Saša Miholič je gospodična iz Kočevja, ki so jo potovanja očarala, nam pa je zaupala nekaj utrinkov s svoje prve solo poti. Solo potovanja so nekaj posebnega in tudi sama jih toplo priporočamo vsakomur, vsak enkrat, kamorkoli že. In čeprav bi za prvo samostojno pot marsikdo predlagal kakšno bližnjo evropsko destinacijo, si je moja tokratna sogovornica izbrala nasprotje temu. Južno Afriko.

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Sem Saša Miholič, prihajam iz Kočevja, znanega po gozdovih in rjavih medvedih. Uživam v pasji družbi, ob iskanju lepih kotičkov in razgledov, prebiranju popotniških in biografskih knjig, v letenju in različnih športnih aktivnostih. Zapomnili si me boste kot spontano, svojeglavo, vedno v iskanju novih dogodivščin.

Kako izbirate naslednjo popotniško destinacijo?

Navadno se odločam glede na trenutne želje, ki jih potem prilagajam finančnim zmožnostim. Nimam vnaprej določenih destinacij, odločam se sproti. Si pa res že zelo dolgo želim obiskati Peru in del Azije.

Katero od preteklih potovanj vam je najbolj pri srcu? 

Težko izberem samo enega, vsako je na svoj način posebno, pa vendar mi je v srcu najbolj ostalo prav zadnje potovanje, in sicer potovanje v Maroko. Sam utrip mesta, topli in prijazni ljudje, narava in izkušnja – spanje v puščavi pod zvezdami so na meni res pustili svoj pečat in nepozabne spomine.

Na prvo solo potovanje ste se podali v Južno Afriko. Zakaj prav tja? 

Dobro vprašanje (smeh). Če bi izbirala, kam bi odšla na svoje prvo solo potovanje, verjetno ne bi izbrala ravno Južne Afrike. Odločitev za to potovanje se je zgodila nepričakovano oz. zelo spontano. Imela sem veliko željo po malo bolj oddaljenem potovanju, hkrati pa sem bila tudi zelo omejena z dopustom. Afrika me nikoli prej ni toliko pritegnila. In ko sem nanjo slučajno pomislila zaradi bivše sodelavke, ki je ravno bila tam, sem si rekla, zakaj pa ne, mogoče mi bo pa vseeno všeč. In res, Afrika je našla posebno mesto v mojem srcu, tako, da si jo želim ponovno obiskati in še bolj raziskati.

Kaj se vam je ob prihodu v Cape Town najbolj vtisnilo v spomin? 

Presenečena sem bila nad urejenostjo in čistočo v mestu, ter velikim kontrastom med zelo bogatim in zelo revnim delom prebivalstva. Sijoče vile z bazeni, pogledom na morje in na drugi strani razpadajoče, iz pleha sestavljane barake. Vseeno pa velik in najlepši vtis naredi narava, ki je v Južni Afriki res neverjetna. Pogled na goro Table Mountain ali razgled iz Lions Head na morje, daljne hribe in spodaj majhne hiške, je nekaj res lepega. Še vedno pa sem presenečena nad njihovimi vinogradi, za katere ne bi nikoli rekla, da jih sploh imajo. Prav tako je posebej zanimiv pogled na pingvine, ki domujejo na plaži.

Obiskali ste tudi zavetišče za geparde. Kako je videti takšen obisk? 

Do takšnih in drugačnih zavetišč z divjimi živalmi sem sicer zelo skeptična, zato pred obiskom dodobra preverim tudi njihovo ozadje oz. delovanje. Zavetišče, ki sem ga obiskala, se nahaja v provinci Paarl, kjer z oskrbo vinogradov in obiski pridobivajo sredstva, da lahko še naprej skrbijo za geparde.

Ti spadajo na seznam ogroženih vrst, ne le zaradi njihovih lepih kožuhov ampak tudi zaradi hitre udomačljivosti. Prihod v zavetišče je potrebno zaradi omejenih obiskov predhodno rezervirati, sam ogled pa najprej poteka z ogledom posestva oz. zavetišča, razlago njihovega dela in življenja gepardov nasploh. Nato je po hitri razkužitvi oblek in rok možen vstop v območje prosto gibljivih gepardov.

Velja splošno pravilo, in sicer, da se ne sme posegati v gepardov osebni prostor in se jih s tem tudi kakorkoli dotikati, razen, če se gepard sam odloči pristopiti do osebe. Potem imaš res veliko srečo – in jaz sem jo imela! Nepozaben je občutek, ko ti tako veličastna žival nameni trenutek in prede s svojo glavo ob tvoji. Ko doživiš nekaj takega, lažje razumeš, zakaj so gepardi res tako ogroženi, saj bi si ga marsikdo želel imeti doma, kot hišnega ljubljenčka.

Po državi ste se peljali tudi z vlakom. Kakšna izkušnja je bila to?

Vlak velja za eno izmed najbolj nevarnih prevoznih sredstev. Glede tega od lokalcev slišiš več različnih mnenj, pa vseeno je več tistih, ki te res prestrašijo. Zaradi cenovne dostopnosti je odločitev za pot iz Cape Towna do Muizenberga vseeno padla na pot z vlakom.

