Intervju: glasba sveta z Žigom Murkom

20. 6. 2016Eva NatlačenIntervjuEvent, glasbenik, jazz, Jazz festival Ljubljana, Žiga Murko

Od orkestra do hiphopa, od klasičnega klavirja do underground zvokov. Žiga Murko je glasbeni multipraktik, ki osvežuje in bogati slovensko glasbeno sceno z jazz, progresivnimi in alternativnimi urbanimi zvoki. Za njim je prehojena dolga karierna pot, tako po svetu kot med glasbenimi žanri. Jazz pozavnist, producent in skladatelj je svoj talent pilil in nadgrajeval v evropskih in ameriških mestih, rezultat pa je njegova bogata diskografija, polna presenečenj, novih zvokov in kulture, v kateri nemalokrat najde navdih. Trenutno se navdušujemo nad njegovo zadnjo ploščo Event, kmalu pa ga bomo lahko v živo poslušali tudi na Ljubljanskem Jazz festivalu, ki se začne 29. junija. Preden se ponovno vrne v tujino, smo ga ujeli v Ljubljani, kjer smo se pogovarjali o glasbi, študiju v tujini in še marsičem.

Glasba te spremlja že leta, skoraj desetletja. Kdo te je navdušil zanjo in kdo je najbolj vplival nate kot glasbenika?

Glasbo sem se začel učiti pri šestih letih na glasbeni šoli v Piranu. Moj prvi inštrument je bil klavir, po osmih letih študija pa sem si želel spremembe in se odločil nadaljevati svojo glasbeno pot z učenjem pozavne. Veliko dobre glasbe sem spoznal preko očeta, ker je bil tudi sam zelo dober pozavnist in velik ljubitelj glasbe. Veliko sem se naučil od profesorjev pri katerih sem se izpopolnjeval, kot so Iztok Babnik, Albert Kolb in Branimir Slokar, če naštejem le peščico na področju klasične pozavne. Pri zgodnjih letih sem začel poslušati tudi jazz, ki je zelo vplival na moj pogled in kasnejši glasbeni razvoj. Zelo velik vtis so name pustili Miles Davis, Wayne Shorter, Weather report in John Coltrane.

Po končanem konservatoriju v Sloveniji si študij nadaljeval na Nizozemskem. Zakaj Rotterdam?

Spoznal sem Denisa Beganoviča – “Kiki-ja”, ki me je še dodatno navdušil nad jazz pozavno. Kratek čas je tudi sam študiral v Rotterdamu in mi dal kontakt za tamkajšnjo šolo CODARTS, ki slovi po odličnih pedagogih za jazz pozavno, kot je Bart van Lier. Ključna prelomnica je bila odločitev za študij jazza. Takrat sem se preselil v Rotterdam kjer sem spoznal glasbenike od katerih sem se veliko naučil, med drugim bobnarja Dre-ja Hočevarja s katerim redno sodelujem.

Navdih si nato našel v New Yorku. Zakaj ima to mesto na umetnika tako močan vpliv, kako si ga doživel kot ustvarjalec?

New York ima bogato glasbeno poreklo. Od zlate dobe swinga in big bandov, do iznajdbe be-bopa, nato cool in modalni jazz in nazaj v hard-bop v 60-tih. Istočasno so se razvijale nove oblike eksperimentalne improvizirane glasbe, free jazz ter kasneje fuzija rocka, funka in to vse na področju jazza, kaj šele ostale glasbene zvrsti, ki so ravno tako raznolike. Razvidno je, da stik različnih kultur in sobivanje le teh razvoj glasbe bistveno pospešuje. Osebno sem se že od malih nog spraševal, kako je živeti v takem mestu in ko sem imel prvič priložnost obiskati New York, v poznih devedestih, mi je bilo jasno, da je to mesto, ki mi je pisano na kožo.

V tvoji glasbi lahko slišimo veliko hiphopa, je to vpliv New Yorka?

Hiphop ravno tako izhaja iz ulic New Yorka in je v zadnji dekadi prerasel v globalni fenomen. Hiphop je zelo širok pojem in predstavlja specifično kulturo, osebno pa se me je pa najbolj dotaknila produkcijska plat ustvarjanja, ki diktira kako stvar zveni.

Kaj pa Los Angeles, je tamkajšnji lahkotnejši vibe kaj spremenil tvoj stil glasbe?

Ja, priznam. Sem iz obale in imam rad sonce. (smeh)

Verjetno se življenje in ustvarjanje v različnih mestih precej razlikuje. Se je bilo po vseh teh izkušnjah težko vrniti v Slovenijo?

Ob prihodu nazaj v Slovenijo imam vedno že izdelan plan, tako da večino časa preživim v studiu. Možnosti koncertiranja in povezovanja z novimi ljudmi je v Sloveniji namreč bistveno manj.

Je tukaj dovolj podpore za glasbene ustvarjalce, bi lahko ustvarjal samo v slovenskem prostoru?

Nekaterim to sigurno uspeva. Osebno menim, da bi bilo lahko podpore v določenih sektorjih več. Ravno tako bi se glasbeniki morali več povezovati in organizirati predavanja, delavnice, dogodke, na katerih bi predstavljali nove projekte ter vzpostavili nivo dialoga, kaj glasba pomeni kot znanost, kot umetnost in nenazadnje kot zabava.

Kako pa bi komentiral jazz sceno v Ljubljani? Je dovolj dinamična, kakšna je slovenska publika?

Zadnja tri do štiri leta odkar sem aktiven večinoma v produkciji originalne glasbe, nisem več toliko prisoten na področju Ljubljanske jazz “scene”, zato težko komentiram. Sigurno je na področju jazz delavnic veliko več možnosti kot šest let nazaj, vendar pravega jazz kluba še vedno nimamo. Ravno tako nimamo festivala izključno slovenskega jazza in improvizirane glasbe, kot je bil na primer festival Boben in Lajna v letih 2011 in 2012, tako da tukaj se da še veliko narediti.

