Neža Bricelj je Slovenka, ki trenutno živi na Japonskem. Njen novi dom je Tokio, prestolnica, ki slovi po kontrastih, čistoči, odsotnosti kriminala in redu. Hkrati pa velja za enega najgosteje poseljenih območij na svetu, kjer se mešata superfuturizem, pa tudi tradicija. Z Nežo sva se povsem prvič v življenju na kavi srečali prav v Tokiu. Po njenih fotografijah na Instagramu se namreč sprehajam že nekaj časa in čeprav se v resnici ne poznava, sva se med mojim obiskom Japonske uspeli ujeti na klepetu. O tem, kaj počne na Japonskem, koliko časa navaden smrtnik v tej deželi vzhajajočega sonca potrebuje, da jo do potanskosti spozna in kakšne kulturne razlike jo tu presenečajo – pa še marsikaj drugega – sva pokrili v spodnjem Vandraj intervjuju. Kdo je torej Neža?

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo? 

Sem Neža Bricelj in grem z zanosom za nosom. Tale stavek me je iskreno nasmejal ob zadnjem klicu z mamo. Sicer pa sem kreativna duša, ki je začutila, da mora »pobegniti« iz Slovenije. Sem fotografinja in umetnica, za katero je definicija doma veliko mesto, ki navdihuje in kreativni ljudje, ki me obkrožajo.

Kdaj vas je odneslo na Japonsko? Zakaj ravno Tokio?

Čutim, da sem umetniška duša, ki jo je zaneslo v študij ekonomije. Večina Slovencev bi se verjetno prijela za glavo in zmajala z njo … Čeprav sem sprva tudi sama čutila močan, včasih boleč kontrast, se zdaj ob razlagi vsem le od srca nasmejim.

V začetku septembra sem se na Japonsko preselila za eno leto. V Tokio sem prišla na izmenjavo. Zdi se mi čudovita priložnost, ki mi bo razširila obzorja z izkušnjo »na drugi strani sveta«. Pa ne le kot popotovanje. Zdaj tukaj živim!

Kaj počnete v Tokiu?

V prvi vrsti mi je izmenjavo omogočila štipendija, ki sem jo dobila z dobrim povprečjem ob študiju. Kar me navdihuje še bolj, je vse, kar vidim, spoznam, izkusim in s čimer nahranim umetnika v sebi. Fotografija in estetika vzhoda predvsem. Fotografirala sem zakulisje tedna mode v Tokiu in spoznala = to sem jaz. Ob fotografiji odkrivam tudi druge plati same sebe. Vzamem si čas, ne hitim. In se vprašam, kaj je, kar me res osrečuje, navdihuje?

Na drugi strani sveta sem tudi začela razmišljati drugače. Čutim, da si upam več. Na Tokyo Fashion Week sem se s svojim dosedanjim delom prijavila kot freelance fotograf, naprimer. Rekla sem si: »saj nimam ničesar zgubiti?« Še zdajle čutim, kako me je oblil val »hladne vročine«, tisti občutek, ko se ti rahlo zamegli pred očmi, ko sem nekega večera konec septembra v Shibuyi videla mail, da so mojo prijavo odobrili!

.

Sledil je verjetno eden najbolj intenzivnih tednov mojem življenju. Vendar tudi en najbolj »lahkotno letečih«, kar sem jih doživela. Še zdaj čutim prvo jesensko »fashion week« jutro. S slušalkami v ušesih, kamero na rami, ovita v »preveliko« jeans jakno in »all in white outfitu« sem še v tako velikem mestu pobegnila v svoj svet. Na poti do Hikarie, megalomanske stolpnice nasproti Shibuya Crossinga, kjer se je odvijala prva modna revija. »Vse bo ok,« sem si rekla. Okoli vratu sem si nadela svojo fotografsko akreditacijo in šla. Nervoza ni trajala dolgo, ker sem se kmalu enostavno počutila v svojem elementu, v svojem naravnem habitatu.

Zanimali so me predvsem zakulisje in tisti pristni surovi in realni izrazi manekenov, dizajnerjev, stilistov … Tisti resnični trenutki, ki jih tako redko vidimo. In sem šla – tja, kamor »runway« fotografi ne gredo. Čutim, da je zunaj poplava »pre-urejenih« fotografij, ki delujejo nekako »pre-popolne«. Jaz sem želela ustvariti nekaj drugačnega – zares začutiti karakterje na drugi strani.

