Mehika je ena tistih dežel, od koder se malokdo vrne razočaran. Azra in Uroš sta svojo pot z nami delila v tokratnem Vandraj intervjuju. Kako sta načrtovala poročno potovanje, kaj si želita, da bi vedela še pred oddihom, kakšen je bil njun proračun, kaj ju je navdušilo in katere hrane ne bosta kar tako pregnala iz misli? Preverite v nadaljevanju.
Sva čisto običajen neizstopajoč par, ki ima poleg zahtevnih služb še ogromno drugih obveznosti in se tudi doma le redko sreča in komaj uskladi. Toda, ko pride tak dan, da sva oba prosta, ga definitivno izkoristiva za kakšen izlet, najine dopuste pa za nepozabna potovanja in pustolovščine.
Najino prvo potovanje v lastni režiji je bilo dejansko poročno potovanje. Za poročno potovanje sva si želela nekaj drugačnega, eksotičnega ter nepozabnega. Odločala sva se med Mehiko, Tajsko ter Kenijo. Na koncu so naju prepričale realne popotniške fotografije čudovitih plaž ter piramid v Mehiki. Seveda sva bila tudi finančno omejena in si nisva mogla privoščiti potovanja za 6.000 evrov in več, zato sva se podala v do tedaj »neznane vode« ter si najino sanjsko potovanje začela organizirati kar sama.
Na Facebooku sva najprej začela slediti stranem »Izlet na dlani« ter »Po svetu«, kjer sva bila na lovu za ugodnimi letalskimi kartami do Cancuna. Ko sva zasledila ugodne cene v terminih, ki so nama ustrezali, sva jih nemudoma kupila. Ker je bilo to prvo načrtovanje, nisva želela preveč komplicirati in sva si tako za vseh 21 nočitev izbrala kar en apartma v kraju Playa del Carmen z dobrimi ocenami in komentarji na Airbnb-ju. Pazila sva le, da je blizu plaže in restavracij ter ostalega dogajanja. Doma sva si uredila tudi turistično zavarovanje. Vse ostale stvari sva si pustila za sproti, saj se nama dejansko ni sanjalo v kaj se sploh podajava (smeh).
Ker je bilo to najino prvo načrtovanje in prvo potovanje v lastni režiji, si lahko verjetno mislite, da vse stvari niso potekale v ravno najboljšem redu. Žal sva se na pot odpravila le z bančnimi karticami in nekaj evrov gotovine. Ko sva prispela na letališče v Cancun sva hitro ugotovila, da avtobusni prevoznik ADO bus ne posluje z bančnimi karticami kot tudi z evri ne. Brez problema pa vsepovsod sprejemajo ameriške dolarje. Za piko na i pa sva pristala takrat na novo odprtem terminalu, ki je bil tako rekoč prazen. Ni bilo bank, bankomatov in tudi menjalnic ne. Nekaj časa sva bila obupana, saj sva mislila, da bova obtičala na letališču sredi noči in sredi džungle (kot, da nisva bila že noro utrujena od 35-urne poti). K sreči je na parkirnih prostorih bilo veliko taksistov in nekateri izmed njih so sprejemali tudi kartice. Tako sva se po rahlo zasoljeni ceni pripeljala v Playo del Carmen kot kralja (smeh).
Kot sva že omenila, je najina pot od Maribora do letališča v Cancunu trajala 35 ur. Najprej sva se pripeljala do avtobusne postaje v Ljubljani. Nato sva pot nadaljevala s Flixbusom do letališča v Benetkah. Od tam sva letela najprej v Frankfurt in od tam naprej v Cancun. Vsepovsod sva seveda tudi čakala nekaj ur. Doma sva razmišljala, da bi se bilo po Jukatanu najbolje premikati z najetim avtomobilom, a ko sva videla kako divji vozniki so (po najinem mnenju) Mehičani, sva to opcijo opustila. Tako sva se po prihodu v Playo del Carmen odpravila do ponudnikov enodnevnih izletov in se izpogajala za ugodne cene.
Na potovanju sva za dve osebi in 21 dni oddiha skupaj odštela slabih 3 tisoč evrov. V to je vključeno vse, razen žepnine za suvenirje in druge priboljške. Za obe povratni letalski karti iz Benetk v Cancun sva odštela okoli 700 evrov, za apartma v kraju Playa del Carmen za celotno potovanje slabih 800 evrov, za vse izlete po Mehiki okoli 840 evrov, za hrano okoli 450 evrov in za prevoze do in od obojih letališč še slabih 120 evrov. V končno ceno je vključeno tudi turistično zavarovanje.
Midva sploh nisva imela predstave, kako zelo velika je Mehika, dokler nisva tja dejansko prišla. Razdeljena je na zvezne države in raziskovala sva samo dve, ki se nahajata na polotoku Jukatan. Sam polotok je tako velik in ponuja toliko znamenitosti in prelepih krajev ter lokacij, da jih midva v 21 dneh enostavno nisva uspela vseh pogledati.
Nama je pa v tem času uspelo podrobno raziskati kraj, v katerem sva bila nastanjena; nato Tulum (kraj z arheološkim najdiščem ter rajsko plažo), ki ga priporočava za ogled vsem, ki se odpravljate v Mehiko, saj ima eno najlepših plaž, ki sva jih kadarkoli videla in v času, ko sva midva bila tam, sploh ni bilo gneče. Poleg tega pa je v neposredni bližini staro majevsko mesto z obzidjem, ruševinami ter prav posebno piramido; ter Valladolid (majhno slikovito kolonialno mestece s pisanimi hiškami ter mešanico mehiške in evropske arhitekture).
Obiskala sva med drugim veliko arheoloških parkov, kjer so majevske piramide in celotna majevska mesta sredi džungle (med najbolj znanimi so Chichen Itza, Coba ter Tulum). Ne moreva se odločiti, katero majevsko mesto nama je bilo najbolj všeč in katerega bi izpostavila, saj ima vsako mesto drugačno zgodbo, drugačne piramide in je vsako zase nekaj posebnega. Tistim, ki se odpravljajo v Mehiko za dlje časa, bi priporočila voden ogled vseh treh omenjenih. Obiskala sva tudi kar nekaj mehiških cenot (podzemne jame napolnjene z vodnimi bazeni ali kar podzemnimi rekami), ki so posejane po celotnem polotoku. Vsaka je malce drugačna in v soparnem tropskem podnebju prava osvežitev. Najbolj znana je Ik Kil cenote, ki jo priporočava za ogled, vendar je dobro biti tam v zgodnjih urah, da se izognete trumam turistov.
Na jugu zvezne države Quintana Roo skoraj ob meji z Belizejem se razteza jezero Bacalar, ki mu drugače pravijo tudi jezero sedmih barv. Definitivno ga je vredno obiskati ter raziskati njegove lagune ter okolico. Ta izlet nama je bil zelo zanimiv in pri srcu, saj sva opazovala različne živalske vrste, ki jih pri nas ne najdemo, obenem sva uživala ob soncu, vožnji po jezeru ter raziskovanju lagun, poslušala sva zgodbe o nizozemskih piratih ter kolonialnih vojnah, si ogledala grad, ki je služil kot vojaška utrdba pred napadi piratov ter se družila z domačini ob dobri mehiški hrani.
Ker pa je v zvezni državi Quintana Roo vse več turistov, je posledično tudi turistična ponudba vse večja in vse bolj pestra. Zelo znana je Xcaret družina tematskih parkov. Midva sva obiskala le dva izmed mnogih, in sicer Xel-Ha ter Xcaret. Xel-Ha je bolj osredotočen na vodne aktivnosti, medtem ko v Xcaretu želijo na kratko in na enem mestu predstaviti celoten Jukatan. Tako sva lahko tam opazovala različne živali, se kopala v cenotah, si pogledala, kako poteka pridelava čokolade in celo kakšno je mehiško pokopališče ter uživala v mnogih predstavah. Najbolj spektakularna je bila tista zadnja, kjer so pokazali, kako so starodavni Maji izumili igro, iz katere se je razvila danes znana igra med dvema ognjema.
Aja, pa še to. Tudi Uroš, ki je ljubitelj adrenalinskih zadev, je prišel na svoj račun, ker imajo kar nekaj adrenalinskih parkov, kjer so na voljo številni zipline-i in vožnja s štirikolesniki po džungli. Ja, tega vsekakor nisva smela izpustiti (smeh).
Pravzaprav, ja. Ker je bilo to prvo potovanje v lastni režiji, je bila najbolj »ziher« varianta si ustrezen apartma ter bivanje poiskati še pred potovanjem, saj se nama ni sanjalo, kam bova dejansko prišla, ali bodo ob najinem prihodu apartmaji na dobrih lokacijah še na voljo in kako komunikativni so sploh Mehičani. Poleg tega pa nisva želela zapravljati dragocenega časa z iskanjem nastanitve.
Ja, vsekakor! To je med drugim tudi svojevrsten čar potovanj v lastni režiji, ki ga ob potovanjih s turističnimi agencijami ne doživiš ali pa ga zelo redko. Pogovori z domačini povedo veliko o ljudeh, ki tam živijo pa tudi o njihovih navadah, pogledih na svet in podobno. Najbolj so nama pri srcu ravno Mehičani, saj so resnično zelo odprti, sproščeni, komunikativni ter srčni. Tam sva se kot turista počutila zares lepo sprejeta ter domača, za razliko od na primer najinega potovanja po Tajski, kjer sva imela občutek, da so domačini prisiljeno prijazni z namenom, da bi od naju kot turistov pridobili čim več denarja.
Rada bi izpostavila še eno zanimivo dejstvo, ki ga pred prihodom v Mehiko nisva poznala. Po najinem raziskovanju polotoka sva se peljala tudi mimo manjših kolib v džungli ter raznih barakarskih naselij. Naš vodič (ki tudi sam izhaja iz enega takih naselij ter je potomec Majev) nam je povedal, da tam živijo potomci Majev, ki zavračajo sodobno življenje. Pogovarjajo se v starodavnem majevskem jeziku in se španščino začnejo učiti šele ob začetku obiskovanja šole. Mehiška oblast je v teh odročnih območjih postavila šole, ki bi tem ljudem omogočale pridobitev izobrazbe za nadaljno integracijo v sodobnem svetu. Na srečo ali na žalost so te šole večinoma prazne, saj si večina teh ljudi ne želi sodobnega življenja, temveč le uživati v brezskrbnem življenju nekje globoko v džungli.
Ko iščeva novo destinacijo za potovanje, imava v mislih, da mora biti čim bolj drugačna od prejšnje. Da vidiva in doživiva nekaj, kar še nisva. Od vseh do sedaj pa nama je ravno najbolj pri srcu potovanje v Mehiko, saj je bilo prvo potovanje v lastni režiji in hkrati najino poročno potovanje. Ker je bilo prvo v lastni režiji, se nama je vse zdelo še bolj zanimivo, bolj drugačno, bolj okusno, bolj adrenalinsko.
Jaz sem načrtovalka. Torej pred potovanjem se dobro informacijsko pripravim, pripravim finančni okvir ter shemo, urejam vso logistiko in poiščem ustrezne nastanitve. Uroš je pa bolj »na easy«. On se prepusti toku, zaupa v moje načrte, se odloča in morebitne zaplete rešuje sproti.
Uuf. Prava mehiška hrana je noro dobra in ni niti podobna tej, ki jo pri nas ponujajo v mehiških restavracijah. Izpostavila bi limetino juho (to je juha s kurjo jušno osnovo, razcefranimi kosi piščanca, koščki paradižnika, tortiljami narezanimi na trakce ter limetami. Okus je slano – sladko – kisel. Je pa to top izbira za jutro po prekrokani noči); Tijuana zebro (to so v listnato testo zaviti koščki piščanca, paradižnika, sira ter začimb, kjer je priloga guacamole); tostade (ocvrte tortilje z različnimi prilogami na vrhu, kot so guacamole, škampi, govedina, riba in podobno).
Najina GoPro kamera naju spremlja povsod. Ob nama sta zmeraj tudi najina telefona, kjer so naložene številne aplikacije, ki nama zelo prav pridejo. Po navadi so to aplikacije z voznimi redi podzemnih vlakov in linijami, ki vodijo do številnih znamenitosti. Manjkati ne sme niti Tripadvisor, kjer si pogledava ocene dobrih restavracij in seveda dobri stari Google maps, ki naju je že nekajkrat rešil, ko sva se rahlo izgubila.
Izguba bančne kartice. In to se nama je zgodilo ravno v Mehiki. Pri njih so bankomati nastavljeni ravno obratno kot pri nas. Najprej ti izročijo denar in šele nato kartico. Midva sva denar vzela, kartico pa pozabila v bankomatu. Da je nimava, sva ugotovila šele naslednji dan, ko sva ponovno želela dvigniti denar. Vrnila sva se do bankomata, kjer sva prejšnji dan dvigovala denar, vendar kartice ni bilo več. Nato je sledilo klicanje v Slovenijo, prenakazovanje denarja, blokada kartice in tako naprej.
Nasvet, ki bi ga lahko namenila drugim popotnikom, predvsem tistim, ki se na samostojno potovanje odpravljajo prvič, je, da naj nič ne skrbijo, če zadeve ne potekajo po načrtih, saj iz različnih zapletov po navadi nastanejo zgodbe, ki naše potovanje popestrijo v pozitivnem smislu in nam zapustijo nepozabne spomine.
Najljubša država: Mehika
Najljubše mesto: London
Najljubša plaža: Playa Pescadores Tulum
Najljubša kulinarika: tajska
Naljubši način transporta: skuter
Najljubši jezik: angleščina
Foto: osebni arhiv/Azra Žilić Galun in Uroš Galun
Sem Saša Miholič, prihajam iz Kočevja, znanega po gozdovih in rjavih medvedih. Uživam v pasji družbi, ob iskanju lepih kotičkov in razgledov, prebiranju popotniških in biografskih knjig, v letenju in različnih športnih aktivnostih. Zapomnili si me boste kot spontano, svojeglavo, vedno v iskanju novih dogodivščin.
Navadno se odločam glede na trenutne želje, ki jih potem prilagajam finančnim zmožnostim. Nimam vnaprej določenih destinacij, odločam se sproti. Si pa res že zelo dolgo želim obiskati Peru in del Azije.
Težko izberem samo enega, vsako je na svoj način posebno, pa vendar mi je v srcu najbolj ostalo prav zadnje potovanje, in sicer potovanje v Maroko. Sam utrip mesta, topli in prijazni ljudje, narava in izkušnja – spanje v puščavi pod zvezdami so na meni res pustili svoj pečat in nepozabne spomine.
Dobro vprašanje (smeh). Če bi izbirala, kam bi odšla na svoje prvo solo potovanje, verjetno ne bi izbrala ravno Južne Afrike. Odločitev za to potovanje se je zgodila nepričakovano oz. zelo spontano. Imela sem veliko željo po malo bolj oddaljenem potovanju, hkrati pa sem bila tudi zelo omejena z dopustom. Afrika me nikoli prej ni toliko pritegnila. In ko sem nanjo slučajno pomislila zaradi bivše sodelavke, ki je ravno bila tam, sem si rekla, zakaj pa ne, mogoče mi bo pa vseeno všeč. In res, Afrika je našla posebno mesto v mojem srcu, tako, da si jo želim ponovno obiskati in še bolj raziskati.
Presenečena sem bila nad urejenostjo in čistočo v mestu, ter velikim kontrastom med zelo bogatim in zelo revnim delom prebivalstva. Sijoče vile z bazeni, pogledom na morje in na drugi strani razpadajoče, iz pleha sestavljane barake. Vseeno pa velik in najlepši vtis naredi narava, ki je v Južni Afriki res neverjetna. Pogled na goro Table Mountain ali razgled iz Lions Head na morje, daljne hribe in spodaj majhne hiške, je nekaj res lepega. Še vedno pa sem presenečena nad njihovimi vinogradi, za katere ne bi nikoli rekla, da jih sploh imajo. Prav tako je posebej zanimiv pogled na pingvine, ki domujejo na plaži.
Do takšnih in drugačnih zavetišč z divjimi živalmi sem sicer zelo skeptična, zato pred obiskom dodobra preverim tudi njihovo ozadje oz. delovanje. Zavetišče, ki sem ga obiskala, se nahaja v provinci Paarl, kjer z oskrbo vinogradov in obiski pridobivajo sredstva, da lahko še naprej skrbijo za geparde.
Ti spadajo na seznam ogroženih vrst, ne le zaradi njihovih lepih kožuhov ampak tudi zaradi hitre udomačljivosti. Prihod v zavetišče je potrebno zaradi omejenih obiskov predhodno rezervirati, sam ogled pa najprej poteka z ogledom posestva oz. zavetišča, razlago njihovega dela in življenja gepardov nasploh. Nato je po hitri razkužitvi oblek in rok možen vstop v območje prosto gibljivih gepardov.
Velja splošno pravilo, in sicer, da se ne sme posegati v gepardov osebni prostor in se jih s tem tudi kakorkoli dotikati, razen, če se gepard sam odloči pristopiti do osebe. Potem imaš res veliko srečo – in jaz sem jo imela! Nepozaben je občutek, ko ti tako veličastna žival nameni trenutek in prede s svojo glavo ob tvoji. Ko doživiš nekaj takega, lažje razumeš, zakaj so gepardi res tako ogroženi, saj bi si ga marsikdo želel imeti doma, kot hišnega ljubljenčka.
Vlak velja za eno izmed najbolj nevarnih prevoznih sredstev. Glede tega od lokalcev slišiš več različnih mnenj, pa vseeno je več tistih, ki te res prestrašijo. Zaradi cenovne dostopnosti je odločitev za pot iz Cape Towna do Muizenberga vseeno padla na pot z vlakom.
Pri potovanju z vlakom po Južni Afriki je pomembno, da izbereš vagon, čim bolj poln potnikov. Na poti iz Cape Towna do Muizenberga nas je bilo v vagonu zelo malo, s tem, da se je število potnikov z vsako postajo manjšalo. Napetost je tako z vsako postajo naraščala, čudni pogovori so se stopnjevali … Res neprijetna izkušnja. Vendar za nazaj sta bila situacija in vzdušje povsem drugačna, vagon pa je bil seveda nabito poln. Vseeno, če bi izbirala še enkrat, se za vlak nikoli ne bi več odločila.
Neprijetnih izkušenj se spomnim kar nekaj, vendar nobena ni bila v tolikšni meri neprijetna, da bi jo posebej izpostavila. S previdnostjo, ki ni nikoli odveč in pa kančkom sreče, se je do sedaj vse lepo izteklo. Do take mere bi rekla, da so takšne situacije tudi dobrodošle, saj spodbujajo hitro razmišljanje, reagiranje in nabiranje novih izkušenj, ter pridobivanje samozavesti pri pristopu reševanja problemov.
Vedno, pa naj bo to pogovor s taksistom, prodajalcem kruha ali s kom drugim. Najraje poslušam njihove zgodbe, kako živijo, kako delajo… Všeč mi je, kako radi delijo svoje zgodbe. In koliko stvari tudi njih zanima. To so prave zgodbe tistega kraja! Najbolj se spomnim mojega voznika iz Južne Afrike, s katerim sem še sedaj občasno v stiku, in pa pogovorov s taksistom in beduini iz Maroka.
Na skoraj vsakem potovanju spletem tudi prijateljstva z drugimi popotniki ali priseljenci v državo in nato preko socialnih omrežij ohranjamo stike.
Sploh ne, zato vedno preverim, če imam na telefonu ali fotoaparatu dovolj prostora za vse morebitne slike in polno baterijo. Fotografije, še bolj videoposnetki, zame predstavljajo nekaj, s čimer večkrat obujam spomine in podoživljam trenutke.
Varčen in pa nemiren. Med samim potovanjem si skušam privoščiti vse v smislu, da poskusim vse, kar si želim, vendar pa v mislih vse preračunam in skušam kaj prišparati že za naslednje potovanje. Moja nemirnost pa mi ne dopušča celodnevnih poležavanj na plažah temveč mora obvezno biti vključeno raziskovanje mesta, bližnjih hribov, jezer, ogled muzejev, skratka mora biti vedno nekaj novega.
Definitivno. Solo potovanje predstavlja nek korak izven cone udobja, ki vsekakor ni lahek, pa vendar ima lahko zelo pozitiven odziv. Možnost, da spoznaš nove ljudi, je veliko večja. Ob taki izkušnji postaneš samozavestnejši, res imaš priložnost, da spoznaš sebe, kaj ti je všeč in kaj ne. V bistvu sploh ne vidim razloga, zakaj ne, samo strah je potrebno premagati.
Kopalke, brisača, fotoaparat, zdravila, termofor (smeh). Skoraj vedno pa pozabim pižamo.
Afriška samoosa, polnjena z različnimi nadevi, španski krompir s tapasi na sto in en način in pa: ni je čez sladico – baklavo.
Raziskujte skrite kotičke, ne hitite, vzemite si čas in užijte trenutek. Tega glede hitenja se moram tudi sama malo bolj držati. Ne podlezite pritisku socialnih omrežij, izberite destinacijo na podlagi svojih osebnih želja in ne na podlagi tega, katera bo dobro izpadla na Instagramu ali kje drugje.
Večkrat sem že slišala, da naj bi potovali zato, ker doma nimamo jasno zastavljenih ciljev, ker ne vemo, kaj bi počeli, ker bežimo pred tukajšnjo realnostjo ali ker se samo radi zabavamo. Ni res, sama potujem, ker me to izpolnjuje, ozavešča, uči in mi posledično omogoča rast.
Skromnosti, hvaležnosti … Tega, da sreča izhaja iz majhnih stvari. Prepogosto pozabimo, kako hvaležni smo lahko, da živimo, kjer živimo. Obremenjujemo se s stvarmi, ki v nekaterih državah zares niso pomembne. Šele ob videnju okolja, domov, zgodb drugih ljudi in različnih dogodkov, se lahko zavemo svoje majhnosti in majhnosti naših problemov.
Najljubša država: Slovenija
Najljubše mesto: Zaljubljena sem v pisane hiške v Manaroli in bele na Santoriniju
Najljubša plaža: dokler ne obiščem kakšne Azijske, naj bo Barceloneta
Najljubša kulinarika: španska
Najljubši način transporta: avto ali kolo
Najljubši jezik: španščina, pa tudi arabščina mi je vedno bolj zanimiva
Foto: Saša Miholič/osebni arhiv
Preberite še: Slovenski par, ki se je podal na enoletno poročno potovanje po svetu #intervju
Želite si, da otroški smeh in veselje kažeta na to, da vaši otroci zares uživajo. Če greste na potovanje z družino, (tu) preverite , kje lahko otroci bivajo zastonj. Tu se bodo otroci dobro počutili. Starši pa boste zadovoljni z izbiro opazovali otroke, kako uživajo na toboganih in ostalih igralih.
Ste se že kdaj znašli v situaciji, ko ste si želeli miru? Odraslega miru brez otroškega živžava? Če sanjate o takšnem dopustu, vam predlagamo ”Adults only” hotele (ponudbo preverite TUKAJ). Tu boste lahko zares v miru uživali ob prijetnih mrzlih napitkih in čudovitih sončnih zahodih. Se z družbo iz vsakdanjika radi umaknete tudi izven vašega mesta? Iščete potovanje za več oseb (KLIK)? Če malo bolje pomislimo, so takšni dopusti res nekaj posebnega. Na čudovitih destinacijah s prijetno družbo so nepozabni spomini zagotovljeni.
Si na dopustu res radi oddahnete od vseh? Četudi so turistične ponudbe večinoma vezane za pare, se vendarle najde nekaj tudi za tiste, ki radi potujejo sami. Lahko se posvetite samim sebi, hitreje navežete stike z drugimi ljudmi, ni potrebe po sklepanju kompromisov s sopotniki. Lahko si privoščite vse, kar si vaše srce zaželi. Odkrijte brezčasne Benetke (KLIK NA PONUDBO) ali doživite izkušnjo križarjenja (KLIK NA PONUDBO). Če imate radi duhovnost, bi lahko bili joga (KLIK) ali ayurveda (VEČ TUKAJ) pravi izbiri za vas.
Verjetno si nihče ne želi med dopustom obiskati zdravnika. Ko se odpravljate v Egipt (PONUDBO NAJDETE TU), vam priporočamo, da se izognete pitju vode iz pipe. Uživajte sadje in zelenjavo, ki ju je mogoče olupiti. Tudi opekline vam verjetno niso najljubše. Zato ni slaba ideja, če si za potovanje v Turčijo (PONUDBA TU) priskrbite sončne kreme z visokim faktorjem.
Verjetno nas je kar veliko takšnih, ki vsak nakup opravimo s kartico. A če se odpravljate na Rab, vam priporočamo, da se prej založite z bankovci in kovanci. Trajekt na Rab (VEČ PONUDBE NA OTOKU TU) namreč lahko plačate samo z gotovino. Tudi če se odpravljate na druge hrvaške otoke, naj bo v vaših denarnicah tudi gotovina. Hitro se lahko zgodi, da zaradi slabega signala kartice ne boste mogli uporabiti.
Pa smo ponovno pri zdravju. Imate negativne izkušnje z alergijami? Gotovo se strinjate, da so namestitve, ki ponujajo prilagojeno prehrano za alergike (PREVERITE PONUDBO) zelo zaželene. Pa vegani in vegetarijanci? Preden rezervirajo potovanje, precej časa namenijo iskanju destinacije in namestitve, ki ustrezajo njihovim prehranjevalnim navadam.
Vandraj je za vas raziskal, kje lahko rezervirate potovanje, ki ustreza vašim kriterijem. Preverite, kaj je najbolj po vašem okusu in kaj vam najbolj ustreza in letos preživite najboljši dopust doslej.
Foto: Megabon, Shutterstock
Turizem je živ organizem, ki se nenehno spreminja. Trendi in smernice se spreminjajo kot pri modi. Nekateri prisegajo na klasiko, velika večina se loteva unikatnih modelov. In kakšne so bile turistične smernice v letu 2016? Googlovo poročilo navaja indikatorje, da vedno več popotnikov svoja potovanja pripravijo sami. Torej, veliko več popotnikov se v svet poda v solo režiji, rezervacije so narejene vnaprej na spletu, še vedno so priljubljeni road tripi in da ne govorimo o spletnem kralju rezervacij Airbnb-ju. In kaj so na Googlu še ugotovili?
Tisti, ki se radi potepamo, imamo v mislih svojo listo dežel in dogodivščin, ki bi jih radi doživeli. Google je ugotovil, da je nenavadnih želja vedno več. Vse od opazovanja severnega sija na severu Finske, do joge s sloni na Tajskem. Kakšen pa je tvoj bucket list za leto, ki prihaja?
Približujemo se koncu leta. Ob vsej decembrski noriji je mesec praznikov vsekakor primeren tudi za pripravo na novo poglavje. Zakaj se ne bi nanj pripravil v kakšnem spa centru, ki ti bo dal nove energije in navdiha. Ni presenetljivo, da wellnessi postajajo v svetovnem merilu vedno bolj in bolj priljubljeni.
PREBERI še // Pozitivni učinki savnanja
Statistike zgovorno govorijo, da se je približno četrtina vseh željnih sveta in potovanj na pot podalo v lastni režiji. In trend še vedno narašča. Če se na pot prvič odpravljaš sam, predlagamo destinacije, ki so takšnim tipom potovanj prijazna. In ne pozabi. Na solo potovanjih si sam svoj šef. Noben ne odloča o tem, kako dolgo bomo pili kavo na trgu in opazovali ljudi, prav tako nas nihče ne bo preganjal, kaj si moramo ta dan ogledati. Potovalne škarje in platno so v naših rokah.
PREBERI še // Ko sem na poti sama, me življenje največ nauči
Če potuješ z avtomobilom, lahko deliš stroške vožnje še s kom. Tako je namreč pričelo razmišljati vedno več ljudi, ki potujejo. Pri tem seveda prihranimo nekaj evrov, hkrati pa je zelo verjetno, da se nam na poti pridruži prijetna oseba, ki bo postala naš prijatelj. Tukaj naj omenimo tudi vedno bolj vpeljan sistem souporabe avtomobilov, ki jih omogočajo bolj razvita mesta in države. Prednost tega je tudi manjši vpliv na onesnaževanje okolje.
Tudi potovanja v skupinah se spreminjajo. Vedno več turistov namreč želi doživeti nekaj nevsakdanjega. Ljudje zahtevajo več kot le dober avtobus, vodnika in postanke na must see krajih. Prej se bodo udeležili potovanja v Rim, če jim bodo predstavljeni skrivnostni tuneli pod Kolosejem, kot le klasičen Rim. V ospredje skupinskih potovanj prihajajo zanimive zgodbe in doživetja.
Morda je razlog pocenitev goriva, ampak leto 2016 je bilo v znamenju road tripov. Vsekakor je raziskovanje dežele z avtomobilom, kjer infrastruktura to omogoča, več kot udobno. Po okusnem zajtrku se usedeš v avtomobil in že si na poti k novi atrakciji, ki je velika večina morda sploh ne pozna.
PREBERI še // Kam na roadtrip?
Danes smo le en korak stran od rezervacije hotela, avtomobila, nakupa vstopnice ali letalske karte. Vse kar potrebuješ je internet ter dovolj denarja na kartici. S takšnim načinom rezervacije, ki postaja vedno bolj priročen in priljubljen, ne boš prihranil le denarja, temveč tudi čas. Pri tem so ti v pomoč tudi številne mobilne aplikacije.
Če nimaš dovolj časa, ali te morda muči tanka denarnica, je vikend pobeg super rešitev. Še posebej, če ti uspe šefa prepričati za prost petek, je predlogov za vikende in podaljšane vikende v naši deželici ali pri sosedih več kot dovolj. Vikend oddihi so sicer kratki, vendar znajo biti tudi zelo sladki.
Verjetno ni presenečenje, da je paradni konj v potovalni industriji v letu 2016 Airbnb. Vedno več si nas želi hotelske sobe zamenjati za domače in prijetno okolje. In ponudba na Airbnb postaja vedno večja ter denarnici v veliko primerih bolj prijazna.
Foto: Shutterstock
Marsikomu je misel, da bi spakiral in se odpravil na potovanje sam, strašljiva. V glavi se rojevajo vprašanja, kaj če se mi kaj zgodi, kaj če stvari ne bodo šle kot sem načrtoval, kje bom našel družbo in navsezadnje, kje bom našel pogum, da se odpravim nekam v neznano in zapustim svojo cono udobja.