Smo pri nas vajeni slediti trendom, sprejemamo novosti? Kako ustvarjaš ti, slediš nekim smernicam ali ti je bližje sodobna improvizacija?

V Slovenijo pridejo trendi z nekaj letno zamudo in kadar pridejo, so vsi navdušeni, kot da je to nekaj novega in izjemnega, čeprav je večina takih ustvarjalcev uspešno ali tudi manj uspešno prevzela ali prekopirala metodologijo in estetiko umetnikov, ki so trenutno popularni oziroma v tujini že zamirajo. Od drugih producentov in glasbenikov me morda loči prav moja izkušnja v New Yorku ter kasneje v Los Angelesu, kjer je taka glasba doma. Pri snemanju albuma “13” v New Yorku so bili v zasedbi večinoma starejši glasbeniki z veliko več izkušnjami, kot sem jih imel takrat jaz in to je še zvišalo moj nivo in način igranja ter dojemanje glasbe. Osebno sem pogosto skeptičen do novejših trendov, vendar me zanimajo in jih pogosto tudi analiziram. Priznam pa, da se me ob koncu dneva najhitreje dotakne glasba izpred 30-40 let.

V prvih dneh julija te lahko spremljamo v solo izvedbi na Jazz festivalu v Ljubljani. Kaj lahko pričakujemo?

Mislim, da me od ostalih producentov tega žanra loči moj specifičen sound, za katerega je značilna uporaba starih cenenih samplerjov, semplanje z vinilnih plošč in presnemavanje materiala čez audio in VHS kasete. K moji drugačnosti doprinese tudi igranje pozavne in nekoliko eksperimentalen ter eklektičen pristop k produkciji, kar bo še dodano izrazito v novih skladbah z EP-ja, ki nosi naslov Nautilus in, ki ga bom premierno predstavil na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana.

Na ljubljanskem festivalu se torej zagotovo vidimo, katere klube pa bi priporočil našim bralcem, ki potujejo v New York, Rotterdam, Los Angeles? Kam po najboljšo jazz izkušnjo, kam po sproščeno vzdušje?

V vseh treh mestih lahko najdemo veliko dobre glasbe. Če se nahajate v Los Angelesu, priporočam Low end Theory za dobro dozo beatov in elektronike. Za pravo jazz izkušnjo obiščite Village Vangurad v New Yorku. Če pa se potepate poleti po Evropi in ste pristali v Rotterdamu ravno ob pravem času, priporočam obisk največjega Jazz festivala na planetu – North Sea Jazz. Ob drugačnem slučaju pa lahko zavijete v coffeeshop “The 4 Floors” za sprostitev. 🙂

Foto: Dino Kužnik

Intervju: V Kolumbiji ni kraja, ki ne bi navdušil

30. 5. 2016adminIntervjuintervju Sara Nunič Klun, Kolumbija, potovanje

Kolumbija je zagotovo ena izmed bolj zanimivih izbir za popotnike. Prekrasna narava, odprti in topli ljudje ter ples in zabava. Bi lahko destinacija ponujala še boljšo sprostitev? Po Kolumbiji sta se pred nekaj meseci potepali PR-ovki Sara Nunič Klun in Melita Gulja. Zdaj, ko so vtisi že dodobra zasidrani, smo se o tej čudoviti državi pogovarjali s Saro.

Pravi, da se bo v Kolumbijo zagotovo vrnila, če pa se tja odpravljaš tudi ti, so njeni vtisi obvezno branje.

Kdaj sta z Melito šli v Kolumbijo in koliko časa sta si vzeli za to potovanje?

Že konec jeseni sva se pogovarjali, kako super bi bilo, če bi lahko zimo presekali s poletnimi temperaturami. Potem sva kar spontano začeli brskati po spletnih straneh, ki ponujajo poceni letalske karte v eksotične kraje. Tja sva se odpravili v začetku februarja, vrnili pa prve dni marca, vse skupaj sva potovali približno tri tedne. Vsekakor premalo časa, da bi v lahko v celoti videli in zaužili lepoto pokrajine, ki jo Kolumbija ponuja.

Zakaj ravno Kolumbija, kaj vaju je prepričalo?

Kolumbija je prišla povsem spontano. Pred tem je bila v igri Azija. Za Kolumbijo sva se potem odločili zaradi poceni letalske karte – cena je bila res smešno nizka, našla sem namreč error fare ponudbo, kjer je povratna karta stala nič več kot 350 evrov. To je nekako prevladalo in v eni uri po najdeni ponudbi sva kupili letalsko karto. Potem pa se je šele začelo odkrivanje same Kolumbije. Vedela sem, da ima Kolumbija čudovito naravo, to je ostalo v spominu še iz srednješolske geografije. To je pa nekako vse. Pred tem se kaj dosti nisem ukvarjala s samo državo, niti Melita je ni dobro poznala. Obe pa sva si želeli potovati po državi, ki ni prepolna turistov, kajti že od nekdaj sem privrženka potovanja po lokacijah, ki ti še dajejo občutek pristnosti. Kolumbija je bila točno to! Želeli sva si videti naravo, plavati v karibskem morju, se učiti salse od domačinov in občutiti utrip kolumbijskih velemest.

Je k izbiri kaj pripomogla tudi priljubljena serija Narcos?

Moram priznati, da je z Melito z namenom nisva želeli videti pred potovanjem, saj nisva želeli dobiti napačne predstave o državi. In vesela sem, da je nisem videla, ker je Kolumbija veliko več, kot spomin na Pabla Escobarja in drogeraške kartele.

Pa so še kje vidne sledi slavnega Pabla Escobarja?

Sledi so seveda vidne, saj je Escobar obvladoval vse gospodarske in politične niti. Sicer pa Escobar nekako še vedno živi po svoji smrti v spominu Kolumbijcev, nekateri ga poveličujejo, večina (vsaj tistih, ki sem jih srečala na potovanju) pa do njega kuha zamero, saj je Kolumbiji dal prizvok diskonta drog in center kriminala. Odnos do Escobarja je mešan, zavedajo se, da ga ne bodo nikoli povsem izbrisali iz svoje zgodovine, vsekakor pa si ne želijo, da bi se njegova zgodba kadarkoli ponovila.

Je Kolumbija varna država za potovanje?

Sama sem jo izkusila kot varno, je pa seveda zelo priporočljiva mera previdnosti. Na potovanju se z Melito niti enkrat nisva obremenjevali s tem, kaj vse bi se lahko hudega pripetilo, bolj sva se osredotočili na samo doživetje. Naj omenim, da sva se na potovanje odpravili povsem brez načrta, kam točno bova šli, rezervirani sva imeli le prvi dve nočitvi, nato pa sva se ravnali po nasvetih domačinov in ostalih backpackerjev – kater kraj priporočajo, katere prevoze, prenočišča … Razen okvirnega načrta, ki sem ga omenila prej, nisva vedeli, kje točno bova potovali.

Kaj je nate naredilo največji vtis na celem potovanju?

Narava in ljudje. Narava je nepopisno lepa, iz kraja v kraj, kjer sva potovali, je bilo lepše. Pa saj so velika mesta tudi zanimiva, ampak potrebuješ kar nekaj dni, da jih lahko obvladaš. Po nekajdnevnem raziskovanju džungle sva prispeli v Medellín in je bil kar precejšen šok preklopiti iz naravne džungle v mestno. Ljudje pa so čudoviti, v spominu mi je ostalo to, kako srečni so, ne glede na to kaj počnejo, koliko imajo za preživetje. Obožujejo življenje in salso, salso pravzaprav že dihajo, začutiš jo v njihovih porah. Ljudje živijo v trenutku in se ne obremenjujejo s prihodnostjo, ki je pet let stran, niti ne preteklostjo, ki je tako ali tako ni več. Veliko se smejijo in znajo laskati.

Obiskali sta tudi zanimiv park Tayrona. Kako je bilo tam?

Bili sva v parku Tayrona in srečali tudi domačine. Nisva sicer imeli veliko stika z njimi, so pa vsekakor zanimivi. Park Tayrona je čudovit, tako plaže kot rastlinje, no je pa ogromno mrčesa. Lahko rečem, da sem za čas potovanja namesto dezodoranta uporabljala kar repelent za komarje. Če ga ne uporabiš na vsake dve uri, si te komarji in mušice takoj privoščijo.

Kakšno kulinariko ima Kolumbija?

Pojejo ogromno mesa: piščanec, govedina in ribe so pri njih na meniju večkrat na dan. Prav tako jajca, bi rekla, da se tam skoraj vsak dan začne z jajci, kot pri nas s kavo. Hrana je precej povezana z zgodovino, morala je biti kalorična in poceni in to je močno vplivalo na današnjo kulinariko. Ulična hrana je zanimiva, ampak je treba biti pazljiv, sama sem namreč dobila okužbo želodca, ko sem si privoščila njihove arepe. Noro dobro pa je sadje, okus je povsem drugačen od tega, ki smo ga vajeni. Mango, lubenica, ananas, banane, melona, pasijonka, kokos … Vse kar si lahko zamisliš, je tam na voljo po smešno nizkih cenah. Kar pa se tiče pijače, je zares dober njihov rum. Presenečena pa sem bila nad ponudbo kave, ta je namreč precej osiromašena. Kolumbijci nimajo kulture pitja kave, kava je le za izvoz in le redko najdeš kavarno, v kateri si privoščiš močno črno kavo.

Kateri kraji so must see v Kolumbiji?

Vsekakor Cartagena, Islas del Rosario, San Andres, Cali, Guatape, Medellín, Bogota, park Tayrona … Ob naslednjem obisku Kolumbije (predvidoma naslednje leto) pa vsekakor obiščem še katerega drugega. Lahko rečem, da ni kraja, ki te v Kolumbiji ne bi navdušil, je pa prevoz zelo zanimiv in včasih ne preveč zanesljiv.

Kako sta potovali po Kolumbiji?

Preizkusili sva skoraj vsa potovalna sredstva, ki jih Kolumbija ponuja (čoln, notranji leti, avtobus, taksi, tuc tuc …). Taksiji so super. Izredno poceni in dobiš ga na vsakem ovinku. Pri prevozu po velikih mestih res nisva varčevali, ker nisva želeli zgubljati preveč časa in sva vestno uporabljali taksi prevoz. Sva pa imeli tri zanimive izkušnje s prevozi. Ko sva se vračali z otokov (Islas del Rosario), sva se po odprtem morju vozili z majhnim obrabljenim čolnom, za katerega nihče na krovu ni bil prepričan, da nas bo varno pripeljal nazaj na kopno. Če sem kdaj razmišljala o bližnjem srečanju s potopom ali brodolomom, je bilo to takrat. Naslednje prevozno sredstvo je bil avtobus, ki so mu bili že kar nekaj let nazaj šteti dnevi. Nekje na pol poti, sredi ničesar je avtobus ugasnil in le sreča ga je vsake toliko oživela nazaj, da smo prispeli do drugega prevoza. Zadnja zanimiva izkušnja pa je bila s pokvarjenim letalom, na katerega seveda nismo vstopili, nam je pa logistika naredila kar precej zmešnjave. Prevozi v glavnem niso vedno najbolj zanesljivi in povsod je treba v zakup vzeti vsaj pol ure več. Kolumbijci si res niso domači s točnostjo.

Kakšne so cene? Kaj je najdražje in najceneje pri potovanju v Kolumbijo?

Cene so nižje, prenočišča so poceni, prevozi so poceni, hrana prav tako. Najdražja je seveda voda, ker jo res rabiš na vsakem koraku, poceni pa je sadje, hrana in seveda droge, ki so cenejše kot škatla cigaret (smeh).

In še nasvet glede potovanja v Kolumbijo, ki bi ga delila z vsemi, ki načrtujejo pot tja?

Vzamejo naj si res čim več časa za potovanje, da lahko v popolnosti zaužijejo vso lepoto Kolumbije. Nujen je obisk Calija, ki je prestolnica salse, tam so ljudje neverjetno prijazni, no tudi povsod drugod so. Vsekakor naj imajo s seboj še najmočnejše repelente za komarje, ti so res požrešni. Naj jo obiščejo v februarju, saj je low season in se ni treba otresati raznih turistov, pa še cene so precej nižje. Predvsem pa, naj ne otresejo stereotipov o kriminalu v Kolumbiji, ker je država s kančkom previdnosti vse prej kot nevarna.

Foto: Sara Nunič Klun

Blog je Andrejo popeljal do Indije

18. 4. 2016adminIntervjuAdventurous journeys, Andreja Jernejčič, blog, potovanja, travel blogerka

Andreja Jernejčič je po izobrazbi novinarka, a je svojo strast našla v potovanjih. Sedaj združuje pisanje in destinacije, plod tega pa je blog Adventurous journeys. Z njo smo se pogovarjali o pisanju bloga, o potovanjih in o tem, kakšen je recept za uspešen blog.

V prihodnjih dneh pa bo Andreja na portalu Vandraj z vami delila svoje izkušnje s potovanj. Začela bo s Keralo, indijsko državo, ki jo je tako navdušila, da ji vsak spomin nanjo pričara nasmeh.

Kdaj si začela pisati svoj blog o potovanjih?

Blog sem začela pisati dve leti nazaj, vendar nisem bila ves čas aktivna. Prvič sem se malo bolj aktivirala lani, preden sem se udeležile blogerske konference v Španiji potem pa spet letos, ko sem prišla iz Indije. Med tem so mi dvakrat vdrli v blog in takrat izgubila kar precej volje, saj sem imela malo nadzora nad dogajanjem.

Kaj ti pisanje bloga pomeni in kaj želiš preko bloga sporočiti?

Moje glavno sporočilo, ki ga želim prenesti ljudem je, da so potovanja najboljši način za preživljanje prostega časa, izobraževanje, spoznavanje sveta. Prepričana sem, da skozi potovanja postanemo boljši ljudje in prepričana sem, da bi bil svet lepši, če bi ljudje potovali več.

Večina Slovencev nas rado potuje, tudi v otroštvu nas je veliko že s starši spoznalo tujino. A ponavadi nas prav določeno potovanje prepriča, da je smiselno videti čim več sveta. Kdaj in kje si ti doživela ta trenutek?

Tudi sama sem veliko potovala s starši po Evropi. Pred približno desetimi leti so se starši odločili, da vsako leto odidemo v novo državo, kjer še nismo bili. Zame pa je bilo ˝prelomno˝potovanje moje prvo potovanje izven Evrope, ko sem pri 23 letih prvič odšla na Tajsko. Tisto leto je bilo potem kar pestro, obiskala sem kar nekaj držav in odpovedala absolventsko popivanje v Grčiji ter se z ruzakom za 5 tednov podala v Vzhodno Afriko.

Koliko časa preživiš na potovanjih?

Čim več oziroma kolikor mi dopuščata čas in pa predvsem denar. Takole na hitro bi rekla, da sem lani v tujini preživela 60 dni, se pa vsako leto število dni razlikuje in ni neke stalne številke. Upam, da bo iz leta v leto naraščala.

Šteješ letalske lete, države, mesta, destinacije, ki si jih že obiskala?

Ne štejem ničesar, čeprav si vseskozi govorim, da bom preštela lete in milje. Države štejem bolj površno, mislim da jih je bilo nekaj čez 40. Zadnje čase bolj štejem objave na blogu in oglede.

Kam boš šla na naslednje potovanje?

Julija odhajam na blogersko konferenco v Stockholm, oktobra nazaj v Azijo, naslednje leto pa na Novo Zelandijo. To so seveda plani, ki se sproti spreminjajo in dopolnjujejo.

Kam si želiš na potovanje, a bo to moralo še malo počakati?

Trenutno je na čakanju Južna in Srednja Amerika, želim si v Gvatemalo in na Kostariko, pa tudi v Bolivijo, Peru in Čile – so many countries, so little time! Seveda bi rada bolje spoznala tudi Azijo in se vrnila v Afriko.

Ali so se tvoja potovanja oziroma dojemanje le teh odkar imaš blog kaj spremenila?

Mogoče ne konkretno odkar imam blog, se pa spreminjajo z leti. Na začetku sem potovala tako, da sem vsak dan ali dva obiskala drug kraj, bila ogromno na poti in na ta način ogromno videla. V zadnjem času raje ostanem več časa na enem mestu, da imam čas spoznati kraj, se družiti z ljudmi in spoznati lokalne navade in kulturo. Odkar imam blog pa iščem place od koder lahko naredim najboljšo fotografijo. Udeležila pa sem se tudi 2 blogerskih konferenc tako da bi lahko rekla, da do neke mere tudi blog narekuje moje destinacije.

V tujini je precej blogerjev, ki na račun svojega potovalnega bloga dobro živijo in vidijo ogromno sveta. Tudi ti si bila že marsikam povabljena prav zaradi svoje platforme. Kaj je ključ do uspeha travel blogerja?

Ni nekega enotnega ključa ali poti do useha. Pri bloganju gre predvsem za 2 stvari. Koliko kvalitetne vsebine lahko ponudiš in kako jo znaš spromovirati. Lahko imaš najlepše fotografije in pisateljsko žilico, a blogov je trenutno na tisoče in dobra vsebina ni dovolj. Treba je znati svojo pokazati pravim ljudem ter jo spromovirati na pravih platformah.

Ali pri pisanju in ustvarjanju bloga slediš svojim željam in slogu ali upoštevaš tudi tisto, kar veš, da bo pritegnilo največ pozornosti?

Iščem neko zlato sredino, ki je vedno nekje drugje. Ljudem želi ponuditi uporabne vsebine pa tudi vsebine, ki so zabavne. Imam seveda tudi notranje boje o tem o čem bi pisala in na kakšen način. Ampak prednost bloga je ravno v tem, da se lahko posvečam vsemu, tistemu, kar si želim in tistemu, kar si želijo drugi.

Kaj si se pri ustvarjanju bloga naučila, največja lekcija, ki so jo dobila?

Največja lekcija je bila, da nikoli ne moremo sto odstotono vsega nadzorovati. Lani so mi namreč dvakrat vdrli v blog in izgubila sem voljo za kar nekaj mesecev, saj nisem vedela, kaj se dogaja in kako naj stvari popravim. Iz tega izhaja tudi, da nič ni zares moje, vsi sledilci na socialnih omrežjih lahko izginejo, če socialno omrežje propade ali spremeni pravila, prav tako lahko izgubim svoj blog, če ne znam poskrbeti za varnost.

Kakšne vsebine tvoji bralci najraje berejo?

Čeprav gre za popotniški blog imajo bralci najraje vsebine, ki so pisane iz osebnega zornega kota. 20 najlepših kotičkov Malte je videti super ampak so precej neosebni, čeprav so moji najljubši kotički Malte. Veliko več odziva dobim, ko napišem, kakšni so odzivi ljudi, ko se jim predstavim in povem, da sem iz Slovenije in tako naprej.

Kaj si šteješ kot največji uspeh na področju bloganja?

Povabilo v Keralo v Indijo in selfi z ministrom za turizem (haha). Vsako leto turistična organizacija Kerale povabi 30 blogerjev na spoznavanje državice Kerale, je najbolj razvita država v Indiji in čisto drugačne od tipične Indije, kot jo po večini ljudje poznajo. Ah, pa da ne pozabim, v zadnjem mesecu sem iz nekaj sto ogledov prišla na 15 tisoč ogledov v zadnjih 30 dneh.

Foto: Osebni arhiv

Najboljša služba na svetu: stevardesa pri svetovno znani letalski družbi

8. 4. 2016adminIntervjuEmirates, letalska družba, Nina Puhek, stevardesa

Vsak dan drugo mesto, danes ena celina, jutri že na drugem koncu sveta, vsak dan novi ljudje in nenehno spreminjanje podnebnega okolja. Sliši se sanjsko! In Nina Puhek, ki je vse to doživela, pravi, da tudi je. Nina je namreč delala kot stevardesa pri svetovno znani letalski družbi Emirates in v dveh letih in pol obiskala kar 57 držav.

Kako postaneš stevardesa pri letalski družbi Emirates?

Prvi korak je zagotovo udeležba na Open Day-u, ki so objavljeni na tej povezavi. Večkrat letno so v Ljubljani in Mariboru, pa tudi pri naših sosedih so ti dnevi pogosti. Pogoji, ki ga mora interesent izpolnjevati je starost nad 21 let, dokončana srednja šola, višina vsaj 160 centimetrov, da se lahko v višino stegneš 212 centimetrov, znaš vsaj pogovorno angleščino in nimaš tetovaž, ki bi bili vidni izven uniforme. Moraš imeti tudi psihično in fizično kondicijo, da si kos nalogam stevardese.

Kako sta ti dve leti in pol pri Emiratih spremenili življenje?

To obdobje mi je razširilo obzorja in spoznalo s kulturami ter državami, o katerih sem pred tem le brala. Lahko rečem, da sem opravila s predsodki o ljudeh in da z lahkoto spakiram in tudi raziščem celo mesto v enodnevnem obisku.

Kako poteka povprečen delovni teden stevardese pri Emiratih?

Žal ni povprečnega. Urniki so tako raznoliki, kot so ljudje zaposleni pri Emiratih, ki prihajajo iz celega sveta. Vsak mesec te čaka nekaj novega in tako tudi vsak teden. Leti se v povprečju med 80 in 100 ur na mesec, kar je v mojem primeru pomenilo med šest do osem letov na mesec. Tako se je zgodilo na primer, da sem v enem tednu bila v New Yorku, Dubaju in Londonu.

Ali si že pred tem delom rada potovala?

Uh ja! Že starši so me zasvojili s tem, saj že od mojega otroštva nismo imeli obstanka in smo vedno izkoristili vse vikende, počitnice za raziskovanja in potovanja. Vedno sem sanjarila o potovanjih in ko sem prišla od kod, že načrtovala novo. Potovanja so bila glavni razlog za prijavo za delo stevardese.

Koliko držav si v času, ko si delala kot stevardesa obiskala?

Obiskala sem 57 držav.

Katera je nate naredila največji vtis?

Morda bi izpostavila Brazilijo, mesto Rio de Janeiro, zaradi tako raznolike pokrajine in odprtosti ljudi, vsepovsod se pleše, ljudje so nasmejani in prijetni.

Kako so videti obiski mest, ki so v bistvu v času službe?

Po prihodu posadke v hotel smo bili prosti od 24 ur do 72 ur, kar je pomenilo da si si ta čas organiziral po svojih željah. Dobili smo ‘žepnino’ oziroma dnevnice v lokalni valuti, ki smo jih lahko po lastni volji koristili. Vedno sem pred odhodom na let pregledala, kaj bi želela na destinaciji početi, na primer, kje spiti kavico, ali je bil to Safari, ogled sosednjega otočka, obisk sirotišnice ali šole, glavnih znamenitosti. Neverjetno je, koliko lahko vidiš, ko se dobro zorganiziraš – tudi 24 ur je dovolj za spanec, hrano in oglede.

Kako si se ob kratkih obiskih in nenehnem letenju navajala na jet-lag?

Vedno sem se držala le tega, da sem kjerkoli na svetu odšla spat zvečer, po lokalni uri oziroma, ko je bila tam noč. Raje sem si privoščila kratek počitek, power nap, in tako imela energijo za oglede in aktivnosti.

Kaj ti je bilo v tem obdobju najlepše?

Vse! Od tega, da je delo v angleščini in spoznaš na tisoče novih sodelavcev ter potnikov, ki imajo vsak svojo zanimivo zgodbo, do krajev ki sem jih obiskala v roku službe ali počitnic. Res krasno obdobje, ki ga za nič na svetu ne bi zamenjala in mi je dalo toliko, da sem neverjetno hvaležna za to priložnost. Najlepše pa je bilo seveda, da sva z možem iz počitnic na Sejšelih prinesla domov ‘spominček’ po imenu Val.

Je tudi kakšen minus dela, za katerega se res sliši, da je sanjsko?

To je v mojih očeh resnično najboljša služba na svetu. Nikjer drugje ne spoznaš praktično vseh kultur in narodnosti na enem mestu, hkrati prepotuješ svet in si za to še plačan! Stevardov in stevardes je pri Emiratih približno 20.000 in prihajajo iz več kot 160 držav sveta. Ker je Dubaj nekako center sveta in smo leteli skoraj povsod, so bili tudi potniki čisto vseh narodnosti. Slabost je le v tem, da si ločen od svojih bližnjih in da zaradi raznolikega urnika zamudiš veliko rojstnih dni, praznikov, tako da sem na primer svoj rojstni dan praznovala v Barceloni, božič v sirotišnici v Gani in novo leto v Dubaju.

Si se za vrnitev domov odločila sama ali ti je potekla pogodba?

Ja, odločila sem se sama, saj sem zanosila. Pogodba velja tri leta, ki jo lahko prekineš kadar želiš in tudi podaljšaš.

Kako si doživela vrnitev?

Domov sem se z veseljem vrnila, saj je bila nosečnost načrtovana in sem kot stevardesa izkusila več kot sem si le želela in pričakovala, tako da je bilo vse na mestu. Zame je bila in bo Ljubljana vedno dom, kamor z veseljem vračam, Slovenija pa je prelepa varna državica, ki nudi tako lepo naravo in udobno življenje.

Sledi Nini na njenem Instagramu: @fluffyprincess

Foto: Osebni arhiv

Tomaž Humar: prekolesaril sem svet!

8. 3. 2016Eva NatlačenIntervjuHumar, kolo, najmlajši prekolesaril svet, Slovenija, svetovni rekord, Tomaž

Tomaž Humar zagotovo ni običajen najstnik. Od nekdaj je rad raziskoval svet in preizkušal svoje zmožnosti. Že pri svojih 18-ih letih pa je pokazal, čigava kri se mu pretaka po žilah (je sin alpinista Tomaža Humarja, op.a.), ko je na družinskem dopustu v Mehiki čisto sam preplezal 5636 metrov visok vulkan Pico de Orizaba. Kadar gre za drzen podvig, ga ne ustavita ne sneg ne vročina. Tako si je po končani maturi zadal nov cilj.

Preberi več

Zvone Šeruga kot popotnik ostaja malo staromoden. »In tako naj tudi ostane«

25. 2. 2016adminIntervjuevolucija potovanj, popotnik, potovanja, Zvone Šeruga

Ko se popotnik Zvone Šeruga spominja potovanj pred obdobjem interneta, pametnih telefonov in navigacij, pravi: »Zvenel bom kot nostalgičen starec, ampak … ja, včasih je bilo vse drugače. Šmrc!«

Kam in kdaj ste se prvič odpravili, ko ste šli na počitnice brez staršev?

S starši na počitnice? He he, tega pa na kmetih nismo poznali. Poletja na njivah in v vinogradu pa s kravami na paši, nedelje pa za potokom ali na Krki. Šele ko sem pred štirimi desetletji (1974) prišel v Ljubljano študirat novinarstvo, sem vzbrstel. In si privoščil prvi potni list (zdaj je doma že petnajst polnih) ter prvo potovanje. V Trst, po kofe za mamo in kavbojke zame. Hja, do tja je takrat segala velika večina slovenskih potovanj. Očitno pa je mene prijelo bolj kot ostale, v letih za tem me je razneslo po vsem svetu: avtostop po Evropi, Severna Afrika, avtostop do Indije pa prek Sahare v Centralno Afriko, z ladjo do Paname in potem avtostop do Kanade … Tri desetletja in več je tega in to so bile malo bolj resne ture, kot to morda zdaj zveni.

Kako ste se, ko ste bili še popotniški začetnik, pripravljali na potovanja?

Saj se ni bilo kaj veliko pripravljati. Vodič Lonely planet še ni obstajal, internet se niti v fantazijah še ni nakazoval, tovrstne knjige in zemljevidi so bili bolj eksotika kot potrošna roba, vprašati pa tudi nisem imel koga. Mogoče Toma Križnarja, s katerim sva se takrat menda edina lotevala tovrstnih potovanj. Pač, določil sem si destinacijo, zaslužil denar – vse le iz lastnega žepa in že takrat sta me reševala fotografija, v kasnejših letih vse bolj novinarstvo, tudi študentski servis je bil uporabna stvar – in šel. Potovanje se je dogajalo spotoma, s pogovori, spraševanjem in z vedno znova novimi napakami. Zato pa je bila avantura precej bolj konkretna kot danes.

Včasih ste zaradi visokih cen letalskih kart na pot odšli z motorjem. Kdaj se je zgodil preskok na letalo? In kako so dostopnejše cene spremenile način vaših potovanj?

Motor sicer nikakor ni bila cenejša verzija, gotovo pa bolj enkratna in nora – sploh potovanje z motorjem okoli sveta, za kar sem porabil štiri leta, delal spotoma kot mornar, kmet, zidar … In nekako takrat, pred tremi desetletji, so letala cenovno že začenjala postajati vredna razmisleka – pred tem, se mi zdi, so z njimi potovali le direktorji in bogate vdove, navadni zemljani smo pa gledali, do kje lahko pridemo po tleh ali mogoče z ladjo. Afrika je na ta način še šla skozi in Azija, do Indije prav tako. Naprej, na Tajsko ali Bali … ha, to so bile pa sanjske destinacije, pred katerimi so se takrat, vsaj v revnemu socializmu, končale tudi poti velikih svetovnih popotnikov.

Z ženo Romano pred Sydneysko opero na poti okoli sveta, 1985.

Internet je prav tako močno spremenil način potovanj. Katero spremembo sami najbolj občutite?

Internet, satelitska navigacija, pametni telefoni, povezave vedno in povsod, pa še digitalno fotografijo in snemanje bi tukaj dodal … Ja, to so gotovo spremembe, ki še pred tremi desetletji niti v sanje niso nikomur segale, pred dvema so se nakazovale, danes so neločljivi del življenja in hudo uporabna zadeva na potovanjih. Kar je lepo in praktično, sem pa vseeno včasih ali celo pogosto nostalgičen. Večina današnjih popotnikov so le turisti z nahrbtniki. Kot na popkovino navezani na svoje igračke z zasloni in na avanture s poceni pivom, nočne žurke in stalno povezavo. Kar je tudi v najbolj popotniških hotelih smrt za pristne stike, pogovore, skupna doživetja – celo na potovanjih se vse premnogim življenje dogaja zgolj na zaslonih. In to je žalostno. Zvenel bom kot nostalgičen starec ampak … ja, včasih je bilo vse drugače. Šmrc!

Si na potovanja še vedno vzamete zemljevide in klasične vodiče?

Zemljevide gotovo, ekran pri načrtovanjih še vedno ne more zamenjati konkretne slike klasičnega zemljevida prek cele mize. Vodiče in leposlovne knjige pa si že nalagam na tablico. Ne, ker bi mi bilo bolj všeč – mi ni in temu se na silo navajam – temveč ker mi izdatno olajšajo nahrbtnik ali motor. Nekaj knjig pomeni tudi nekaj kilogramov (danes nepotrebne) prtljage.

Prvi motor v Afriki, leta 1978, skupaj s pigmejskimi lepoticami.

Ali na potovanjih uporabljate mobilne aplikacije, ki so namenjene popotnikom?

Ne – katere pa sploh obstajajo? Malo pa sem staromoden in naj tako tudi ostane.

Ste ekspert za črno Afriko. Če pomislite na svoje prvo potovanje v eno od afriških držav in zadnje. Kaj je največja razlika?

Uf, to je pa obširno vprašaje. Afrika se spreminja, gotovo – a spreminja se predvsem v mestih, z nebotičniki, dragimi avtomobili, mobiteli. Čeprav mobitele imajo pa tudi že po vaseh, menda res povsod. Mobilna telefonija je prepredla celotno celino, tudi večina glavnih cest je že asfaltiranih, sem pa vedno znova presenečen, koliko je še predelov s komajda kaj drugačnim življenjem po vaseh. Kolibe so še vedno iz blata in s strehami iz trav (a je vse več tudi grde pločevine), ljudje v raztrganih cunjah (in vse manj nekdanje naravne golote), vse več pa je žal tudi iztegnjenih rok. Ne zares iz potrebe, temveč ker smo jih s humanitarnimi organizacijami na čelu navadili na prosjačenje. Da, tega je pa kvečjemu več kot pred desetletji. In povsod rastejo šole. Še generacija, morda dve in Afrika mojih nekdanjih spominov bo povsem izginila. Recimo, da sem se rodil prepozno za avanture tistih prvih raziskovalcev neznanega sveta, še vedno pa dovolj zgodaj, da sem dobil za polno glavo in predale spominov, izkušenj, fotografij, zapisov, knjig. Da, čudovit čas za potovanja je bil to.

Foto: Osebni arhiv Zvoneta Šeruge

Katka in Mic sta internet našla tudi na Annapurni

17. 2. 2016adminIntervju552 dni po Aziji, evolucija potovanj, katka stojilkovski, mic malenšek, popotnika, potovanja, povsod je lepo

Ko se človek za 552 dni poda od doma, spozna, kaj v življenju res potrebuje.

Mlada popotnika Katja Stojilkovski Katka in Mic Malenšek pravita, da je povsod lepo. Zato sta prav tako poimenovala svoj blog, ki je nastal na začetku njune 552 dni dolge poti po Aziji. Od jeseni sta sicer že doma, a zdi se, da jima je ta življenjska izkušnja le še dala nov zagon in po njunih zapisih sodeč v domači dnevni sobi ne zdržita prav dolgo. Z njima, kot predstavnika mlajše generacije popotnikov, smo se pogovarjali o tem, kako sta začela potovati, kaj ima potovanja pomenijo in ali sploh kdaj v rokah držita zemljevid.

Kdaj sta Mic in Katka prvič odšla na potovanje brez spremstva staršev?

Iskreno, prepozno. Prioritete srednješolskih in začetka študentskih let so bile drugje in šele nekje v zgodnjih dvajsetih sva se vsak na svojem koncu pričela spogledovati s svetom. Moje prvo daljše potovanje je bilo v Indonezijo za dobra dva meseca, Katkino pa prav tako v tiste konce, in sicer na Bali za mesec dni. A ker nikoli za nič ni prepozno, bova tudi potovanja še dobro nadoknadila.