Največ mi pomenijo komplimenti dizajnerjev in ljudi, ki pravijo, da fotografije res začutijo. Sliši se kot glasek, ki pravi… Zdi se, da delam nekaj prav!

Nedolgo nazaj sem slišala tale stavek, ki me navdihuje: »I became what I wanted because one day I chose what I wanted to become.« – Benjamin Franklin. Zato vsak dan izbiram; samo sebe na prvem mestu. Dodam, kar me zanima, fotografijo, knjige, tečaj slikanja s pasteli, skrite kotičke… In odgovore pogosto odkrijem v sebi ob posedanju v kavarnah. Ob mizi ob oknu, kjer se posvetim sebi in po dolgem dnevu opazovanja ljudi, mode, majhnih in velikih stvari zapišem, kdo sem in kam grem.

Pred Japonsko ste delali tudi v Los Angelesu in Amsterdamu. Kaj ste počeli tam?

Točno tako. Po prvem letu študija ekonomije se mi je »odpeljalo« in sem si rekla, to nisem jaz, jaz se ne grem tega …

Los Angeles
Pot v LA zagotovo ni bila »racionalna« odločitev. Zapraviti »vse«, za kar sem trdo delala celo leto ob študiju v 3 mesecih poletja? Pa gremo. Občutek je zmagal. Ko pogledam nazaj, sem še vedno prepričana, da je to najboljša stvar, kar sem jih naredila v 20 letih svojega življenja.

Presenetljivo, nisem zapravila vsega in nazaj sem prišla še »bogatejša«. S spoznanjem, da sem definitivno kreativna duša. Umetnik, s smislom za posel, katerega ideje zares cenijo tam, na drugem kontinentu.

Slovenija

Oktobra enostavno nisem šla nazaj na faks. Rekla sem si »ne«, tole pa nisem jaz. Bilo je obdobje iskanja in iskreno, ni bilo najlažje. Čeprav stran od faksa, se v Sloveniji še vedno nisem počutila zares dobro. Če si nečesa želim, potem naredim vse, da se to uresniči. Tako je prišel Amsterdam.

Amsterdam
Svoja življenjepis in portfelj sem poslala večim agencijam v Evropi in nekega januarskega popoldneva prejela klic od produkcijske hiše v Amsterdamu. Ni trajalo dolgo, enostavno »smo začutili klik« in preden so se ostali dobro zavedli, sem bila že v Amsterdamu. Tudi zato, ker sem bila sama z mislimi tam že veliko prej.

Svoj prvi teden tam sem ustvarjala video Summer Days Lyric z Martinom Garrixom, Macklemorjem in Patrickom Stumpom. 90 odstotkov premikajočih se »stop-motion« umetnin sem izdelala, sestavila in uredila sama. Fantje so poskrbeli za montažo, jaz pa se z verjetno enim najbolj intenzivnih tednov v mojem življenju lahko ponosno okličem za kreativno direktorico.

Sledilo je še več dela z Martinom, kampanja za Tomorrowland, snemanja v Berlinu, Bruslju in Boom-u pa še vse vmes. In najpomembneje, upam, da se zavedamo, da so to le »bleščeča« imena. V realnosti je vse valovanje z vzponi in padci in za vsem tem stoji ogromno trdega dela.

Tokio

Vmes je še vedno odzvanjala misel »ampak neko sorto diplome pa moraš imeti, kajne?«… Zato sem poskusila in se prijavila na študijsko izmenjavo v Tokiu. Julija sem izvedela, da so me sprejeli.

Kaj je najboljše, kar prinaša življenje na drugem kontitentu?

Prijaznost. Varnost. Jutranja svetloba.

Dejstvo, da sem v velemestu. Skočim na vlak, ko sem odločim, izstopim na postaji in sem v drugem svetu. Tokio je čudovito mesto in pravi raj za odkrivanje kotičkov, v katere sem tako zaljubljena. Če veš, kaj ti je všeč in temu slediš. Najdeš res čudovite stvari. Seveda z vsemi lokalnimi presenečenji vmes.

Si predstavljate teden, v katerem ne naredite niti ene fotografije? 

