Naša Barbara se je z enosmerno vozovnico odpravila na Kreto, kdaj se vrača, ne ve, se nam bo pa vsak teden javila z dogodivščinami, ki jih doživlja. 

Zagotovo Kreta ni eden tistih otokov, kjer najameš avto ali motor, ter ga prečešeš po dolgem in po čez v enem tednu počitnikovanja. Razdalje tega žal ne omogočajo. Sicer sem to vedela že pred odhodom, a sem se kljub temu odpravila do znanca v Mostah, ki izvira iz Krete, da bi ga povprašala, kam naj zavijem.

Odgovor je izstrelil kot iz jasnega. “Pojdi na zahod v pokrajino Hanija. Pa ne zato, ker od tam izviram, ampak, ker je to najlepši del Krete. Je divji, morje kristalno čisto in omogoča, da se vidljivost prebije tudi do 30 metrov globine. Ima gore, lepo naravo, odlično hrano, zaspane vasice in večina turistov, ki obišče ta del je podobnih tebi. Z nahrbtnikom na rami in gojzari na nogah.” In odločitev je padla. Grem v Hanjo, z enosmerno karto v žepu in družbo za en teden.

S počasi, počasi nisem imela težav

Prej kot si v glavi urediš kotiček za grško logiko in vsakdanjik, lažje bo. Kar pomeni, da obrate našega načina življenja zmanjšaš na minimum in če se le da, neukrotljive živce pospraviš nekam na stran. Preprosto si vzameš čas, ki v Grčije teče precej počasneje. “Siga siga” naj bo glavna mantra, kar pomeni, počasi, počasi. Prišla ti bo zelo prav na primer med čakanjem na avto v poslovalnici rent-a-carja, ob posedanju v tavernah, na blagajni v trgovini, popoldanski siesti in še marsikje.

Moram priznati, da s poglavjem siga siga nikoli nisem imela večjih težav in da je to eden razlogov, zakaj se vedno znova in znova vračam v deželo sonca in najboljšega paradižnika na svetu. Kljub temu, da toaletni papir ne roma v straniščno školjko, ampak v koš, ki stoji zraven, da je lahko že zgodaj zjutraj pogovor z Grkom zelo glasen, ker mu nekaj tvojih besed ni ravno najbolj po godu, je Grčija destinacija, kjer skorajda ne moreš pihniti mimo.

Po tem ko sva vijugali po grških cestah, obiskovali plaže, potešili prvo lakoto po več kot odlični grški hrani, sva pristali na jugu Krete. Po nekaj dnevih posedanja, lenarjenja in vnosa (pre)velike količine hrane, o kateri sanjam vsakič, ko nisem tam, je napočil čas za tridnevno miganje. To je odlična ideja za vse, ki se odpravljate na ta del Krete in ki vam ni le do ležanja na plaži.

Čarobne vasice za tiste, ki se potrudijo

“Če boš na Kreti, obišči sotesko Samarija,” so bile besede drugega Kretčana, ki živi v Ljubljani. In sva šli. Avto sva pustili na parkirišču v Omalosu, nabasali nahrbtnik z nujnimi stvarmi za tri dni, zamenjali sandale za pohodniške čevlje ter se odpravili po 17 kilometrski poti proti morju. Ker sva padli pod grški vpliv, se nama iz postelje ni uspelo prikobacati zgodaj. In zato seveda soteske nisva imeli le za sebe, kot sva načrtovali. Le zakaj bi človek vstal ob 6. uri, ko je zunaj še popolna tema in odšel v mir in spokojno naravo. Če je pa tako sladko še malo zaspat in potem opazovati druge turiste, kako se valijo po soteski v sandalih, popolnim make up-om, selfie palcami in utrujenimi nogami po nekaj zavojih. Ob vsem tem so nama družbo delale tudi divje koze in ciprese, ki so preživele kar nekaj stoletij in ki so jih nekoč uporabljali za gradnjo palače v Knososu. In te niti malo niso podobne našim, ki jih uporabljamo, da utrdimo dober odnos s sosedom in dodobra začrtamo mejo.

Po petih urah hoje nama je uspelo priti do Agije Rumeli. To je zaspana vasica, do katere lahko pridemo samo peš ali z ladjo. In po dolgem in vročem sprehodu v zares lepem kanjonu, ni lepšega kot hladen Mythos po grlu in skok v kristalno morje. Iz Agije Rumeli sva se z ladjo odpeljali do Sfakje. Vse te vasice so edinstvene, saj do njih pridejo samo tisti, ki morajo za to vložiti nekaj potovalne energije. In pozor. Sfakja je kraj za vse gurmane! In seveda za vse romantike, saj so vse taverne nanizane s pogledom na morje in čarobno atmosfero.

Naslednje jutro nama je bila budilka ponovno nastavljena zelo zgodaj, a tokrat sva ji prisluhnili. Čakala naju je namreč triurna pot iz Sfakje do Loutroja po soncu, ki se je z vmesnimi postanki raztegnila na šesturno hojo. Kako ne, ko pa so na poti rajske plaže. In pohodniški dan je bil videti nekako takole. Pol ure hoje, ko pogled in um pritegne turkizno modra plaža. Čevlji dol, oblačila dol in skok v vodo. Uživanje na plaži. Obleka gor, čevlji gor in tako sva ponovili vajo vsaj še petkrat do Loutroja.

Po strelih na poroki spet v sotesko

Loutro je še ena majhna vasica z veliko dušo in prikupnimi kotički ter zabavnimi domačini. Tam ni velikih hotelov in obiskovalcev z živo florescentnimi zapestnicami okrog zapestja, ampak oči razveselijo majhni in prikupni penzioni ter gostje, ki si želijo nekaj več. Iz Loutroja, ki naju je očaral, sva se z ladjo odpravili nazaj do Agije Rumeli, kjer sva noč preživeli v znamenju velike grške poroke. Le kako naj bi človek spal, ko pa streli pokajo vse do šestih zjutraj. Mimogrede, moški na Kreti ni moški, če nima vsaj enega kosa orožja, ki pri hiši ni samo z namenom kratkočasenja na porokah.

Ker sva si sotesko zares želeli občutiti v miru, nama je to tudi uspelo. Ob pol sedmih sva zavili po poti navzgor, uživali v tišini in prisluhnili le lepoti in čaru narave. Po treh urah je sledil šov. Le peščica je takšnih, ki se po kanjonu namreč odpravimo tudi navzgor. Po navadi skupine hodijo le navzdol in se potem z ladjo in avtobusom zapeljejo do izhodišča. Midve sva zaradi hoje navzgor postali turistična atrakcija dneva. Ljudje so se nama smejali in iz oči sva jima razbrali misli… ”Kaj pa tema dvema ni jasno, da hodita gor” Dobivali sva aplavze, ljudje so bili zaskrbljeni, če sva v redu in ali rabiva pomoč. In, ne. Ne gre za težak vzpon, ampak za veliko maso ljudi, ki pač v življenju ne hodijo veliko.

Karkoli v življenju že počnemo ali ne počnemo, ne glede na to od kod prihajamo in kdo smo, menim, da nam je vsem skupno, da si želimo biti srečni in nasmejani. Kreta je vsekakor kraj, kjer lahko najdeš srečo ter nasmejane trenutke. In prepričana sem, da jih je pred mano še veliko.

Fotografije: Klavdija Leskovar