Kako so nastali kapucarji Let’s Doodle, kaj je njihova posebnost in zakaj se njihova ustanovitelja Nina in Nejc s Portugalske po dveh letih in pol vračata v Slovenijo? Preverite v spodnjem intervjuju, še prej pa smo zbrali nekaj uporabnih informacij o mestu, ki ga mlada Slovenca zapuščata, potem ko sta dodobra raziskala vse njegove imenitne kotičke.
*****
6 kratkih: Peniche, Portugalska
Kraji, ki jih ne smemo spregledati: Obidos, Laguna Foz do Arelho, otoček Berlengas in Almagreira.
Atrakcije, ki jih lahko preskočimo: Center mesta in notranjost samega polotoka ne ponujata nič posebnega.
Najljubši kotiček za sprostitev: Zagotovo med valovi – med surfanjem pozabiš na vse!
Najljubša restavracija/kavarna/bar/stojnica s smutiji: Uh, škoda, da samo na kratko, tukaj bi lahko spisala celo kulinarično knjigo (smeh). V centru mesta je Java House, “pastelaria”, ki razvaja brbončice z raznoliko ponudbo slastnih svežih tortic in cupcakeov, najboljšim domačim sladoledom, smoothiji in ostalimi slanimi prigrizki. Must try: brownie z vaniljevim sladoledom, smetano in Nutella prelivom! Potem je tu še prikupna tradicionalna portugalska restavracija Os Sabores, ki se skriva za obzidjem v osrčju mesta in je precej neturistična. Splača se jo poiskati, saj atmosfera terase na vrtu ob res odlični hrani pričara prav posebno vzdušje. Poskusi: Polvo a Lagareiro – pečena hobotnica z mladim krompirjem in česnovim prelivom. Potem priporočava še Xakro, ki se nahaja v severnem delu svetovno znane plaže oziroma surf spota Supertubos. Poleg odlične lokacije nikoli ne bo razočarala s svojimi specialitetami na krožniku. Po pravo surfersko vzdušje pa morate v lesen bar Danau ali bolj fensi varijanto – Bar do Bruno. Oba ponujata dobro hrano in glasbo, pa čudovit razgled na zaliv peščene plaže, preplavljene s surferji, ki se razteza od Penicha do Baleala. Danau ima tudi pestro nočno dogajanje čez celo leto!
Najbolj nadležna stvar kraja: Nina: V Penichu je kar nekaj predelovalnic rib, ki proizvajajo ribje olje, konzerve in ostale produkte. Kljub času, ki sem ga preživela tukaj, me vonj, oziroma smrad vedno znova preseneti! Nejc: Zapuščene hiše in malomarna gradnja.
Stvari, zaradi katerih je tam vredno živeti: Nina: Seveda neopisljivo čudovita obmorska pokrajina – dolge bele peščene plaže, valovi in surfanje, razgledi s klifov ob nepozabnih sončnih zahodih, občutek lahkotnosti, svobode in posebna energija, s katero se napolniš že s kratkim sprehodom ob morju. Nejc: Odmaknjenost! Tukaj se zdi, kot da živiš v nekem mehurčku, daleč stran od vsakodnevnega rompompoma.
*****
Za znamko Let’s Doodle, nad katero se navdušujejo predvsem ljubitelji deskanja, valov, vetra, zagorele kože in slanih las, pa tudi vsi ostali, ki živijo s podobno pisano življenjsko filozofijo, stojita Nina Dodlek in Nejc Stupan. Znamko vodita samostojno, a skupaj, Nina skrbi za zunanjo podobo, Nejc pa za produkcijski del.
Nina sicer prihaja z Raven na Koroškem, Nejc pa iz Dragočajne, vasice med Kranjem in Ljubljano. Ninina želja po dizajniranju je bila prisotna od nekdaj, saj je njena mama odlična šivilja, od vedno pa ji je pri srcu tudi kreiranje. Po končani oblikovni šoli v Ljubljani je nadaljevala s študijem grafike, vendar ji misel na “Doodle” ni dala miru, zato se je lotila dela in izkušnje začela nabirati prek lastnih projektov. “Rada se prepustim toku, naj se stvari same odvijajo kot se morajo, poslušam svoje občutke. Težko ustvarjam, če ne čutim prave energije za to,” je pojasnila za Vandraj. Nejc je po izobrazbi tekstilni inžinir in prav področje tekstilstva mu trenutno predstavlja največ izzivov in nerešenih ugank. Že kot študent je delal veliko in na različnih področjih, v očetovi kamnoseški delavnici pa je spoznal, da ustvarjanje lahko pomeni mnogo več kot le delo.
Kako je torej nastala znamka Let’s Doodle?