Točno to = seveda, da ne, ampak … Prvi mesec je bil ekstremno naporen že samo z doživljajskega vidika. Toliko novih stvari, občutkov, in povrhu še dejstvo, da ne govorim japonsko.

Prišlo je tudi do obdobja, ko sem se zavestno odločila ne fotografirati ker je bilo enostavno preveč. Najprej so situacijo morali razumeti moji možgani, da so to lahko prevedli v fotografije.

Česa se boste v japonski kulturi težko navadili in kaj bi z veseljem prenesli tudi v domovino?

Pogrešam pristne povezave. To, kar sem začutila z ljudmi v LA-ju, Amsterdamu in kar imam v odnosih s svojimi najbližnjimi. Imeti človeka, osebnost in dušo z interesi in mnenji na drugi strani.

Prvi vtis je, da so Japonci izredno prijazni in vljudni, dežela je tudi izjemno varna. Vseeno pa čutim, da je to mirna gladina in vrh ledene gore. Pod njo je toliko neizrečenega in neizraženega. Zaradi strahu, da bi odstopali, bili drugačni in najhuje, bili zasmehovani.

Malo več prijaznosti in obzirnosti nikoli ne škodi, Japonci v tem definitivno zmagajo. Vendar pa čutim, da svetu na sploh manjka malo več človečnosti in deljenja občutkov.

Ste poleg Tokia, kjer živite, raziskali še kakšen del Japonske?

Seveda, in sem še vedno v procesu. Kyoto, Osaka, Hokkaido in seznam je še dolg. Definitivno si želim izkusiti tudi njihov pristni ryokan (tradicionalni hotel/penzion) in onsen (izvir tople vode). Nekako me mika odkriti to »tradicionalno deželo vzhajajočega sonca« na star način.

Kako je Tokio drugačen od življenja, ki ste ga vajeni v Ljubljani? Kaj vas v njem najbolj navdušuje? 

Dejstvo, da lahko vsak dan izberem, kdo sem in česa si želim.

Začne se v globini, v osebnosti, ko se vsak dan vprašam, kdo sem in kaj cenim. Potem vklopim »pozitivno stikalo« in miselnost »kozarec je napol poln« in grem v nov dan. Zdi se mi, da sem lahko bolj svobodna.

Zdi se, da se v Ljubljani nekako vsi poznajo in je tvoja osebnost taka »kot jo vidijo drugi« in ko jo enkrat imaš, si »to ti«. Osebno se mi zdi, da večje kot je mesto, lažje diham in to me najbolj navdušuje.

Kako bi opisali Tokio in Japonsko?

Ljudje, ki v Tokiu živijo leta, Tokia ne poznajo. To sprva verjetno pove veliko o tem, kako veliko je mesto in kot drugo, koliko »prostega časa« imajo ljudje, ki tu redno hodijo v službo.

Čutim, da sem res priviligirana, da imam možnost raziskovati Tokio kot megalomanski center Vzhoda in z njim Japonsko, v katero sem bila na skrivaj zaljubljena že od 10 leta starosti. 

Pa tamkajšnje ljudi?

Verjetno so najbolj vljuden, prijazen in obziren narod, kar sem jih srečala. Vendar čutim, da je to nekaj, kar sprva vidijo vsi. Ob zanosu občudovanja do tega je tih glasek dvoma in kanček skrbi … »Je kaj, kar se skriva pod površjem perfekcije«?

Vaši trije razlogi za obisk Japonske so …

Kultura. Hrana. Mesta + narava.

Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o Japonski kot turisti, pa jih spregledamo, ko enkrat tam živimo?

»Če ne govoriš japonsko, boš težko…« Google translate in majhni telefončki, v katere govorijo in na drugi strani izpišejo besedilo v angleščini, so vsakodnevni pripomočki, ki nas rešujejo.

In nasploh, vse bo ok.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o potovanjih, popotnikih in življenju v tujini? 

To, da je najboljši popotovalni načrt sestavljen iz top 10 stvari, ki jih morate storiti v določenem kraju.

Odvisno je od okusa, ampak sama se najraje izgubim v okrožjih, v katerih čutim, da mi srce hitreje bije. Ne imeti načrta, je najboljši načrt, če veš, kakšna oseba si in kaj ceniš. Potem je dovolj, da imaš smer in presenečenja pridejo sama od sebe. Če jih znaš videti.

