Na treking v indijsko Himalajo – 2.del

4. 5. 2016adminPotopisigore, Indija, indijska Himalaja, narava, Treking

Marsikomu žal ni dano, da bi se lahko sredi noči zbudil na višini petih tisočakov, zlezel iz šotora in imel zvezde na dlani. Ko sem sama to doživela prvič, se je vame naselil občutek, da bi lahko pobožala zvezde na nebu. Ko sem gledala zasnežene vrhove, ki se ponoči svetijo kakor biseri, sem se zavedela, koliko pozitivne energije nas obdaja in kako smo tudi mi del te nenavadne in čudežne kreacije.

Velika večina Himalaje željnih se odpravi v Nepal, ki predstavlja dom številnih trekingov in najvišjih vrhov na svetu, kot so Everest in Anaapurna. Le malokdo pa pomisli, da obstajajo številne, a ne tako zelo obljudene in precej manj poznane možnosti tudi v indijski Himalaji. Ena takšnih dogodivščin je premagovanje desetdnevne poti iz zelene doline Parvati v puščavsko dolino Pin, ki sem ji bila priča.

Prvi del prispevkov o trekingu, si lahko prebreš tukaj.

Aklimatizacija se je pričela že v nižinah

Z gotovostjo bi lahko zatrdila, da smo s prvo obliko aklimatizacije našega popotniškega ter pohodniškega podviga pričeli že v Delhiju. Seveda govorim o aklimatizaciji na pekočo hrano, smoga v zraku, norišnico na cestah in navsezadnje na nam tako drugačno in na glavo postavljeno kulturo.

Pa vendar smo prestolnico indijske podceline kaj kmalu zapustili in se podali za svežim zrakom in gorskim življenjem na sever v zvezno državo Himachal Pradesh. Tam te za spremembo od kaotičnega Delhija pričaka umirjeno življenje gorskih vasi. To je kraj, kjer za piščanca ne plačaš več kot v Sloveniji samo zato, ker si bel. Prav nasprotno. Tam te lokalni patrioti pričakajo z magično smolo ter umirjenim nasmehom na obrazu, na obrok po indijski ceni pa lahko čakaš tudi več ur, saj se vendarle nikamor ne mudi.

To je le še ena slika dežele tisočerih obrazov kakor jo imenujemo in mi smo se odločili, da sledimo obrazom v divjino, stran od vsega direndaja. Na eni strani mi, z odličnim profilom na podplatu in nahrbtnikom, ki sede perfektno na bok. Odeti v material, ki bo skorajda že kmalu preprečil potenje, nogavicami z membranami od a do ž, in na drugi strani naši nosači. Obuti v plastične škornje, ki jih pri nas uporabljamo za v hlev. Na hrbtu pa 50 ali več kilogramov litrski žakelj ali aluminijast zabojnik privezan z navadno vrvjo na hrbet ter velik prešeren nasmeh na ustih. In smo šli.

Lepote narave te čakajo na vsakem koraku

Srečali smo se z bujnim pragozdom in še bolj divjo reko Parvati v istoimenski dolini, iz katere smo se podali višje. Sledili smo vodniku z zeleno kanglico kerozina v roki, obut pa je bil v natikače za na plažo. Naši začudeni pogledi na njegovo obutev so izzvali odgovor, da je prevroče, da bi si obul gumijaste škornje, saj si bo te nadel, ko bomo višje in da raje hodi kar tako. Naš prvi cilj nam je predstavljala Kirganga. Sveti kraj posvečen enemu izmed milijon hindujskim božanstev, za nas pa wellness na prostem. Res ga ni lepšega, ko se zjutraj skobacaš iz šotora in te poboža toplo sonce ter misel na to, da se lahko greš namakat in umit v izvir tople vode. Ampak, da ne bo pomote. Fantje na levo, punce na desno stran deske.

Počasi smo civilizacijo puščali za seboj, so pa nas zato pozdravili bujni slapovi, ki so bučali iz mogočnih skal, orli, ki so preletavali nad nami ter izjemno pisana preproga rožic in trav, po kateri smo hodili. To je res bila pravšnja kulisa za počitek duše in telesa.

