Maja Smajilović je gospodična, ki prihaja iz Velenja, a jo je življenje odneslo čez lužo. V Los Angelesu je končala študij igre na The American Academy of Dramatic Arts, z Vandraj pa je poklepetala o mestnih kotičkih, grajenju kariere v Hollywoodu, pasteh in radostih filmske idustrije, razvratnih hollywoodskih zabavah in še čem …
*****
7 kratkih o Los Angelesu:
Najljubši kotiček v mestu za sprostitev: Runyon Canyon.
Znamenitosti, ki jih ne smemo spregledati: Griffith Observatory, Venice Beach, Santa Monica Pier, Hollywood napis ob sončnem zahodu in Malibu.
Atrakcije, ki jih lahko preskočimo: Najbolj turističen del Hollywood Boulevarda.
Najljubša restavracija, kavarna ali kar oboje: Bossa Nova.
Najboljši nočni klub v mestu: 1OAK je najbolj znan, ampak meni ljubši je La Descarga.
Najbolj nadležna stvar mesta: Smeti in slaba podpora za brezdomce
Stvari, zaradi katerih je v njem vredno živeti: Filmska industrija, palme, sonce, morje in nasmejani ljudje.
*****
Kako se je začela vaša igralska pot?
Začelo se je z nastopanjem v osnovni šoli, na večjem odru pa sem prvič igrala v šoštanjskem gladališču AGledaš v priredbi Molierove predstave Priložnostni Zdravnik. S to predstavo smo prepotovali Slovenijo in zaljubila sem se v gledališče. V prašne zavese, škripanje lesa v zaodrju in vedno različne reakcije publike. Nato me je pot popeljala v Lutovno gledališče Velenje. Nikoli si nisem mislila, da bom delala z lutkami, ampak ko te ustvarjalnost pokliče, je edina prava odločitev, da privoliš. Super je bilo sodelovati pri Velenjskem Pikinem festivalu, kot lutkarica Pika, in pri več uspešnih predstavah, kot sta priredba bratov Grimm Ne s peklenščki češenj zobat (v vlogi Luciferja) in Trije prašički. Kmalu sem imela priložnost delati tudi s Klemnom Slakonjo za šov JeBellaCesta v video clipu 20 ljubic. Tisti dan sem se zaljubila tudi v delo na televiziji.
Kako vas je iz Velenja odneslo v Los Angeles? Zakaj ravno čez lužo?
Amerika mi je postala všeč s poslušanjem Franka Sinatre in Nine Simone. Sem zelo radoveden človek, zato sem morala preveriti, kaj se dogaja na drugi strani oceana. Vedela pa sem tudi, da je Amerika močna v igralski industriji, zato sem se odločila za študij igre v Los Angelesu.
V Los Angelesu ste tudi diplomirali iz igre. Kakšni so pogoji za vpis?
Pogoj je, da opraviš sprejemne izpite. Moraš pripraviti dva monologa in prebrati odlomek, ki ti ga priložijo pri avdiciji. Lahko se prijaviš preko online posnetka ali pa obiščeš najbližje mesto, kjer imajo avdicije. Zame je bil to London.
Vse se je zgodilo zelo spontano. Čeprav sem si želela študirati v Amerki, ni bilo to nikjer blizu realnosti. Še danes sem hvaležna, da sem spoznala Snježano Martinović, ki je filmska in gledališka zvezda in nas je dobro pripravila za sprejemne izpite za ameriško akademijo. Z njo sem imela igralske delavnice in ona mi je predlagala, da se vpišem na The American Academy of Dramatic Arts v Los Angelesu. Kasneje ta dan sem šla na kavo s prijateljem, ki se je pripravljal na avdicijo za to isto šolo. V šali sem mu rekla: “Tudi jaz se bom prijavila in bova sošolca!” Naslednji spomin je, ko sva bila skupaj v Londonu na sprejemnih izpitih in par dni po tem, ko sem dobila prvi klic iz Amerike: “Sprejeti ste na American Academy of Dramatic Arts v Hollywoodu!” In res sva bila sošolca!
Kako poteka sam študij? Kako je z urnikom, koliko semestrov pokriva in kakšna je šolnina?
Študij je zelo zabaven in zelo zahteven. Odpreš vse čustvene filtre. Nikoli v življenju se nisem toliko jokala in smejala. Od učenja različnih tehnik igre, do plesa, petja, giba, Shakespeara, učenja o kameri in make-upu … Prvi letnik smo imeli dva semestra, drugi letnik tri semestre in potem diplomsko predstavo. Šolnina je zelo visoka. Hvala bogu za mamo, očeta in sestro, ki so mi pomagali uresničiti te sanje.
V Hollywood dnevno kapljajo novi talenti z različnih vetrov in vsi imajo iste sanje – kariera v filmski industriji, slava in še kaj, a uspe le peščici. Kakšne so realne možnosti za uspeh in čemu se je treba zanj odpovedati?
