Tomaž Humar zagotovo ni običajen najstnik. Od nekdaj je rad raziskoval svet in preizkušal svoje zmožnosti. Že pri svojih 18-ih letih pa je pokazal, čigava kri se mu pretaka po žilah (je sin alpinista Tomaža Humarja, op.a.), ko je na družinskem dopustu v Mehiki čisto sam preplezal 5636 metrov visok vulkan Pico de Orizaba. Kadar gre za drzen podvig, ga ne ustavita ne sneg ne vročina. Tako si je po končani maturi zadal nov cilj.
Odločil se je prekolesariti svet in s tem postaviti nov mejnik v slovenskem športu. Zadal si je, da bo dnevno prekolesaril 140 kilometrov, ter tako v 209 dneh postavil nov svetovni rekord, ki zahteva prečkanje vseh petih celin. Trdno odločen se je podal na pot preko Evrope, Severne Amerike, Avstralije, Nove Zelandije in Azije. Odločen, da doseže svoj cilj, postati najmlajši zemljan, ki je prekolesaril svet. Pri 19 letih, kot jih šteje, mu je to tudi uspelo, danes je za njim 28.968 kilometrov ali 18.000 milj, od tega kar 185.000 metrov vzponov. Čisto sam in brez pomoči sponzorjev je sebi in svetu dokazal, da lahko z močno voljo dosežeš praktično vse.
Tomaž, po 209. dneh na kolesu si videti odlično. Ali je rekord zahteval kakšen davek?
Seveda je, je pa prinesel tudi veliko dobrega. Lahko rečem, da sem imel veliko srečo, nekdo tam zgoraj je zastavil dobro besedo zame. Če bi mi kdo napovedal, kaj vse se bo pripetilo na poti, bi se projekta kar malo bal. Na srečo sem bil na celi poti prisiljen počivati le dva dni. En dan v indijski bolnici, ko me je izmučil tifus in pa dan, ko sem si poškodoval tetivo. Dobil sem tudi kar nekaj barve, saj sem bil soncu izpostavljen ves čas.
Večinoma si spal pri couchsurferjih. Kakšne so tvoje izkušnje z njimi?
Dobre in pa tudi kakšna slaba. Izpostavil bi Paula iz Charlestona v Južni Carolini in Ra iz Hollywooda, ki sta me res lepo sprejela. Odlično izkušnjo sem imel tudi v Avstraliji, kjer sem si poleg couchsurferjev hišo delil tudi z dvema udomačenima kengurujema. Predvsem sem ugotovil, kako močno se razlikujejo standardi po svetu. Dokler sem potoval po Evropi, Ameriki in Avstraliji ni bilo večjih zapletov. Azija pa je čisto druga zgodba.
Na Tajskem se je zapletlo … Kaj se je zgodilo?
Na vstopu v državo so mi pozabili poštempljati potni list. Za njihove razmere sem bil torej v državi ilegalno. Na srečo mi ni bilo treba izkusiti tajskega zapora, saj se je situacija pozitivno rešila. So pa bili moji bližnji verjetno bolj v skrbeh kot jaz.
Katera država na poti ti je ostala v najlepšem spominu, bi v kateri živel?
Okoli sveta sem šel prvič, zagotovo pa ne zadnjič. Tokrat pot ni bila ravno turistična, a vseeno sem veliko videl. Najlepšo pokrajino ima Nova Zelandija, vseeno pa zaenkrat ostajam v Sloveniji, ki jo imam zelo rad. Najtežje sem kolesaril čez Avstralijo, kjer me je oviral veter. Amerika je bila za premagovanje poti najbolj prijazna, saj sem se lahko ustavil kadar koli, ko mi je zmanjkalo vode ali hrane.
Kako si svoj podvig financiral? Si imel kakšnega sponzorja?
Ne, sponzorsko me ni podprlo nobeno podjetje. Vse sem financiral sam, pomagala mi je družina, preko Paypala pa me je podprlo tudi nekaj prijaznih ljudi.
Za takšen podvig je potrebnega precej poguma, sploh pri tvojih letih. Kaj te je spodbudilo k tej avanturi?
Veliko mladih ima krila, pa ne vedo, da lahko letijo. Spomnim se gimnazijske učiteljice španščine, ki je ob koncu šolanja rekla, naj ne pričakujemo preveč od življenja, da ne bomo razočarani. Ta stavek me je spodbudil, da dokažem, da temu ni tako. Seveda sem imel v življenju odličnega vzornika, ki me je naučil, česa vsega sem zmožen. Nikoli mi noben od staršev ni rekel, da česa ne zmorem. Želel sem postaviti mejnik na svetovnem nivoju. Dejanje govori samo zase, dokazal sem, česa sem sposoben.
Kako so tvojo odločitev, da prekolesariš svet, sprejeli ljudje okoli tebe?
Večinoma so obnemeli. Da je projekt nor, je potrdil njihov molk, saj nihče ni rekel ne pojdi, ne ostani. Meni se zdi noro samo, da bi sprejel dejstvo, da bom do konca življenja ostal na istem mestu. Iti v svet je nujno, da spoznaš sebe in razviješ osebnost.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Po svetu bom gotovo še potoval. Začel sem pisati knjigo, predvsem bi mladim rad predal svoje sporočilo. Med potjo mi jih je veliko napisalo, da bi tudi sami radi naredili nekaj velikega v življenju. Želim jim sporočiti, da ni vsak padec v življenju slab. Brazgotine nas opominjajo, da je preteklost resnična, iz nje moramo dobiti moč. Volja je najpomembnejša.
Celotno Tomaževo potovanje je opisano na njegovi spletni strani www.tomazhumarbike.com, sledite pa mu lahko tudi na Instagramu @thumarbike.
Foto: Tomaž Humar