Prečenje rek v Himalaji je svoja zgodba

Reke in njihovo prečenje so v Himalaji poglavje zase. Ta so namreč naslovljena kot Nepozabna, Adrenalinska, Na prvi pogled nemogoče. Ampak naš epilog je bil srečne narave. Premagali smo most zgodovinske vrednosti, ki bi bil v naših krajih proglašen za enega izmed prvih lesenih mostov na našem območju. Most je bil tik pred tem, da se podre. Zlezli smo na naraven most, ki s svojo pravljično zgodbo ni bil nič kaj prida pravljičen za prečkat. Prav tako smo prestali vožnjo himalajskega lunaparka v jekleni košari čez reko s pomočjo škripca.

Vse to in še več nas je pripeljalo do razgleda na visoke vršace in do ledenikov ter ledeniških dolin, ki so nam bile na dlani kot iz kakšnega geografskega učbenika. Ne, ampak to ni bila slika projektorja, iz katere nam je raztresen profesor bral in kazal ledenike, ledeniške morene in ledeniška jezera. To je bila slika v živo in je prikazovala neverjetno prostranost in moč narave, ki nas je obdajala. Da je bila slika še bolj kičasta, so jo okrasili nomadski pastirji s svojimi čredami ovac, koz in konjev.

Moč narave pa smo seveda občutili tudi z vsakim korakom, ki nas je vodil višje in višje. Da je bilo še bolj pestro, jo je nekaterim zagodla višinska bolezen. Med drugim so se v kariju skrivali nepridipravi, ki so nekatere pogosto spravljali tja, kamor je še sultan šel peš. Marsikateri želodec ne vajen indijske kulinarike je protestiral in zavračal hrano, posledično temu se je marsikatera postava posušila za nekaj kilogramov. In to brez kakšne predpisane diete. Tudi noč na pet tisoč metrih le nekaj ur hoda do prelaza ni bila od muh. Ampak, kjer je volja tam je tudi pot. Zagrizli smo v ledenik in korak za korakom premagovali na prvi pogled le še teh nekaj metrov višinske razlike. Dočakali smo trenutek, ko je celotna skupina dosegla najvišjo točko našega potepa, ki je merila 5319 metrov. Veselje, veselje in še enkrat veselje.

Iz zelene doline Parvati v puščavski Pin

S tem ko smo se spustili na drugo stran prelaza, pa smo vstopili v povsem nov svet. Prej bujno zeleno rastje, na drugi strani pa puščava in pesek, po katerem smo hodili še nadaljnja dva dni. Prav tako smo indijskemu kuharju, ki se je sicer odrezal odlično, privoščili počitek, saj smo si po osmih dneh želeli razveseliti naše želodce z nečim nevtralnim. Nečim, kar ne bi imelo okusa po kariju. In zato velik hvala Zdravku, ki je prevzel kuhalnico kuhinjskega šotorskega krila in pripravil najboljši pražen krompir s priokusom kerozina, ki ga je kadarkoli bilo mogoče dobiti v Himalaji.

Naša deset dnevna pohodniška odisejada se je končala, ko smo ponovno prispeli v civilizacijo, v vas Mud. Tam nas je pričakala gruča radovednih in navihanih otrok, medtem ko so njihovi starši preživljali čas na poljih, saj je ravno rodila bogata letina sladkega graha. Iz sveta milijonih bogov in boginj v dolini Parvati, smo vstopili v budistični svet z molilnimi mlinčki in plapolajočimi pisanimi zastavicami v dolino Pin.

Pričakala pa nas je tudi novica, da je cesta zaprta, saj jo je odnesel plaz. Vendar smo tudi to dobro odnesli z nepozabno panoramsko vožnjo vseh enajstih v enem džipu do prvega tuša v Kazi. Ali ste se kdaj tuširali ali bolje rečeno polivali z ledeno vodo, čelno svetilko obesili na vrata, ker je zmanjkalo elektrike in iz vas je tekla rjava voda? Za nameček pa ste si peli in med tem pili topel hmeljev napitek? Nam je vse to uspelo.

Preprosto zakaj?

Na takšni poti se pojavi tudi vprašanje, zakaj mi je tega treba. Zakaj prenašam mraz, zakaj je moja edina kopalnica ledeno mrzel potok ali le vlažilni robčki? Zakaj hrana, ki je moj želodec več ne more prenašati, in zakaj po možnosti še zastrupitev na poti? Vse to za mogočne razglede, za močen stik z naravo ter samim seboj in za občutek svobode, po kateri vsi tako zelo hrepenimo. To so dnevi, ko rutina zbledi, in vsak dan je nekaj posebnega in drugačnega.

