V tokratnem Vandraj intervjuju sem spoznala Sašo Fon in Boruta Kolenca, mlad par, ki stoji za blogom Najina potovanja. Njuni življenji nista eno samo potovanje, saj ju vsako jutro še vedno zbudi budilka, ki ju pošilja v službo. Si pa vsak prost trenutek privoščita za raziskovanje sveta. Kam vse ju je odneslo in kaj sta se pri tem naučila?

Kako bi se predstavila tistim, ki vaju še ne poznajo?

Sva Saša in Borut, mlad par iz Zasavja, ki je skupaj že celo večnost. No, od davnega leta 2010, če sva natančna. Poleg marsikaterih drugih stvari naju druži predvsem ljubezen do potovanj, športa, odkrivanja nečesa novega in seveda želja po brezskrbni uživanciji, ki si jo na dopustu lahko privoščiva … In ne, nisva ena izmed tistih popotnikov, ki so pustili službo in se podali v svet. Nama vsako jutro še vedno zvoni budilka s pripisom – gremo na delo (smeh).

Kje smo vaju ujeli tokrat? Kolikšen del leta preživita na potovanjih?

Doma, na žalost – ampak že pri načrtovanju in z mislimi na destinacije, ki bodo na vrsto prišle v prihajajočih mesecih. V tujini preživiva približno slab mesec v letu. Seveda bi si želela, da je tega še več – vendar je tako kot pri večini, tudi pri nama problem število dni dopusta.

Kako izbirata naslednjo destinacijo?

Vsakič drugače. Enkrat se odločiva za destinacijo, kamor si želiva že dalj časa, drugič dobiva nek trenutni navdih, spet tretjič pa so tu kakšne poceni letalske karte, ki jih enostavno morava kupiti.

Katero od preteklih potovanj vama je najbolj pri srcu?

Trenutno je to definitivno potovanje na Kubo. Ta otoška država naju je naravnost očarala! Tradicionalna kulinarika, ameriški starodobniki iz 50ih let, salsa, rum, koktajli in njihovo preprosto življenje, prav vse je bilo super. Zagotovo se bova še vrnila.

“Najprej je bilo vse skupaj zelo penzionistično preko različnih potovalnih slovenskih agencij, a kaj kmalu sva ugotovila, da to ni za naju oz. za najino denarnico,” sta o svojih popotniških začetkih napisala na blogu. Na račun česa so torej potovanja v lastni zasedbi lahko cenejša?

Mogoče je najprej res cena tista, ki naju odvrne od potovanja s turistično agencijo, a vendar so tukaj še druge stvari, ki naju pri organiziranih počitnicah malce zmotijo. Seveda razumeva, da so običajno te skupine relativno velike in ima vsak svoja zanimanja – toda, ko greva na potovanje, želiva videti in početi tisto, kar si res sama želiva. Zakaj bi cel dan zapravila za sprehajanje po muzeju in poslušala vso možno zgodovino, ker bi bilo to pač v programu agencije in zakaj bi npr. plačevala tisto, česar dejansko niti nimava želje videti? Vsekakor v najinem primeru zaradi omenjenega zmaga lastna organizacija.

Na račun česa so potovanja v lastni zasedbi torej lahko cenejša? Večinoma se razlika naredi že takoj na začetku – pri rezervaciji prenočišč in predvsem pri nakupu letalskih kart. Pri teh lahko sam in z malce iznajdljivosti ter vloženega truda v raziskovanje najcenejše ponudbe, privarčuješ kar precej denarja. To je le nekaj dejstev, ki lahko naredijo potovanja v lastni režiji v primerjavi z organiziranimi, precej bolj dostopna in zanimivejša.

Katere so bile vajine prve začetniške napake pri samostojni organizaciji potovanja, na katere danes gledata v smehu?

Hm … sploh ne bi rekla, da sva naredila kakšne napake. No, sva jih, ampak bolj tiste majhne. Na najino prvo samostojno potovanje sva se npr. podala v Maroko, državo, kjer bi šlo lahko marsikaj narobe, a kljub temu sva ta dopust preživela brez kakšnekoli slabe izkušnje, poleg tega pa je bila to odlična popotnica za vsa nadaljnja potovanja.

Kako dolgo ustvarjata svoj blog in kaj je bil povod za zapisovanje popotniških vsebin?

