Nina potuje: Uspešna slovenska blogerka, ki potuje med delom in dela med potovanjem

Nina Kogej je tista popotnica, od katere ste gotovo že dobili kakšen uporaben namig in nasvet pri načrtovanju izleta ali potovanja. Verjetno jo bolje poznate pod imenom Nina potuje. To je eden od najbolj obiskanih slovenskih blogov, ki pokrivajo popotniške teme. In to, kar berete zdaj, je intervju o bloganju kot službi, potovanjih, ki postanejo delo in izzivih – ali raje radostih –, ki jih prinese potovanje z naraščajem. Kdo je torej Nina?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo?

Mislim, da me najbolj označuje beseda radovedna, saj me ogromno stvari zanima in verjetno prav zato tudi tako rada potujem. S pomočjo potovanj se vedno znova učim in spoznavam tako naš svet, kot sama sebe. Sem pa tudi žena, mama in za mnoge bolje znana kot popotniška blogerka.

Kolikšen del leta preživite na poti?

Tega nikoli nisem zares štela, ampak vsako leto je teh dni na poti več. Včasih so me prijatelji najprej vprašali, kako sem, sedaj je prvo vprašanje vedno, kje sem?

Kje smo vas torej ujeli tokrat?

Trenutno sem kar v Sloveniji, ampak se že kujejo novi načrti za potepanja.

Kaj počnete, ko ste doma?

Ko sem doma večinoma veliko delam – tako v službi kot za blog. Uredijo se vse stvari, ki jih na poti ne morem.

Kako izbirate naslednjo destinacijo?

Izbira destinacije je večinoma zelo spontana – lahko so razlog ugodne letalske karte, delo na kakšnem projektu ali pa kar zanimiva zgodba, ki jo slišim v kakšnem dokumentarnem filmu ali nenavadna fotografija.


Kakšen tip popotnika ste?

Rada imam avanturizem, odročne in manj turistične kraje, kjer lahko spoznam še tisti pravi utrip obiskane destinacije. Ampak po drugi strani pa me znajo vase posrkati tudi večja velemesta kot na primer Istanbul, New York. A v osnovi sem bolj za naravo in umirjene kraje.

Potujete s partnerjem Simonom in sinčkom Renom in podirate prepričanja, da so potovanja z malčki misija nemogoče. Kako se je vajin slog potovanj s prihodom Rena spremenil?

Mislim, da se sam stil potovanja ni veliko spremenil zaradi Rena. Ko je bil star štiri mesece smo šli že z avtom na Sardinijo in v avtu tudi spali – divje kampirali. Ko je dopolnil 8 mesecev, smo za dva meseca odšli, tudi z avtom, iz Slovenije v Turčijo, Gruzijo in Armenijo. Bolj kot stil potovanja se je spremenil ritem, ki ga prilagajava Renu – predvsem kar se tiče spanja, hrane, igranja.

Kaj bi svetovali mladim družinam, ki si ne upajo v svet z naraščajem?

To je vedno težko in nehvaležno vprašanje. Sama, ker sem že prej veliko potovala, sem videla, da potovanja niso nič groznega in da je svet lep in zanimiv tudi za mlajše popotnike, če jim ga znamo na tak način prikazati. Res pa je, da mora to v prvi vrsti začutiti in se zavedati mama. Sama mora biti dovolj samozavestna, da to zmore, saj bo drugače lahko čudovito potovanje, postalo nočna mora za vse družinske člane. So pa potovanja z malčkom kljub počasnejšemu tempu veliko bolj naporna. Čeprav sva bila s Simonom vajena potovanj, sva vseeno rabila nekaj časa, da sva v glavi naredila preklop, da nisva več sama in da mora raziskovanje potekati počasneje in bolj umirjeno. Če sva včasih hitela iz enega kraja v drugega, je s prihodom Rena pravilo več je manj, postalo še kako resnično.

Kolikšen del vaših potovanj je v resnici prej kot dopust – delo? Kolikšen del oddiha je v resnici nabiranje vtisov, fotografij in informacij, ki jih beležite zato, da jih boste kasneje prenesli bralcem?