Američani vidijo in spoštujejo trdo delo. Osebno mislim, da so možnosti realne, če sam ostaneš realen. Hollywood te lahko zavede, če si labilna oseba in spremeniš svojo moralo za ceno uspeha. Na žalost recepta za uspeh ni. V Hollywoodu je ogromno uspešnih ustvarjalcev, ampak, ko slišiš njihove zgodbe, je imel vsak drugačno pot do uspeha. Najboljše orodje je, da se zavedaš, da si zelo edinstveno bitje na področju ustvarjanja in zaupaš svoji viziji. Vse pa ima svojo ceno, odpovedati se je treba ustaljenemu življenju in v mojem primeru družbi svojih bližnjih.
So se vam po diplomi že odprla kakšna vrata v igralskem svetu? Kje vse ste že nastopali?
Po diplomi sem bila odločena, da hočem ustvarjati in napisala sem film Tujec, ki je trenutno v post-produkciji. Sodelovala sem z uspešnimi in talentiranimi mladimi ustvarjalci, ki so mi omogočili uresničiti mojo vizijo. V njem sem se preizkusila v glavni vlogi Emine. Želela sem zajeti temo tujcev v Ameriki; težave, poraze in prigode, s katerimi se spopadajo. Med drugim sem sodelovala pri številnih študentskih filmih in ponovno igrala za otroško publiko v vlogi grške boginje Akhlys pri Half-Blood Campu v New Yorku. Na eventih Winter Film Awards sem se preizkusila v vlogi novinarke in intervjuvala mnogo uspešnih in znanih filmskih ustvarjalcev.
Vas vaša narodnost pri tem kaj omejuje ali vas prav to dela posebno?
Mislim, da me prav to dela posebno in opazno. Zanimivo je, da imamo tujci čisto svoj ritem gibanja in govora. Kot da živimo na drugačni frekvenci. Zato pa izstopamo ali kot bi mi rekli Američani: da sem malo offbeat (smeh). Vseeno pa se včasih pritožujem. Ker nisem iz Amerike, moram toliko več delati na izgovorjavi, naglasu in izpopolnjevanju angleškega jezika.
Zloglasne zabave, ki jih v Hollywoodu med drugim organizirajo tudi znani obrazi, so lahko precej razvratne. Ste se kakšne od njih udeležili? Nam lahko zaupate kakšno prigodo?
Vedno je zelo noro in spontano in nikoli ne veš, koga boš spoznal. Včasih me je strah, da se bom osmešila (smeh). Lahko se namreč zgodi, da se pogovarjaš z enim izmed najbolj znanih producentov in ga “po nesreči” ne prepoznaš. S prijateljico sva bili povabljeni na afterparty v hiši Leonarda DiCapria. Je čisto preprost človek. Najbolj zanimivo mi je bilo, da ima svojega oskarja in ostale nagrade na navadni leseni polici na hodniku, brez kakršnekoli dodatne zaščite. Drugače pa ima izredeno dober okus za umetnine, ki jih je polna hiša. In nikoli nisem pojedla toliko krofov, kot v hiši Leonarda DiCapria (smeh).
Ste kakšnega od znanih obrazov – službeno ali zasebno – tudi spoznali?
Sem. Čeprav je Los Angeles zelo veliko mesto, je filmska industrija v bistvu zelo “majhna”. V smislu, da se vsi nekako med seboj poznajo. Večinoma so tudi zvezdniki najbolj normalni in topli ljudje, ki jih na ulici sploh ne bi zaznala, a med njimi se najde tudi kakšen, ki je totalna diva.
Sprehodili ste se tudi po nekaj rdečih preprogah v New Yorku. Kakšna izkušnja je to?
New York je magično mesto, ki te premami s hitrim ritmom življenja. Imela sem se priložnost sprehoditi po rdeči preprogi filmskega festivala in prav tako sodelovati pri nastajanju samih eventovza Winter Film Awards. Celotna priprava na event mi je noro zabavna. Od navdušenja, ličenja, dolgih in lepih oblek in na koncu seveda spoznavanja mnogih ustvarjalcev …
Kje nameravate ustaliti svoj domači naslov in kje se v kariernem smislu vidite v prihodnosti?
Svet ima danes mnogo zgodb, ki morajo priti na plan. Kot igralka čutim, da imam v prihodnje dolžnost, da te zgodbe delim z ljudmi in jih ozaveščam o dogajanjih na našem planetu. V prihodnosti se vidim na odru in prav tako na filmskih platnih. Gledališče je super, ker se umetnost dogaja v tistem trenutku, v živo in pred očmi publike, medtem ko lahko s filmi deliš zgodbo s siršim občinstvom. Kar se tiče domačega naslova, pa še ne vem. Los Angeles mi je zelo všeč. Ampak svet je velik, transport je odprt in nikoli ne veš, kam te popelje.
Vas bo kdaj odneslo nazaj v Slovenijo?
Z veseljem bi še kdaj ustvarjala v Sloveniji. Sploh je pa vsak razlog, da obiščem svojo domovino in preživim čas s svojo družino, dober.
Foto: Arhiv Maje Smajilović
Preberite še:
