V današnjem intervjuju bomo zavandrali s Tino Zorman, ki jo je življenska pot ponesla v Jemen in kjer je našla to kar je iskala.

Kaj te je popeljalo v Jemen in kdaj si se odločila, da bo ta dežela postala tvoj dom?

V Jemen sem prvič prišla še v času pisanja dokotorske dizertacije, novembra 2003. Priložnost se je ponudila na hitro. Nekaj mesecev pred tem sem se začela zanimati za delo turistične vodnice pri eni izmed slovenskih turističnih agencij in ponudili so mi raziskovanje nove destinacije, ki bi jo kasneje prodajali.

Prvi obisk Jemna je bil sestavljen iz dveh delov, najprej skoraj štiritedensko raziskovanje dežele, potem pa čez nekaj dni vodenje skupine – čudovita 23-dnevna tura po celinskem Jemnu. V tistem času je bil obisk otoka Sokotre še zelo težak zaradi nedostopnosti (le en let tedensko) in zaradi praktično odsotne vsake turistične infrastrukture na otoku.

Že med pristajanjem aviona so me očarali številni prastari vulkani, med katerimi je stisnjeno mesto Sana’a. Prvi trenutki v Jemnu, ko je bil čas postnega meseca Ramadana, so bili surrealni. Hotel, kjer sva s kolegom prespala, je bil pravljična sanaanska hiška, možiček, ki nama odprl kot velikonosi škrat ovit v čudovito arabsko ruto… Prvi čaj v mafraju, zen ob glasovih muezzina, eni najbolj čarobnih trenutkov v Sani takrat in še danes, ko sončni zahod pričakam v mafraju katere izmed sanaanskih hiš. Preplavil me je nekakšen čudoviti mir, ki me ni zapustil niti na uličnem vrvežu, ki je v času Ramadana pred sončnim zahodom nepopisen. Težko izrazim te občutke, čutila sem, da je to tisto, kar sem iskala.

Čutila sem, da se od te dežele ne bo enostavno posloviti.

Prvo potovanje po deželi, prvo spoznavanje ljudi, prvo srečanje z jemensko mentaliteto, z načinom življenja, kjer preprosto si ti in nič drugega, me je navdušilo. Pred tem sem že veliko potovala, vendar nikoli nisem začutila česa podobnega. Nekaj mesecev po vrnitvi v Slovenijo, sem ponovno šla v Jemen in si pogledala še izjemen otok Sokotra. Čutila sem, da se od te dežele ne bo enostavno posloviti, poleg tega pa je v meni že dozorevala ideja, da s prijateljem narediva turistično agencijo. Jeseni sem se vrnila v Jemen in ostala več mesecev. Agencijo sva postavila, sledilo je intenzivno delo, vmes vodenje, vmes razočaranja, med vsem tem sem spoznala svojega bodočega moža. Takrat sem se z Jemnom že tako okužila, da o bivanju v Sloveniji nisem več razmišljala. Leta 2006 sva se poročila in jeseni začela ustvarjati svojo turistično agencijo Eternal Yemen. Prvi meseci dela so bili najbolj naporni, vmes sem veliko vodila, v meni pa je že rasla deklica Ranya. In tako smo se zasidrali v Jemnu. V Slovenijo sem se vračala vsako leto, nikoli nisem prekinila stikov, ampak sedaj Jemen čutim kot moj dom.

Kakšna je trenutna situacija v Jemnu?

Tega se ne da opisati na hitro. Kot je znano, je bil Jemen napaden 26.3. 2015 in od takrat je v Jemnu vojno stanje. Ne gre za državljansko vojno, ne gre za boj med suniti in šiiti. Jemen ni ogrožal nobene države in se ni vtikal v posle drugih držav. Iz vsega tega sledi, da ni bilo nobenega razloga, po katerem bi bilo treba Jemen kaznovati in ga napasti.

Jemen je bil preprosto napaden. Na območju Jemna se odvija agresija, ena najbolj nepravičnih agresij. Takoj, ko to izrečem, pomislim koliko podobnih agresij se dogaja po svetu, recimo samo v Afriki…

26. marca 2015 je Savdska Arabija s koalicijo arabskih držav napadla Jemen. Uraden vzrok je bil ustoličenje legitimne vlade, katero so skušali vreči uporniki s severnega dela dežele – ti uporniki naj bi bili trn v peti Savdski Arabiji, ker so predstavniki šiitov, podpiral pa naj bi jih Iran. Vse to pa so le poskusi opravičevanja agresije.

Gre za večje stvari, gre za geostrateško politiko velesil, za obvladovanje naravnih virov, ki so v Jemnu (ogromne zaloge nafte in zemeljskega plina) in za njegovo pomembno strateško lego, saj leži ob prelivu Bab al Mandab, ki povezuje Rdeče morje z Adenskim zalivom. Resnica je, da želi Savdska Arabija v Jemnu marionetno vlado, ki bi delala po ukazih Riada, da bi lahko profitirala od jemenskih naravnih bogastev in da bi lahko preko Hadramawta zgradila naftovode in plinovode do Arabskega morja, od koder vodijo poti v celo Azijo.  Savdska Arabija pa odločitev ne sprejema sama. Vsi veste kdo ščiti to jemensko severno sosedo.  O vsem tem bi se lahko pisalo veliko, ampak važno je, kar želim povedati ljudem, je to, da tu ne gre za jemensko vojno, tu ni državljanske vojne, ampak čisto agresijo tujih držav nad Jemnom zaradi ekonomskih interesov.

In posledice te agresije so nepopisljive, totalna humanitarna katastrofa na vseh nivojih. Zbombardirana je vsa infrastruktura: pristanišča, letališča, mostovi, ministrstva, tovarne, premnoge bolnišnice in šole. V napadih je bilo uničenih tudi ogromno hiš, blokov, kjer so živeli preprosti civilisti. Da je namen zgolj ubijanje je bilo jasno videti, ko so bombardirali velike šotore, pod katerimi se dogajajo poroke, ko so bombardirali bolnišnice, begunske kampe, tržnice opoldne, ko so polne ljudi.

Ker je od prvega dne agresije, Savdska Arabija uvedla tudi ekonomsko in humanitarno blokado Jemna, je onemogočena dostava hrane, zdravil in vsake pomoči. V zadnjih mesecih vsake toliko časa v deželo spustijo avion ali ladjo s pomočjo, vendar to pokrije približno 5% potreb v tistih dneh, vse vnaprej pa je spet pomanjkanje.

Bombe so zadele tudi 26 zgodovinskih spomenikov.

80 % ljudi je lačnih, bojim se pomisliti kak odstotek jih dejansko strada. Dojenčki umirajo zaradi podhranjenosti, kronični bolniki (naprimer ljudje z obolenji ledvic, diabetesom), bolniki s težkimi bolezmi, kot je rak, umirajo z velik hitrostjo, ker ni zdravil. Elektrike že eno leto sploh ni (z izjemo nekaj zadnjih dni, ko se ponekod pojavi za nekaj minut dnevno), ljudje smo na to precej navajeni in mnogi imajo generatorje – ampak tudi generator ne pomaga, če nimaš bencina ali dizla. Zato so ljudje začeli uporabljati sončne celice in Sanaa je v tem pogledu morda najbolj ekološka prestolnica (3 milijone ljudi) na svetu, v celoti na sončni energiji.

Navsezadnje moram omeniti, da so bombe zadele tudi 26 zgodovinskih spomenikov, med njimi muzej v Taizzu, Adenu, Dhamarju,  trdnjavo v Taizzu, tempelj v Baraquishu in Maribu in ogromno zgodovinskih točk na severu Jemna. Določene stvari se bo dalo popraviti, določenih nikoli. Škoda je neopisljiva.

Katere kotičke v Jemnu si po navadi priporočala gostom, da jih ne smejo zamuditi?

STARA SANA’A: Noben obiskovalec Jemna ne bi smel spustiti glavnega mesta Sana’a, četudi je njegov cilj naprimer samo otok Sokotra. Sano preprosto moraš obiskati. Že star pregovor pravi, da to mesto v življenju moraš enkrat videti, pa naj bo pot do njega še tako dolga.

Staro mestno jedro, poimenovano kar “stara Sana”, ali po arabsko “Sana’a al qadima”, je arhitekturni biser, ki ga odlikujejo 4-6 nadstropne stavbe zgrajene iz opek, okrašene z edinstvenimi ornamenti iz gipsa in barvnimi linami za svetlobo. Prav vsaka hiša je unikat. Vzpon na eno izmed sanaanskih hiš v času pred sončnim zahodom in pričakanje zahoda na vrhu, ko se preko cele Sane razpne čudoviti preplet melodičnih glasov imamov, ko zakličejo AllahuAkbar, je nekaj čarobnega.

Posebno doživetje je obisk tržnice v starem mestu, kjer je moč  videti obrtnike vseh vrst, prodajalce vsega kar domačini potrebujejo za življenje. Po zraku se vije vonj začimb, dišav, kadila, sveže pražene kave. Vsepovsod je vrvež, vendar je to prijazen vrvež. Pravzaprav se na tržnici obiskovalci znajdejo v nekem drugem časovnem obdobju, domačini v tradicionalnih oblačilih so kot iz muzeja na prostem; na določenih ulicah z obrtniki se ti zadzi, da si v katerem drugem stoletju. Nič ni nevarnega, ljudje so komunikativni, mnogi ti ponujajo svoje izdelke, vendar niso nadležni. Turisti vedno omenijo kako fino je v Jemnu, ko te ne oblegajo prodajalci na način kot v drugih arabskih državah.

SOKOTRA: V zadnjem času je magnet za turiste edinstven otok Sokotra, ki je prav gotovo eden najbolj nenavadnih končkov sveta. Zaradi nenavadnih rastlin, ki so se oblikovale v tem izoliranem okolju, pozabljenem od ostalega sveta in jih ne moremo najti nikjer drugje, velja za eno naravnih čudes sveta. Poleg tega je otok raj za ljubitelje samotnih plaž, za ljubitelje pohodov, za botanike, geologe in za vsakogar, ki uživa v čudoviti naravi in mu ni mar za hotelsko udobje. Večina obiskovalcev otoka se odloči za avanturistično varianto, s taborjenjem po otoku, kar omogoča tudi najlepše doživljanje otoka. Sončni vzhodi in zahodi v edinstvenem okolju so neprecenljivi in prav vsak dan ponuja drugačen tip nenavadne pokrajine.  Vseeno pa otok lahko obiščejo tudi tisti, ki želijo prespati v hotelu, le izbire ni velike; na otoku je namreč en lep in drag hotel in dva slabša hotela. V naši agenciji organiziramo ture tako za ene kot za druge, pa tudi za VIP goste, ki imajo včasih res posebne zahteve.

JEMENSKE GORE: Jemen ima številne gorske pokrajine, ki se med seboj razlikujejo po tipu gora in kamenin, po rastju, po klimatskih pogojih in seveda po arhitekturi. Težko je reči katera je najlepša. Vsekakor pa so gore, ki so bližje prestolnici bolj aktualne in zato, če je le možno, ljudem priporočamo skok v gore, pa kakšen treking – če imajo malo časa to najlaže naredijo v haraških gorah blizu Sane. V gorah pridejo v stik s prvobitnim življenjem, s prebivalci, povezanimi v plemena in tako lahko obiskovalci spoznajo plemenske običaje, način življenja, način razsojevanja, lokalne plese in podobno. Če imajo srečo, so povabljeni na kakšno poroko ali pa gredo na skupno žvečenje kata ob posebni priložnosti, kot je rojstvo otroka ali prihod iz Meke. Predvsem pa se lahko naužijejo res domače jemenske hrane, kajti restavracij v teh predelih ni ravno dosti, če je sploh kakšna.

Meni osebno je zelo blizu POGORJE BURRA, ki se svojim ozkim grebenom in ostrimi vrhovi zarezuje v modro jemensko nebo. In na najbolj odročnih predelih stoijijo mini gradovi, hiše Jemencev. Pod goro Burra se na vse strani odpira ravnica. Le mislimo si lahko kakšne so morale biti razmere spodaj, da so se prebivalci zatekli tako visoko. To so predeli, v katerih koze srečaš s pohodnimi palicami, vitke domačinke pa nosijo vodo v plastenkah po več sto višinskih metrov visoko v vas.

PUŠČAVA IN HADRAMAWT: Če varnostne razmere to dovoljujejo, vsekakor priporočamo obisk puščave, ki je prvinska in divja in pa obisk vzhodnega dela države, sistema dolin Hadramawt. Predstavljajte si rahlo valovito lunino pokrajino, praktično popolnoma golo, kjer pa ni težko najti fosilov. V to kamnito planoto se zarezujejo doline, sprva nizke, potem pa do 300 m globoke in pogled v nedrje teh dolin je tako čarobnen, da obiskovalci včasih zajokajo. Od sreče, da lahko vidijo kaj tako nenavadnega. Iz blata zgrajene hiške, morda prevlečene z belo barvo, dekorirane s pisanimi vzorci, prebivalci kot izpred nekaj stoletij. Gremo na obisk v vasico, od koder prihaja družina Bin Laden in se naigramo domin z domačini.

Kaj imata Jemen in Slovenija skupnega in kaj je tisto, kar državi tako zelo razlikuje?

Najbolj očitna razlika je to, da je zunanji svet v Jemnu predvsem moški svet, medtem ko se dekleta ne izpostavljajo in njihovo sicer zelo pestro družabno življenje, poteka znotraj hiš, oziroma tam, kjer jih moške oči ne vidijo. Zaradi tega imajo mnogi pri nas veliko predsodkov glede jemenskih žensk. Pa vendar bi morali razumeti drugače.  Jemenske ženske večinoma ne hodijo v službe, vendar v celoti skrbijo za gospodinjstvo: skrb za otroke, kuhanje, pranje, čiščenje. Po kosilu in opravljeni popoldanski molitvi pa so proste, kar pomeni, da imajo od približno treh popoldne čas za druženje s prijateljicami in sorodnicami. Ne hodijo ven po nakupih, ne ukvarjajo se z administracijo, ne iščejo si službe in nimajo psihičnega stresa zaradi službe.  Od kod pride denar, ni njihova skrb, temveč moževa. Slovenske ženske imajo službe, mnoge gradijo kariero, so mamice, opravljajo gospodinjska opravila, povrh vsega morajo biti še fit. Zdaj naj vsak sam presodi kdo je v boljšem položaju ali kdo je pod večjim stresom. Najbrž pravega odgovora ni, ker stvari gledamo iz različnih zornih kotov – z različnimi ozadji, življenjskimi prepričanji in ambicijami. Prav pa je, da se zavedamo, da naše mnenje ni nujno pravilno.

V Jemnu je v vse stvari vpletena vera. Pri nas so ljudje v različnih regijah in v različnih urbanih okoljih različno verni, vseeno pa je vera ločena od ostalega življenja.

Jemenci so zelo navezani na svoje družine, več generacij živi skupaj, medtem ko bi v Sloveniji vsak živel na svoje, ogromno stanovanj pri nas ima le po enega stanovalca. Naš način življenja je seveda neprimerno dražji.  Ko v Jemnu živijo družine skupaj, prihranijo pri hrani, pri stanarini, vedno je nekdo, ki skrbi za starejše in nekdo, ki skrbi za otroke. Ko se pojavi problem, niso sami, vedno je ob njih družina. Glede na ekonomsko situacijo je njihova povezanost prav ključna za preživetje. Ampak, če samo malo pomislimo, kako je bilo pri nas pred recimo 70 leti, vidimo da je bilo podobno. To pomeni, da smo mi le v času naprej, sicer ni posebnih razlik. In ravno to je glavna lastnost Jemna, da živijo zelo tradicionalno, navkljub vsem modernitetam, ki pridejo v državo.

Ko se pojavi problem, niso sami, vedno je ob njih družina.

Medtem ko Slovenci (in ostali Evropejci) varčujemo, imamo razne pokojninske in druge sheme, nas skrbi za prihodnost, Jemenci ne razmišljajo o tem, temveč živijo za danes. Prihodnost je v božjih rokah. Ta način življenja pa ni povezan le z vero, temveč tudi z burno zgodovino Jemencev, polno vojn ali manjših spopadov. Prav zato so se naučili živeti ta trenutek in sedaj. Zavedajo se, da ni nič samoumevno, zato so veseli, če imajo osnovne stvari: zdravje, družino, otroke, delo za preživetje. Če imajo to, so srečni.

Jemenci niso navezani na materialne stvari, za razliko od premnogih Slovencev. V Sloveniji je konzumerstvo v porastu, ne vem kdaj se bo to umirilo. V Jemnu je nekaj stvari, ki so statusni simboli, kot npr. avto ali kvaliteta jambiye (zakrivljenega noža).  Vse ostalo ni pomembno, mislim da prav zato, ker so tako pogosto izkusili kako je izgubiti vse, se prisiljeno izseliti, izgubiti družinske člane.  Ko pa imajo nekaj več, to z veseljem zapravijo zase, si privoščijo. Če gredo na potovanje, ne varčujejo na poti, ne preiščejo množice hotelov, da bi bilo kar ceneje.

Jemenci imajo zelo močan nacionalni ponos, kar ne bi mogla reči za Slovence.

V današnjem času, ko je v Sloveniji vse polno afer, umazanosti politike ipd, vidim, da so stvari zelo podobne kot v Jemnu, le da so pri nas zavite v celofan z imenom Evropa in so zato bolj zakrite.

Kaj je po navadi obiskovalce Jemna najbolj presenetilo in očaralo?

Jemen nikogar ne pusti ravnodušnega. Prav vsak v deželi najde kaj, kar ga očara, tudi najbolj zahtevni gostje. Vseeno lahko izpostavim  nekaj stvari, katere turiste najbolj očarajo: ljudje, prečudovita narava in arhitektura ter edinstvenost otoka Sokotra.

Obiskovalci Jemna so vedno najbolj navdušeni nad vsesplošno prijaznim jemenskim narodom. Ne gre le za “welcome” na vsakem koraku ali za nasmehe in povabila na kosilo, na čaj, kjerkoli si, ne gre le za ponujanje narkotične rastline qat. Gre za nenarejeno prijaznost, ki jo izžarevajo, za veselje, ko srečajo tujega človeka, za veselje, ko se lahko s kom pogovarjajo, za spontano igrivost, ko se igrajo z otrokom, katerega prvič vidijo, za veselje ženina ali neveste, ko se nenapovedani tujci pojavijo na njihovi poroki, za srečo v očeh, ki jo vidiš, ko sprejmeš njihovo povabilo, da vstopiš v njihov dom.

Gre za njihovo brezkompromisnost, ko je treba braniti čast, gre za njihov pogum, ko je treba braniti domovino, gre za njihovo sprejemanje usode, ki jih neštetokrat tepe, gre za njihovo ljubezen do rodne zemlje, gre za nek notranji ponos, ki ga imajo in raje umrejo, kot da se ponižajo.

Gre za njihovo notranjo moč, za tradicijo, ki jo nosijo v sebi in je ne morejo pregnati niti vse novodobnosti, ki so prišle v deželo. Vse to obstaja, uporabijo če želijo, vendar to ne bo zmotilo njihovih navad. Mi si lahko mislimo karkoli, mi lahko kritiziramo in jim dopovedujemo, da nekaj ni prav in oni vse to poslušajo, slišijo in spustijo naprej. Na nek meditativen način. Če jim je všeč, to privzamejo, če ne, pač ne. In zato se nikomur ne opravičujejo, zato nimajo slabe vesti, mirno vodijo svoje življenje naprej. Je to trmoglavost, je to trdoglavost? Ali je to moč naroda, povezanost s svojimi koreninami? Kdor ima močne korenine, ne propade hitro in zato se za Jemence ni treba bati.

Delujejo skupinsko, ne posamično. Vse je naše, ne moje, tudi doma, glede hrane ali oblačil. Če nekdo v družini nekaj zna, tega ni treba znati ostalim članom, oni obvladajo kaj drugega. Skupinska energija, skupinsko reševanje problemov, plemenska povezanost, vse to navdušuje ljudi.

Težka zgodovina Jemna, polna vojn, je oblikovala njihov karakter, hkrati pa je ljudi naučila o minljivosti vsega in da je treba biti hvaležen za vsak trenutek, ko si na tem svetu. Nič ni samoumevno. Komur se rodi zdrav otrok, se preprosto zahvali bogu, kajti zdravje ni samoumevno, tega se zavedajo. V bistvu je vse tako preprosto, čar je v tem, da je tako vedno bilo in se tega niso pozabili zavedati. Zdi se, kot da smo v Evropi v rastoči blaginji pozabili na osnovne vrednote in ljudje iščejo vedno nove in nove izzive, da bi se zapolnili, da bi bili srečni. V bistvu pa se to nikoli ne neha in srečo vedno iščejo. Oni pa se je zavedajo. Za naše pojme imajo morda statično življenje, pa vendar je kljub revščini povprečen Jemenec morda bolj srečen od povprečnega Slovenca.

Vse je naše, ne moje, tudi doma, glede hrane ali oblačil. Če nekdo v družini nekaj zna, tega ni treba znati ostalim članom, oni obvladajo kaj drugega.

Enkratna in raznolika narava z unikatno arhitekturo, smiselno postavljeno v prostor: Jemen je pravzaprav paleta čudovitih pokrajin, od različnih tipov gora, kjer živijo plemenski možje, do živahnih mest Taizz in Aden, do vroče ravnice ob Rdečem morju, ki je prava “Afrika”, do puščave s vojimi beduini, do vročega Hadramawta, lunine pokrajine s prečudovitimi vadiji, kjer se življenje odvija počasi, mnogo počasneje kot v živahni Sani, kjer najdeš ljudi s celega sveta. Južna obala skriva prečudovite plaže, ki čakajo na boljše čase, ko jih bodo obiskovali turisti. Seveda je pa nekaj čisto svoje, čisto posebnega otok Sokotra.

Pravljične prarastline, ki se nahajajo predvsem na otoku Sokotra. Gre resnično za prarastline, ki so sicer izumrle drugod po svetu. Zaradi izoliranosti, pa so se iz njih razvile nove nenavadne rastline. Zato je otok Sokotra raj za botanike in biologe; pa ne samo za njih, temveč tudi za geologe, speleologe (na otoku je veliko kraških jam). Ker imajo čisto poseben jezik, ki je zelo podoben starim, že izumrlim južnoarabskim jezikom, je to prav poseben izziv tudi za jezikoslovce. Zaradi zelo raznolike in prečudovite narave, zaradi čudovitih neokrnjenih plaž, pa je magnet za vsakogar, ki ima rad naravo, predvsem pa za tiste, ki želijo uiti masovnemu turizmu. Svoj raj so na Sokotri in arhipelagu našli tudi potapljači in pa ribiči, tisti za pravi hard fishing.

Kakšna hrana je na jedilniku v Jemnu?

Z nekaj besedami bi jo lahko opisala kot preprosto, zdravo, polno super živil, vsekakor pa ni zelo pestra.

Za zajtrk in za večerjo Jemenci najraje jedo FASULIYE: nekakšen prebranac, izredno okusen, z več ali manj omake in čudovitimi začimbami med katerimi prevladuje kumin. Lahko ga pripraviš iz vsake vrste fižola ali boba. Pogosto jedo umešana jajca BEYTH, pripravljena s čebulo, paradižnikom in seveda nepogrešljivo mešanico začimb.

Vse to obvezno spremlja okusna omakica, imenovana SAHAUK, narejena iz paradižnika, ki je najboljša, kadar paradižnik speštaš s kamnom, na kamniti plošči, kot so to počeli včasih. Lahko dodaš še sveži sir, peteršilj, morda česen ali feferon, pač po želji.

Zraven jedo okusen jemenski kruh. Pravzaprav so jemenci pravi mojstri kruha. Pri moževi družini delajo velike, okrogle, 1 cm debele kruhe HOBS –kot v vsaki hiši. Pogosto mama naredi vzhajanko HAMIRO, včasih trše kruhke DAMOL, včasih kruh iz lečine moke BILSEN , včasih hlebčke KUDAM. V trgovini prodajajo RUTI-paličast kruh. Turisti pa si najbolj zapomnijo kruh, ki spominja na ogromne velike palačinke iz listnatega testa, imenovan RASHUSH. Skratka možnosti je veliko, vsak ima drugačen okus.

Najpomembnejši obrok dneva pa je vsekakor kosilo. To pa zato, ker popoldne žvečijo kat, rahlo narkotično rastlino in učinek žvečenja ne bo popoln ali dober, če boš žvečil na prazen želodec. Ker želijo čimprej žvečiti, je v mnogih družinah kosilo zelo zgodaj, že ob pol dvanajstih. Obvezen del vsakega kosila so RIŽ, omaka SAHAUK, TABEEH (krompir kuhan v paradižnikovi omaki) in SALTA. Salta je kot nekakšna enolončnica, narejena v kamniti posodi, ki jo do vročega segrejemo, dodamo krompir, okro ali kako drugo zelenjavo (pogosto dodajo veliko drobnjaka in zelišč), zalijemo z juho, dodamo pekočo omakico, čez pa damo peno, narejeno iz začimbe grško seno: HELBA. To se potem uživa tako, da košček kruha pomočiš v to mešanico in zaužiješ. Salta je torej tipično jemenska jed, ki jo je lahko jedo tri osebe ali pa deset eseb. Količina je ista, le kruha pojedo več.

Kdor si lahko privošči meso, je na meniju kosila kuhan ali pečen piščanec, lahko tudi govedina ali ovčka.

Večina družin pa še vedno dela tipične, stare jedi, na osnovi žitaric, ki so jih uživali v preteklosti, ko še niso uvažali riža, konzerviranega fižola ipd. ASEED je močnata jed, po okusu spominja na žgance, le da je vse skupaj masa in ne kroglice. Jedo ga lahko z juho, medom ali kislim mlekom. Pogosto jedo tudi kuhano proso HAREESH, ki je najboljši prav, ko ga pomakaš v mešanico medu in gheeja. Zelo močna jed je SOUSSY, narejeno iz veliko jajc, maščobe in testa za kruh. Osvežilna jed je SHAFOOT, kjer gre za nekaj velikih palačink, ki jih namočijo v jogurt, kislo mleko, ali mešanico jogurta in mleka, v katero umešajo različna zelišča in začimbe.

Kako si se kot ženska vključila v okolje in vsakodnevno življenje?

S tem nisem nikoli imela problemov. V deželo sem prišla preko turizma, kot vodnica, kar je pomenilo, da imam glavno besedo na turah, seveda v sodelovanju z glavnim voznikom in/ali lokalnim vodičem. Tu je bilo potrebno ujeti pravo mero, da sem lahko imela avtoriteto, nisem pa izpodbijala njihovega ponosa in ugleda. Včasih je prišlo do konfliktnih situacij, vendar nikoli do večjih. Probleme sem skušala takoj razčistiti, najbolj sovražim laži in od ljudi, ki so o meni širili neresnice sem se umaknila. Kasneje, ko sem večji del dela bila v sami organizacij, v agenciji in ne več toliko na turah, sem se vsemu temu več ali manj izognila, kajti stvari s šoferji, vodiči je urejal mož ali drugi sodelavci.

V moževo družino sem še pred poroko prišla kot moževa sodelavka. Večkrat so me povabili na kosilo, kasneje pa je moja tašča, ki je zlata ženska, vztrajala, da sem tam tudi na večerji. Tako so me že precej spoznali, predno sva se z Waleedom odločila, da se poročiva. To so sprejeli mirno, posebnih pogajanj ni bilo treba, saj je mojemu možu umrl oče, moj mož pa je bil potem najstarejši v družini. Seveda je moral “na zagovor” k stricem, vendar jih je postavil pred dejstvo in so to morali sprejeti.

Z možem sva spontano začela živeti precej podobno kot bi v Sloveniji.

Jemenskega družabnega življenja se udeležujem toliko, kolikor mi paše in kolikor mi dopušča čas. Na ženska srečanja ne hodim pogosto, včasih pa vendarle. Prav tako ne žvečim pogosto kata z možem in prijatelji – razen takrat ko žvečimo s šoferji in vodiči – pred turami, takrat ob katu predelamo vse detajle bodočih potovanj.

Z možem sva spontano začela živeti precej podobno kot bi v Sloveniji. Jaz se vozim po svojih opravkih s svojim avtom, srečujem turiste, svoje prijatelje in prijateljice, grem delat na računalnik v internet cafeje (ker je elektrika). On gre z drugim avtom po svojih opravkih. Včasih žvečiva kat skupaj, večinoma pa ne. Vseeno pa so njegova žvečenja s prijatelji krajša kot bi morda bila, če bi bila jaz Jemenka – nekako ob šestih smo vsi doma in se družimo.

Vse skupaj ne bi bilo mogoče, če moževa družina ne bi bila, kot je: izjemno tolerantna. Oni so vsi zelo verni, vendar je to vera, ki jo imajo v srcu in je ne vsiljujejo drugim. Nikoli ne komentirajo mojega načina oblačenja in obnašanja in mi ničesar ne vsiljujejo. Seveda spoštujem določena pravila, kot na primer, da imam pokrito telo, da na primer ne nosim prekratkih majic ipd. Ni mi treba pokrivati las, tega od mene niso nikoli zahtevali. Ruto uporabljam kot modni dodatek, okoli vratu, včasih pa si jo zavežem na glavo, vedar na svoj način.

Tako, da lahko v Jemnu žvim na način, ki ni tako zelo drugačen od Evrope, vsekakor je to način, ki mi ustreza in se v njem dobro počutim, to je glavno.

Ali načrtuješ odhod nazaj v Jemen?

Vsekakor. Kot sem že omenila, se sedaj bolj doma čutim v Jemnu. Trenutno smo v Sloveniji toliko časa le zaradi vojne, sicer pridemo za mesec ali dva, med poletjem. Naš dom je tam, kužek, hiša, avti, knjige, vse kar pač imaš. V Slovenijo smo prišli z računalnikom, nekaj Ranyinimi učbeniki in oblačili. Vse otroške stvari, ki jih nismo vzeli, so sedaj premajhne.

Pogrešamo tamkajšnji način življenja, umirjenost, ignoriranje skrbi zaradi malenkosti. Kljub temu, da je v deželi sto stvari, ki gredo narobe, je magija dežele tista, ki prevlada. V Jemnu se vsi znajdemo na različne načine. Marsikdaj, ko sem v Jemnu, si rečem, če bi bila v Sloveniji, bi pa počela to in ono. Ko pa sem tu, se itak mnogih teh planov ali misli ne lotim. Torej je pogrešanje bolj igra uma, ki nam nagaja. Ko veš, da je neka stvar dosegljiva, te ne zanima več. Ko si v Jemnu in se ti zdi nedosegljiva, si je želiš. Skozi leta sem to ugotovila in tako mnogih stvari v Jemnu ne pogrešam več.

Po enem letu šolanja v Sloveniji, pa priznam, da sem pričakovala več.

Ko sta otroka hodila v jemenske šole z bodisi angleškim ali ameriškim programom, sem našla te in one napake, ampak na splošno je bilo v redu. Po enem letu šolanja v Sloveniji, pa priznam, da sem pričakovala več. V Sloveniji je večji poudarek na detajlih, v Jemnu na širini. Najbolj me je motilo dejstvo, da deklica v tretjem razredu ni imela tujega jezika. Halo, pa kje živimo? V Jemnu jemenska šola z angleškim sistemom poučuje vse predmete v angleščini, poleg tega imajo tri predmete v arabščini, zraven imajo pa na eni šoli kitajščino, na drugi francoščino. V 1. razredu in tudi že v KG2-kot mala šola. In to ni nič težkega. Če otrok posluša od majhnega in ogromno fraz in besed dobi skozi pesmice, me ne bo nihče prepričal, da je to za otroka naporno. Pri svojima otrokoma sem videla, da sploh ni nič naporno, ampak sta bila nad tem navdušena. Prav žal mi je za šolsko leto v Sloveniji brez angleščine, fantek jo je sicer imel (na nekem nizkem nivpoju), deklico smo pa vpisali na nek tečaj za 300 evrov, ki pa ni bil vreden tega denarja (glede na resource, ki obstajajo, bi v okviru šole lahko otroci dosegli mnogo več).

V Jemnu otroci nimajo na voljo 30 dejavnosti, jih imajo le nekaj, ampak kvaliteta pri le teh je dobra. Sana’a je veliko mesto, kosmopolitansko mesto, vse živo se najde, le informacije niso takoj pri roki. Povprašati moraš naokoli, pa potem marsikaj najdeš.

Tudi če izgubiš svoj stalni posel, kot smo imeli mi turizem, še vedno lahko počneš s svojimi znanji to in ono. Pri ogromni brezposelnosti, ki jo Jemen ima, ljudi ne omejujeo s predpisi, za preživetje jim dovolijo, da na primer na cesti prodajajo stvari, da služijo z majhnimi uslugami itd. In tako večina lahko preživi, pa še ljudje si medseboj zelo pomagajo.

Foto: Tina Zorman