Lara Avsec: “V Ameriki se kot tujec počutiš sprejetega in dobrodošlega.”

Tokrat je z nami klepetala Lara Avsec, študentka medicine, ki se je odločila, da se študijske prakse loti v tujini. Izobraževala se je na Norveškem, enomesečno prakso srčne kirurgije pa opravila v priznani bolnišnici v Teksasu. Kakšne so razlike med življenjem v Evropi in Ameriki, preverite v spodnjem intervjuju.

Lara, kaj ste pričakovali od Teksasa, preden ste se odpravili tja? Avsec

V Teksas sem odšla na enomesečno prakso srčne kirurgije v svetovno priznani bolnišnici. Študentom medicinske fakultete v Ljubljani priznan srčni kirurg doktor Igor Gregorič omogoča opravljanje eno ali dvomesečne prakse v Houstonu. Za to priložnost sem slišala, še preden sem se vpisala na medicinsko fakulteto; v gimnaziji smo imeli predstavitev fakultete in vem, da sem bila že takrat odločena, da bom šla na to izmenjavo. Tako da so bila moja pričakovanja v veliki meri povezana z medicino. Poleg tega pa je bila to odlična priložnost za raziskovanje ZDA in izkusiti življenje na drugi celini. Pričakovala sem prijazne ljudi, veliko country glasbe, nezdrave hitre hrane, velika mesta s stolpnicami ter ogromno rančev na podeželju. Lara Avsec


So bila vaša predvidevanja in pričakovanja prava? Kako bi opisali Houston?

Večina mojih pričakovanj je bilo pravih, so me pa določene stvari vseeno presenetile. V Ameriki pred tem še nisem bila, Houston pa je popolnoma drugačno mesto kot vsa evropska mesta, v katerih sem do sedaj bila. Teksačani pravijo, “everything is bigger in Texas” in to vsekakor drži. Houston je ogromno mesto, kjer je življenje brez avtomobila praktično nemogoče. Downtown, nekakšno poslovno središče, izgleda tipično Ameriško. Same stolpnice, na ulicah razen brezdomcev vidiš zelo malo ljudi. V Uptownu je večina nakupovalnih središč, tu pa živijo tudi najbogatejši prebivalci mesta. Sama sem največ časa preživela v nekakšnem mini mestu v mestu, medicinsko središče je sestavljeno iz vsaj 15 stolpnic – bolnišnic, je zelo priznano in eno največjih na svetu. Lara Avsec

Kakšno je tamkajšnje življenje?

V glavnih značilnostih se mi življenje ne zdi tako drastično drugačno. Ljudje delajo veliko, povprečno več kot pri nas. Sploh v zdravstvu uraden delavnik traja 12 ur, od 7h do 19h, zdravniki pa pogosto delajo še več. Družina jim je zelo pomembna, a vendar se mi zdi, da imajo malo časa zanjo.

Kako se razlikuje od življenja tukaj?

Občutek imam, da je v Ameriki bolj pomembno iz kakšnega okolja izhajaš, kot v Evropi. Na žalost so finance odločilen faktor pri možnostih pridobivanja kvalitetne izobrazbe ali sploh možnosti vpisa na fakulteto. Nepremičnine so dražje. Brez avta je praktično nemogoče priti kamorkoli, zato imajo ljudje svoje avtomobile pri nižji starosti kot pri nas. Vrtci so zelo dragi, zato se pogosto mamam z več majhnimi otroci s finančnega vidika splača ostati doma in skrbeti za družino.

Kako bi opisali »tipičnega« prebivalca Teksasa?

Tipični prebivalci Teksasa so različni glede na del zvezne države – so pa zelo odprti, prijazni in vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Na podeželju najdeš veliko “kavbojev” z ranči in pick up trucki. Prebivalstvo je, sploh v Houstnu, zaradi bližine meje z Mehiko, zelo rasno raznoliko.

Česa se vam je bilo med življenjem v Ameriki najtežje privaditi?

Na začetku se je bilo potrebno privaditi na velike temperaturne razlike. V drugi polovici septembra je bilo večino dni zelo soparno in nad 30 stopinjami Celzija. Američani pa obožujejo klime, katere so nastavljene na približno 18 stopinj Celzija ali še manj. Na vročino se je dalo navaditi, če sem popolnoma iskrena, sem na koncu od vsega najbolj uživala v podaljšanem poletju.