Seveda, lahko pa greš pa po seznamu atrakcij, kot ti je ljubše.

Kaj si želite, da bi vedeli, preden ste se izkrcali na Japonskem?

Da bo ZARES vse ok. In da je SIM kartica z neomejenim prenosom podatkov, a povsem brez klicev in drugih storitev ali pa 6 GB za en mesec popolnoma varen načrt. 

Imamo Slovenci kaj takšnega, kar po svetu pogrešate?

Terezino mandljevo maslo. Štruklje. Babičine rižote, mamine juhe in sestrine piškote.

[O urbanih kotičkih kraja:]

Najljubši kotiček za sprostitev: Na novo odkrita kavarna ALI pa vedno varna izbira – Starbucks. In Tutsaya books – to je najboljša mešanica knjigarne in kavarne s konceptom.

Najboljšo kavo potrežejo v: Ralph’s Coffee Omotesando je zame res zmagovalna.

Najboljše kosilo najdete pri: KARKOLI in kjerkoli. Se sploh ne hecam. Mislim, da z japosko hrano ne moreš zgrešiti.

Tradicionalna jed, ki vas je navdušila: Takoyaki, nekakšne slane palačinkaste kroglice s hobotnico. To je tudi tradicionalna ulična hrana v Osaki.

Najboljši šoping je: Verjetno Shibuya za komercialne znamke in hitro modo. Omotesando za visoko modo. Harajuku za bolj trendovski japoski občutek. Daikanyama za kose druge roke in unikatno modo, higher-end dizajnerske kose. Shimo-kitazawa za ZARES second hand shop + thrift store navdušence.

Muzej ali galerija, kamor vas rado zanese: Bookmarc knjigarna + mini galerija v Harajuku sta moja tedenska doza navdiha. Kashiyama Daikanyama za izbrane razstave. MOMAT.

Park, kjer najraje poležavate: Namesto poležavanja v parkih bi rekla, da posedam v kavarnah. Vendar sprehod skozi Yoyogi na poti do Harajuka je ču-do-vit.

Najbolj podcenjena atrakcija v mestu: Ali restavracija s suši tekočim trakom (kjerkoli) šteje? Suši je predvsem v teh zelo poceni + enostavno dober.

Najbolj precenjena turistična točka v mestu: Shibuya crossing.

Najlepši razgled nad mesto najdemo: Tokyo tower ALI pa Roppongi Hills (s terase vidiš Tokyo Tower). Pa tudi Tokyo Metropolitan Government Building (brezplačen).

Najboljša zabava: Pravijo, da karaoke (še nisem bila! Vem, moram…!)

Najljubši festival/dogodek: Tokyo Fashion Week.

Top foto kadri, ki jih potrebujemo za Instagram: Čutim, da ima Japonska sama po sebi »filter«. Zato verjamem, da je vse, kar ujamete, unikatno in neprecenljivo z vidika spominov.

[Uporabno:]

Kateri je najugodnejši prevoz po mestu?

Verjetno hoja. Drugače JR + podzemna železnica, ker so razdalje enostavno prevelike.

Pa najugodnejša pot iz Slovenije do tja?

Jaz sem letela iz Benetk – verjetno eno od tujih letališč.

[Na hitro:]

Stopnja težavnosti iskanja stanovanja od 1 do 10 (10 = najtežje): 2

Stopnja težavnosti iskanja službe od 1 do 10: 10 (če ne govoriš japonsko)

Stopnja težavnosti navezovanja novih prijateljstev od 1 do 10: 8

Občutek varnosti od 1 do 10 (10 = najbolj varno): 10

Foto: Neža Bricelj/osebni arhiv

Kaj v Tokiu počne Neža Bricelj in kako Japonsko lovi v svoj objektiv lahko preverite na njeni spletni strani ali na Instagramu.

PREBERITE ŠE: Japonska in 8 zanimivosti, ki jih morda še ne poznate

Imate tudi vi prijatelja, ki živi v tujini, veliko potuje in bi z Vandraj bralci delil svojo izkušnjo? Ali pa morda sami živite v zanimivem mestu in radi raziskujete svet? Pišite mi na maja@vandraj.si!