Že leto in pol ustvarjata blog in Instagram profil s skoraj 50 tisoč sledilci, s katerima tudi služita. Obožujeta fotografijo in se zbujata pred sončnim vzhodom, da imata lahko kraje samo zase ali pa iščeta skrite kotičke brez množic turistov. Kaj sta nam zaupala o svoji neskončni dogodivščini po svetu?
Sem Nika iz Velenja. Popotništvo imam praktično zapisano v DNK-ju, saj sta starša velika popotnika in sta to strast prenesla tudi name. S fantom Žigo sva vedno veliko potovala, lani pa sva pustila službi z namenom, da se lahko več posvečava temu, kar imava najraje. Sva ponosna skrbnika najboljše psičke na svetu. Obožujem živali in sem zato veganka. Avanturistka, ki si polni baterije z meditacijo in jogo. Po izobrazbi sem finančnica in sem delala na področju M&A. Sedaj pa sem pripovedovalka zgodb na Instagramu in blogu.
Ravno na poti iz Južnega na Severni otok Nove Zelandije. Loungi na letališčih so zadnje čase prostor, kjer opraviva največ dela.
Zadnje leto 100%. Preden sva pustila službi, pa sva si privoščila na leto dve daljši potovanji in nekaj krajših evropskih.

Greva kamor si želiva iti, kamor naju najbolj vleče, ko planirava. Imava bucketlist. Veliko vlogo igrajo seveda sušna/deževna obdobja, razni prazniki, ki se jih želiva udeležiti ali izogniti. Sama obožujem načrtovanje potovanja, skoraj toliko kot potovanje samo!
Roadtrip po zahodu ZDA, ki je bil najino prvo skupno pravo daljše potovanje.
Blog AndSheXplores.com je zaživel pred letom in pol, zaradi poziva sledilcem na Instagramu, da jim povem kaj več o sebi, o najinih potovanjih. Tako je precej lažje deliti, kaj vse sva obiskala z nasveti in triki, kako in kdaj obiskati določeno destinacijo. Na Instagramu še vedno prejemam na stotine sporočil sledilcev o kraju, hotelu ali dejavnosti na sliki, kar jim sedaj najlažje odgovorim z blogom.

Pravzaprav gre za objavo v slovenščini, o tem, kaj vse lahko gre na potovanju narobe (tukaj)! Seveda že pripravljava tudi prevod v angleščino.
Kje? (smeh). Doma nisva videla že od novega leta, ob vrnitvi pa bova namenila čas družini in prijateljem.
Imava nekaj prihrankov, sicer pa delava s turističnimi agencijami, hoteli, restavracijami in ostalimi, zaradi katerih ne plačujeva za potovanja, oziroma naju ti plačajo, da delava z njimi in jih nato predstaviva sledilcem in bralcem. Sva zelo selektivna, s kom sodelujeva, saj želiva ostati avtentična in nama je pomembno, da znamke, ki jih predstavljava, delijo tudi najina načela. Največ služiva z Instagramom, ki je najin primarni kanal in ga dopolnjujeva z blogom.

Ko to delaš dovolj dobro, da želijo podjetja sodelovati s tabo. Lahko pa povem, da je bloganje bolj naporno delo, kot pa sedeti vsak dan 12 ur v pisarni in preverjati modele v excelu, saj se delo nikoli ne konča. Je kot upravljanje svojega časopisa, samo da si za vse sam – urednik, avtor, fotograf, idejni vodja, marketing, stiki z javnostjo, prodajnik, itd.
Prevladujejo tujci, Slovenci pa so nekako najbolj zvesti bralci, ki jih je v zadnjem letu vedno več, zato sva se odločila za občasne objave tudi v slovenščini.
Doma v Evropi, v Sloveniji, ker je dom. Sicer se pa s časom hitro navadiš, da vsak kraj hitro postane dom. Hotelska soba v bližini letališča za eno noč, glamping sredi ničesar na Šrilanki, najljubša restavracija na Baliju, največkrat obiskan lounge v Bangkoku. In vsakič, ko se vrneš, se ga veseliš, kot da bi prišel domov.

Ja seveda, brez tega ne gre in so včasih najboljši del potovanja! Najbolj se razumem z Američani, zaradi njihove odprtosti in pristopa, navdušena pa sva tudi nad Avstralci in njihovim gostoljubjem.
Ne. Pa ne zato, ker to predstavlja vir najinih prihodkov, ampak, ker sva zaljubljena v fotografijo.
Tak, ki rad pot splanira, ampak vedno pusti prostor za spontanost. Vstajava pred sončnim vzhodom, da imava lahko kraj samo zase, nikoli ne zamudiva sončnega zahoda. Rada dobro jeva, pustiva se razvajati. Skušava najti skrite kotičke, saj ne marava biti med množico turistov.

Oblačila, fotografska oprema, prenosni diski, dokumenti, čepki za ušesa.
Vsak bi rad obiskal najbolj ikonične destinacije, ob tem pa pozabljajo, da to želijo tudi vsi ostali. Ko tako obiščejo želeno destinacijo – da bi v miru uživali na plaži, se sprehajali med riževimi polji ali fotografirali Angkor Wat, pa jim na poti stoji na stotine ali tisoče ostalih turistov. In čarovnija kraja izgine. Zato raziskujte neznano, ali pa vstajajte pred sončnim vzhodom.
Veganski cheese burger v New Yorku, tajski zeleni curry, ki sva ga sama naredila na organski kmetiji v Chiang Maiju, japonska “poke bowl”.
Dejansko se ne spomnim nobene, ki bi jo posebej izpostavila. Nikoli nisva imela večjih neprijetnosti, razen zamude letala, včasih žuželke v sobi ali pa odpovedanega izleta. Če gre karkoli narobe, se rada spomniva, da je slab dan na potovanju boljši kot dober dan v službi! Neprijetnosti poskušava spremeniti v dogodke, ki se jih bova spominjala, se ob njih nasmejala in jih pripovedovala drugim.

Najbolj jih je presegla Nova Zelandija, najbolj razočaral pa Mauritius.
Verjetno to, da so potovanja nevarna in da se moraš pred potovanjem cepiti. Sama se nikoli nisem cepila, pa sem prepotovala Azijo, tudi del Afrike. Med drugim sem tudi prenočila zunaj v deževnem gozdu na Sumatri, naredila ogromno v naravi in bila ogromno v stiku z lokalci in živalmi. Vedno pa je treba paziti nase, higiena je zelo pomembna in te ščiti pred 1000 bolezni, ki si jim izpostavljen in ne samo proti 1, za katero obstaja cepivo.
Kar 70% vseh. Potovanja so me verjetno naučila več o razumevanju sveta, kot pa 20 let šolskega sistema. Predvsem pa, da je treba skrbeti za naravo in se učiti od nje.
Družino in prijatelje.

HITRIH 6
Najljubša država: Italija
Najljubše mesto: San Francisco
Najljubša plaža: Whiteheaven beach, Avstralija
Najljubša kulinarika: Italijanska
Naljubši način transporta: Helikopter
Najljubši jezik: Angleščina

Foto: Arhiv AndSheXplores.com
In zakaj potuje? “Še vedno verjamem v teorijo “popotnega gena”, ki sem ga očitno podedovala, sicer pa me potovanja predvsem osrečujejo in mi obenem širijo obzorja,” nam je zaupala. Več o njenih dogodivščinah pa v Vandraj intervjuju.
Med zadnjimi pripravami za potovanje na Florido, kamor odhajam čez nekaj dni.

Kolikor dopuščajo finance (smeh).
Že dolgo imam nek “bucket list”, kjer so vse destinacije, ki jih v bližnji prihodnosti želim obiskati. Včasih se zgodi, da se odpre možnost za potovanje v kraj, ki ni moja prva izbira, čisto po naključju in seveda jo izkoristim. Za kakšno krajše potovanje se odločim tudi zelo “last minute”, večinoma zaradi ugodnih letalskih kart. Moram priznati, da me še nobeno takšno naključno potovanje ni razočaralo, ravno nasprotno.

To je najtežje in najpogostejše vprašanje, ki ga dobim (smeh). Težko izberem le enega, a če že, je to verjetno roadtrip skozi južne države ZDA, kjer ni veliko turizma in res okusiš pravo Ameriko, ki pa se precej razlikuje od tiste, ki jo prikazujejo mediji.
Blog ustvarjam od pomladi 2016. Vedno, ko sem se vrnila s potovanj, so moji bližnji in prijatelji želeli, da z njimi delim zgodbe in fotografije, ki sem jih posnela. Že tedaj sem večkrat razmišljala, da bi ustvarila neko platformo, kamor bi vse to zbrala, a to je bila vedno le želja. Nato pa sem se končno opogumila in nekega dne ustvarila svojo spletno stran in napisala svojo prvo objavo. Že takoj se dobila zelo pozitivne odzive, kar me je motiviralo in kot vidite še vedno vztrajam.

Objava z naslovom “Hidden gems of Sintra”, iz serije potovanja po Portugalski. Veliko število ogledov pa so si prislužile tudi zadnje objave iz hribolazenja po Dolomitih.
Razmišljam, katera bo moja naslednja destinacija (smeh). V resnici znam uživati v tem, da sem doma. Takrat se posvečam študiju in raznim projektom, v prostem času se s fantom odpraviva na kakšen kratek roadtrip, raziskujeva lepote Slovenije in hodiva v hribe.
Blog še vedno ostaja le moj hobi in ni sredstvo s katerim bi služila. Tako da si potovanja financiram z različnimi študentskimi deli, delom na projektih itd.

V začetku so bili moji bralci izključno Slovenci, ljudje, ki me poznajo. V zadnjem letu pa opažam kar precej novega tujega prometa, kar me res veseli. Zanje čase se mi večkrat dogaja, da ljudje, ki jih poznam le na videz ali zelo bežno preko koga bližnjega povedo, da redno spremljajo moj blog. To, da blog pritegne nekoga, ki me v resnici sploh ne pozna, je zame kar velika pohvala.
Ljudje, ki me poznajo, pričakujejo, da bo moj odgovor ZDA, vendar mislim, da je to še vedno Evropa. Predvsem zaradi miselnosti in svobode, ki jo na nekaterih drugih kontinentih najdeš v manjših količinah.

Seveda, potrudim se, da vedno navežem vsaj kakšen stik z lokalcem. Rada vidim njihov pogled na svet, njihovo državo in življenje nasploh. Najrajši imam spontana poznanstva, ko se z lokalci zaklepetam v kakšni trgovini, kavarni ali na letalu.
Joj, težko (smeh). Mislim, da takšnega izziva ne bi opravila.

Mešanica “control freaka” in improvizatorja, tip popotnika, ki prisega na potovanja v lastni režiji ter spoznava druge kulture preko lokalnih jedi.
Fotoaparat, moj potovalni dnevnik (kamor si zapisujem vse zanimive zgodbe, ki so se mi zgodile tekom potovanj), potni list, udobne adidaske. Uh, to so le štiri, a so res stvari, ki jih spakiram najprej.
Kamorkoli greš, pojdi s srcem. In vsake toliko časa obišči kakšen manj turističen kraj, kjer imaš več stika z lokalci, njihovo hrano in kulturo.
Dip dish pizza v Chicagu, paella na ulici La Rambla v Barceloni in baby back ribs (rebrca) v ZDA.

Ko sva s fantom sredi Portugalske zaklenila avtomobilske ključe v najin najet avto, midva pa sva ostala zunaj. Da je bila situacija še bolj neprijetna, je bilo to seveda sredi ničesar, zunaj pa je bilo 40℃. K sreči je z nama ostala plastenka vode in njegov mobilni telefon, s katerim sva nato priklicala nekoga, ki nama je prišel v pomoč. Na koncu smo vsi trije vdirali v lasten avto in po nekaj neuspelih poskusih le rešili situacijo. Še nikoli v življenju nisem bila tako vesela klime.
Na potovanja se vedno trudim iti brez nekih hudih pričakovanj in brez že ustvarjenega mnenja o določenem kraju. Želim, da se to izoblikuje tekom obiska. Je pa res, da je moja pričakovanja definitivno presegel skoraj tri tedenski roadtrip po Portugalski, ter mesto Chicago, v katerega sem zaljubljena.
Nobena destinacija me ni ravno razočarala, se pa zgodi da prvi obisk pusti fenomenalen vtis in nato se v želji, da doživim enako, vrnem na isto destinacijo in seveda ni isto. Zaradi prvega vtisa imam drugič previsoka pričakovanja in tako mnenje o določeni destinaciji pokvarim.
Da je treba obiskati vse glavne znamenitosti kraja, ki ga obiskuješ. In, da se je treba pri vsaki slikati (smeh).

Zaupaj sebi in svoji intuiciji ter da panika ne reši nobene situacije.
Kot prvo mislim, da to zahteva celotnega človeka. Težko je dobro služiti z blogom in zraven početi še toliko drugih stvari. Poleg tebe, mora s tem “dihati” tudi tvoja družina ali partner. Zelo pomembno je tudi redno objavljanje in vztrajnost. Ko zgoraj našteto vse “štima”, moraš imeti še nekaj sreče.
Prva stvar ki jo naredim, ko pridem iz potovanja je, da odprem pipo v domači kuhinji ter si natočim kozarec vode. Prvi požirek vode iz pipe po nekaj tednih pitja vode iz kupljenih plastenk, se tedaj zdi luksuz. To je ena od stvari, ki jo v Sloveniji zelo cenim, drugje pa pogrešam.

Najljubša država: Italija
Najljubše mesto: Chicago
Najljubša plaža: Praia do Guincho, Portugalska
Najljubša kulinarika: se kar pogosto spreminja, trenutno mehiška
Naljubši način transporta: khm, letalo!
Najljubši jezik: portugalščina, španščina
Foto: Maja Lampe
Slovenians travel: “Verjetno je največja zmota o potovanjih ta, da so draga” #intervju
Intervju – Tereza in Žiga: “Sam pejt, nikoli ni pravi čas, sploh, ko delaš sam zase!”
Tokrat smo poklepetali s popotniškim parom – Simono in Juretom. Morda ju poznate tudi kot Slovenca, ki potujeta. Ne, res! Slovenians travel je namreč ime njunega bloga, kjer najdete različne prispevke z njunih potepanj. O tem, kako sta začela z blogom, kako potujeta in predvsem, kam najraje, preverite v spodnjem popotniškem intervjuju.
Sva Simona in Jure, še dva, ki rada potujeta in pišeta blog. Aja, pa na slikah rada skačeva. Piševa blog v angleščini z imenom Slovenianstravel.com, kjer lahko najdete dogodivščine in nasvete z najinih potovanj. Sva malce kaotična in pozabljiva, kar včasih poskrbi za povišan srčni utrip, a do zdaj se je še vedno vse dobro izšlo. Živiva v Gradcu, najin največji popotniški podvig pa je bila skoraj leto dni dolga pot okoli sveta.

Kar doma.
Čim več. Navadno sva na poti okoli novega leta, potem do velike noči sledijo kakšna krajša vikend potepanja, za veliko noč sva navadno 10 dni kje okoli, potem pa pester maj, ko imamo v Avstriji (namreč tam živiva in delava) cel kup praznikov, ki se dajo odlično povezati v podaljšane vikende. Poleti imava navadno 5 tednov za daljše raziskovanje, nato pa spet jeseni obvezni jesenski izleti in decembra ski openingi.
Naključno. Včasih le na podlagi ugodne letalske karte, včasih, ker tam poznava ljudi.
Vsekakor najina enoletna pot okoli sveta.

Ravno odhod na najino pot okoli sveta. Takrat sva začela zapisovati in objavljati, kaj kje doživljava. Ko sva prišla domov, sva sicer malce »pozabila« na blog, a sva ravno letos spet začela migati.
V bistvu sta 2, ki imata približno enako število ogledov: Prva je objava o filipinskem biseru Palawanu, druga je »prva pomoč« za festival elektronske glasbe Ultra Europe.
Že sama beseda dom je pri nama malce majava – živiva v bližini Gradca, kjer sva med tednom, ob vikendih pa sva vedno nekje – ali kje na poti ali pri družini v Sloveniji. Tako da, ko sva recimo temu doma, rada skupaj kuhava, igrava tenis, greva v hribe, kolesariva ali pripravljava kaj za blog.
S tem, da vsak dan hodiva v službo. Ne, z blogom ne služiva.

Največ bralcev je res iz Slovenije, vendar imava prav tako kar nekaj tujcev. Recimo, da je razmerje približno 70:30.
Najbolj domače sva se počutila v Avstraliji, ker je tudi najbolj podobna domu. Drugače pa se zelo dobro počutiva v Aziji, kjer obožujeva hrano in plaže, prav tako pa nama je k srcu prirasla Južna Amerika.
Ja, z lokalci prideš vedno v stik, ko potuješ samostojno. Neverjetno naju je navdušila japonska gostoljubnost, pa tajska prijaznost, prav tako imava lepe spomine na Mjanmarce, Kolumbijce in Grke.
Ja, si ga.
Tak, ki vse rad sproba, rad dobro je in si tu in tam tudi kaj finega privošči.
Tehnika, spodnje perilo, japonke (ali zimske škornje), potni list, denarnica.

Drugim popotnikom? Hmm … Ti o potovanjih tako vejo vsaj toliko, če ne kar več od naju. Zato jim svetujeva, da naju obiščejo, da se spoznamo in nardimo kaj skupaj (smeh).
Suši, vse vrste curryjev, ceviche.
Hmm, kaj pa vem. Zdaj, nazadnje, ko je Jure bil šivan na Šri Lanki in so se mu šivi vneli, je bilo precej neprijetno. Ali ko sva se znašla sredi noči v Downtown L.A., tudi ni bilo rožnato.
Najina pričakovanja je vsekakor presegla Japonska, pa Laos, Madeira, Brazilija in Martinique. Razočarala naju ne vem kako zelo ni nobena destinacija, edino ostali gostje v hotelu v Eilatu so naju precej negativno presenetili z odnosom do hrane.
Verjetno je največja zmota ta, da so potovanja draga in da za to, da lahko potuješ, moraš biti bogat.

Vse mine – dobro in slabo. Ali: Živi, kot da jutri ne obstaja (Simona: temu sledim, ko na potovanju nakupujem (smeh)). In: Ko se zgodi kaj slabega, počakaj tako dolgo, da bo postalo smešno.
Ne veva. Ko bova vedela, se oglasiva.
Jure bi zagotovo rekel bučno olje, Simona pa omini buhtlji.
Najljubša država: S: Tajska J: Tajska
Najljubše mesto: S: Bangkok J: Amsterdam
Najljubša plaža: S: Tropska, z veliko ribic! J: Vseeno ali je morje ali jezero, le da je voda karseda turkizna.
Najljubša kulinarika: S: Tajska in Japonska J: Italija in Japonska
Naljubši način transporta: S: skuter, vlak, letalo J: skuter, vlak, smuči
Najljubši jezik: S: španščina J: angleščina
FOTO: Slovenians travel
INTERVJU: Mala Poštast Mici, tista Gorenjka, ki je noro zaljubljena v gore
Kmalu pa ju boste lahko spremljali še na eni, prav posebni dogodivščini! Dora in Luka bosta svoje prvo mini poročno potovanje preživela v Vandraj duhu. Razvajala se bosta v čudovitih slovenskih kotičkih, stran od mestnega vrveža, v srcu narave Rogaške Slatine. Njun Vandraj Honeymoon bo gostil prestižen hotel Atlantida Boutique, od koder se nam bosta oglasila z idejami za oddih.
A še preden si izmenjata zaobljube in skočita na medeni oddih, ju malo bolje spoznajte v spodnjem intervjuju.

Sva Dora in Luka, par, ki uživa v odkrivanju novih krajev, ter ustvarjanju digitalnih spominov. Imava blog On White Surface in YouTube kanal z enakim imenom, kjer dvakrat tedensko objaviva vlog.
Začela sva z različnimi vsebinami, kot so kuharski recepti, “naredi sam” posnetki ter potovalnimi reportažami v angleščini. V 2018 pa sva vso vsebino začela pisati in snemati v slovenščini, saj se tako počutiva bolj sproščeno in sva tudi na posnetkih bolj pristna. Sedaj dvakrat tedensko objaviva vlog z vsebino, ki je odvisna od tega, kaj se nama dogaja v tistem tednu. Veliko je idej za izletniške točke, ter različne življenjske teme.

Težko rečeva, da je Bali najin najljubši kraj, saj sva se zaročila zato, ker je bil pravi moment za to in bi se verjetno kjerkoli na svetu bi že bila. Je pa zaradi tega dogodka prav gotovo ostal v čudovitem spominu.
V naslednjih dneh se odpravljava na krajši izlet v Rogaško Slatino ter v septembru na tedenski oddih v Grčijo. Pozimi pa naju že zdaj vleče v Azijo.
Prvotno idejo ponavadi dobiva na različnih potovalnih blogih in Instagram profilih. Po tem pa kraj raziščeva bolj podrobno in se odločiva glede na dostopnost in nabor atrakcij, ki si jih želiva ogledati. Vsekakor pa naju vedno vleče nekam, kjer je lepa narava.

Slovenija je res prečudovita in je teh ogromno. Če pa bi se morala omejiti na nekaj krajev so to zagotovo Goriška Brda, Velika Planina, Bohinj, Gozd Martuljek ter stari del Ljubljane.
Ko se odločiva iti na potovanje raziskovat, ne dava veliko na nastanitev in na to kateri prevoznik naju vozi. Veliko raje ta denar porabiva za to, da si ogledava kar se da veliko krajev. Zadnje čase je najina stalna praksa rent a car/motor na lokaciji, ruzak in za nosom. Redko poležavava na plaži, saj nama hitro postane dolgčas.

Oba imava rada Azijsko hrano. Najini favoriti so sushi, pad thai, ramen in thai curry. Vse to sva najboljše jedla pripravljeno na cesti za zelo malo denarja. Všeč nama je tudi to, da se vse te jedi da pripraviti brez mesa. Peti favorit pa so zajtrki acai bowls s tropskim sadjem, ki sva jih jedla na Baliju.
Vsak mesec nekaj novega. Je pa to zagotovo nekaj, pri čemer lahko delava od doma, saj tako nisva vezana na en kraj.
Dokler si ne ustvariva družine verjetno ne bodo potovanja nič drugačna.
Glede na to, da je najino potovanje dan po poroki se zelo veseliva SPA centra v hotelu, kjer bova lahko okrevala od napornih priprav in še bolj naporne noči. Prav tako pa je Rogaška Slatina znana po lepi naravi in sprehajalnih poteh.
*****
V Vandraj insiderju sem tokrat raziskovala Valencijo. Po njej nas je popeljal Mario Medved, Slovenec, ki ga v Španijo vedno znova vrača ljubezen. Na tamkajšnjem letališču je namreč spoznal svojo zdajšnjo ženo, ki se jima je letos pridružila še hči, njihov dom pa je nekje med Španijo in Slovenijo.
Uh, to je najbrž najtežji del! Verjetno so tri bistvene stvari, ki prevevajo moje življenje naslednje: sem novopečeni očka in mislim, da mi gre vloga dokaj dobro, skoraj ves prosti čas preživim z mojima puncama in našim malim mopsom. Tretjino dneva sem v službi, delam v ambulanti medicine dela, prometa in športa, kar ni sicer tisto, kar sem študiral in nedokončal – socialno delo. Zadnja tretjina je rezervirana za potovanja, ki jih obožujem. Veliko potujemo, če ne drugam, pa vsaj do Ptuja, od koder prihajam (smeh).

Ljubezen! Na letališču v Valenciji, ko sem čakal na letalo za Mallorco, sem spoznal svojo zdajšnjo ženo Tatiano. Pravzaprav sva imela dogovorjen zmenek. Imela sva natanko 8 ur časa za druženje, da mi razkaže Valencijo. Pogovarjala sva se z rokami in nogami, z google prevajalnikom, na vse možne načine, ker skupnega jezika nisva imela – ona ni govorila angleško in jaz ne špansko. In se je zgodilo … ljubezen na prvi pogled. Vse dokler se ona ni preselila k meni v Ljubljano, sem redno hodil v Valencijo, na vsake 3 tedne. In zdaj potujemo skupaj, da obiščemo njeno družino. In da uživamo na soncu, seveda.

Valencija je ravno prav veliko sončno velemesto ob morju, v katerem lahko čas preživiš zelo kvalitetno za relativno malo denarja. Kaj več si lahko človek želi?!
Španci nasploh so vedno nasmejani, vedri, zgovorni in odprt. Ter glasni! (smeh) Paše mi njihova družba! Niso hladni in zadržani kot mi Slovenci in to mi je všeč.
Veter.
Samo trije?! Mogoče je patetično slišati, ampak zagotovo je eden od razlogov lepo sončno vreme, da lahko malo pobegnemo iz sive Ljubljane. Seveda združimo super dopust za malo denarja in obisk ženine družine. Oh, in seveda, nakupovanje second-hand cunj po tržnicah!

Meni osebno pomladi, ker tista poletna pasja vročina in poležavanje na plaži ni nekaj, kar bi me veselilo početi vse dni. Pomlad je pa super za pohajkovanje, raziskovanje, sprehajanje in tudi ležanje na plaži ne da se “ocvreš.”
Ni vse črno in belo, ampak, če govoriva o stvareh, zaradi katerih je tam vredno živeti, bi rekel, da mi je všeč, da je mesto veliko, da je ob morju, da skoraj ni slabega vremena, da so ljudje zgovorni in odprti, da so multikultirni in da je dobra hrana.
Najljubši kotiček za sprostitev: Pod katerokoli palmo.
Najboljšo kavo potrežejo v: Če ti ni pomemben ambient, ti vsak tipični španski bar ponudi super kavo “bombon” ali pa “carajillo”.
Najboljše kosilo najdete pri: Pri moji tašči doma, hehe. Ko jeva zunaj, je ponavadi kak bar z latinoameriško hrano, na hamburgerje greva v Tommy Mel’s in poceni španske tapase v verigo barov 100 Montaditos. Bocadillo con Jamon Serrano (francoska štručka s španskim pršutom) je pa na vsakem koraku.

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Španski pršut vedno in znova. Vsak bo najbrž rekel paella, ker je logično najbolj tradicionalno in poznano iz Valencije. Ampak poskusite tudi “Arroz al horno” in “Fideua.” Pa pijača Horchata je značilna. In churrosi s čokolado!

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Nikoli še nisem bil v nobenem. Zaenkrat. Ups.
Park, kjer najraje poležavate: Izsušena rečna struga Turia, iz katere so naredili čudoviti park. Kilometre dolg, čez celo mesto. Super za tek, kolesarjenje, sprehod ali poležavanje.

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Ciudad de las Artes y las ciencias.
Najboljša zabava v mestu: High Cube, Marina beach club, Mya. Uh, žura pa v Španiji res ni težko najti.
Najljubši festival/dogodek v mestu: Fallas.

Peš, haha. Najbolj smotrno pa je kar na metro.
Ryanair ima direktne polete iz Trsta v Valencijo. Večino leta so dokaj ugodni, ob visokih sezonah pa so cene letalskih kart vrtoglave.

Življenje v Valenciji je cenejše kot na primer v Ljubljani. Seveda, ko/če najdeš službo. Tu je pa minus na španski strani. Je pa to zelo subjektivno. Zame osebno Valencija vodi v prednostih. A vse je stvar okusa, kar ti je všeč in kaj, kje in kako si želiš živeti.

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 2
Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 5
Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 1
Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 7
Foto: Mario Medved/osebni arhiv
Vandraj insider: Alicante so tapasi, sončni dnevi in upočasnjen ritem življenja

Andreja je večinoma kar Deja oziroma Mici. Je jesenski otrok z Gorenjske, ki kruh služi kot pravnica v visokotehnološkem podjetju v Ljubljani. V prostem času rada razgraja po svetu in diha gorski zrak. Obožuje nova obzorja, modre ledenike, zasnežene smreke in črno kavo, njen Instagram profil pa je eden tistih, ki nam daje navdih, da se skotalimo z domače zofe in gremo v svet – najraje v hribe!
O vrhovih, fotografiranju le-teh in tem, da so gore in ljubezen do njih Gorenjcem že zapisani v genih, smo poklepetali v tokratnem Vandraj intervjuju.
Večkrat se rada pošalim, da imamo Gorenjci ljubezen do narave in gora zapisano že v svojih genih. Ko sem bila mlajša, me je bilo treba večkrat “zvleči” v hribe, sedaj pa velikokrat slišim: “Ali ne bi raje malo doma počivala?” (smeh)
Zelo redko kaj lovim, ker potem običajno nič ne ujamem (smeh). Raje vse prepustim naključju in na lokaciji, na kateri se nahajam, glede na dane razmere fotografiram tisto, kar me takrat najbolj prevzame. Kadar grem v hribe, so to utrinki s poti: okoliški vrhovi, rože, drevesa, reke, jezera in pa seveda ljudje, ki so z mano. Veliko je odvisno tudi od mojega počutja in motivacije. Včasih preprosto raje uživam v trenutku in pustim fotoaparat v nahrbtniku.

Fotografijo obožujem že od malih nog. V osnovni šoli sem celo potihem upala, da bo to nekoč moj poklic, pa me je odneslo čisto v druge vode. Pri fotografiji me navdušuje predvsem to, da včasih lahko pove, kar besede ne morejo. Je način opazovanja, zaznavanja in izražanja. Popelje nas v trenutek iz preteklosti, ki smo ga z njo ujeli in obudi naše takratne občutke. V prihodnje si ponovno želim več fotografirati z analognim fotoaparatom, saj so nas digitalni fotoaparati kar malo “razvadili”, ker dajejo praktično neomejene možnosti glede števila fotografij. Takoj lahko preveriš, kakšno fotografijo si naredil in če nisi zadovoljen, lahko narediš novo. Pri filmu tega ni. Poleg tega pogrešam tisto pričakovanje, ki te prevzame, ko film neseš v razvijanje in potem nekaj časa čakaš, da končno vidiš svoje izdelke.
Ideja se je porodila pred dobrim letom na eni izmed skupnih tur s prijatelji. Če se prav spomnim, smo po prvem jesenskem sneženju še pred sončnim vzhodom “gazili” proti Kompoteli v Kamniško-Savinjskih Alpah in uživali v dejstvu, da smo lahko sami in v miru, obkroženi z belimi vrhovi, pozdravili nov dan.

Vse, kar se nahaja levo in desno na relaciji jezero Jasna – prelaz Vršič. Verjemite, gre za več kot samo tri destinacije (smeh).
Definitivno si ponovno želim obiskati Nepal, zelo visoko na seznamu želja so še Islandija, Aljaska, Peru, Bolivija, Čile in Pakistan.
O tem nikoli nisem preveč razmišljala. Instagram profil imam že od leta 2012. Sprva se je na njem znašlo marsikaj, nato pa je vse bolj začela prevladovati gorska tematika. Mogoče je razlog ravno v tem, da je bil moj profil v času, ko Instagram v Sloveniji še ni bil tako popularen, eden prvih s tako vsebino. K njegovi prepoznavnosti zagotovo pripomore tudi kvaliteta fotografij in seveda motivi na njih. In verjetno dejstvo, da se ne jemljem preveč resno.
Foto: arhiv Andreje Jakopič