Najtežje je bilo se privaditi na razdalje. Razdalje v Teksasu so velike. Do najbližje trgovine bi peš rabil približno pol ure in v taki vročini preverjeno peš hoja ni niti približno prijetna. Me smo večinoma uporabljale Uber, avtobusi so precej zamuden način transporta. Promet pa je v času prometne konice, dežja ali baseball tekem zelo kaotičen in zelo počasen.

Kaj vam je bilo v Houstonu najbolj všeč?

Vreme. Najljubše mi je bilo po napornem dnevu v bolnici, se v oktobru v kopalkah uleči na sonček ob bazenu, ko je bilo zunaj 30 stopinj Celzija.

Koliko dni bi priporočali turistu, ki si želi obiskati Houston in katere znamenitosti in točke v mestu bi ga poslali raziskovat?

Turistu, ki si želi obiskat Houston, bi svetovala, naj najame avto in si za Houston vzame 2 dni. Nato pa se odpravi raziskovat še druga mesta v Teksasu (Austin in Dallas) ter kakšno manjše mestece in ranč. V Houstonu bi mu priporočila obisk NASA centra, Kemah zabaviščnega parka, National science museum, Galleria nakupovalno središče ter sprehod skozi Downtown.

Sami ste tam nekaj časa živeli, nato pa se odpravili naprej raziskovat ZDA. Katera mesta ste obiskali?

V Texasu sem obiskala še Austin. Obiskala sem še New Orleans, Washington D.C. in New York.

Kaj iz Slovenije ste najbolj pogrešali?

Razen mojih najdražjih nisem pogrešala ničesar. So pa kolegice zelo pogrešale slovensko kavo.

Je tam res zelo težko jesti zdravo?

Odvisno koliko denarja si pripravljen zapraviti za hrano. Dobi se zelo dobro, zdravo in kvalitetno hrano v dražjih trgovinah na primer verigi Whole foods, ki pa je vsaj dvakrat dražja od drugih trgovin s hrano. Tudi zunaj se da zdravo jesti, vendar so restavracije z zdravo prehrano dražje. Priznam pa, da zdravo jesti ni najlažje tudi iz drugih razlogov. Ko si tam, želiš poskusit čim več stvari, ki ti jih priporočijo domačini – te pa vsekakor ne sodijo v kategorijo zdrave hrane.

Kaj iz Amerike pa najbolj pogrešate sedaj, ko ste nazaj v Sloveniji?

Ljudje v Ameriki so bolj odprti kot tukaj, zelo pogosto bodo pristopili do tebe. Zdi se mi, da je tam veliko lažje spoznati nove ljudi.

Kako težko je bilo tam najti stanovanje?

Stanovanje za en mesec sem iskala s kolegicami, ki so šle na prakso istočasno, približno pol leta pred odhodom. Pri iskanju smo uporabljale spletni strani Airbnb in booking.com. Želele smo najti stanovanje, ki bi bilo čim bližje bolnišnici, saj smo zjutraj odhajale od doma že ob šestih. Najtežje je bilo najti dovolj veliko stanovanje za vseh 6, drugače pa nismo imele težav.

Kako bi življenje v ZDA primerjala z življenjem na Norveškem, kjer ste tudi živeli?

Tudi v ZDA se življenje verjetno zelo razlikuje od zvezne države do zvezne države. Tudi od tega ali ljudje živijo v mestu ali na podeželju. Vendar je v veliko pogledih zelo drugačno kot na Norveškem. Na Norveškem so ljudje zelo veliko zunaj. Praktično vsak vikend, ne glede na vreme, bodo šli z družino na vikend izlet v koče v naravi, na pohode ali v hribe. Sama družba je veliko manj potrošniško naravnana. Norvežani jejo v restavracijah le nekajkrat na leto, še to ob posebnih priložnostih kot so obletnice, diplome ali rojstni dnevi. Na delovna mesta ali na faks si s seboj prinesejo kosilo, tako imenovani “matpakke”. Lara Avsec

Cene so za slovenske standarde zelo visoke – storitve (npr. frizer), restavracije, hrana – sadje, zelenjava in meso še posebej. Ljudje delajo krajše delavnike, družina je zelo pomembna prioriteta. Med ljudmi ni tako velikih razlik kot v Ameriki, plače med različnimi poklici se ne razlikujejo tako dramatično. Razlike med plačami žensk in moških so prav tako manjše. Življenjski standard je povprečno zelo dober. Izobrazba je zastonj in tako dostopna vsem, za razliko Amerike, kjer mora večina ljudi vzeti velik kredit, da si lahko privošči astronomske šolnine fakultet.