Nina: Ideja o znamki je nastala že pri zaključnem projektu na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Izhajala sem iz sebe in želela na nek način predstaviti svoj način življenja. Ustvarila sem celostno grafično podobo in znamko poimenovala po svojem vzdevku “Doodle”, ki izhaja iz mojega priimka Dodlek. Vse skupaj je delovalo sanjsko, zavedala sem se, da ni nemogoče, nisem si pa mislila, da bom tako hitro vse skupaj realizirala. Začelo se je s kvačkanjem in prijatelji, ki so vse skupaj podpirali in pomagali. Kasneje so se pojavili hoodiji, vmes se je zgodila še Portugalska in brand se je v tem času razširil med ljudi po celem svetu.
Zakaj ravno kapucarji in kaj jih dela posebne?
Nejc: Kapuce so tako kot surfanje, niso za vsakega, ampak, če se jih navadiš, ne moreš brez njih. Upam si trditi, da ponujava najbolj noro izkušnjo, kar zadeva nakup hoodija. Na naši spletni strani si lahko sam svoj dizajner in sestaviš svoj hoodie, v fizični trgovini pa z uporabo tablice vse skupaj izpade še bolj pristno. Želiva namreč, da “naklikaš”, kar ti je zares všeč in tudi sam/a sebe nekako preizkusiš, se najdeš in izraziš s svojim stilom. Glavni cilj je ustvariti oblačilo, ki ne leži v omari. Verjameva, da je to preprost recept, da bo izdelek oz. zgodba s tabo za vedno. Uporabljava zgolj naravne materiale, saj hoodie tako lahko dobesedno zadiha z okoljem.
Spodbujata tudi trajnostno modo, kar je v dobi kompulzivne potrošnje in kopičenja smeti, ki so v resnici še čisto uporabna, hvale vreden korak …
Nejc: Apetiti po menjavanju garderobe so v teh časih visoki, hitra moda oz. hitro menjavanje trendov pa polni odlagalne zabojnike. Znamke po večini le še tržijo svoje izdelke, poceni delovna sila si ne predstavlja, kdo toliko kupuje, podobno, kot si mi ne znamo predstavljati, kdo in v kakšnih pogojih vse to izdeluje. Tekom študija sem spoznal mnoge temne plati te industrije in ko sem se Nini priključil pri delu, sem videl v tem največji izziv. V prvi meri nisva hotela ustvariti zgolj “še enega” branda v vsej tej poplavi oblačil, rada bi gradila na drugačnih temeljih, ki niso odvisni od prekomerne potrošnje. Morda to deluje kontradiktorno, vendar je potrebno najprej dokazati, da se nekaj lahko naredi na drugačen način.
Zadnji dve leti in pol sta živela na Portugalskem, kaj vaju je odneslo tja?
Nina: V Portugalsko in Peniche sem se zaljubila, ko sem kot fotografinja voluntersko delala pri slovenski šoli surfanja na valovih. Življenje se mi je enostavno obrnilo na glavo, seveda v dobrem smislu. Koga ne bi prepričala vsa ta obmorska pokrajina z neskončnimi peščenimi plažami?
Nejc: Šel sem za njo v pričakovanju, da bo to nekajmesečni projekt. V kovček sem sicer spakiral 10-kilogramski šivalni stroj, ne vem, zakaj, ampak počutil sem se bolj varno. Ko sva bila enkrat tukaj, nisva videla več nobene ovire, zakaj ne bi uspela. Želja je bila zares velika.
Prav te dni pa se skupaj s poslom vračata v domovino. Kako, da sta se odločila za ta korak?
Nina: Nujno sva potrebovala spremembo – osebno kot poslovno, prav tako ima Portugalska poleg vseh svojih dobrih lastnosti tudi slabe in nekako se nisva 100% našla tukaj oz. ni bilo več želje, da bi ostala. Ogromno je še za raziskati, čas je, da greva naprej.
Nejc: Vizije za širitev proizvodnje in zaposlovanje tukaj nisva našla, vsekakor bi rada naredila ta korak, mislim, da je Slovenija trenutno prava izbira. Slovenski trg predstavlja velik izziv in prišel je čas, da se mu prvič resno posvetiva. Lepo bi bilo imeti doma nekakšen bazni tabor.
Kaj iz Slovenije sta v odsotnosti najbolj pogrešala? In česa prav nič?
Nina: Trenutno najbolj pogrešam sneg. Veliko snega! Pa gore, gozdove, družino in domača kosila, prijatelje … Tudi Ljubljana mi je eno najljubših mest, kamor se vedno rada vrnem. Ima svoj čar in je tako prikupno domača in majhna v primerjavi z Lizbono in Portugalsko. Slovenija ima toliko čudovitih kotičkov in nikoli prej ji nisem posvečala veliko pozornosti, ki si jo definitivno zasluži.
Nejc: Gore! Življenje na “ničli” zna postati precej enolično, pogledi iz različni perspektiv sigurno vplivajo na dinamiko življenja. Prav nič nisem pogrešal pesimizma, ki ga je sicer veliko tudi na Portugalskem, vendar, ko si v novem okolju se preprosto ne zavedaš vseh nevarnosti in potencialnih ovir, preprosto se lotiš, če ti uspe, je super, če ti pa ne, si se pa iz tega nekaj naučil in boš naslednjič naredil drugače.