Če sem povsem odkrita, je čisto vsako potovanje in vsak najkrajši izlet postal delo, saj kot popotniški bloger vedno potrebuješ novo vsebino, ki jo z domačega kavča pač ne moreš dobiti.

Na Instagramu vam sledi skoraj 30 tisoč sledilcev. Kaj je ključ do grajenja takšne baze?

Zdaj pa ste me dobili – še sama ne vem točno, kdaj je naš Instagram in tudi Facebook profil postal tako močan. Kot kaže nekaj že delava prav, saj se vedno osredotočava na kakovostno vsebino – tako glede raznih popotniških nasvetov, fotografij, kot tudi kakšnih globljih tem, ki v ljudeh sprožijo razmišljanja o njih samih, o svetu, o “drugačnosti”.

Si predstavljate potovanje, na katerem ne naredite niti ene fotografije?

Hehehe, ne, tega si res ne znam predstavljati, čeprav morda kdaj to niti ne bi bilo tako slabo.

Se z blogom in Instagramom lahko tudi preživljate?

Ja in ne… Verjetno bi bil odgovor na to vprašanje veliko bolj prepričljiv, če bi izbrala vsa sodelovanja, ki pridejo do naju, a sprejmeva le tista, v katerih se vidiva sama in s tistimi podjetji, za katerimi stojiva in so vsaj nekako povezana tudi z našimi potovanji. Poleg tega pa naju “ovira” tudi tema bloga – popotniški blog namreč potrebuje veliko večji vložek, kot na primer modni ali kozmetični blog, kjer se da objavo narediti že o izdelku, ki stane nekaj evrov.

Na katerem kontitentu se počutite najbolj domače? Zakaj?

Najbolj domače se sigurno počutim v Evropi, saj sem se tukaj rodila in tukaj živim. Ampak v osnovi sem zelo prilagodljiv človek in mi tudi tuje kulture hitro zlezejo pod kožo. Všeč so mi tako države, ki so energične, barvite in kulturno ter zgodovinsko zelo bogate, kot države, ki so zavite v tančico skrivnosti in zato težje za potovati.

Imate na potovanjih tudi kaj stikov z lokalci? Kje so vam najbolj prirasli k srcu?

O, seveda, brez takšnega stika z lokalci ni pravih potovanj. Vedno se rada družim in pogovarjam z njimi – pa čeprav le z nasmehom, mimiko in rokami. A dejstvo je, da so prav ljudje tisti, ki destinacijo naredijo privlačno ali malce manj prijetno. V vsaki državi pa sem uspela najti ljudi, s katerimi smo se v trenutku povezali.

5 stvari, ki jih najprej spakirate?

Imam dve stvari, ki ju zelo rada spakiram: japanke, ker to pomeni, da grem nekam na toplo in beležko, kamor si zapisujem razne praktične informacije kot tudi moje misli. Potem pa so tu še tri stvari, brez katerih nikoli ne grem na pot: zdravstveno zavarovanje za tujino, ker nikoli ne veš, kaj se ti v tujini lahko zgodi, kreditno oz. debetno kartico, da mi ni potrebno s sabo nositi prevelike količine gotovine ter seveda fotoaparat, s katerim se beležijo nepozabni spomini in dogodivščine.

Top 3 jedi, ki ste jih spoznali po svetu?

Morda se sliši smešno, ampak moje tri najljubše jedi so povsem preproste in lokalne… Še danes se mi pocedijo sline, ko se spomnim na ulično prehrano v Ugandi in odličen rolex – tipično ulično hrano, ki jo dobimo na vsakem koraku (umešano jajce z zelenjavo, zavito v chapati). Na Filipinih sem skoraj vsak dan naročila ocvrti riž s česnom, ki me je vedno znova premamil z vonjem, medtem ko me je na Šrilanki povsem navdušil njihov bivolji jogurt curd, postrežen v simpatičnih lončenih posodicah.

Najbolj neprijetna izkušnja s potovanj?