To so koščki iz mozaika življenja, ki se jih bom spominjali po jutranji kopeli v termalnem izviru s pogledom na sosednje vrhove, po smehu sotrpinov, ki jim humorja kot večini planincev ni primanjkovalo. Tudi takrat ne, ko je nekatere mučila višinska bolezen, druge okus riža. Riž pa so nam z veseljem pomagali pokončati prijatelji na štirih nogah, ki so nas ves čas spremljali in še kako veselo pomigali z repkom, ko so dobili obrok, četudi brez mesa.

Bilo je nepozabno doživetje, katerega besede in fotografije so le en majhen približek dogajanja, ki smo ga bili deležni v tako ogromni deželi kot je Indija in še bolj mogočni Himalaji. Po več kot 120 prehojenih kilometrih, smo pot končali v deželi Bude na peščenih in puščavskih tleh. To so kraji, kjer se čas ustavi, duša umiri in srce veselo zapoje, preden se vrne v Slovenijo in prične sanjati o novih poteh.

Če sanjaš podobno, se lahko pridružiš na poti iz doline Parvati v dolino Pin še letos poleti.

Foto: Bojan Štumberger

Sama v Indijo? Nepozabna izkušnja!

18. 3. 2016adminPotopisiIndija, potovanje, raznolikost kulutre, varnost, zgodbe iz Indije

Vsekakor Indija ni dežela za vsak želodec in za vsako dušo, saj od popotnika terja veliko mero energije in potrpežljivosti. Je izziv za vsakogar iz našega dela sveta, ne glede na to, koliko izkušenj imamo s potovanji . Ko prestopiš prag te kaotične države, vstopiš v film, kjer se vedno kaj dogaja, četudi si tega ne želiš. Še posebej, če se na pot odpraviš kot ženska in to po možnosti sama. Biti ženska v Indiji ni vedno lahko, ampak, če veš kaj pričakovati, je nepozabno.

Ko sem se prvič sama odpravila v na glavo postavljeno državo, novice o množičnih posilstvih in ogroženosti žensk v Indiji še niso prodrle do mene. Zato sem se po večini počutila varno in strah je bil odveč. Moja prva stran indijskega papirja se je pričela pisati pred šestimi leti. Od takrat pa do danes se je nabralo precej zgodb, saj je Indija še vedno moja občasna gostiteljica. In zgodbe so tiste, ki ostanejo za vedno.

» Gospa, vi ste v napačni vrsti. To je vrsta za moške.«

Potovanje z vlakom po Indiji je posebno doživetje. Ne samo, ker lahko čez okno zreš v raznoliko in prostrano pokrajino, ampak ker lahko vsakodnevni utrip te pisane kulture spremljaš tudi v vagonu. In ker so vlaki zmeraj polno zasedeni, je potrebno kupiti karte kar precej časa vnaprej. Seveda je najbolj elegantna in preprosta oblika, da jih kupite preko spleta (Makemytrip, Cleartrip). Da sem se tega naučila, sem morala izkusiti, kako je, če kupiš karto fizično na eni izmed železniških postaj v Hyderabadu, kjer sem živela nekaj mesecev.

Ko sem prišla do okenc, sem najprej zagledala dolgo vrsto, v kateri so stale samo ženske. Ker so bile ostale krajše, sem se postavila v eno izmed njih. Ravno, ko sem prišla na vrsto, sem bila seveda deležna čudnega pogleda. Resen gospod na drugi strani mi je kaj kmalu povedal, da je to vrsta za moške in da naj se prestavim v vrsto za ženske. Kljub mojemu moledovanju, da nisem vedela in da bom drugič to upoštevala, mi ni izdal karte. Tako sem se prestavila v neskončno in edino vrsto namenjeno ženskam, medtem ko so fantje kaj hitro prišli do svoje vozovnice.

Podobna zgodba je v kinih, zabaviščnih parkih in krajih kjer je potrebna karta ali vozovnica. Fantje levo, punce desno ali obratno. In da ne bo pomote. Spolna segregacija je v Indiji prisotna na vsakem koraku. V mestnih avtobusih je mesto za ženske v sprednjem delu avtobusa, za moške v zadnjem.

Ko sem v Delhiju sama vstopila v prvi vagon podzemne železnice, ki se je ustavil pred mojim nosom, sem se počutila kot panda v živalskem vrtu. Seveda se mi ni sanjalo, da obstaja poseben vagon samo za ženske. In medtem ko sem bila kot na razstavi, je do mene pristopil moški ter dejal: »Ni prijetno, a ne? Drugič raje poglej, kam vstopaš, če si sama.« In res sem drugič to naredila.

Sedaj pa si zamislite, da ste moški rojen v Indiji. Že od malega obiskujete šolo, kjer ste dan za dnem obdani samo s fanti. Veliko izobraževalnih ustanov v Indiji je namreč še vedno ločenih po spolu. Od punc ste ločeni na podzemni, na avtobusu, v vrstah. Tudi ko hormoni pričnejo noreti, o seksu nimate pojma, ker se o tem ne govori na glas. Četudi si želite okusiti žensko telo, ga ne boste zlahka dobili, saj mora ta počakati na poročno noč. In če vam starši še niso izbrali neveste, ki bi v družino prinesla dovolj bogato doto? Da, potem se nekega dne tak moški znajde pred žensko, si jo vzame in spolno prisvoji ne glede na vse okoliščine. Ventil se odpre in potlačeni nagoni privrejo na plano. Žal v skrajni obliki.

Ali se lahko fotografiram s teboj?

Na začetku se zdi zabavno, ko se ti v naročju kar naenkrat znajde novorojeno dete, njegov oče pa ta prizor fotografsko obeležuje. Malo manj postane zabavno, ko se to dogaja kjerkoli na javnih površinah, kjer se pojavi tvoja bela koža. Kar na lepem se zraven tebe znajde moški, ki se želi s tabo fotografirat. Ali njegova žena morda? Ali kar celotna družina še z dedkom in babico po vrhu. Zato lahko mirno rečeš ne in odpeketaš svojo pot. Bela koža je v Indiji kot magnet. Velika večina nas vidi kot kokoši, ki dnevno nesemo zlata jajca. Kljub temu, da najbogatejšim Indijcem ne sežem niti do najmanjšega mezinčka na nogi. Tudi naši magnati jim ne.

In kaj kmalu mi je postalo jasno, zakaj smo ženske vsak vikend dobile toliko povabil na zabavo s strani domačinov. V osnovi ne, ker bi jim bile tako zelo zanimive ali tako prijetna družba. Gre za to, da če moški v klub ali pub vstopi z belo punco, je potem glavni v mestu in na vasi. Seveda telefoni istih oseb niso bili dosegljivi, ko bi od njih potrebovale manjšo uslugo čez teden. Ampak, da prideš do te ugotovitve, ni potrebno do dosežeš globino zapletene indijske kulture.

Lepa beseda lepo mesto velikokrat NE najde

Indija je idealna za trening, kako se naučiti postaviti zase, še posebej, če si ženska in ti manjka hrbtenice. Zakaj? Ker si prisiljena v to. Čez čas sem ugotovila, da prijazen obraz in prijazna beseda v milijonskem mestu žal velikokrat ne delujeta. Na splošno gre za precej militantno družbo, ki na tak način pač deluje. Torej z vpitjem, piščalko in ustrahovanjem. In ko prijazni prijemi ne dosežejo želenega, deluje le še grd pogled in povzdignjen glas. To nam je ženskam tako ali tako velikokrat položeno v zibelko, če vprašate moške.

Cimra se je nekega večera sama vračala iz mesta. Ko je ugotovila, da je pristala v rikši s pijanim voznikom, ga prosila, da ustavi. Ta ni ustavil in je peljal naprej. Poklicala je policijo, ampak tudi to ni zaleglo. Šele, ko je nanj pričela histerično kričati, ji je ustavil nekaj ulic pred domom. Domov je pridrvela panično in opozorila na to, da ji je sledil. Čez nekaj časa je potrkalo na naša vrata. Danes z nasmehom na obrazu, takrat prestrašena se spomnim, da sva odšle v kuhinjo in vsaka je pograbila svojo ponev za obrambo. Odprli sva vrata, s ponvami v rokah, ko se je pred nama narisala podoba presenečenega policista. Seveda ni pričakoval dobrodošlice s ponvami, ampak vinjenega voznika smo kaj kmalu umirili. Zato se ponoči punce nismo nikoli več nikamor odpravljale same. In zato je priporočljivo, ko potujete same po Indiji, da do vašega naslednjega cilja pridete podnevi oziroma begajoče ne iščete namestitev v večernih urah.