Kmalu potem, ko sta se spoznala sta se odločila za dolgo potovanje po Aziji. Kako so odločitev, da odpotujeta za več kot leto dni komentirali vajini bližnji?

Govoriti in sanjariti o eno leto in pol dolgem potovanju je eno, ko pa dejansko pustiš službo, odpoveš dopolnilo zdravstveno zavarovanje in izklopiš telefon … Takrat gre za res. Moji bližnji, tako starši, kot prijatelji, so že nekaj časa vedeli, da se odpravljam na pot. Malce težje je bilo pri Katki, ko je novico sporočila dobesedno iz danes na jutri. Kljub vsemu nikoli nisva naletala na neodobravanje. Prej na konstruktiven strah in pomisleke.

Nič ne koristi napotek gospoda, ki lahko za prenočišče zapravi 100 evrov in ga moti že, če toaletni papir ni troslojni.

Na več kot eno leto dolgem potovanju sta skorajda diplomirala iz pakiranja, kajne? Kaj človek na potovanju zares potrebuje?

Manj kot za vikend oddih v Poreču. Res. Sicer se potrebe izkristalizirajo šele po nekaj mesecih na poti, a dejstvo je, da sva od oblačil večinoma uporabljala le dve ali tri majice, kakšne dolge hlače, kratke hlače in kopalke ter natikače. Še brez brisače je včasih šlo. Seveda pa sva prostor v nahrbtniku zapolnila tudi z bedarijami, kot sta denimo dve ukuleli, Prešernove poezije, ogromen fotoaparat in vsi pripadajoči kabli pa še kaj … Nič ni hudega, če prinesemo preveč. Pač podarimo nekomu, ki to potrebuje.

Katere mobilne aplikacije vama na potovanju najbolj koristijo?

Za vsako državo se najde kopica brezplačnih aplikacij, ki olajšajo iskanje prenočišč, pravih avtobusov ali pa ponujajo kratek uvodni tečaj v pogovorni jezik. Predvsem sva se posluževala aplikacij, ki so jih sooblikovali popotniki najinega statusa. Torej tisti, ki so potovali z zelo omejenim budgetom. Kaj malo koristi napotek gospoda, ki lahko za prenočišče zapravi 100 evrov in ga moti že, če toaletni papir ni troslojni.

Katero aplikacijo na potovanju največkrat uporabljata?

Nedvomno nama je najbolj prav prišla aplikacija Wally, ki omogoča enostavno in vizualno privlačno beleženje stroškov. Za tako dolgo potovanje je namreč nujno, da zapravljanju posvetiš posebno pozornost. Vsak dan, vseh 552 dni na poti, sva beležila vse stroške. Do centa natančno. Ja, včasih nama je bilo res odveč, a zavoljo tega sva prav gotovo pridobila kakšen mesec ali dva na poti.

Ali na potovanje vzameta zemljevide in vodnike?

Ne. Če se morava posebej pripravit za kakšen podvig ali odročno destinacijo, potem to storiva, ko doseževa internet. In ta je dandanes že na vsakem koraku. Še na baznem taboru Annpurne na 4136 metrih ga imajo! Obstaja ogromno zgovornih strani, portalov in predvsem blogov, ki rešijo prav vsako popotniško zagonetko. Če potrebujeva zemljevid, ga dobiva na lokaciji sami.

Ali sta kdaj potovala s turistično agencijo?

Verjetno v času, ko še nisva okusila strasti popotniškega nahrbtnika. Se pa ne spomnim. Aha, čakaj. Novo leto v Budimpešti šteje?

Kaj vama pomenijo potovanja?

Nič več kot slikarju platno, kitaristu kitara ali čebelarju lipov drevored. Strast. Nekaj, skozi kar brez napora usmerjava najino kreativnost in preko česar navidez nekoristnemu dajeva ogromen pomen. Sončni zahodi. Slasten kokos. Prijatelj iz nepalskega gorovja. Pogled na pisan koralni greben. Tišina ob budističnem templju.

Kaj vaju na potovanjih najbolj pritegne?

Rada jeva. Rada se pogovarjava. Rada bereva. Zdi se mi, da ne potovanjih ne vlečeva ločnic med tem, kaj je kulinarika, kaj kultura, kaj predstavljajo ljudje. Nekako je vse v enem velikem omamno dišečem loncu, iz katerega zajemava z veliko leseno žlico.

Jutri bo, v sklopu člankov Evolucija potovanj, svoj pogled na potovanja predstavil izkušeni popotnik. Ne zamudite!

Katera država je na vaju v teh 552 dneh naredila najmočnejši vtis?

Sedaj, ko sva doma že skoraj pol leta, se največ pogovarjava o Indoneziji, Japonski, Indiji in Nepalu. Sodeč po tem, so nama te države najljubše, a težko je izločiti samo eno. Na koncu so se tudi meje med državami že zabrisale. Sva pa ugotovila, da se najbolje počutiva ob morju, pod palmami in objeta s koralnimi grebeni. To naju hkrati pomirja in navdaja z nepopisno količino ustvarjalne energije. Izberem eno? Indonezija.

Katera destinacija je naslednja na seznamu?

Se ravno odločava. Na srečo imava na najinem blogu Povsod je lepo partnerje, katerim sva sveto obljubila, da bova potovala do onemoglosti. Pa so sladke skrbi tukaj. Seznam je dolg. Spogledujeva se z Bližnjim Vzhodom, butičnimi destinacijami v Jugovzhodni Aziji in Severno Ameriko.

Kam si resnično želita iti, pa vesta, da za enkrat o tem lahko le sanjata?

Na Tokelau. Skromen otoček v južnem delu Tihega oceana. Še vedno ne veva, kako bi prišla do tja, saj so prevozi omejeni na nekaj podvigov letno, a upanje ostaja. Nekoč, nekje.

Foto: Povsod je lepo, http://www.povsodjelepo.com/