S pisanjem bloga sva začela, ko sva se odpravila na najino prvo potovanje v lastni režiji, v Maroko leta 2014. Sprva je bil blog namenjen le družini in prijateljem in ga nisva javno delila. Spletno stran v podobi, kot jo lahko vidite danes, pa sva vzpostavila 3 leta nazaj.

Katera je najbolj brana objava vseh časov na vajinem blogu?

No, ta zadeva je pa zanimiva. Kljub temu, da sva se potepala po Ameriki, Aziji, Afriki in marsikateri Evropski državi, je najbolj brana objava o destinacijah na najinem blogu ravno tista, ki je nastala po precej spontanem izletu k našim severnim sosedom na Dunaj. V kolikor pa se osredotočiva na vse najine objave, pa je bila daleč največkrat klikana objava o organizaciji potovanj.

Kaj počneta, ko sta doma?

Poleg redne službe, ki nama vzame večino časa, se v prostem času posvečava pisanju objav, urejanju fotografij, seveda pa se vedno najde še čas za šport in druženje s prijatelji.

Na kakšen način si financirata svoje poti? Z blogom tudi služita?

Delam, delam, delam, delam kot zamorc (smeh) … No, saj ni tako hudo, a kljub temu najini plači predstavljata glavni in praktično edini vir najinih dohodkov. Z blogom zaenkrat ne služiva, vendar te opcije v prihodnosti ne izključujeva, saj je bilo v celotno zadevo do sedaj vloženega že kar nekaj truda. Torej, le v vednost – sva odprta za sodelovanja (smeh).

Kdo so vajini bralci?

No, ne vohuniva ravno za najinimi bralci (smeh)… če pa se dotakneva prav statistike, velika večina bralcev prihaja iz Slovenije. Načeloma pa nasploh dobivava feedbacke od različnih ljudi: starih, mladih, znancev in tudi popolnih neznancev. Vedno poskušava objave narediti čim bolj zanimive, zato vanje vključujeva tako najina razmišljanja kot tudi uporabne informacije in nasvete.

Na katerem kontinentu se počutita najbolj domače? Zakaj?

Uf, ta je pa težka, na to vprašanje bova odgovorila bolj diplomatsko. Prav na vsakem potovanju najdeva kakšno super stvar, ki nama je ekstremno všeč … naj si bo to kulinarika, plaže, narava, ljudje ali pa čisto nekaj tretjega. Meniva, da je prav to tisti pravi čar potovanj.

Imata na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vama najbolj prirasli k srcu?

Že kar nekajkrat sva se poslužila Airbnb-ja in z lokalci sobivala med najinim dopustom. Izkušnje so bile vedno le pozitivne, poleg tega pa sva z njihove strani dobila precej uporabnih nasvetov, naj si bo to glede znamenitosti, dobrih restavracij ali pa zgolj o načinu njihovega življenja. Najraje se spominjava Kubancev, oni so res kul.

Si predstavljata potovanje, na katerem ne naredita niti ene fotografije?

Hm, misija nemogoče. No, kakšen dan bi mogoče že zdržala, ampak celotno potovanje pa zagotovo ne. Fotografije so res lep in enkraten spomin. Čez par deset let, bo pač vnukom treba pokazati, kako smo se imeli v »naših« časih.

Kakšen tip popotnikov sta?

Aktivna ter zelo preračunljiva in organizirana, saj skušava čas v tuji državi – naj bo to en teden, dva tedna ali le kakšen dan – vedno čim bolj izkoristiti.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenita drugim popotnikom?

Naj ne sledijo le začrtani poti, ki vključuje le najbolj turistično oblegane znamenitosti, temveč naj naredijo kakšen ovinek, se izgubijo… le tako bodo doživeli tiste prave občutke in si ustvarili pristne spomine.

Top 3 jedi, ki sta jih spoznala po svetu?

Fried rice oziroma noodles s piščančem na Šrilanki, Ropa Vieja (gosta obara z razkuhano trgano govedino, paradižnikom in čebulo) s congrijem (riž kuhan skupaj s črnim fižolom, česnom in začimbami) na Kubi ter mastni, a slastni Langos (ocvrto testo podobno krofom) s kislo smetano in sirom v Budimpešti. Se tudi vam cedijo sline?

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Ne veva ali je to sreča, dobra organiziranost ali morda najina iznajdljivost, vendar zaenkrat na potovanjih še nisva imela slabe izkušnje (drživa pesti tudi za naprej). Nikoli naju še niso okradli, prtljaga se je vedno znašla na tekočem traku in če odštejeva manjše prebavne težave, nama je bilo zdravje vedno naklonjeno.

