narava Archives - Page 2 of 2

Združene države Amerike velikokrat povezujemo z vojaško velesilo, fast food hrano in s turbo kapitalističnim načinom življenja. Zato marsikdaj pozabimo, da je ZDA dom 58. nacionalnim parkom, ki so čudež narave. Ameriški nacionalni parki vsekakor veljajo za ene najlepših na svetu. Kar je za popotnike še posebej zanimivo, je to, da niti en park ni enak drugemu. Vsak je po svoje izjemen in prvovrsten.

Zaradi zaščite narave, kar je tudi namen nacionalnih parkov, je dostop z avtom običajno možen le do glavnih znamenitosti, medtem ko so ogromna prostranstva na voljo predvsem avanturističnim in v naravo zaljubljenim dušam.

Naredili smo izbor desetih parkov, ki nam nudijo fantastične kontraste in nas z izjemno podobo popeljejo v puščave, globoke kanjone, na visoke vrhove in pričarajo obiskovalcem nepozabna doživetja.

Yosemite (Kalifornija)

V parku se nahaja eden najvišjih slapov sveta s svojimi 739 metri višine. Park ne slovi le po slapovih, ampak tudi po granitnih skalah, ki so raj za plezalce (El Capitan in Half Dome). Nacionalni park Yosemite je prav tako vpisan na Unescovo naravno dediščino, saj njegove doline, slapovi, ledeniška jezera, morene in U doline predstavljajo vse vrste bogatega granitnega reliefa, ki so jih oblikovali ledeniki. Park je zelo obiskan, letno privabi več kot 3,5 milijona obiskovalcev. Pa vendar v njem še vedno z lahkoto najdete svoj mirni kotiček. Izogibajte se le osrednji Yosemite Valley, kjer se nahaja večina turistične infrastrukture.

Grand Canyon (Arizona)

Kanjon, ki ga je v milijon letih izdolbla reka Kolorado, peta najdaljša ameriška reka, je eno najveličastnejših čudes sveta. Dolg je 446 kilometrov in globok tudi do 1600 metrov. Sodi med največje svetovne naravne fenomene in je posledica erozije, ki sta jo povzročila veter in voda. Številne plasti kamnin različnih barv ustvarijo nepozabno podobo. Vsekakor pa je Grand Canyon najlepši v barvah sončnega zahoda.

Rocky Mountain (Kolorado)

Park se razteza od vlažnih, zelenih dolin, ki so na višini 2.300 metrov do skalnih vrhov višjih od 4.200 metrov. Veličastni vrhovi pa niso le v prvem planu vsakega razgleda, pač pa tudi dajejo zavetje občutljivim alpskim cvetlicam in gostim gozdovom. Ta pisan svet zagotavlja bivališče pisanemu živalskemu svetu, saj v parku živijo številne živali od črnih medvedov, orlov, kojotov do muflonov.

Arches (Utah)

Park je znan po največjem številu naravnih obokov na svetu. Med njimi sta dvojni Double Arch, ki ima razpon kar 49 metrov in znameniti Delicate Arch, ki ga ponosno razkazujejo ob različnih priložnostih. Ne nazadnje tudi na avtomobilskih tablicah države Utah, v kateri se park nahaja. Nacionalni park Arches je še eden od lepotcev utaške rdeče puščave. Da se o lepotah parka prepričate na lastne oči še preden tja zavijete, si lahko Arches ogledate tudi v Indiana Jonesu.

Bryce Canyon (Utah)

Nacionalni park Bryce Canyon v Utahu sodi s 145 kvadratnimi kilometri po megalomanskih ameriških standardih med manjše parke. Kljub svoji majhnosti pa Bryce Canyon uvrščajo med najlepše parke sveta, kjer je narava ustvarila nešteto podob. Te obiskovalcu dajejo občutek, kot da bi ga prestavili v pravljični svet. Sodeč po Lonely Planetu, Bryce Point, ki je del parka, šteje med top 10 najlepših sončnih vzhodov na svetu.

Sequoia National Park (Kalifornija)

Nacionalni park Sequoia se nahaja v južnem delu gorske Sierre Nevade. Vsekakor je to kraj, kjer lahko občudujete najmogočnejša drevesa na svetu. Najbolj prepoznaven prebivalec je general Sherman – najstarejše živo drevo, ki ima premera več kot 11 metrov, visoko je preko 80 metrov ter staro več kot 2300 let.