Spodbujata lokalno in izdelke predstavljata z oznako “handmade in Portugal”. Se domov torej seli vsa proizvodnja?
Tako je, do sedaj so bila vsa oblačila proizvedena na Portugalskem, v prihajajočem letu pa se bodo, če bo šlo vse po planih, začela izdelovati v Sloveniji.
Že selitev iz ene v drugo državo v zasebnem smislu je velik korak, kakšen podvig je to, če ob tem seliš še službo?
Nina: Ko sva se dve leti in pol nazaj odpravila na Portugalsko, nisem veliko razmišljala o tem, kaj vse naju čaka. Navdušeno in čisto brez dvomov ali pomislekov sem svoje misli usmerjala samo na to, kaj si želim. Zdaj, ko že imava kar nekaj izkušenj, je morda malce bolj stresno, saj veš, čez kaj vse je treba, da na novo postaviš celo proizvodnjo – iskanje novih prostorov, sodelavcev, dobaviteljev … Že samo z urejanjem prevoza blaga in strojev sva dobila vsak nekaj sivih las. Ob enem pa naju spet vlečeta naprej želja in strast, kar nama daje zagon ob težjih situacijah. Super je, da sva dva in poskušava drug drugega razvedriti, ko pade motivacija.
Nejc: To je bil najbolj naporen teden v mojem življenju. Selitev je bila zelo tempirana, saj smo šivali do zadnjega. Razmontirali in spakirali smo praktično vse v petih dneh. Ko stvari prispejo v Slovenijo, si bom lahko šele zares oddahnil.
Menita, da Slovenija mladim podjetnikom nudi dovolj priložnosti za ustvarjanje lastnih služb? Je bilo to na Portugalskem lažje začeti?
Nejc: Slovenija je zagotovo boljša v možnostih za izobraževanje, kar se pa tiče sistema, ki omogoča uradno poslovanje, pa je Portugalska bolj enostavna. Stvari urediš zelo hitro, prvo leto ti pripada stoodstotna olajšava pri plačevanju prispevkov, kar omogoča, da v tem času izpiliš svoj poslovni model.
Kdaj hobi preraste v posel?
Nina: Mislim, da se to lahko zgodi kar hitro in nezavedno, odvisno kakšen pogled imaš na svoj “hobi”. Sama sem zagovornik ideje, da lahko postaneš najboljši v nečem, kar delaš z užitkom in predanostjo. Na začetku se nisem obremenjevala s tem in razmišljala, če se lahko preživljam na tak način, samo z zaupanjem sem šla za stvarmi, ki so me navdihovale, mi predstavljale izziv in mi budile metuljčke v trebuhu. Če pa imaš v glavi prepričanje, da se z določeno stvarjo ne da zaslužiti dovolj, verjetno nikoli ne bi zbral dovolj poguma, da se boš 100% posvetil izbrani dejavnosti.
Nejc: Ko postane primarni vir preživetja, kar pa pomeni, da je treba kar naenkrat pozornost posvečati tudi stvarem, ki jih ne poznaš in jih ponavadi ne upravljaš s takim veseljem. Stremiva k temu, da bova čimveč časa posvečala oblikam dela, ki so prišle iz hobija, za preostale stvari pa obstajajo drugi ljudje z drugačnimi izzivi.
Kakšni so vajini načrti v Sloveniji? Se vračata za dlje časa ali je to zgolj vmesna postaja?
Nina: Sama sebe v prihodnosti nekako ne vidim v Sloveniji, od nekdaj imam močno potrebo po raziskovanju in odkrivanju neznanega, prav tako si življenja brez surfanja ne znam več predstavljati. Si pa kljub temu želim v Sloveniji svojo Let’s Doodle trgovinico in domač prostor, da se lahko vrnem, ko se mi “zalušta”. Vedno je lepo priti domov, če živiš v tujini, te trenutke preživete doma, veliko bolj ceniš. Trenutno selitev vidim kot prehodno, morda tudi odskočno točko za naprej.
Nejc: Čas bo pokazal svoje, ko bo bazni tabor postavljen, lahko začnemo plezati naprej.
Foto: arhiv Nine in Nejca/Let’s Doodle
PREBERITE ŠE:
- Vandraj insider: Odšel na izmenjavo in postal eden najuspešnejših Airbnb gostiteljev na Portugalskem
- Vandraj insider: Alicante so tapasi, sončni dnevi in upočasnjen ritem življenja
- INTERVJU: Velenjčanka, ki jo je igra odnesla v Hollywood
- INTERVJU: Aleš Klopčič: Mlad fotograf, ki navdušuje s skrivnostnimi podobami Slovenije
Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, piše prav posebno zgodbo življenja ali kar oboje hkrati in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa se v opisanem morda najdete sami? Pišite nam na maja@vandraj.si ali eva@vandraj.si!