (poljščina)
Sreda: Pariz (francoščina)
Četrtek: Ljubljana (slovenščina)

Leto ste sklenili s pravljičnimi sedmicami – s projektom 777, v sedmih dneh nastopiti v sedmih državah v sedmih različnih jezikih. Od kod človeku tako nore ideje in kaj je ključno za njihovo realizacijo?

Haha, želel sem si narediti nekaj drugačnega, nekaj odbitega in hkrati samega sebe potisniti iz okovov rutine. Kar nekaj let sem sanjal o tej ideji in tuhtal, kako bi se vsega skupaj lotil … Lani poleti se je nekako vse poklopilo in sem rekel – Let’s do it! Veliko stvari je bilo potrebno urediti, vendar se mi zdi ključno predvsem, da verjameš v projekt, da veš, kdaj je potrebno stisniti in biti pokonci do poznih ur in se hkrati prepustiti upanju, da se bo vse izšlo.

Vaš podvig je tako zahteval intenzivno učenje makedonščine in poljščine ter dodatno piljenje nemščine, angleščine in francoščine. Kako možgane pripraviti na to, v čem je trik?

Mislim, da ni nobenega trika, ključna je predvsem motivacija. Vedel sem, zakaj to delam, sam sem se v to spravil, nihče me ni silil. Ravno obratno, užival sem v učenju, zato ni bilo težko.

Se v Ljubljani, Skopju, Beogradu, Londonu, Berlinu, Varšavi in Parizu smejijo na iste fore?

Se. Vsi smo krvavi pod kožo in se soočamo s podobnimi zadevami v življenju. Na vseh teh nastopih sem govoril bolj o univerzalnih temah, seveda pa ima vsaka država svoje specifike in tudi svoje nijanse humorja.

Ste svoj nastop v različnih državah – poleg čisto drugega jezika, seveda – kaj prilagodili tudi vsebinsko?

Delno, ja. Glavnina je bila povsod ista, saj sem želel preveriti, če se res ljudje smejijo istim šalam, medtem ko je vsaka država imela še svoj košček lokaliziranja.

Ste glede na tempiran urnik v turnejskem tednu od omenjenih mest ujeli še kaj drugega kot letališča, hotelske sobe in odre? Ste sploh kaj spali?

Trudili smo se, da bi zraven lahko še uživali v trenutku, v vsem, kar so nam mesta ponujala, vendar je bilo težko. Po nastopu v Londonu smo prišli v hotel pozno zvečer, naslednje jutro pa smo morali biti že ob 6h na letališču – kar v Londonu pomeni še 1,5h poti do tja.

Oder ste si delili tudi z angleškim komikom Eddiejem Izzardom. Je komentiral vaš projekt?

Eddie je bil super, po nastopu smo odšli na večerjo z njim in klepetali o vsem. Ta večerja je bila zagotovo eden izmed vrhuncev celotnega potovanja, saj nam je Eddie razlagal o tem, kako je Bill Gates prišel na njegov nastop, o svojem očetu in o stanju v komediji dandanes. Bilo je kar malo nerealno, sem se moral uščipniti, da sem preveril, če sanjam. Eddie je bil eden izmed razlogov, zakaj sem se sploh začel ukvarjati s standupom. Projekt je zelo podprl, saj mi sicer ne bi niti dali priložnosti, da nastopim z njim. Tudi on je nastopal v francoščini in je v preteklosti nastopal tudi v nemščini in španščini, tako da mislim, da to ni bilo naše zadnje srečanje.

Bo globalni napad na odre dolgoročen projekt? Kam vas še vleče?

Preboj v tujino, še posebej, če je lokalni jezik tvoj drugi ali celo tretji, je počasen in dolgotrajen proces. Februarja me čaka nekaj nastopov v Londonu, tako da konsistentno in neusmiljeno opozarjam nase, ter čakam na priložnost. Morda ne pride nikoli, a bom vsaj vedel, da sem poizkusil.

Foto: Arhiv Tina Vodopivca

Preberite še:

INTERVJU: Velenjčanka, ki jo je igra odnesla v Hollywood

INTERVJU: Let’s Doodle, slovenska zgodba, ki se s Portugalske vrača domov!

Tweet