Eksotika ni samo ob ekvatorju v deževnem gozdu ali na čajnih plantažah med obiralci. To je lahko tudi kraj, kjer ure dnevne svetlobe pozimi prešteješ na prste ene roke, kjer te ob večerih pozdravi polarni sij in kjer velja pravilo, da nikoli ni krivo slabo vreme, ampak je kriva le tvoja slaba oprema.
Nekoč kmetje, ki so živeli zelo skromno, se preživljali z ribolovom, gojenjem jelenov, si pridelali nekaj krompirja in korenja, danes pa družba, ki s svojim visokim standardom spada v sam svetovni vrh. Tja jih je pripeljala predvsem nafta, ki so jo odkrili na severu Norveške v poznih 60. letih. Se pa na severu Norveške vsekakor ne skriva samo nafta.
V objemu doma in navad
Za Norevžane je njihov dom prav posebno mesto, nekakšen sveti kraj. Tega v zimskem času zaradi kroničnega pomanjkanja svetlobe krasijo številne sveče. Posledično temu, so njihove lesene hiške pogosto žal priča mnogim požarom. Kljub temu, da dom družinsko orientiranim severnjakom pomeni zelo veliko, pa svoj prosti čas radi preživljajo zunaj, v naravi.
Naj bo dež, naj bo mraz, to ni ovira, da se ne bi odpravili ven. To velja tudi za najmlajše v vrtcu, ki jih je moč videti, kako v dežnih plaščkih capljajo po lužah in se ne dajo motiti mrazu. »Da smo od malih nog zunaj v vseh vremenskih razmerah je razlog, da smo tako vzdržljivi, naši športniki v zimskih športih pa tako zelo dobri«, mi pove ena od mojih sogovornic.
Zime so na severu Norveške zelo dolge in zato si jih domačini popestrijo z raznimi zimskimi športi, kot so tek na smučeh, turno smučanje in sankanje. Mesto zase pa predstavljajo snežne sani, s katerimi se ob koncih tedna z vso družino podijo po zasneženih strminah in dolinah.
Ob aktivnih dnevih na prostem si Norvežani radi zakurijo ogenj in tako pripravijo obrok. Le kdo bi pri nas pomislil na piknik na snežni odeji? Sosedje bi nas kaj kmalu opomnili, da pomlad še ni prišla, medtem ko je to na Norveškem nekaj čisto običajnega. Zato v primeru, če se boste na Norveškem kje smukali za hišami, bodite pozorni, da si ne zlomite noge, saj vas za hišo zagotovo čaka vsaj ena luknja v snegu, namenjena pikniku.
Medsebojno obiskovanje na Norveškem ni ravno pogosto, ko pa se to zgodi je obiskovanje nekoliko drugačno kot smo vajeni v Sloveniji. Recimo, da je Magnus gostitelj in povabi svojo druščino v petek zvečer k sebi domov. Njegova prijatelja Tobias in Ingrid že od daleč vidimo, da v roki nosita vsak svojo vrečko, v katerih nosita nekaj steklenic piva. Prične se druženje, ampak ob tem vsak vzame iz svoje vrečke svoje pivo in po končanem še eno in morda še eno. V primeru, da v vrečki kaj ostane, brez zadrege preostanke vsak odnese domov.
Sicer pa imajo vikendi za mlade na Norveškem posebno noto. Čez teden mirni in konformistično naravnani, si zato ob koncu tedna nadenejo drug obraz. Alkohol je cenovno gledano tako iz naše kot iz njihove perspektive tekoče zlato, zato si dajo duška le ob koncu tedna. Tudi pri nas je tako, pa vendarle, jim ne sežemo do kolen. Po statistiki so v Evropi na samem vrhu po številu avantur za eno noč. Čez teden zadržani, sramežljivi, čez vikend pa hitreje povabijo v posteljo kot vprašajo po imenu.
Noč v ledeni postelji
Nekaj nadobudnežev se je pred 13 leti odločilo oblikovati prvi ledeni hotel na Norveškem, ki leži dvajset kilometrov iz Alte in še danes nadaljuje s svojo tradicijo ter privablja goste iz vsega sveta.