Na srečo takšnih izkušenj ni bilo veliko, ampak mislim, da me je bilo najbolj strah na potovanju po Turčiji, kamor sem takoj po srednji šoli odpotovala sama. Bivala sem pri turški družini, ko sem neko dopoldne ostala v stanovanju sama z mamo, ki je takrat dobila srčni napad. Na srečo, sem hitro razumela, kaj mi kaže, saj turško nisem znala, in ustrezno ukrepala, tako da se je na koncu vse dobro končalo.

Katera destinacija je presegla vaša pričakovanja in katera vas je razočarala?

Težko rečem, da me je katera destinacija razočarala, ker sem se od vsake nekaj naučila. A najmanj prijetno sem se počutila v Rusiji, kjer se še vedno zelo dobro občuti tamkajšnji socialistični režim in s tem kar nekakšno “sivo” ozračje. Nikakršne posebne želje nimam po vrnitvi, medtem ko se zelo dobro počutim v Turčiji in se je nikoli ne naveličam, pa čeprav sem se tam znašla že približno desetkrat. Zelo velik pozitiven vtis name pa je naredila tudi Sirija, ki sem jo uspela prepotovati le nekaj mesecev pred tamkajšnjimi prvimi spopadi, ki so sledili v še danes trajajočo vojno.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih in popotnikih?

Kaj pa vem… morda to, da so potovanja draga? Ne bom lagala, potovanja vsekakor nekaj stanejo, a so z leti postala veliko bolj cenovno dostopna, kot so nekoč bila. Je pa res to, da marsikdo zaradi te “dostopnosti” kar pozabi, da so potovanja še vedno luksuz in da si jih nikakor ne more privoščiti vsak. To je pravzaprav vedno precej burna debata med popotniki, zaradi česar sem svoje mnenje in razmišljanje o tem zapisala kar v poseben blog prispevek (ki ga lahko preberete TUKAJ).

In zmote o tem, kako je služiti z blogom?

O, ja, mislim, da si skoraj vsak kdaj dela utvare, kako super življenje imamo blogerji – potujemo in nekaj napišemo ter od tega celo živimo. Verjetno je prav zaradi te zmote vsak dan tudi na slovenskem trgu nekaj novonastalih blogerjev. A dejstvo je, da je zaslužek z blogom potrebno jemati kot tek na dolge proge. Tisti, ki blogati začnejo samo zaradi zaslužka, bodo težko sploh dočakali svoj prvi evro, saj bodo prej zagotovo obupali.

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Mislim, da smo v primerjavi z nekaterimi drugimi narodi še vedno precej zaprti pa čeprav si to težko priznamo.

Najboljši nasvet, ki ga lahko namenite drugim popotnikom?

Ne bojte se stopiti izven uhojenih turističnih poti, saj so manj znana področja vedno veliko bolj pristna, zanimiva in nagrajujoča.

Kam vas bo poneslo 2019?

V letu 2018 smo imeli veliko popotniških načrtov, ki pa so se zaradi raznih projektov zelo spremenili, tako za leto 2019 nimamo točno določenih planov – kar bo, pa bo. Vemo, da ne bomo veliko doma, a kam točno nas bo poneslo, je zaenkrat še malce zavito v neznano. Je pa res, da je ena destinacija že potrjena – čez slab mesec namreč odhajamo na Karibe.

HITRIH 6

Najljubša država: Oman

Najljubše mesto: Istanbul

Najljubša plaža: vsaka samotna peščena plaža

Najljubša kulinarika: italijanska

Najljubši način transporta: lasten 4×4 avto

Najljubši jezik: arabščina

Foto: Nina potuje

Blog popotniške družinice lahko ujamete na Nina potuje, sledite pa jim lahko tudi na Instagramu.

PREBERITE ŠE:

Vandraj insider: Slovenka, ki se je s Francozom ustalila na rajskih Karibih

 

Vse pravice pridržane. Vandraj 2016. Pogoji spletne strani Piškotki COPYRIGHT © 2016 MODERNA VENTURES SA, VIA RONCO NUOVO 11B, 6949 COMANO, ŠVICA.