No, imela sva en odpovedan in en prebookiran let. Za »nagrado« pa sva v prvem primeru dobila brezplačna dodatna 2 dneva na Kubi v luksuznem resortu, v drugem primeru pa namesto navadnih ekonomskih – dve letalski vozovnici v poslovnem razredu. Ja, v obeh primerih je bilo precej nevoščljivih pogledov s strani ostalih popotnikov.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Seznam je verjetno kar dolg, vsekakor pa je pri večini na prvem mestu denar, oziroma to, da potovanja stanejo, čeprav je danes vse skupaj postalo precej bolj dostopno kot je bilo to npr. le par deset let nazaj.

Takoj za omenjenim lahko dodava strah – strah pred potovanjem, ki se pojavlja predvsem zaradi vse večjega števila neljubih dogodkov, ki se dogajajo po vsem svetu (tu imava predvsem v mislih teroristične napade, proteste, izbruhe bolezni, strmoglavljena letala, strah pred drugačnim načinom življenja…). Seveda je v določenih primerih potrebno biti malce previden, vendar sva mnenja, da je pretirana skrb vsekakor odveč in škoda je, da čara potovanj ne izkusite le zaradi določenih stereotipov, ki ste si jih ustvarili doma na kavču.

Pa o popotniških blogerjih?

Zmotno je misliti, da lahko vsak z blogom služi, brezplačno potuje in se ima v življenju zgolj »fajn«. Seveda je nekaj ljudi, ki jim blog predstavlja glavni vir zaslužka, vendar pa je pot do tega težka in velikokrat praktično nemogoča. V blog je potrebno vložiti veliko časa in ustvarjalnosti, da nastanejo objave, ki so zanimive, berljive in konec koncev tudi uporabne.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja?

Uf, tukaj bi pa lahko filozofirala na dolgo in široko. O tem sva napisala celo eno objavo, pa vendar, če na kratko povzameva. S potovanji sva začela sprejemati drugačnost, ceniti tisto kar imava, hkrati pa se naučila odreagirati ob nepričakovanih situacijah, nadgradila sva znanje tujih jezikov in zagotovo postala bolj organizirana in iznajdljiva.

Kdaj bloganje iz hobija preraste v posel?

Ko po 8-10 ur sediš pred računalnikom, pišeš objave, objavljaš fotografije, s tem pa zaslužiš toliko, da si lahko privoščiš neomejeno dolga potovanja in življenje, kot si ga želiš.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešata?

Urejenost in čistost. Ni važno ali greva le čez mejo do naših sosedov ali pa na drug konec sveta, vsakokrat sva presenečena, kako urejeno in čisto je okolje v Sloveniji, pa naj si bo to v centrih mest ali pa nekje bogu za hrbtom.

HITRIH 6

Najljubša država: Kuba

Najljubše mesto: New York

Najljubša plaža: Golden Beach Karpaz, Ciper

Najljubša kulinarika: Slovenska

Najljubši način transporta: avto

Najljubši jezik: španščina za Sašo in angleščina za Boruta

Foto: Najina potovanja

Saši in Borutu lahko sledite na njunem blogu Najina potovanja ali na Facebooku.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki govori kitajsko in jo čaka plemiška korejska poroka #intervju

Z nami in vami svoj zapis o možnih prihrankih na potovanju po Šri Lanki delita Saša in Borut, ki ustvarjata blog Najina potovanja.

Kdo sva?

Sva Borut in Saša, mlad zasavski par, ki je svoj hobi našel v potovanjih in pisanju popotniškega bloga. Borut je “skoraj” magister znanosti o živalih, splet okoliščin pa ga je trenutno privedel do poklica reševalca iz vode. Saša je diplomantka upravnih ved, ki pa je svojo karierno pot začela v elektrogospodarstvu in financah. Potujeva že praktično odkar sva se spoznala. Kot večina ljudi, sva na začetku bolj zaupala raznim turističnim agencijam, zadnje dve leti pa za naju obstaja le še pot v lastni režiji, kjer svet čez mejo spoznaš v tisti pravi, neprecenljivi obliki.

Kaj nama pomenijo potovanja?