»V tvojih laseh je hudič!«

Indija je dežela barv. Kamor koli pogledaš je svet pisan in kot mavrica. Bodi so to sariji bleščečih odtenkov ali stojnice obložene s sladkim sadjem. Vsekakor pa se je potrebno ogniti barve kože, ki je v Indiji ni priporočljivo veliko izpostavljati. Še posebej naj bodo pokrita ramena.

In ko že misliš, da veš o njihovi kulturi veliko, si iz dneva dan bolj presenečen. Kot tisti dan, ko sem se z avtobusom odpravila na drugo stran mesta. Na sebi sem imela majico z rokavi in dolge hlače, na kar ženska, ki je sedela za mano, prične kričati name in kazati na moje lase. Na moji glavi je sicer res koš skodranih las, ki so bili takrat spuščeni. Šele čez nekaj časa sem jo razumela, da je v mojih laseh hudič in, da naj si jih spnem. In sem jih spela. Če sem s tem pregnala hudiča, še danes ne vem.

Kljub temu, da je Goa precej turistična in polna zahodnjakov v kopalkah, pa je nekaj povsem običajnega, da boste na plaži dobile družbo. Še posebej, če boste v kopalkah lovile sončne žarke in se podile za valovi indijskega oceana. Brez kakršnega koli sramu, nas je po nekaj minutah na plaži obdalo nekaj vaških fantov. Posedli so se zraven nas in nas gledali, kot da bi bile televizijski ekran. Da je bila scena še bolj bollywoodska, je v našo bližino prišla še sveta krava, ki je našla svoje mesto na plaži tik pred nami. In na drugi strani fantje, ki so nam ponujali najboljšo masažo na plaži in se nikakor niso pustili odgnati. Dobrodošli v Indiji.

Vasi Himalaje so drug obraz Indije

Indija ni samo katastrofalen zrak, revščina, smetišče na prostem in gneča v mestih. Ta ogromna podcelina je čudež narave. In žal je velikokrat tako, da se domačini ne zavedajo v kako lepi deželi živijo, saj je okoljevarstvena osveščenost še vedno v povojih ali je sploh ni.

Kako zelo čudno so me gledale tamkajšne sodelavke v vrtcu, ko sem želela otroke naučiti, da pospravijo za seboj. Ni jim potrebno, ker bo za njimi pospravila žena, ki je radostna, da lahko za nekaj rupijev dnevno počisti za njimi. In potem, ko ti otroci zrastejo, nekateri pridejo do zelo pomembnih in dobro plačanih položajev. Takrat se odpravijo na oddih v Himalajo. Pripeljejo se z najnovejšim avtomobilom, popolno naličeni in našemljeni. Avto se ustavi sredi vasi in brez slabe vesti smeti poletijo in okrasijo gorsko idilo. Žal tam ni prisotne žene, ki bi za njimi pospravljala za šalico riža.

Je pa v himalajskih vaseh prisotno obilo dobre volje domačinov in prijaznih ter nevsiljivih ljudi. Tam se zdi, da lahko ponovno zadihaš s polnimi pljuči, saj ti nihče nič noče. Otroci so navihano nasmejani in nihče od njih se ne pritožuje, da do šole hodijo tudi do dve uri. V razredu, kjer si učilnico deli 40 otrok je smrtna tišina. Ne poznajo hiperaktivnosti, dodatna strokovna pomoč jim je tujka in učitelji so deležni pozornosti. Njihovo otroštvo ni prikrajšano zaradi prevelike skrbi staršev, kakor smo vedno pogosteje priča v našem delu sveta. Je le preprost ritem življenja z naravo in družino. To so kraji, kjer je življenje umirjeno in kjer čas prevzame druge dimenzije. Še posebej, če se podaš višje, v objem himalajskih gora.

Pravijo, da je strah votel, okrog pa ga nič ni in da dobro privlači dobro. Odpraviti se na pot v Indijo kot ženska s strahom v kosteh, je brezsmiselno. Je pa na poti še kako smiselno poslušati svojo intuicijo in se postaviti zase, ko je to potrebno. Kamor koli na svetu se podamo, naletimo tako na slabe kot dobre ljudi. Vendar je velika verjetnost, da bomo naleteli na slednje, če bomo tudi sami v dobri koži, ki bo oddajala pozitivne in ne preveč naivne frekvence. Pa srečno in veselo pot v Indijo Koromandijo, kjer so nepozabne zgodbe zagotovljene.

Foto: Barbara Kuhar