Kako bi primerjali Norvežane in Američane? Lara Avsec

Ta dva naroda sta verjetno glede določenih lastnosti najbolj različna zahodna naroda. Norvežani so zelo uvidevni, vljudni, a vendar znani kot zaprti in tihi do ljudi, ki jih ne poznajo. Američani se bodo zelo pogosto začeli pogovarjati s tabo na ulici, v bolnici, v trgovini. Tudi, če te ne poznajo. No to se na Norveškem praktično ne dogaja. Ljudje po navadi govorijo in se družijo z ljudmi, ki jih poznajo, kot tujec je včasih težko navezati stike, vendar so to vseeno eni najbolj prijaznih ljudi, le kulturno so navajeni, da se držijo zase.

Znano je, da po kakšnem kozarčku vina ali piva postanejo zelo odprti in zgovorni. So zelo športen narod, veliko so zunaj, ukvarjajo se z raznoraznimi športi – tek, tek na smučeh, hribolazništvo, smučanje ipd. Kar je mene rahlo presenetilo, je, kako sproščen in športen stil oblačenja ima precej ljudi – na faks je veliko študentov prihajalo v pohodniških hlačah, pohodniških čevljih in z ogromnimi pohodniškimi nahrbtniki. V Ameriki se kot tujec počutiš sprejetega in dobrodošlega, na Norveškem pa se človek lahko počuti precej osamljenega, sploh, če ni seznanjen z razlikami v kulturi. Vsekakor traja dlje, da te ljudje sprejmejo, se odprejo in sklepajo prijateljstva.

Kako bi opisali ameriško zdravstvo oziroma, kakšna je bila vaša izkušnja s tamkajšnjo bolnico?

Sama sem spoznala delo na kirurškem oddelku ter na enoti intenzivne nege. Prva stvar, ki me je presenetila je, da so skoraj vsi zdravniki, s katerimi sem imela kontakt, priseljenci. Največ jih je v ZDA prišlo iz Indije. Zdravniki so bili med najboljšimi na svojem področju, poleg tega pa še odlični pedagogi. Dobila sem vtis, da so imeli več časa za pojasnila, pa tudi psihično podporo bolniku in svojcem. Bolnišnica je bila zelo sodobno opremljena, na intenzivni negi je imel vsak pacient svojo sobo. V bolniških sobah je bil tudi kavč, da je bil en svojec lahko ves čas z bolnikom. Lara Avsec

Zdravstvo v Houstonu je najvišjega nivoja kakovosti, zdravstvenih storitev pa si na žalost ne morejo privoščiti vsi. Sam sistem zdravstvenega zavarovanja se precej razlikuje od naših obveznih in dopolnilnih zavarovanj, v podrobnosti pa se ne bi spuščala, ker bi o tem lahko debatirali cel dan. V kolikor je oseba zaradi okoliščin ostala brez zdravstvenega zavarovanja in si še ni mogla urediti novega ali se ni odločila biti zavarovana, so stroški nekaterih zdravstvenih storitev tako visoki, da mnogo ljudi konča z velikimi dolgovi in so morda celo prisiljeni prodati hišo. Zavarovanja krijejo različen obseg zdravstvenih storitev, za kritje stroškov zdravil je včasih potrebno imeti ločeno zavarovanje. Ko potegnem črto, je kakovost zdravstva v bolnišnici, kjer sem opravljala prakso, vrhunska, vendar na žalost ni dostopna vsem. Zelo pozitivno pa sem bila presenečena nad odnosom do bolnikov.

Morda kakšen dogodek, ki ste si ga posebej zapomnili?

Zelo se me je dotaknil običaj, ki ga imajo na tem oddelku. Presaditvi srca sledi približno mesec dolgo okrevanje v bolnici. Ob odhodu domov se na hodniku zbere celotna ekipa vseh zdravnikov internistov, kirurgov, medicinskih sester, fizioterapevtov, dietetikov. Skratka vseh, ki so sodelovali pri zdravljenju bolnika. Bolnik pozvoni na poseben zvonček in prebere motivacijske besede, napisane ob njem, nato pa sledijo še  govori bolnika, njegovih svojcev in zdravnika. Celotna izkušnja je bila zame zelo emocionalna in nepozabna.

Foto: Arhiv Lara Avsec

Preberite še: Pod plahto: Intervju z Gorenjcema, ki po svetu potujeta s šotorom

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.