Marsikdo naju vpraša zakaj morava spet na pot in zakaj ne bi denar raje privarčevala za prihodnost. Mogoče res nisva takšna, kot velika večina in svoje veselje zaenkrat vidiva v potovanjih, v raziskovanju neznanega. Z menjavo okolja zbeživa iz prenatrpanega in večkrat dolgočasnega vsakdana. Najlepše je spoznavati nove države, njihove prebivalce in njihov način življenja. V potovanjih neizmerno uživava, v glavah pa se nama neprestano pojavlja misel “kam naslednjič”.

Komu je najin blog namenjen?

Blog je začel nastajati kot zaklad spominov in najprej predvsem kot komunikacija z najinimi bližnjimi. Kasneje pa naju je vedno več pozitivnih odzivov neznancev pregnalo, da sva se blogu še bolj posvetila in tako ustvarila svojo spletno in posledično še facebook stran.

Zdaj je blog namenjen prav vsakemu – tako tistim, ki morda svojo letalsko karto že imajo spravljeno nekje v žepu in za določeno državo ali mesto potrebujejo zgolj še kakšno smernico – kot tudi tistim, ki bodo v najinih zgodbah odkrili svojo naslednjo sanjsko destinacijo. Upava pa, da je najin blog lahkoten za branje, s pravo mero podatkov in začinjen s kakšno pripovedjo, ki vas in vas bo še naprej tudi kdaj nasmejala.

Cene in možni prihranki na Šri Lanki

Še preden svoje misli obrneva direktno na možne denarne prihranke po Šri Lanki, bi želela par besed nameniti še nakupu letalskih kart. V kolikor vas to ne zanima ravno preveč, lahko odstavek brez problema preskočite…

1. Letalska karta

Letalskih ponudnikov v tem času je ogromno, zato je pametno, da si v svoji glavi začrtate par spletnih strani, kjer boste cene letalskih kart lahko spremljali. Le-te znajo včasih iz dneva v dan zanihati tudi za par deset evrov. Zelo pomembno je, da izbranih strani vsakodnevno ne spremljate iz istega računalnika oz. bodite pozorni, da pri vašem iskanju vaš računalnik ne beleži zgodovine, saj se v nasprotnem primeru zgodi, da bodo željene karte ob vsakem vašem kliku vse dražje in dražje. Dobro si preračunajte tudi, iz katerega letališča boste svojo pot pričeli. Včasih je namreč bolj pametno za letalsko karto odšteti 20-30€ več in izbrati bližje letališče, saj tako lahko kar precej denarja prihranite pri samem prevozu (npr. prevoz Ljubljana – Benetke okoli 15€ v eno stran na osebo, Ljubljana – Zagreb 10€, Ljubljana – Milano približno 40€). Midva sva iskalno akcijo letalskih kart za Šri Lanko pričela 4 mesece prej, preko avstrijske spletne strani Flugladen.at, kjer so bile cene v primerjavi z drugimi, vseskozi najcenejše. Le-te so se gibale od 600€ do končnih 438€ na osebo, kolikor sva zanje odštela. Letela sva iz ljubljanskega Brnika ter v obe smeri imela približno eno urni postanek v Beogradu ter Abu Dhabiju.

2. Javni prevoz

Vsak, ki je kadarkoli potoval v lastni režiji ve, da življenje domačinov in same domačine najlažje spoznaš preko javnega prevoza in le-ta je v tej državi res poseben. Daleč najceneje se lahko prevažate z avtobusi in vlaki, medtem ko je prevoz s tuk-tukom že dražji (seveda odvisno od razdalje), cene prevozov z avtomobili pa poletijo v nebo. Kot prvo bi vam želela omeniti, da je transport z avtobusi in vlakom popolnoma varen – vsak od domačinov vam bo z veseljem odgovoril na kakršno koli vprašanje in vas usmeril na pravo pot, tako, da je morebitno prisoten strah, popolnoma odveč. Edino s čimer se morate pri tem soočiti, je po večini nenormalna gneča.. čeprav smo na začetku mnenja, da smo gneče navajeni, ni ravno tako.. v kolikor se vam namreč zdi, da je avtobus ali vlak že popolnoma poln, šrilančani nanj spravijo še najmanj dvakrat ali trikrat toliko ljudi. Klimo pa seveda poznajo v obliki, ki je pri nas prevladovala sredi 90ih let – samo v naravni obliki – vrata in vsa okna so povsod na široko odprta ali pa jih enostavno po večini sploh ni. V kolikor vse to vzameš v zakup, lahko celotno državo prebrodiš po smešno nizkih cenah. Izplača se!