Celoten kompleks je narejen iz ledu, pa naj se gre za sobe, postelje in celo kozarce v ledenem baru. Vsako leto je v hotelu različna tematika skulptur, ki prikazujejo norveško kulturo in tradicijo. Da smo bili priča vsem tako živim pa čeprav ledenim skulpturam in izvirnosti hotela z dvaintridesetimi sobami, so kreatorji potrebovali približno šest tednov.
Za spanje, ki ga vsekakor ne morete doživeti vsak dan pa razen debele denarnice, ne potrebujete ničesar drugega kot le termo spodnje perilo, saj za ostalo opremo, primerno tudi za na Antarktiko, poskrbijo gostitelji. Zagotavljajo dober spanec ter z nasmehom na obrazu trdijo, da zmrznil ni še nihče. Za nočitev v ledeni dvoposteljni sobi je potrebno odšteti 473 evrov.
Do srede aprila imate še čas, če vam slučajno po glavi roji želja po nenavadni poroki. Usodni DA je namreč mogoče izreči tudi v ledeni kapelici, ki je del hotela. Ohlajen šampanjec najverjetneje ne bo problem.
»Če ne boš priden, te bo polarni sij odnesel«
Ljudje so si že od nekdaj po svoje razlagali naravne pojave in pri tem ni izvzet niti pojav polarnega sija, ki velikokrat obarva norveško severno nebo. Različne kulture v Severu Amerike, Evrope in Azije so v svetlobnih pojavih videle dejavnost bogov ter duhov. Predstavljali so si, da plešejo ali pa se bojujejo, drugi so jih jemali kot sporočila človeštvu.
Vikingi so v polarnem siju videli znamenje, da se je nekje na svetu končala velika bitka. Ko so vso zadevo v roke poprijeli znanstveniki, smo izvedeli, da je vzrok živih in plesočih barv na nebu predvsem v polarnih pasovih, ko električno nabiti delci magnetosfere pridejo v stik z zemljino atmosfero.
Polarni sij pa je tudi eden izmed razlogov za porast zimskega turizma na Norveškem. Vedno več je namreč križark, ki v zimskem času svoj ladijski kljun usmerjajo proti severu, da bi ljudje v živo doživeli polarni sij ali tako imenovano auroro borealis, ki vsekakor predstavlja posebno doživetje, za nekoga, ki ob tem ni odraščal.
Za tiste, ki so s polarnim sijem odraščali, pa je po pripovedovanjih sodeč lahko predstavljal velik strah. Starši so namreč svoje otroke ustrahovali, da jih bo polarni sij odnesel, če ne bodo pridni. Zato so se otroci kar se da izogibali pogleda na polarni sij in se pred njim skrivali.
Danes je sama beseda polarni sij oziroma polar light na severu Norveške prisotna na vsakem koraku. Hotel, frizerski salon, restavracija, kopališče in celo cerkev nosijo ime, ki odmeva na vsakem koraku.
Na novo zgrajena protestantska cerkev polarnega sija v Alti, ki v svoji sodobnosti in modernosti prav tako ponazarja obliko polarnega sija, pritegne pozornost tudi tistega, ki ga cerkve še najmanj zanimajo. Kaj pa o novi arhitekturni pridobitvi menijo domačini? Po večini jim je prav vseeno. Gospa, ki je zadolžena za skupine, ki prestopijo prag cerkve, je povedala takole: »Norvežani v cerkev ne zahajamo pogosto in ne molimo prav veliko. Nismo zelo verni in tukaj se srečujemo le ob večjih praznikih ali pogrebih. Najverjetneje gre to povezati z našim načinom življenja, saj smo vsi materialno dobro preskrbljeni in stres ni prisoten v takšni meri, kot je to po večini drugih držav. Imamo srečo. «
Nekoč smatrani kot divjaki, danes glavni rejci severnih jelenov
Na severu Norveške kaj hitro naletimo na Same, nam bolj znane pod imenom Laponci, ki predstavljajo eno največjih avtohtonih etničnih skupin v Evropi. Skupina s samosvojim jezikom in bogato kulturo živi v manjšem odstotku še na Švedskem, Finskem in Rusiji.
Imela sem to čast, da sem bila gostja v srednji šoli na dan, ki je namenjen njihovem praznovanju, torej na dan Samov. Kljub temu, da danes kot etnična manjšina uživajo številne pravice in določene privilegije, pa njihova pot do sedanjega položaja ni bila lahka in tudi danes še ponekod zadene ob čeri diskriminacije.
Nekoč smatrani za barbare, divjake, umazance, pijance, so danes seveda po ustavi enakopravni Norvežanom, kljub temu, da se v njih preliva Laponska kri, ki jo je v preteklosti marsikdo prav zaradi manjvrednosti zatajil. Samo še nekaj desetletij nazaj, so bili namreč kaznovani vsi, ki so v javnih prostorih govorili laponski jezik, ki je bil takrat izrecno prepovedan. Stoletja nazaj so se morali prav tako odpovedati tudi svoji religiji, ki je temeljila na šamanističnem načinu življenja.
Sami so že od nekdaj znani po svojem nomadskem načinu življenja, ki ga je danes seveda nadomestila moderna oblika. Kljub temu pa ostajajo glavni rejci jelenov v državi, kar jim omogoča zakon, ki na območjih poseljenih s Sami, daje pravico do reje teh živali samo njim.
Srednješolke so z mano delile marsikatero zanimivo misel o njihovi etnični skupini in načinu življenja. Z najnovejšim iPodom v roki in oblečena v pisano tradicionalno obleko, katere vzorec se prenaša iz generacijo v generacijo, nam je ena od njih z veseljem na obrazu naznanila, da je letos prvič dobila svojo čredo jelenov. Vsekakor gre za poseben dogodek v življenju za tiste, ki se doma ukvarjajo s to pridobitveno dejavnostjo.
Sami so prav tako zelo družinsko orientirani in pravijo, da je njihova vez med samo družino in sorodniki še bolj poglobljena kot pri ostalih prebivalcih. In kaj kmalu sem dobila odgovor ene od deklet, ko me je ravno spreletavala radovednost glede porok. »Močno upam in si želim, da se bom poročila z Laponcem. Tako bo moja vez z družino ostala močna še naprej in lahko bom nadaljevala z rejo jelenov, ki je sicer, če ne bi omožila Laponca, ne bi mogla.«
S pasjo vprego naokrog
Doživeti norveško divjino na severu države s pasjo vprego je izjemno očarljivo. V majhni vasici Langjord, kjer je tudi dom svetovnih prvakov v pasji vpregi, v šali večkrat poudarijo, da je v vasi več psov kot pa ljudi, ki tudi pojedo več kot ljudje.
In zakaj se nekateri iz raznih koncev in krajev Evrope preselijo v vas, kjer je do prve trgovine pol ure z avtomobilom in kjer je le ob vikendih odprt en in edini bar? Ker je tam božanski teren za trening in rejo psov.
Nekoč so bili psi seveda v teh koncih nepogrešljivi člen namenjen transportu človeka v zimskem času. Pse je človek kasneje nadomestil z izumom motorja in pa motornih sani, ampak pes in vprega so kljub vsemu ostali prisotni.
Haskije kot vlečne pse so vedno bolj nadomeščajo aljaški haskiji in pa križanci, ki so še posebej hitri in priporočljivi za tekme, kjer lahko premagujejo razdalje tudi do 1600 kilometrov. Vsekakor je to za psa, ki je rojen, da teče še vedno velik napor, ampak tekmovalci na dveh nogah trdijo, da trpijo še bolj kot psi. »Za pse je lažje, ker spijo več kot jaz«, pravi John, ki je zapustil rodni London in se z družino preselil v Langfjord prav zaradi psov in pokrajine.
Ker je Norveška najdražja država v Evropi, zalogaj za obisk te dežele vsekakor ni majhen. Izjema ni niti skodelica vodene kave, ki se giba med štirimi in petimi evri. Na Norveškem te kot gosta ne bo pričakala polna in obložena miza dobrot. Prej te bo gostitelj le usmeril k hladilniku, iz katerega si lahko postrežeš sam. Je pa zato dežela fjordov polna divjih in nepozabnih prizorov, ki jih nikoli ne boš pozabil. Tudi piknikovanja pri – 30 stopinjah ter toplega kakava ob ognju ne.
Foto: Tomaš Ferech, Shutterstock