Pri potovanju z vlakom po Južni Afriki je pomembno, da izbereš vagon, čim bolj poln potnikov. Na poti iz Cape Towna do Muizenberga nas je bilo v vagonu zelo malo, s tem, da se je število potnikov z vsako postajo manjšalo. Napetost je tako z vsako postajo naraščala, čudni pogovori so se stopnjevali … Res neprijetna izkušnja. Vendar za nazaj sta bila situacija in vzdušje povsem drugačna, vagon pa je bil seveda nabito poln. Vseeno, če bi izbirala še enkrat, se za vlak nikoli ne bi več odločila. 

Ste imeli na kakšnem potovanju posebej neprijetno izkušnjo?

Neprijetnih izkušenj se spomnim kar nekaj, vendar nobena ni bila v tolikšni meri neprijetna, da bi jo posebej izpostavila. S previdnostjo, ki ni nikoli odveč in pa kančkom sreče, se je do sedaj vse lepo izteklo. Do take mere bi rekla, da so takšne situacije tudi dobrodošle, saj spodbujajo hitro razmišljanje, reagiranje in nabiranje novih izkušenj, ter pridobivanje samozavesti pri pristopu reševanja problemov.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

Vedno, pa naj bo to pogovor s taksistom, prodajalcem kruha ali s kom drugim. Najraje poslušam njihove zgodbe, kako živijo, kako delajo… Všeč mi je, kako radi delijo svoje zgodbe. In koliko stvari tudi njih zanima. To so prave zgodbe tistega kraja! Najbolj se spomnim mojega voznika iz Južne Afrike, s katerim sem še sedaj občasno v stiku, in pa pogovorov s taksistom in beduini iz Maroka.

Na skoraj vsakem potovanju spletem tudi prijateljstva z drugimi popotniki ali priseljenci v državo in nato preko socialnih omrežij ohranjamo stike.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije? 

Sploh ne, zato vedno preverim, če imam na telefonu ali fotoaparatu dovolj prostora za vse morebitne slike in polno baterijo. Fotografije, še bolj videoposnetki, zame predstavljajo nekaj, s čimer večkrat obujam spomine in podoživljam trenutke.

Kakšen tip popotnika ste?

Varčen in pa nemiren. Med samim potovanjem si skušam privoščiti vse v smislu, da poskusim vse, kar si želim, vendar pa v mislih vse preračunam in skušam kaj prišparati že za naslednje potovanje. Moja nemirnost pa mi ne dopušča celodnevnih poležavanj na plažah temveč mora obvezno biti vključeno raziskovanje mesta, bližnjih hribov, jezer, ogled muzejev, skratka mora biti vedno nekaj novega.

Menite, da bi moral vsak vsaj enkrat na solo potovanje?

Definitivno. Solo potovanje predstavlja nek korak izven cone udobja, ki vsekakor ni lahek, pa vendar ima lahko zelo pozitiven odziv. Možnost, da spoznaš nove ljudi, je veliko večja. Ob taki izkušnji postaneš samozavestnejši, res imaš priložnost, da spoznaš sebe, kaj ti je všeč in kaj ne. V bistvu sploh ne vidim razloga, zakaj ne, samo strah je potrebno premagati.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Kopalke, brisača, fotoaparat, zdravila, termofor (smeh). Skoraj vedno pa pozabim pižamo.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu? 

Afriška samoosa, polnjena z različnimi nadevi, španski krompir s tapasi na sto in en način in pa: ni je čez sladico – baklavo.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Raziskujte skrite kotičke, ne hitite, vzemite si čas in užijte trenutek. Tega glede hitenja se moram tudi sama malo bolj držati. Ne podlezite pritisku socialnih omrežij, izberite destinacijo na podlagi svojih osebnih želja in ne na podlagi tega, katera bo dobro izpadla na Instagramu ali kje drugje.

 Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih? 

Večkrat sem že slišala, da naj bi potovali zato, ker doma nimamo jasno zastavljenih ciljev, ker ne vemo, kaj bi počeli, ker bežimo pred tukajšnjo realnostjo ali ker se samo radi zabavamo. Ni res, sama potujem, ker me to izpolnjuje, ozavešča, uči in mi posledično omogoča rast.

Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja? 

Skromnosti, hvaležnosti … Tega, da sreča izhaja iz majhnih stvari. Prepogosto pozabimo, kako hvaležni smo lahko, da živimo, kjer živimo. Obremenjujemo se s stvarmi, ki v nekaterih državah zares niso pomembne. Šele ob videnju okolja, domov, zgodb drugih ljudi in različnih dogodkov, se lahko zavemo svoje majhnosti in majhnosti naših problemov.

HITRIH 6

Najljubša država: Slovenija

Najljubše mesto: Zaljubljena sem v pisane hiške v Manaroli in bele na Santoriniju

Najljubša plaža: dokler ne obiščem kakšne Azijske, naj bo Barceloneta

Najljubša kulinarika: španska

Najljubši način transporta: avto ali kolo

Najljubši jezik: španščina, pa tudi arabščina mi je vedno bolj zanimiva

Foto: Saša Miholič/osebni arhiv

Saši lahko prek Instagrama sledite na @sasamiholic.

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!

Preberite še: Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju