Moja tokratna svetovljanska sogovornica je Katarina Birtič Choi. Stoji za blogom Po tujem potujem, sicer pa se kot sinologinja ukvarja tudi s kitajskim turizmom. In kot kaže, ima odlično sposobnost slikovitega prikaza nam precej nepoznanih, a imenitnih kultur.
Zelo blizu ji je tudi Koreja, saj je poročena s Korejcem iz plemiške družine, ki ga je – zanimivo – spoznala v Domžalah. Vendar pa se je njuna skupna življenjska pot začela kasneje, v spet tretji deželi …
To je njena zgodba, skozi katero boste spoznali kup zanimivih dejstev o kitajskih in korejskih tradicijah, tamkajšnjem poročnem obredu, ki jo še čaka, o prvem pihanju STOTE svečke njune enoletne prvorojenke … O krajih in okusih, ki jih v Koreji in na Kitajskem ne spreglejte, pa tudi o tem, kako nepremišljeno (in pogosto nenamerno) žaljivi smo, ko rečemo, da so vsi Azijci isti …
Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?
Sem Katarina in govorim kitajsko, poročena pa sem s Korejcem, ki govori korejsko. Skupni jezik sva zaenkrat našla v angleščini. Ukvarjam se s kitajskim turizmom, pisanjem, prevajanjem in kitajskimi družbenimi omrežji. Na svojem blogu Po tujem potujem objavljam zgodbe, novice in informacije v povezavi s Kitajsko, Korejo, potovanji in medkulturno sinergijo.
Kaj vas je pritegnilo k študiju sinologije?
Vse skupaj je bil bolj splet okoliščin kot povsem zavestna odločitev. Želela sem si študirati jezike, prevajalstvo, sociologijo … Pa mi je življenje kar samo ponudilo sinologijo in sociologijo kulture. Če povem po pravici, nisem imela namena resno študirati sinologije. Kitajska je bila takrat veliko bolj oddaljena kot je sedaj.
A potem me je kar zagrabilo; občutek, ko kar naenkrat lahko bereš nekaj, kar se ti je še pred kratkim zdelo neberljivo … Na začetku študija sinologije si kot otrok – ne znaš brati, ne znaš pisati, besede izgovarjaš povsem napačno. Pred tabo se počasi odpira nov svet, novi pogledi, nov jezik in nova razumevanja …
Poročeni ste s Korejcem, imata pa tudi 6-mesečno hčerko. Je vaš dom Koreja, Slovenija ali kaj vmes?
V vseh teh letih potovanj in bivanja v tujini sem razvila nekako drugačno pojmovanje besede dom. Dom namreč sama bolj razumem kot občutek in ne toliko kot lokacijo bivalne enote.
Velikokrat se mi zgodi, da ne glede na državo lahko začutim občutek domačnosti. Morda vonj, pesem, stisk roke … pa se že skoraj počutim kot doma. Dom in domačnost povezujem s starši in starimi starši – ob besedi dom najprej pomislim nanje, šele nato na hišo oziroma stanovanje in morda bolj pri koncu še na Slovenijo.
Se pa že sedaj počasi pripravljam na izziv, kako bova z možem uspela svoji hčerki enakovredno predstaviti obe državi, iz katerih izvirajo njene korenine.
Kje sta se spoznala?
V Domžalah (smeh). Kolesaril je po Evropi, vendar si je zlomil ključnico. V času rehabilitacije si je našel delo v Sloveniji v istem podjetju kot jaz. Vendar se tam zaradi natrpanega delovnika nisva imela priložnosti bolje spoznati. Po nekaj mesecih bivanja v Sloveniji je odšel v Gruzijo in ostala sva v stikih preko messengerja. Povabil me je na obisk in med potovanjem po državi sem ugotovila, da sem si našla sopotnika za življenje.
Aprila se bosta poročila še v Koreji. Kako drugačna je njihova tradicija ob tem veselem dogodku?
V Sloveniji sva se poročila povsem na hitro na domači upravni enoti. Rajši bi se poročila malo bolj klasično tudi pri nas, vendar na žalost ni šlo. Poroka je bila zaradi izjemno rigidnih birokratskih postopkov edina in zadnja rešitev, da je mož lahko ostal v Sloveniji. Sicer bi moral po dovoljenje za bivanje odleteti v Tokio ravno v času, ko sem imela predviden datum poroda.
V Koreji pa bomo obred pripravili v nekakšnem miksu, saj gre za mednarodno poroko. Imela bom klasično belo obleko, obred se bo odvijal na prostem na njihovi domači posesti, na kateri se nahaja korejska tradicionalna hiša, ki je stara 450 let (na spodnji fotografiji).
Prič ne bova imela (razen okrog 500 ali več obiskovalcev), tudi prstanov verjetno ne. Pred poroko v Koreji bova opravila še nekaj predporočnih fotografij, verjetno kar v Sloveniji, če nama bosta vreme in čas dopuščala. Dogodek bosta povezovala eden ali dva prijatelja, mogoče bom za slikanje oblekla še njihovo tradicionalno obleko hanbok.
Njegova družina spada med plemiške korejske družine, zato bo dogodek nekoliko večji in morda tudi malo medijsko obarvan, vendar o tem še nočem razmišljati, saj se bojim, da mi bo trema zabetonirala noge.
Ob fotografiji svoje hčerke ste na Instagramu zapisali, da Korejci starost otrok štejejo drugače, kot mi, saj s štetjem ne začnejo šele ob rojstvu. Kako torej določajo starost in kdaj (če sploh) pihajo svečke?
Korejci že v času nosečnosti z vzdevkom poimenujejo še nerojenega otroka. Ko se otrok rodi, je po njihovem štetju star eno leto, nato pa se številka poveča še, ko se obrne koledarsko leto. Prvo svečko skupaj z otrokom starši pihajo, ko dojenček dopolni 100 dni in je nekakšen prvi velik mejnik.
Pred tem so dojenčki v preteklosti bolj pogosto umirali pred dopolnjenim stotim dnem starosti. Sicer pa rojstne dneve sedaj praznujejo na datum svojega rojstva, nič drugače kot pri nas.
Ukvarjate se s kitajskim turizmom. Kaj točno to pomeni?
To v praksi pomeni, da ločim med korejskimi in kitajskimi turisti, ki se sprehajajo po Evropi (smeh). Šalo na stran – že od leta 2013 spremljam razvoj kitajskega turizma – kako v tujino potujejo Kitajci, kam potujejo, kaj si želijo, kaj si ogledujejo itd. Poenostavljeno povedano: organiziram, planiram in pišem programe potovanj za Kitajce, ki prihajajo v Slovenijo, sosednje države in v države bivše Jugoslavije.
Kitajskim agencijam priporočam nove destinacije, predstavljam jim Slovenijo, slovenskim in evropskim turističnim akterjem pa svetujem, kako naj pripravijo ponudbo, da bo sploh vidna na kitajskem turističnem trgu. Veliko časa in energije porabim tudi za usklajevanje želja in zahtev na obeh straneh in velikokrat se vprašam, kako drugačno sploh je moje delo od dela v diplomaciji (smeh).
Kako sorodni sta Kitajska in Koreja?
Obe državi sta v Aziji in sta imeli določen tok zgodovine skupni. Prebivalci obeh držav jedo s paličicami, vendar so paličice na Kitajskem lesene oziroma iz bambusa, v Koreji pa so jeklene. Nimajo iste pisave, kot marsikdo zmotno misli in jezika sta si med sabo tako različna, da se ne morejo razumeti med pogovorom. Seveda so podobnosti in razlike, vendar se mi zdi, da so si skorajda bolj različni kot smo si Slovenci z Nemci.
Kateri so kraji, ki jih ne smemo izpustiti ob obisku Kitajske?
Vsem, ki prvič potujejo na Kitajsko, bi priporočala obisk Shanghaija in potem od tam še Suzhou, Hangzhou ter Peking. Tudi Qingdao je zanimiv, v njem lahko najdete tudi veliko nemških vplivov – od tam je tudi pivo Tsingdao, ki je najbolj pogosto na prodaj na slovenskih prodajnih policah.
Meni sta izjemno ljuba Shenyang ter Dalian, ki se nahajata v provinci Liaoning na severu Kitajske. Vsekakor se morajo obiskovalci, ki odhajajo prvič na Kitajsko zavedati, da je Kitajska ogromna. Na severu pozimi padejo stopinje tudi pod minus 25 ali 30, na jugu Kitajske pa vlada subtropsko podnebje in stopinje pozimi redko padejo pod deset stopinj. Barvitost Kitajske lahko odkrivate tudi v provinci Guangxi in pijačo častim tistemu, ki bo obiskal Longlin – mali in neopisljivo simpatičen kraj na jugu Kitajske, kjer sem leta 2013 poučevala angleščino.
Pa kraji, ki jih ne smemo izpustiti ob obisku Koreje?
Koreje še nisem videla toliko, kot bi si želela. Vsekakor naj bo najprej na vrsti Seoul, potem pa obmorsko mesto Busan ter Gyeongju; kraj, iz katerega prihaja moževa družina.
Mesto Gyeongju je namreč staro 2500 let, ima kraljevske grobnice, najstarejšo opazovalnico zvezd v Aziji, čudovito letovišče ob jezeru … Yangdong vasica je največja korejska tradicionalna vas, v njej je več kot 160 tradicionalnih hiš. Če vam čas dopušča, priporočam tudi obisk gore Seorak. Letos spomladi odhajamo na pot po obalnih mestih v Koreji in verjamem, da bo seznam must-see krajev postal daljši.
Kitajske restavracije smo v Sloveniji sprejeli že pred leti in njihova hrana nam je v osnovi znana. Katere pa so korejske jedi, ki jih MORAMO poiskusiti?
Če se ne motim, so v Ljubljani sedaj dve ali tri korejske restavracije. Če imajo na meniju, bi potem priporočala bibimbap (riž, zelenjava, govedina in pekoča omaka), shabu shabu (juha oziroma hot pot z zelenjavo, gobami in govedino-moja najljubša jed, ki pa izvira iz Mongolije), kimbab; to, kar Slovenci zamenjujemo s sušijem, tteok booki (nekakšna oblika njokov iz riževe moke, fish cake in zelo pekočo omako – samo za pogumne).
Katere slovenske navade se Korejcem zdijo nadvse čudne?
Verjetno ta, da veliko odraslih s svojimi družinami živi v isti hiši kot njihovi starši. Ali pa ta, da ne nosimo mask čez usta v času, ko naokrog razsajajo gripe ter ostali virusi in bacili. Korejci ne nosijo mask samo v primeru, ko je zunaj slab zrak, ampak v zaprtih prostorih tudi zato, da s svojo boleznijo ne bi okužili še ostalih. Ne pa si sedaj prosim predstavljati, da v Koreji kar vsi naokoli hodijo z maskami čez usta.
Kaj pa njihove navade? Katera vas je pri vašem možu najbolj presenetila?
Precej manj uporabljajo stavčne zveze v prihodniku kot v slovenščini. Zato se jim zdimo počasni, saj večino stvari, ki se jo moramo lotiti, postavimo v prihodnost. Resnično se marsikaj da storiti hitreje, vendar se nam zato zdijo včasih precej nepotrpežljivi.
Smo si v čem zelo podobni?
V marsičem. Oboji imamo radi planinske čevlje in hribe, naravo. Prav tako imamo oboji radi zelje; Slovenci kislo, Korejci pa svoj pekoči kimči. Oboji si sezujemo čevlje pri vstopu v stanovanje, radi nazdravljamo z alkoholnimi pijačami … Nekatere jedi so si tudi izjemno podobne – oboji imamo namreč krvavice. Precej prevečkrat smo oboji tudi nepotrpežljivi na cestah …
Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo Slovenci o Korejcih in Kitajcih?
Žal še vedno veliko Slovencev ne loči med državama, marsikateri znanec ali someščan še vedno misli, da je moj mož Kitajec. Velikokrat se Slovenci oziroma Evropejci sami sebi zdijo izjemno smešni, ko Korejca vprašajo, iz katere Koreje prihaja. Verjemite mi, njim ni do smeha. Preveč je vsesplošnega posploševanja.
Na primer Kitajska je že sama po sebi veliko bolj raznolika kot Evropa … Če Korejec govori korejsko, ga Kitajec ne razume. Če Hrvat govori hrvaško, ga Slovenec večinoma razume. Slovenec je verjetno takoj užaljen, če ga kak tujec zamenja za Hrvata, hkrati pa se mu zdi povsem nežaljivo, da se njemu zdijo “pač ti Azijci itak vsi isti.”
Katere pa so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?
To, da veliko ljudi popotnika okrona za nestabilno osebnost, ki se ne zna ustaliti. Za popotnika najbolj nesmiselno vprašanje je najbrž vprašanje o tem, kdaj bo nehal potovati. Večina misli, da se moraš v neki točki v življenju radikalno odločiti med potovanjem ali delom. Ne znajo si predstavljati, da je možno sožitje in kombinacija med obema. Napačno si ljudje tudi predstavljajo, da si popotnik ne more najti stalnega dela – to je zelo zgrešeno mišljenje, saj danes v digitalni dobi marsikakšen priliv denarja ni vezan na pisarno oziroma eno mesto.
Katerih življenjskih lekcij so vas naučila potovanja?
Verjetno to, da je treba zaupati v pot svojega življenja. Večkrat bi se v vsakdanjem življenju morali obnašati kot na potovanjih. Sedemo na vlak, na katerem še nikoli nismo sedeli in se odpeljemo proti cilju, ki smo si ga zadali sami, kljub temu, da še nimamo čisto jasne slike o tem, kaj nas bo v resnici počakalo na ciljni destinaciji in kako zelo – če sploh – bo to sovpadlo z našim vnaprej zastavljenim načrtom in predstavami. Bolj bi morali biti pripravljeni na sprejemanje vsakodnevnih sprememb.
Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?
Slovenščino. Kadarkoli sem v tujini, me zagrabi še večja strast po pisanju in branju. Besede v tujini postajajo še glasnejše, v bistvu kar kričijo po zapisovanju. Upam, da mi nekega dne uspe svoje zapise strniti v kakšno konkretno knjigo ali dve, tri …
Foto: Osebni arhiv/Katarina Birtič Choi, Kevin Hwan, Crissy&Keith
Katarini, njenemu delu in dogodivščinam njene družinice lahko sledite na njenem blogu Po tujem potujem, pa tudi na Facebooku in Instagramu.
PREBERITE ŠE:
“Za vse popotnike imam samo en nasvet: Ne iščite izgovorov!” #intervju