Yellowstone (Wyoming)

Yellowstone je prvi nacionalni park v ZDA in na svetu. Številni Američani ga smatrajo za enega najbolj klasičnih, pristno ameriških parkov. Narava je tukaj zares naredila pravi mali čudež. To je park v katerem se odvija več kot 50% vse termalne aktivnosti na svetu. V njem je vsaj nekaj sto gejzirjev in več kot deset tisoč toplih vrelcev. Narodni park v veliki večini leži v kalderi nekdanjega super vulkana Yellowstone, ki je nastal pred okoli 640 tisoč leti. Magma se nahaja samo 8 kilometrov pod zemljo. Ob tem je bogat tudi z živalstvom: bizoni, grizliji, črni medvedi, volkovi, jeleni in orli so glavni prebivalci parka.

Acadia (Maine)

Acadia zajema atlantsko obalo, otoke in gore. Kot povsod v ameriških nacionalnih parkih je tudi tukaj močno čutiti, kako zelo skrbijo za naravo. Je prvi park v Ameriki, ki je s 130. kilometri pohodniških poti vpeljal precej pohodniškega duha. Vsekakor raziskovanje parka s kolesom ali peš prinaša številne razglede na klife in jezera.

Dolina smrti (Kalifornija)

Dolina smrti je edinstvena, ker obsega najnižjo lego in najtoplejšo ter najbolj suho podnebje v Severni Ameriki. Približno 1.300 kvadratnih kilometrov površine leži pod morsko višino. Leta 1933 je Dolina smrti postala narodni spomenik. Njegove meje so postopno širili, tako da je nazadnje obsegal 1,3 milijona hektarjev. Leta 1994 so Dolino smrti razglasili za narodni park in danes je to drugi največji narodni park v Združenih državah. Ceste so dobre, vendar pozor. Gorivo za avtomobile boste lahko našli le na treh mestih. Doline ni dobro prečkati poleti in ob poldnevih, saj so temperature izjemno visoke. Prav tako ni zaželeno pitje vode iz izvirov, ker je veliko zastrupljenih.

Great Smoky Mountains (Tennessee in Severna Karolina)

Smoky Mountains je kraj neverjetne raznolikosti flore in favne ter veličastne lepote. Vsako leto med 8 in 10 milijonov obiskovalcev občuduje na videz brezkončni val pogozdenih grebenov, divjih cvetlic, slapov in divjih živali. V parku uspeva izjemno število rastlinskih vrst. Teh je kar 3500, od tega 130 različnih vrst dreves, kar je podobno številu drevesnih vrst, ki jih poznamo v celotni Evropi.

Izbira je bogata in nanizali smo le deset od 58. nacionalnih parkov. Zato si nedvomno lahko prav vsak na ameriški celini najde svoj mali kotiček raja na zemlji.

Foto: Shutterstock

Ko sem razmišljala, kam bi lahko pobegnila na krajši odklop, sem imela v mislih sledeče želje: sonce, divja narava, pohodniške poti in kotički, kjer možgani lahko preklopijo na tipko off. Vse to in še več sem našla na otoku Gozo, ki leži tik ob Malti. Izkazalo se je, da je bila moja odločitev zadetek v polno, če ne popolno.

Skok do tega pravljičnega otoka sploh ni tako velik. Z nizkocenovnim letalskim prevoznikom sem iz Trevisa letela do Malte in že čez nekaj ur sem bila na njenem sestrskem otoku Gozo. Zahvala za to gre odlično urejenemu javnemu prevozu tako na Malti kot na Gozu.

Občutek imaš, kot da si ves čas del filmske kulise

Na miniaturnem otočku, ki meri v dolžino le 14 kilometrov in v širino sedem, danes prebiva 30.000 ljudi. Življenje na Gozu nikoli ni bilo lahko in tudi danes ni. Temu pričajo številne zapuščene ali nedokončane hiše, ki jo jih zapustili domačini ter odšli v svet s trebuhom za kruhom. Pa vendar so mi idilične vasice posejane po otoku dale občutek, kot da se sprehajam v brezhibno in ljubko pripravljeni filmski kulisi. Kakor da so igralci že zapustili snemalno prizorišče, ostala sem samo še jaz s potepuškimi mucki in čarobnimi s soncem obsijanimi hišami. Hiše zgrajene iz lokalnega kamna krasijo pisani in prikupni balkoni. Dodatek ob njih so rdeče govorilnice, ki še zmeraj spominjajo na čas vladanja Angležev ali cerkve, ki so stalnica na vsakem koraku.