Moje prvo takšno potovanje, ko sem se odpravila v raziskovanje sveta sama, je bil nadomestek absolventskega izleta. Divje in pijane noči na grškem otoku sem zamenjala s potovanjem po jugu Turčije. “Sama boš potovala po Turčiji,” se je ponavljalo vprašanje. “Ja, sama bom potovala po Turčiji.” To je bila moja vstopna karta v solo potovanja, ki so občasno še vedno na mojem potovalnem meniju. Da ne bo pomote, potujem rada tudi v dvoje, v manjših skupinah, ampak ko sem na poti sama, me življenje nauči največ.
Pridejo trenutki, ko ti življenje pokaže zobe in ko enostavno ne veš več kdo si, kaj si želiš in kaj bi sam s sabo. Takrat je moja cula pripravljena za na pot. Za seboj slišim šepetanje, da mi ne bo pomagalo, če bom bežala stran od težav in izzivov, ki mi jih nalaga življenje. Jaz pa še vedno trdim drugače. Res je, da koordinate daleč od doma ne ustavijo solz ali preprečijo bolečine, ampak pripomorejo, da na stvari gledaš še iz druge perspektive. Ko si na poti sam, imaš priložnost, da ure in ure preživiš v pogovoru s samim seboj. Naj se sliši še tako neumno, vendar deluje.
Ena glavnih skrbi tistih, ki se na pot še niso odpravili sami je, kje bodo našli družbo in si zapolnili trenutke osamljenosti oziroma samote. Potepuhi po naravi, vemo, da je ta skrb odveč, razen v trenutkih, ko si družbe res ne želimo. Kamor koli se že podaš, boš na poti srečal ljudi. Če boš odprt in oddajal dobro energijo, bojazni, da ne bi našel družbe ni. Stvari se po navadi razpletajo kar same od sebe. Spoznaval boš najrazličnejše ljudi z najrazličnejšimi življenjskimi zgodbami. Te me na vsakem potovanju nenavadno fascinirajo. Lahko bi rekla, da se na potovanju ‘zavohamo’ z ljudmi, ki nam lahko popestrijo en večer z veliko smeha ali zgodbo, da padeš dol. Morda so lahko le dobra družba za nekaj ur ali pa postanejo tvoji prijatelji za vedno.
Ko potuješ, tvojo dnevno rutino vsakdanjika zamenjajo dogodki in ljudje, ki jih sicer na poti v službo ali v službi sami nikoli ne bi doživel. Misli niso več osredotočene na dobro prodajo, pisanje poročil in tisti moreči občutek, kaj bo sledilo ponedeljkovemu sestanku. Prebudijo se drugi senzorji, ki ti dajo priložnost, da prideš do novih idej. Marsikakšno idejo in nasvet boš dobil tudi od ljudi na poti, le če boš dovolj odprt in pozoren. Nekaj dni nazaj sem prisluhnila zgodbi o ideji, ki je uspela. Gerard prihaja iz Nizozemske. Je poln inovativnosti in veliko njih je bilo zelo uspešnih. Kot na primer nadstandardna klinika za zdravljenje bogatih alkoholikov, ki jo je ustanovil. Zdravljenje je bilo uspešno v 80 % in denarja na kupe, saj bogatim pač moraš postaviti vrtoglavo ceno, da te sploh vzamejo resno. Sedaj uživa svojo jesen življenja v toplih krajih in živi zelo preprosto življenje.
Naj se sliši še tako egoistično, vendar ko si na poti sam, je tvoja primarna naloga, da poskrbiš zase. Tisti, ki imate izziv s tem, je solo potovanje idealna in zelo praktična vaja, kako samega sebe postaviti na prvo mesto. Prisluhnil boš svojemu želodčku, ko bo lačen, šel si boš pogledat stvari, ki zanimajo tebe, spal boš v pet zvezdičnem hotelu ali pod milim nebom. Vse je odvisno le od tebe in tvojega budgeta, ki ga lahko spreminjaš po mili volji.
In kaj bom jaz danes počela na mojem solu potovanju? Najprej si bom vzela nekaj minut na balkonu in uživala v vonju Mediterana s pogledom na gore in morje. Nato bom skočila v raztrgane cunje, pojedla jogurt s sadjem in medom, vzela škarje za trto, se udobno namestila v prtljažniku jeepa in se odpravila na grško trgatev.
Potovanje se prične z enim samim korakom. Pogum za prvi korak bo poplačan zelo kmalu, saj je s potovanji svet lepši, bolj pisan in predvsem zelo bogat. Bankovci so sicer tiskani v drugačni obliki, vendar imajo neprecenljivo vrednost, ki se je ne da kupiti na polici še tako dobro založenih trgovin.