Primeri nekaterih cen (za dve osebi):
–   taxi iz letališča do glavnega mesta Colombo: 2.000 Rs (12,9€) → avtobus: 220 Rs (1,4€)
–   avtobus Colombo – Dambulla, vožnja dolga 170 km oz. približno 5 ur: 350 Rs (2,3€)
–   avtobus Polonnaruwa – Kandy, 160 km oz. 4 ure: 330 Rs (2,2€)
–   vlak Kandy – Nuwara Eliya, vožnja traja nekje 4 ure: rezervirana sedeža 800 Rs (5,1€)
–   vlak Nuwara Eliya – Ella: 120 Rs (0,77€)
–   prevozi s tuk-tuki od 200 Rs do 500 Rs (1,3€ do 3,2€) za relativno zelo kratke razdalje.

3. Prenočišča

Mogoče se nam zdi logično, da bo v okolju z visokimi temperaturami v vsaki sobi klima, da iz tuša vedno priteče topla voda ter, da bo ob vsakem wc-ju papir, vendar temu tu ni ravno tako. V kolikor ste malce bolj občutljive narave oziroma bi se po napornem dnevu radi dobro naspali in umili, priporočava, da zapravite kakšen evro več. S cenami se sicer menda lahko pri lastnikih dobro pregovarjaš, vendar pa sva midva vsa svoja prenočišča rezervirala že vnaprej preko Bookinga. Na Šri Lanko sva namreč letela v višku sezone in že vnaprej dobila par opozoril, da znajo biti hoteli v tem času precej zapolnjeni. To se je poznalo tudi na strani Bookinga, saj je bilo sob vsak teden manj in cene vedno višje. Poleg tega pa nisva hotela tvegati, saj bi z iskanjem prenočišč porabila preveč časa, ki ga že tako nisva imela dovolj. Za nočitev z lastno kopalnico, wc-jem, klimo in zajtrkom sva povprečno odštela 28 €. V kolikor takšnega »luksuza« ne želite, pa lahko sobo za dva dobite le za par evrov.

4. Hrana

Ne glej v kuhinjo in v hrani boš užival! Gostilne imajo ponavadi odprto kuhinjo, v kateri je večji nered in manjša čistoča kot pri nas v kakšni delavnici. Haccp sistema, ki ga imamo v Sloveniji, ne poznajo, kljub temu pa je bilo vse kar sva dobila na krožnik res izjemno okusno. Pravo šri lanško kosilo si lahko privoščite za približno 200 do 500 Rs (1,5€ do 3€), porcije so ogromne – rice and chicken curry, chicken biryani ali chicken fried noodles pa preverjeno odlični. Seveda imate možnost tudi obiska boljših restavracij, ki med drugim ponujajo tudi evropsko hrano, vendar pa se cena, temu primerno tudi precej zviša. Prigrizke si lahko enostavno privoščite že v kateri izmed stojnic za pičlih 10 centov, ali pa za približno isti denar obiščete pekarno, kjer nama, zaradi hudičevo pekočih nadevov v raznih štučkah ni bilo ravno všeč. Vsekakor pa se dodobra najejte sadja! Toliko vrst banan, sočnega ananasa, papaje in lubenic enostavno ne moreš spregledati, sploh pa ne za takšno ceno – za banano boste namreč odšteli okoli 6-10 centov.

5. Vstopnine

Če sva v zgornjih odstavkih pisala o poceni življenju na Šri Lanki, se pri vstopninah vse skupaj obrne, še posebej, ko pridemo na vrsto turisti. Za turiste so namreč vstopnine za nekaj večkratnikov višje kot za domačine. Seveda dobro vedo, da v kolikor si prišel v njihovo državo, boš sigurno odštel tudi denar za njihove znamenitosti … Nekje pač morajo nekaj zaslužiti.
Vstopnine določenih znamenitosti (na osebo):

–   Lion’s Rock v Sigiriyi: 4.200 Rs (27€)
–   Polonnaruwa temple: 3.000 Rs (19,3€)
–   Slonja sirotišnica Pinnewala: 2.500 Rs (16,1€)
–   Pedro Tea Factory Nuwara Eliya: 300 Rs (1,9€)
–   Yala National park safari: 5.500 Rs (35,5€)

Foto: Najina potovanja