Da me filmska talentiranost otoka ni varala, potrjujejo številni filmi, ki so res bili tu posneti. Eden zadnjih je film Angeline Jolie in Brad Pitta, ki sta ob nastajanju filma z naslovom By the sea, na otoku preživela kar šest mesecev. Verjamem, da jima ni bilo hudega, saj je bilo njihovo delovno okolje zaliv Mgarr ix Xini, ki ga na otoku ni za izpustiti. Na tako majhnem kraju pa seveda ne primanjkuje govoric. Govori se, da je gospa, ki je v tem zalivu imela manjši bar, dobila 200.000 dolarjev, da je s svojim delom prekinila pol leta in svoje delovno mesto prepustila hollywoodskemu timu ustvarjalcev.

Gozo je raj za pohodniške duše

Ko sem ljudem omenila, da sem na Gozo prišla predvsem z namenom, da otok prehodim, so mi vsakič odvrnili: »Potem si prišla na pravi kraj.« Seveda sem takšne odgovore prej dobila od aktivnih in upokojenih Angležev, ki uživajo jesen življenja na soncu, kot tudi od domačinov, ki jim hoja ni tako zelo blizu. Mediteranska mentaliteta po večini hojo smatra kot tujko v vsakdanjem življenju. Ko sem prišla do kakšne razgledne točke, ki je bila dosegljiva z avtomobilom, je bil prizor zmeraj podoben in prikupno smešen. Jaz nekje na travi ali na plaži z oreščki v ustih, domačini sedeči v avtomobilih z obilnimi malicami v naročju. Ampak naš namen je bil isti. Zreti v čudovito sliko narave pred nami.

Pohodniki smo zasvojeni z lepimi razgledi in kot pohodnica sem dobila ogromen kos svoje droge. V nekaj dneh sem po etapah obhodila celoten otok. Divjih in nepozabnih 50 kilometrov. Pohodniške poti so delno označene, ampak velikokrat pride prav tudi lastna intuicija ter orientacija. Tudi ko sem izgubila sled za potjo, me je velikokrat pripeljalo do še bolj skritih kotičkov, ki so bili za nekaj trenutkov res samo moji in od mame narave. Ljudi s podobnimi idejami skorajda nisem srečala, kar je vse skupaj naredilo še bolj mirno in čarobno.

Zato se ne gre čuditi, da je tudi Odisej na svoji poti ostal na Gozu začaranih sedem let. Uročila ga je nesmrtna nimfa Kalipso. Sama na poti sicer nisem srečala nimfe, sem pa bila uročena nad klifi, podivjanim morjem med nevihto, prebujajočo naravo ter rdečo plažo.

Toliko kulture na tako malem otoku

Najverjetneje ni mediteranskega otoka, na katerem bi bili prebivalci bolj kulturno aktivni ter povezani kot so na Gozu. Temu pričata kar dve aktivni operni hiši in številne prireditve ter festivali, ki se dogajajo na otoku. Ti so sicer po večini pod okriljem cerkvenih praznikov in dogodkov, saj sta vera in cerkvena skupnost pri domačinih še kako pomembni. Pa vendar je izbor dogajanja pisan skozi vse leto. Paleto prireditev si lahko ogledate na uradni spletni strani otoka: www.visitgozo.com

Ko sem spoznavala lokalne ljudi, sem imela občutek, kot da vsak nekaj ustvarja. Pa naj gre za slikanje, igranje inštrumenta ali pisanje knjige. Glede na inspiritivno okolje v katerem živijo, se to ne zdi čudno, je pa presenetljivo. In ko sem vprašala prikupnega možakarja, zaposlenega v mlinu, kaj bo počel čez štiri mesece, ko se bo upokojil, mi je odgovoril: »Še več se bom družil s čopiči in slikal. Ko ne bom slikal, bom sedel na trgu in pil pivo ter počel nič.« Ko mu odgovorim, da si želim, da bi moje slikarske sposobnosti bile boljše, mi z nasmehom na obrazu pove: »Vsak zna slikati. Potrebno je le prijeti čopič v roke in slediti temu kar čutiš.«

Na Gozu sem sledila neki nevidni sili, ki me je za sedem dni poslala na otok poln lepih presenečenj. Brez da bi prej veliko vedela, kam grem in kaj me tam pričakuje, sem prišla domov s torbo polno nepozabnih razgledov, novih poznanstev, prazno glavo ter še bližje naravi.

Foto: Barbara Kuhar